Jedro

Dejanja nelojalne konkurence lahko predstavlja tudi prodaja blaga z oznakami, ki utegnejo ustvariti zmedo na trgu, čeprav ne gre za znak, ki je zavarovan z blagovno znamko. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je treba ugotavljati, če lahko ustvari zmedo glede izvora blaga, v tem primeru alkoholne pijače, celostna podoba izdelka, ki ga izdeluje tožeča stranka, pri čemer je treba upoštevati ne samo besedo ČINARINO, ki je bila ob izdaji prvostopne odločbe sicer zaščitena z dokončno pravnomočno odločbo o blagovni znamki, temveč celotni izdelek z vsemi podrobnostmi, kot jih navaja predlagatelj začasne prepovedi dejanj nelojalne konkurence. Ker je primerjava obeh izdelkov nujna v obravnavanem postopku, torej sama rešitev oziroma pravnomočna odločba o priznanju blagovne znamke ČINARINO, ki obsega zgolj besedno zaščito, ne more predstavljati celotnega dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti v obravnavanem postopku. Ker torej ugotovitev podobnosti v obravnavanem postopku ni odvisna le od rešitve upravnega spora o priznanju blagovne znamke Činarino je po mnenju sodišča organ prve stopnje kršil določila ZUP, ko je postopek prekinil, tožena stranka pa je tak sklep iz pravilnih razlogov odpravila.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo ugodila pritožbi gospodarske družbe AAA S.p.A. Italija in sklep Tržnega inšpektorata Republike Slovenije z dne 4. 4. 2001, odpravila. Z navedenim prvostopnim sklepom je organ I. stopnje postopek v upravni zadevi BBB d.d., zaradi suma storitve dejanja nelojalne konkurence prekinil do odločitve Upravnega sodišča RS o priznanju blagovne znamke Činarino. V obrazložitvi je tožena stranka navedla, da odločitev v upravnem sporu zoper odločbo o priznanju blagovne znamke ČINARINO, ne more predstavljati predhodnega vprašanja v postopku ugotavljanja dejanj nelojalne konkurence gospodarske družbe BBB. Po 147. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) predstavlja predhodno vprašanje takšno vprašanje, da brez njegove rešitve ni mogoče rešiti same stvari, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa. V zadevi ugotavljanja dejanj nelojalne konkurence pa rešitev upravnega spora v zvezi z izdajo odločbe o priznanju blagovne znamke za znak ČINARINO ne predstavlja takega vprašanja, od katerega bi bila odvisna rešitev obravnavane zadeve. Pri vpogledu v odločbo Urada RS za intelektualno lastnino priznanje blagovne znamke ČINARINO, zoper katero je sprožen upravni spor, pritožbeni organ ugotavlja, da se priznana znamka nanaša le na besedo ČINARINO brez kakršnih koli grafičnih oziroma slikovnih elementov, kar pomeni, da sta si zaščiteni blagovni znamki različni, zatorej odločitev Upravnega sodišča RS ne more vplivati na oceno, ali gre v obravnavanem primeru za dejanje nelojalne konkurence. Upoštevati je treba, da BBB d.d., z zaščito blagovne znamke ČINARINO nikakor ni pridobila pravice grafične podobe oziroma slikovnih elementov približati zaščiteni blagovni znamki CYNAR za aperitiv iz artičok.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka v izpodbijani odločbi kršila pravila upravnega postopka, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost njene odločitve (2. točka prvega odstavka 25. člena ZUS) ter v postopku za izdajo upravnega akta ni pravilno uporabila zakona. Tržni inšpektorat RS je s svojim sklepom pravilno prekinil postopek zaradi suma storitve dejanja nelojalne konkurence do odločitve Upravnega sodišča o priznanju znamke ČINARINO. Tržni inšpektorat RS je dejansko stanje začel ugotavljati in je dne 7. 3. 2001 poslal tožeči stranki vprašalnik, na katerega je želel dobiti dodatna pojasnila v zvezi z vloženo prijavo. Na podlagi predloženih listin je torej ugotovil, da je Urad RS za varstvo intelektualne lastnine dne 15. 11. 1999 izdal odločbo, s katero je priznal blagovno znamko ČINARINO, družba AAA S.p.A. pa je dne 17. 11. 1999 sprožila upravni spor zoper to odločitev. V skladu z ugotovljenim dejanskim stanjem je Tržni inšpektorat RS ocenil, da je rešitev vprašanja, ali tožeča stranka z uporabo blagovne znamke ČINARINO krši določila Zakona o varstvu konkurence (v nadaljevanju ZVK), odvisna od rešitve vprašanja utemeljenosti priznanja blagovne znamke ČINARINO, o čemer teče postopek pred upravnim sodiščem. Glede na to je Tržni inšpektorat RS pri ugotavljanju dejanj nelojalne konkurence naletel na vprašanje utemeljenosti priznanja blagovne znamke ČINARINO, ki je samostojna pravna celota. V tem primeru gre za predhodno vprašanje v skladu s 147. členom ZUP in je prvostopni organ izkoristil svojo diskrecijsko pravico in postopek prekinil. Organ prve stopnje je pravilno ocenil, da v postopku ugotavljanja morebitnega obstoja nelojalne konkurence ne more odločiti brez poprejšnjega odgovora na vprašanje o utemeljenosti priznanja blagovne znamke. Niso resnične trditve v izpodbijani odločbi, da je tržni inšpektorat opustil ugotavljanje dejstev. Tržni inšpektorat se je seznanil z dejanskim stanjem preko vprašalnika kot tudi z lastnim poizvedovanjem. Predlaga odpravo odločbe tožene stranke in povrnitev stroškov postopka.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo v postopku priglasil. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravne spise.

Stranka z interesom v tem postopku AAA Italija v odgovoru na tožbo navaja, da priznanje znamke ČINARINO, glede katere teče upravni spor pred Upravnim sodiščem RS, ne more šteti v postopku ugotavljanja in prepovedi dejanj nelojalne konkurence po ZVK kot predhodno vprašanje po 147. členu ZUP. Registracija znamke ČINARINO je sicer res samostojna pravna celota, ki sodi v pristojnost drugega organa, vendar to ni vprašanje, ki bi pogojevalo nadaljevanje postopka pred Tržnim inšpektoratom RS in odločitev glede suma storjenih dejanj nelojalne konkurence s strani tožeče stranke. V postopku obravnave pred Tržnim inšpektoratom RS je podlaga za odločanje drug pravni predpis kot v postopku registracije blagovne znamke. Prekinitev postopka je torej več kot očitno nepotrebna in pravno neosnovana. Kljub temu, da je za ta postopek irelevantno, kako je Upravno sodišče RS odločilo v upravnem sporu glede registracije znamke ČINARINO, pa še dodaja, da je prvostopno sodišče odpravilo odločbo o registraciji znamke ČINARINO in vrnilo zadevo organu v ponoven postopek. V sodbi je menilo, da je tudi beseda ČINARINO v primerjavi s starejšimi znamkami CYNAR zavajajoče podobna in da tožeča stranka zato ni opravičena do registracije znamke ČINARINO v besedi. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je odločitev o blagovni znamki tožeče stranke "Činarino" predhodno vprašanje v postopku, sproženem pri Tržnem inšpektoratu RS na predlog stranke AAA S.p.A. za izdajo odločbe o prepovedi izvrševanja dejanj nelojalne konkurence.

V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča niso podani pogoji za prekinitev postopka. Po 147. členu Zakona o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) obstajajo pogoji za prekinitev postopka zaradi obstoja predhodnega vprašanja, kadar je neka pravica, obveznost oziroma pravno razmerje sestavni del dejanskega stanja, od katerega je odvisna odločitev v upravni stvari, odločanje o tem vprašanju pa je v pristojnosti sodišča ali kakšnega drugega organa. V obravnavanem postopku ugotavljanja dejanj nelojalne konkurence iz 2. in 5. točke tretjega odstavka 13. člena ZVK (Uradni list RS, št. 18/93) je treba presoditi, ali sta si znaka CYNAR s prepoznavno sliko in barvno kombinacijo, s katero se stranka z interesom pojavlja na trgu, in znak ČINARINO skupaj z ostalimi elementi, ki se pojavljajo na embalaži na trgu, toliko podobna, da sta zamenljiva, kar utegne ustvariti zmedo na trgu. Pri tem je treba oceniti tudi vse druge elemente na embalaži, ki niso del znaka, zavarovanega z znamko in ki predstavljajo celostno podobo izdelka, kot pravilno ugotavlja tožena stranka, pa tudi časovno trajanje pojavljanja posameznega izdelka na trgu. Dejanja nelojalne konkurence lahko predstavlja tudi prodaja blaga z oznakami, ki utegnejo ustvariti zmedo na trgu, čeprav ne gre za znak, ki je zavarovan z blagovno znamko. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je treba ugotavljati, če lahko ustvari zmedo glede izvora blaga, v tem primeru alkoholne pijače, celostna podoba izdelka, ki ga izdeluje tožeča stranka, pri čemer je treba upoštevati ne samo besedo ČINARINO, ki je bila ob izdaji prvostopne odločbe sicer zaščitena z dokončno pravnomočno odločbo o blagovni znamki, temveč celotni izdelek z vsemi podrobnostmi, kot jih navaja predlagatelj začasne prepovedi dejanj nelojalne konkurence. Ker je primerjava obeh izdelkov nujna v obravnavanem postopku, torej sama rešitev oziroma pravnomočna odločba o priznanju blagovne znamke ČINARINO, ki obsega zgolj besedno zaščito, ne more predstavljati celotnega dejanskega stanja, ki ga je treba ugotoviti v obravnavanem postopku. Ker torej ugotovitev podobnosti v obravnavanem postopku ni odvisna le od rešitve upravnega spora o priznanju blagovne znamke Činarino je po mnenju sodišča organ prve stopnje kršil določila ZUP, ko je postopek prekinil, tožena stranka pa je tak sklep iz pravilnih razlogov odpravila.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Odločba o zavrnitvi tožbe vsebuje tudi odločitev o zahtevku za povračilo stroškov, ki ga je sodišče zavrnilo na podlagi tretjega odstavka 23. člena ZUS, ki določa, da v primerih, ko sodišče odloča le o zakonitosti upravnega akta, tako je sodišče odločalo v tej zadevi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.