Jedro

Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je ugotovitev, da je delavec kršil svoje obveznosti (pogodbene ali druge) iz delovnega razmerja bodisi namenoma bodisi iz malomarnosti. To pomeni, da je treba pri presoji zakonitosti odpovedi ugotoviti tudi, kakšen je bil subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, upoštevajoč tudi zdravstvene težave delavca.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, v katerem je predlagala ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga z dne 26. 1. 2010, ugotovitev, da ji delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z iztekom odpovednega roka, temveč, da ji še traja, da je dolžna tožena stranka tožnici vzpostaviti delovno razmerje po odpovedani pogodbi o zaposlitvi, jo pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice iz delovnega razmerja (delovno dobo za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, obračun bruto plače ter izplačilo neto plače za obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih mesečnih zneskov plač dalje do plačila ter priznanje in izplačilo vseh drugih pravic in denarnih zahtevkov iz delovnega razmerja, v 8 dneh in pod izvršbo). Zavrnilo je tudi tožničin predlog za povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s presojo utemeljenosti opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov z dne 9. 6. 2009 zaslišati tudi pričo S.Š., ki je spornega dne čakala tožnico, da je v celoti opravila svoje delo. Tudi iz izpovedbe priče R.H. izhaja, da je šlo pri omenjenem opozorilu zgolj za podtikanja s strani tožene stranke. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do tožničinih navedb glede pisma z dne 17. 9. 2008 v razmerju do opozorila pred odpovedjo z dne 9. 6. 2009 in odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 26. 1. 2010. Pravi razlog za opozorilo pred odpovedjo z dne 9. 6. 2009 je bilo ustno opozorilo tožnice, v katerem je opozorila na neprimerno vedenje delavke N.N. in pismo z dne 29. 1. 2008, kjer je tožnica navedla, da se s starostniki pri toženi stranki neprimerno ravna. Iz tega pisma tudi izhaja, da je tožena stranka tožnico ustrahovala in ji grozila z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati tudi dopis z dne 10. 7. 2009 odvetniške pisarne M.S. in odvetniki, ki prav tako nakazuje neutemeljenost pisnega opozorila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Tožnica ponovno poudarja, da spornega dne na kosilo ni odšla predčasno, zato ne trži trditev tožene stranke, da pred odhodom na kosilo ni poskrbela za starostnike. Navedeno bi lahko potrdila tudi predlagana priča S.Š.. Neutemeljen je tudi očitek tožene stranke, da tožnica ni počistila madeža na tleh v eni od sob. Počistila ga je ob prvem pozivu zaposlene. S fotografiranjem tega madeža je le želela dokazovati, da delavci svojega dela ne opravljajo. Tožnici sicer nikoli ni bilo odveč počistiti umazanije na tleh, tako je tudi bruhanje, ki bi ga morala pospraviti sodelavka, pospravila in razkužila tožnica, kar je potrdila tudi priča K.J., to pa bi lahko potrdila tudi priča K.V.. Izpovedbe prič, ki so pričale v korist tožene stranke, so neverodostojne, sodišče pa ni upoštevalo izpovedbe tožnice niti se do nje ni opredelilo. Izjave delavk enote ... z dne 29. 6. 2009 je tožena stranka prilagodila kot dokaz za opozorilo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Te izjave so brezpredmetne, nesmiselne in nepomembne za presojo zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Delavke so podpisale le, kar je sestavila tožena stranka. O pritiskih tožene stranke nad tožnico bi vedela povedati tudi K.V., saj je tožena stranka nad to delavko izvajala različne pritiske in podtikanja. Sodišče prve stopnje se ni izreklo do vseh predloženih dokazov tožnice, prav tako pa ni zaslišalo vseh prič, ki jih je tožnica predlagala. Seja Sveta tožene stranke ni bila sklepčna, na njej pa so bile prisotne tudi osebe, ki na sejo Sveta tožene stranke ne spadajo. Na to sejo pa tožnica ni bila povabljena, čeprav se je na njej odločalo, kako naj tožena stranka odpusti tožnico. Sodišče bi moralo zaslišati tudi psihiatra tožnice L.P., glede motivov tožnice, ki so bili razlog, da napiše pismo z dne 29. 11. 2008 oziroma z dne 13. 10. 2009. Tožnica je bila v spornem obdobju slabega zdravstvenega stanja, kar izhaja tudi iz predloženih odločb Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, psihološkega izvida tožnice in obvestila zdravniku s strani psihiatra L.P.. Neutemeljen je zaključek sodišča prve stopnje, da so naslovniki pisma že iz vsebine pisma vedeli, da tožnica v tem pismu govori o toženi stranki. Sodišče prve stopnje je brez izvedbe relevantnih dokazov zaključilo, da očitki tožnice na račun tožene stranke ne držijo in ni pojasnilo, v čem je neresnična vsebina pisma. Pravi motiv tožene stranke za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bil v tem, da je tožnica toženo stranko opozarjala na neprimerno vedenje ene od sodelavk do oskrbovancev tožene stranke. Sodišče prve stopnje ne pove, katerim poslovnim interesom tožene stranke naj bi tožnica škodovala oziroma bi lahko škodovala. Ugled tožene stranke ni bil oškodovan, niti materialno niti moralno. Tožnica je v javnosti govorila o toženi stranki vedno le pozitivno, kar je razvidno tudi iz člankov lokalnega časopisa. Predlaga, da pritožbeno sodišče dodeli zadevo v reševanje drugemu sodniku na prvi stopnji.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere opozarja tožnica v pritožbi. Sodišče prve stopnje pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo in vsaj preuranjeno zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek.

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek, ki se je nanašal na ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, na reintegracijo in reparacijo, ker je ugotovilo, da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana v skladu z določbami Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.). Ugotovilo je, da je bilo pisno opozorilo pred odpovedjo, ki ga je tožena stranka podala tožnici 9. 6. 2009 (A3), utemeljeno in podano v roku iz člena 83/1 ZDR, da je tožena stranka tožnici pred podajo izpodbijane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga omogočila zagovor, ji v vabilu na zagovor (A4) obrazložila razlog, zaradi katerega ji namerava podati redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga, da je bil razlog za to odpoved utemeljen in da je bila izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana tudi v roku iz člena 88/6 ZDR. Pritožbeno sodišče soglaša z večino zgoraj navedenih zaključkov sodišča prve stopnje, ugotavlja pa, da je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je bil za izpodbijano redno odpoved iz krivdnega razloga izpolnjen pogoj, ki mora biti podan za zakonitost tovrstne redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki ga določa 3. alinea prvega odstavka 88. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje o utemeljenosti pisnega opozorila tožene stranke z dne 9. 6. 2009 (A3). V tem pisnem opozorilu sta bili tožnici očitani dve kršitvi pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je tožnica storila v času od 14. 4. do 16. 4. 2009, pri čemer je bila v tem opozorilu tudi opozorjena na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovne kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v enoletnem roku od prejema omenjenega opozorila. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da je tožnica navedene kršitve dejansko storila (da madeža na tleh ni počistila takoj, temveč šele po dveh dneh) in da je na velikonočno nedeljo predčasno zapustila svoje delovno mesto in odšla na kosilo v jedilnico, čeprav bi morala posodo pred odhodom na kosilo tudi pospraviti in da je s svojim (neprimernim) vedenjem povzročila izredno stanje pri toženi stranki. V prepričljivih izpovedbah prič K.J., U.B. in R.H. (zaslišanja navedenih prič je poleg drugih predlaganih dokazov predlagala tožnica v pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2010) in na podlagi zaslišanja zakonite zastopnice tožene stranke in priče F.P. ter listinskih dokazov (B6, …) je imelo sodišče prve stopnje dovolj podlage za ugotovitev, da je tožnica ravnanja, očitana v tem pisnem opozorilu, dejansko storila in da ta ravnanja predstavljajo tudi kršitve pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče na podrobno obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z navedenim le sklicuje. V zvezi s tem so neutemeljene pritožbene navedbe tožnice o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje v zvezi z očitano predčasno zapustitvijo delovnega mesta in odhodom na kosilo ni zaslišalo predlagane priče S.Š.. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi bila navedena priča prisotna na kraju dogodka, ko je tožnica predčasno zapustila delovno mesto. Ta priča naj bi bila s tožnico spornega dne dogovorjena za kosilo in naj bi tožnico čakala, medtem, ko je bila zaslišana priča H.R. neposredno prisotna na kraju dogodka in je tožnico tudi opozorila, da na kosilo ne more iti, ker posoda še ni bila pospravljena. Glede na to tudi po oceni pritožbenega sodišča zaslišanje predlagane priče ne bi pripomoglo k drugačni ugotovitvi dejanskega stanja, kot to smiselno zatrjuje tožnica v pritožbi. Iz izpovedbe priče R.H. tudi ne izhaja, da naj bi šlo pri spornem opozorilu za podtikanja s strani tožene stranke, kot to navaja tožnica v pritožbi. Navedena priča je namreč izrecno pojasnila, da je tožnico opozorila, da ne more oditi na kosilo, dokler svojega dela v jedilnici ne bo opravila do konca, vendar pa tožnica tega opozorila ni upoštevala. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bilo pisno opozorilo z dne 9. 6. 2009 utemeljeno tudi glede druge očitane kršitve (počiščenje madeža na tleh), saj iz izvedenih dokazov (izpovedba prič U.B., K.J., tudi izpovedba tožnice) izhaja, da madeža ni počistila takoj, ko ji je bilo to naloženo s strani U.B., temveč šele kasneje. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožnice o brezpredmetnosti izjave, ki so jo podpisale delavke enote ...(B6), saj je tožena stranka s to listino dokazovala posledice, ki jih je imelo tožničino ravnanje na delovni kolektiv tožene stranke. Sodišče prve stopnje se v obrazložitvi izpodbijane sodbe zares ni posebej opredeljevalo do dopisa z dne 10. 7. 2009 (A14), ki ga je na toženo stranko naslovil tožničin pooblaščenec, vendar pa je ta dopis za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe irelevanten. V njem je namreč tožničin pooblaščenec le zanikal kršitve, ki so bile tožnici očitane v pisnem opozorilu, za katere pa je sodišče prve stopnje po izvedenem postopku ugotovilo, da jih je tožnica dejansko storila. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pisma tožnice z dne 17. 9. 2008, pritožbeno sodišče ugotavlja, da pisma, ki bi bilo datirano z dne 17. 9. 2008, med predloženimi listinskimi dokazi ni zaslediti, tako da se sodišče prve stopnje do te listine niti ni moglo opredeljevati. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da na pisno opozorilo in izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi ni vplivalo tožničino pismo z dne 29. 11. 2008, saj izvedeni dokazi ne nudijo podlage za zaključek, da je tožena stranka zoper tožnico začela postopek v zvezi z izpodbijano redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi navedenega pisma. Nebistveni so nadalje pritožbeni očitki tožnice o nepravilni sestavi sveta tožene stranke, saj je iz izvedenih dokazov razbrati, da sploh ni šlo za sejo Sveta tožene stranke (izpovedba F.P.). Svet tožene stranke tudi sicer pri podaji redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni imel pristojnosti, saj je ta postopek vodila zakonita zastopnica tožene stranke, ki je tožnici tudi podala izpodbijano redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga.

Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki tožnice, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi prepozna. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožena stranka s pismom tožnice z dne 13. 10. 2009 (A8) seznanjena 30. 11. 2009 (B9), tako da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožnici podana dne 26. 1 2009 po opravljenem ustnem zagovoru tožnice z dne 12. 1. 2010 (A6) in po podanem pisnem zagovoru z dne 13. 1. 2010 (A5) pravočasna. Pritožbeno sodišče sicer nima pomislekov niti glede pravilnosti ugotovitve sodišča prve stopnje, da niso držali očitki tožnice v spornem pismu z dne 13. 10. 2009 (A8) o psihičnem in fizičnem nasilju, ki naj bi se izvajalo nad oskrbovanci tožene stranke in da se je iz vsebine pisma lahko sklepalo, da se to pismo nanaša na toženo stranko (kljub temu, da tožena stranka v pismu ni bila izrecno omenjena). S temi ugotovljenimi dejstvi, ki jih je sodišče prve stopnje tudi ustrezno obrazložilo, soglaša tudi pritožbeno sodišče. Izvedeni dokazi (izpovedba direktorice tožene stranke, priče K.J., F.P., B2, B4, …) namreč ne nudijo opore ugotovitvi, da bi bili očitki tožnice na račun tožene stranke iz pisma z dne 13. 10. 2009 (A8) utemeljeni. Prav tako je že iz dejstva, da je bila tožena stranka s tem pismom seznanjena s strani enega od naslovnikov, razvidno, da so se navedbe tožnice v tem pismu nanašale na toženo stranko.

Po ugotovitvi pritožbenega sodišča pa je sodišče prve stopnje vsaj preuranjeno zaključilo, da je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita glede na očitano kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja tožnice, ki je predstavljala podlago za takšno ukrepanje tožene stranke. Po 3. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR je krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi podan, če delavec krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ta razlog se uvršča med razloge, ki izvirajo iz delavčeve sfere in ki ga Konvencija mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Akt o ratifikaciji nasledstva, Ur. l. RS, Mednarodne pogodbe, št. 15/92) v 4. členu opredeljuje kot razlog v zvezi z obnašanjem delavca. Ta razlog se izkazuje kot kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. ZDR ne vsebuje določb o tem, kakšna stopnja krivde delavca mora biti podana, da se kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja lahko opredeli kot utemeljen razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 3. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR. Glede na to je potrebno v skladu z 11. členom ZDR na to vprašanje odgovoriti smiselno upoštevaje splošna pravila civilnega prava, torej določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.). Odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je civilna sankcija, ki jo ima na razpolago delodajalec, če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Po členu 135. OZ je krivda podana, kadar oškodovanec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Pogoj za zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga je torej ugotovitev, da delavec krši svoje obveznosti (pogodbene) ali druge (iz delovnega razmerja bodisi namenoma, bodisi iz malomarnosti. Namen kot najtežja stopnja krivde je podan, če se povzročitelj zaveda nedopustnosti svojega ravnanja in posledice ter tako posledico tudi hoče. Malomarnost kot milejša stopnja krivde je podana, če se povzročitelj zaveda možnosti nastanka škode, pa lahkomiselno misli, da jo bo lahko preprečil oziroma da ne bo nastala (huda malomarnost, zavestna malomarnost) ali da se možnosti nastanka škode ne zaveda, pa bi se tega po svojih osebnih okoliščinah moral in mogel zavedati. Pri presoji zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga zaradi kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja je potrebno ugotoviti tudi, kakšen je bil subjektivni odnos delavca do očitanih kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ob upoštevanju tožničinih navedb iz tožbe, iz pripravljalne vloge z dne 18. 5. 2010, njene izpovedbe, podane na naroku za glavno obravnavo dne 9. 7. 2010 in njenega pisnega zagovora z dne 13. 1. 2010 (A5) se postavlja vprašanje, če je tožnici mogoče očitati krivdo v smislu kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v zvezi s sestavo in pošiljanjem spornega pisma z dne 13. 10. 2009 (A8) upoštevaje tudi njeno zdravstveno stanje. V zvezi s tem je tožnica predlagala (poleg svojega zaslišanja) tudi zaslišanje njenega psihiatra dr. L.P., vendar pa sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, niti se ni v izpodbijani sodbi do tega ni opredelilo.

Ker je ostalo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje glede tožničine krivde za očitane kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje izvesti predlagane dokaze tudi v zvezi s krivdo tožnice glede očitanih kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja in nato ponovno odločiti o tožničinem tožbenem zahtevku. Pritožbeno sodišče se je za razveljavitev izpodbijane sodbe odločilo zato, ker je ocenilo, da obstaja možnost izvedbe obsežnejšega dokaznega postopka, pritožbena obravnava pa po stališču pritožbenega sodišča temu ni namenjena (upoštevaje tudi dejstvo, da določbe ZPP strankam ne omogočajo možnosti vložitve pravnega sredstva v zvezi z dejanskim stanjem, ugotovljenim na pritožbeni obravnavi).

Pritožbeno sodišče pa ni sledilo pritožbenemu predlogu tožnice, da naj bi odredilo opravo nove glavne obravnave pred drugim senatom (356. člen ZPP), saj po oceni pritožbenega sodišča ni nikakršnih razlogov za uporabo citiranega člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in vrne zadevo v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.