Jedro

Zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi za prosilca nezadovoljive ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite.

Pavšalnega sklicevanja na publikacijo ni mogoče šteti za navedbe stranke, ki bi bile zadosti vsebinsko konkretizirane, da bi bilo nanje mogoče odgovoriti. Zgolj abstraktna razprava o tam predstavljeni sodni praksi navedenih sodišč in pogledi avtorja v zvezi z njo pa tudi sicer ne morejo biti del pritožbene presoje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo tožbo, vloženo zoper odločbo, št. 2142-4779/2022/5 (1222-16) z dne 9. 12. 2022, s katerim je Ministrstvo za notranje zadeve zavrnilo tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka), tožniku določilo 10-dnevni rok za prostovoljni odhod, ki začne teči z dnem izvršljivosti 1. točke izreka, v katerem mora zapustiti območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985 (2. točka izreka), tožnika opozorilo, da če v tem določenem roku območij ne bo zapustil, bo s teh območij odstranjen (3. točka izreka) ter mu določilo prepoved vstopa na območje Republike Slovenije ter držav članic Evropske unije in držav pogodbenic Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. junija 1985, in sicer za obdobje enega leta, ki pa se ne bo izvršila, če bo območja zapustil v roku za prostovoljni odhod (4. točka izreka).

2. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe, s katerim je predlagal, naj sodišče do izdaje pravnomočne odločbe zadrži izvršitev izpodbijane odločbe v 2. in 4. točki izreka, ki ga je sodišče prve stopnje zavrglo (2. točka izreka izpodbijane sodbe in sklepa).

3. V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da je pravilna odločitev toženke, da prošnjo tožnika zavrne kot očitno neutemeljeno. Navaja, da je tožnik v zvezi z razlogi za zapustitev izvorne države navedel življenjske in družinske razmere, še zlasti nizke dohodke in visoke stroške ter željo po izboljšanju življenjskih razmer, Vrhovno sodišče pa je že sprejelo odločitev, da z vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je prosilčeva sposobnost ekonomskega preživetja v njegovem (varnem) izvornem kraju. Za priznanje mednarodne zaščite tudi ne zadostuje zmanjšanje ekonomskih in socialnih pravic, dostop do zdravstvenih storitev ali izobrazbe zaradi slabše ekonomske in socialne razvitosti izvorne države v primerjavi z ekonomskimi in socialnimi pravicami, ki jih je užival v državi, kjer je zaprosil za mednarodno zaščito, saj za priznanje mednarodne zaščite ni dovolj le dokaz o tveganju, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, temveč mora tveganje izvirati s strani dejavnikov, ki se lahko neposredno ali posredno pripišejo javnim organom te države, česar pa tožnik ni zatrjeval. Zgolj dejstvo, da so ekonomske razmere v izvorni državi zanj nezadovoljive torej ne more biti razlog za priznanje mednarodne zaščite. Izpodbijana odločba je po presoji sodišča prve stopnje dodatno utemeljena tudi na ugotovitvi toženke, da tožnik prihaja iz varne izvorne države. Tožnik pa tudi ni zatrjeval, da Kraljevina Maroko ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito zanj ne bi bila varna izvorna država. Kot neutemeljene je zavrnilo tudi tožbene navedbe v zvezi z rokom za prostovoljni odhod.

4. Tožnik (v nadaljevanju pritožnik) je zoper navedeno sodbo vložil pritožbo, v kateri navaja, da je sodišče prve stopnje tožbo zavrnilo brez da bi ocenilo tožnikovo izpoved v zvezi s težavami, ki jih ima v matični državi, saj on in njegova družina v matični državi nimata dovolj sredstev za preživetje in dostopa do zdravnika. Sodišče prve stopnje je odločilo, da so razlogi, ki jih je pritožnik navajal, humanitarne narave in in ne razlogi za mednarodno zaščito. Takšna odločitev pa je po stališču pritožnika nepravilna glede na novejšo sodno prakso ESČP in SEU, ki je objavljena v določenem strokovnem članku. Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi, odpravi izpodbijani sklep in zadevo vrne toženki v novo odločanje.

5. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Po 20. členu Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) mednarodna zaščita v Republiki Sloveniji pomeni status begunca in status subsidiarne oblike zaščite. Status begunca se prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, temelječem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenem političnem prepričanju, nahaja izven države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države, ali osebi brez državljanstva, ki se nahaja izven države, kjer je imela običajno prebivališče in se zaradi utemeljenega strahu ne more ali noče vrniti v to državo, ob nadaljnjem pogoju, da ne obstajajo izključitveni razlogi iz prvega odstavka 31. člena ZMZ-1. 8. Status subsidiarne zaščite se prizna državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki ne izpolnjuje pogojev za status begunca, če obstaja utemeljen razlog, da bi bil ob vrnitvi v izvorno državo ali državo zadnjega običajnega bivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot jo določa 28. člen tega zakona, in če ne obstajajo izključitveni razlogi iz drugega odstavka 31. člena tega zakona. Po 28. členu ZMZ-1 resna škoda zajema smrtno kazen ali usmrtitev (prva alineja); mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi (druga alineja) ter resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih (tretja alineja).

9. Na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena ZMZ-1 pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. V prvem odstavku 52. člena ZMZ-1 je med drugim določeno, da se prošnja prosilca, ki očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu (prva alineja) ali če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona (druga alineja).

10. Vrhovno sodišče ugotavlja, da pritožnik pravni presoji sodišča prve stopnje, da je z zatrjevanjem slabih življenjskih razmer v izvorni državi navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, vsebinsko ne oporeka. V pritožbi zgolj zelo kratko in pavšalno ponavlja tožbene trditve, da tako on kot njegova družina v matični državi nimata dovolj sredstev za preživetje in možnosti dostopa do zdravnika, da je državni sistem v razpadu ter da je njegova mama bolna in nima dostopa do zdravnika. Ker tožnik ne predlaga ugotavljanja novih dejstev oziroma izvedbe dokazov, Vrhovno sodišče ugotavlja, da se se je do teh trditev (pravilno) opredelilo že sodišče prve stopnje. Ker pritožba nima drugih vsebinskih ugovorov, je po presoji Vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče tožbo utemeljeno zavrnilo.

11. Glede pritožbenega očitka, da je „odločitev sodišča nepravilna glede na novejšo sodno prakso ESČP in SEU,“ ki je objavljena v strokovnem članku,1 pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da navedenega pavšalnega sklicevanja na publikacijo ni mogoče šteti za navedbe stranke, ki bi bile zadosti vsebinsko konkretizirane, da bi bilo nanje mogoče odgovoriti. Zgolj abstraktna razprava o tam predstavljeni sodni praksi navedenih sodišč in pogledi avtorja v zvezi z njo pa tudi sicer ne morejo biti del pritožbene presoje. Tudi sicer pa Vrhovno sodišče pripominja, da zadeve, ki so navedene v tem strokovnem članku, po vsebini niso primerljive z obravnavano.

12. Glede na navedeno in ker druge pritožbene navedbe niso pomembne za odločitev, podani pa niso niti razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (76. člen v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1).

1 Boštjan Zalar: Pomen „humanitarnega premisleka“ v praksi interpretiranja mednarodne zaščite, Odvetnik, št. 108, zima 2022, str. 11-15.