Jedro

Tožilčeve navedbe v zvezi z izpodbijanjem dejanskega stanja pa niso relevantne za izpodbijanje sodbe. V tej zadevi je sodišče prve stopnje, ko je o njej odločalo v drugem sojenju, s sodbo K 16/2000 z dne 22.11.2001 obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po I. odstavku 127. člena KZ, storjenega v prekoračenem silobranu po

III. odstavku 11. člena KZ. Okrožni državni tožilec v dejanskem pogledu te sodbe ni napadel in ni izpodbijal v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z pravno opredelitvijo dejanja. Zoper sodbo se je pritožil le zaradi odločbe o kazni. Pritožnik se tudi zaradi zmotne ugotovljenega dejanskega stanja zavzema za razveljavitev sodbe. Glede na določbo 385. člena ZKP, s katero je uzakonjena prepoved spremembe sodbe v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja, v novem sojenju, sodišče prve stopnje ne bi moglo ugotoviti za obtoženca neugodnejšega dejanskega stanja, za katerega se zavzama pritožnik, zato so njegove navedbe, s katerimi utemeljuje, da dejanje ni bilo storjeno v prekoračenem silobranu oziroma da prekoračenega silobrana ni, za izpodbijanje sodbe niso relevantne.

Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe še podrobneje pojasnilo, pa v zadostni meri tudi pojasnjujejo vsebino opisa dejanja v izreku sodbe. Ker sodbeni izrek in obrazložitev predstavljata celoto, ni mogoče zaključiti, da izreka sodbe ni moč preizkusiti, kar v pritožbi smiselno zatrjujeta oba pritožnika, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana.

Izrek

Pritožbi zagovornika obtoženega A. V. in okrožnega državnega tožilca se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec je dolžan plačati kot stroške pritožbnega postopka na 100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obtoženega A. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora, storjenega v prekoračenem silobranu po I. odstavku 227. člena v zvezi s III.

odstavkom 11. člena KZ. Izreklo mu je kazen pet let zapora, v katero mu je vštelo čas odvzema prostosti od 16.11.1995 od 3.22 ure do

17.11.1995 do 15.50 ure. Na podlagi določbe 69. člena KZ mu je izreklo varnostni ukrep odvzema predmetov, lovske puške šibernice "Bock kal. 12 x 12" XN 21998. Skladno z določbo I. odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtožencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka in na 400.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper sodbo sta se pritožila zagovornik in okrožni državni tožilec.

Zagovornik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo tako spremeni, da obtoženca oprosti obtožbe, ali mu izrečeno kazen zniža, ali kaznivo dejanje prekvalificira v kaznivo dejanje ogrožanja z nevarnim sredstvom pri prepiru po 137. členu KZ oziroma v kaznivo dejanje povzročitve smrti iz malomarnosti po 129. členu KZ ter primerno mileje kaznuje. Okrožni državni tožilec pa se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi odločbe o kazni ter predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J. Š. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi določbe II. odstavka 377. člena ZKP, predlagal, naj se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni. Predlog je pritožbeno sodišče vročilo obtožencu in zagovorniku. Zagovornik je nanj odgovoril ter v odgovoru predlagal, naj se pritožba tožilstva zavrne, ugodi pa naj njegovi pritožbi.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb, pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne zaključke in jih prepričljivo obrazložilo. Sodišče prve stopnje ni storilo bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP v sodbenem izreku, kar uveljavljata oba pritožnika. V zvezi z citirano bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka oba pritožnika ocenjujeta, da v opisu dejanja v izreku sodbe niso opisani vsi znaki prekoračenega silobrana ter smiselno uveljavljata, da je izrek sodbe tako nepopolen in nejasen ter sam s seboj v nasprotju, kot zatrjuje okrožni državni tožilec.

Izrek sodbe je nerazumljiv takrat, kadar iz izreka sodbe - opisa dejanja, ni mogoče z gotovostjo ugotoviti, na kaj se sodba pravzaprav nanaša oziroma kaj je z njo odločeno. Nerazumljivost v opisu dejanja v izreku sodbe se mora tako nanašati na odločilna dejstva, ki so znaki kaznivega dejanja. Izrek sodbe pa je sam s seboj v nasprotju takrat, če je že opis dejanja v odločilnih dejstvih sam s seboj v nasprotju. Tega, v čem je opis dejanja sam s seboj v nasprotju v odločilnih dejstvih, okrožni državni tožilec ne pojasni. Oba pritožnika pa prvenstveno menita, da v opisu dejanja ni jasno opisan prekoračen silobran, torej da niso opisane okoliščine o prekoračitvi neogibno potrebne obrambe za odvrnitev istočasnega protipravnega napada. Zagovornik v pritožbi sicer navaja, da so podani elementi obrambe pred napadom (napad z drogom in vrženje droga), da smiselno iz opisa dejanja izhaja tudi element obrambe, čeprav ni izrecno, da pa nesorazmernost napada in obrambe ni opisana. Vse navedeno kar uveljavljata pritožnika pomeni dejansko uveljavljanje okoliščine, da eden izmed elementov kaznivega dejanja v opisu dejanja ni opisan.

Pritožnika ne pojasnita, ko zatrjujeta, da gre za nejasen izrek in da ni opisa prekoračene obrambe, kateri izmed elementov opisa kaznivega dejanja in s tem tudi prekoračenega silobrana v opisu dejanja manjka.

Presoja tega dela sodbe pa pokaže, da so dejstva in okoliščine, ki pomenijo elemente kaznivega dejanja umora, storjenega v prekoračenem silobranu v opisu dejanja zadovoljivo navedene. Opisan je napad pokojnega S. J. z železnim drogom na obtoženca, da je vrgel S. J. drog proti obtožencu. Prav tako pa je opisana obramba, ko je v izreku sodbe navedeno, da je obtoženec proti oškodovancu ustrelil, pri čemer je iz celotnega opisa dejanja razvidno, da je podana istočasnost napada in obrambe z navedbo, da bi obtoženec lahko napad preprečil tudi na drugačen način s streljanjem v zrak ali noge napadalca, pa je opisan tudi potrebni element za katerega oba pritožnika zatrjujeta, da ga v opisu dejanja ni, to je prekoračitev obrambe, ki je bila neogibno potrebna za odvrnitev istočasnega protipravnega napada.

Sodišče prve stopnje je elemente prekoračenega silobrana v obrazložitvi sodbe natančno obrazložilo. Na straneh štiri in enajst je pravilno ugotovilo, da je pokojni J. izvajal na obtoženca protipravni napad, ko je najprej z železnim drogom U profila takoj, ko je zagledal obtoženca zamahnil proti njemu in je le-ta udarec blokiral in takrat dobil poškodbo po roki. Ko se je obtoženec pred I. umikal, je ta še vedno izvajal nanj napad, tako da je odvrgel železni drog za njim in šel golorok nadenj, ko se je obtoženec odločil za strel iz puške. Dejstva, ki jih je sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe še podrobneje pojasnilo, pa v zadostni meri tudi pojasnjujejo vsebino opisa dejanja v izreku sodbe. Ker sodbeni izrek in obrazložitev predstavljata celoto, ni mogoče zaključiti, da izreka sodbe ni moč preizkusiti, kar v pritožbi smiselno zatrjujeta oba pritožnika, zaradi česar pritožbeno sodišče ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka ni podana. Sodišče je namreč v obrazložitvi sodbe podrobno pojasnilo prekoračeno obrambo, ob istočasnem protipravnem napadu pokojnega J., tako da sodba v celoti vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, pomembnih za presojo, a je tudi dejanje storjeno v prekoračenem silobranu. Tako se tudi pokaže, da okrožni državni tožilec neutemeljeno, ko graja sodbeni izrek, zatrjuje, da razburjenost in prestrašenost pomenita zgolj olajševalno okoliščino. Tudi ta dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo v sodbi, ko ju je presodilo v okviru izvedenskega mnenja psihiatrične stroke, in tako ugotovilo obliko prekoračenega silobrana po III. odstavku 11. člena KZ. Druga dejstva in okoliščine, ki jih še uveljavlja tožilec v zvezi z opisom dejanja, ki se nanašajo na položaj oškodovanca, pa pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Navedeno pritožnik tudi ponavlja v delu pritožbe, v katerem izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo dejanje storjeno v prekoračenem silobranu v dejanskem pogledu.

Zagovornik obtoženca izpodbija v sodbi sodišča ugotovljeno dejansko stanje z navedbami, da je obtoženec dejanje storil v silobranu in ne le v prekoračenem silobranu, ter da je lahko prišlo celo do naključnega strela. Obširne pritožnikove navedbe, v katerih povzema potek dogodkov pred usodnim strelom in zatrjuje, da je šlo za napad oškodovanca na obtoženca, ko je le ta, kar je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje najprej z železnim drogom zamahnil proti obtožencu in ga tudi udaril, ga tudi zadel in poškodoval po roki, da se je obtoženec pred napadom oškodovanca umikal, poudarja nesorazmernost v telesni konstituciji, (pokojni J. je bil bistveno višji in težji od obtoženca), poudarja, izpovedbo priče M. J. starejše v prejšnjih postopkih o tem, kako je obtoženec držal puško (nekje ob boku) in poudarja napadalen položajo oškodovanca, ki ga potrjujejo tudi ugotovitve izvedenca balistika, kar vse naj bi predstavljalo istočasen protipraven napad oškodovanca z neogibno potrebno obrambo obtoženca, ki ni bila prekoračena, pravilnih razlogov sodbe, da so v obtoženčevem ravnanju podani le znaki prekoračenega silobrana, ne more izpodbiti. Sodišče prve stopnje je namreč vse okoliščine, ki jih izpostavlja pritožnik v sodbi analiziralo in tudi ocenilo. Tako je sodišče podrobno analiziralo oškodovančevo ravnanje, to je napad na obtoženca in obtoženčevo ravnanje pred sprožitvijo strela. Pravilno je ugotovilo, da je bil oškodovanec v trenutku, ko je prišlo do streljanja že golorok, da pa je še vedno segal po obtožencu in izvajal napad nanj, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo, da sta bila napad oškodovanca in obramba obtoženca istočasna. Na podlagi izvedenskih mnenj Inštituta za sodno medicino in izvedenca balistika je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo položaj pokojnega v trenutku strela. Zato je tudi utemeljeno zaključilo, da je šlo za elemente silobrana, ki pa je bil, kar je tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, ker je bila intenzivnost obrambe s strelom v oškodovanca nesorazmerna z njegovim napadom v trenutku strela, prekoračen. Sodišče se je ukvarjalo s položajem puške, v trenutku strela.

Pri tem ni spregledalo izpovedbe priče M. J. starejše. To izpovedbo pa je pravilno povezalo z ugotovitvami izvedenca balistika. Na podlagi mnenja izvedenca balistika, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljeno in v celoti sprejelo, pa je pravilno ugotovilo, da je do sprožitve puške in do strela lahko prišlo edino s potegom sprožilca in z aktiviranjem mehanizma za sprožitev z normalno silo, na podlagi česar je tudi utemeljeno zaključilo, da ni prišlo do nenamerne sprožitve (kar izključuje naključen strel). Glede na strelno razdaljo (1,5 do 2 metra), se je pravilno opredelilo, da niti ni pomembno v kakšni višini oziroma kje ob telesu je obtoženec držal puško, da je po strelu šiberni naboj oškodovanca zadel (stran 11 sodbe). Zato se pritožbeno sodišče strinja z logično in popolno oceno prvostopenjskega sodišča, da je bilo dejanje storjeno v prekoračenem silobranu stranija in ne pritrjuje pritožniku, da so podani vsi elementi silobrana po I. odstavku 11. člena KZ.

Neutemeljeno pritožnik navaja, da je prišlo do strela po naključju.

Pritožnikove trditve, da je oškodovanec prijel za puškino cev in da je poškodoval cev puške z udarcem s palico, je že sodišče prve stopnje učinkovito zavrnilo, saj je na podlagi presoje izpovedbe izvedenca balistika pravilno ocenilo, da do poškodovanja puške z udarcem z železno palico ni prišlo, saj sledovi na puški takšnega zaključka ne dopuščajo. Prav tako pa je tudi pravilno ugotovilo, da do stika med oškodovancem in puško ni prišlo, glede na strelno razdaljo. Zato se pokažejo neutemeljene pritožnikove navedbe, da je lahko oškodovanec sam, ker varovalo na puški ni delovalo brezhibno, ko je za puško prijel, sprožil strel. Sodišče prve stopnje se je tudi do delovanja varovalnega mehanizma na puški opredelilo in to okoliščino preverilo z izvedencem balistikom ter pravilno ugotovilo na podlagi presoje izvedenčeve izpovedbe, da pokvarjeno varovalo na puški izključuje možnost naključnega strela (stran 10 sodbe). Zato se pokaže neutemeljeno pritožnikovo zavzemanje za blažjo pravno opredelitev dejanja po 137. členu KZ, kar pritožnik obrazlaga s tem, da je lahko prišlo in do nadaljnje sprožitve strela, ko je oškodovanec prijel za puško in za opredelitev dejanja, kot povzročitev smrti iz malomarnosti po I. odstavku 129. člena KZ, ker je prišlo do strela ob nekontroliranem gibu obtoženca pri umikanju pred oškodovancem, kar naj bi bilo, kot izhaja iz pritožbenih navedb, lahko posledica dejstva, da orožje ni bilo brezhibno.

Okrožni državni tožilec v dejanskem pogledu izpodbija sodbo, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je obtoženec ravnal v prekoračenem silobranu, ker le ta ni podan. Pritožnikove navedbe v zvezi z izpodbijanjem dejanskega stanja pa niso relevantne za izpodbijanje sodbe. V tej zadevi je sodišče prve stopnje, ko je o njej odločalo v drugem sojenju, s sodbo K 16/2000 z dne 22.11.2001 obtoženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja umora po I. odstavku

127. člena KZ, storjenega v prekoračenem silobranu po III. odstavku

11. člena KZ. Okrožni državni tožilec v dejanskem pogledu te sodbe ni napadel in ni izpodbijal v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja v zvezi z pravno opredelitvijo dejanja. Zoper sodbo se je pritožil le zaradi odločbe o kazni. Pritožnik se tudi zaradi zmotne ugotovljenega dejanskega stanja zavzema za razveljavitev sodbe. Glede na določbo

385. člena ZKP, s katero je uzakonjena prepoved spremembe sodbe v obtoženčevo škodo glede pravne presoje dejanja, v novem sojenju, sodišče prve stopnje ne bi moglo ugotoviti za obtoženca neugodnejšega dejanskega stanja, za katerega se zavzama pritožnik, zato so njegove navedbe, s katerimi utemeljuje, da dejanje ni bilo storjeno v prekoračenem silobranu oziroma da prekoračenega silobrana ni, za izpodbijanje sodbe niso relevantne.

Zagovornik obtoženca neutemeljeno izpodbija odločbo o krivdi. Sodišče prve stopnje kot oblike krivde ni ugotovilo direktni naklep, kar zmotno poudarja pritožnik, ko opisuje zavestne in voljne elemente direktnega naklepa in poudarja, da same okoliščine dejanja, nenaden prihod pokojnega, njegov napad na obtoženca, obtoženčevo umikanje pred pokojnim, njegov strel nanj, ob sicer hibnem delovanju varovala, izključujejo obtoženčevo zavedanje prepovedane posledice in vzročne zveze ter hotenje drugega umoriti. To, kar poudarja pritožnik - hoteti drugega umoriti - predstavlja voljni element takoimenovanega direktnega naklepa. Sodišče prve stopnje pa ni ugotovilo te oblike naklepa, ampak eventualni naklep, za voljni element eventualnega naklepa zadostuje, da je storilec v posledico privolil. Tako pritožnikovo zatrjevanje, da posledica ni bila v obtoženčevi zavesti in da vanjo ni privolil za izpodbijanje razlogov sodbe o obtoženčevi krivdi ni relevantno. Sodišče prve stopnje pa je dovolj jasno obrazložilo, zakaj šteje, da je obtoženec storil dejanje z eventualnim naklepom (stran 12 sodbe), zato se pritožbeno sodišče tudi ne strinja s pritožnikom, da krivda v sodbi ni obrazložena in da je zato podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odstavka 371. člena ZKP.

Oba pritožnika izpodbijata odločbo o izrečeni kazni. V delu pritožbe zagovornik tudi poudarja, da v kolikor bi šlo za prekoračen silobran, bi ob upoštevanju, da je sodišče sprejelo priviligirano obliko prekoračenega silobrana (III. odstavek 11. člena KZ), lahko po zakonodajalčevem pooblastilu obtožencu kazen celo odpustilo in ga ne samo mileje kaznovalo, zaradi česar pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje v tem delu tudi nepravilno uporabilo materialno pravo.

Dejstvo, da je obtoženec dejanje storil v prekoračenem silobranu pritožnik izrecno poudarja tudi v delu pritožbe, ki se nanaša na izrečeno kazen. S tem, ko sodišče prve stopnje obtožencu ni odpustilo kazni ali pa ga kaznovalo mileje (pod z zakonom zagroženim minimumom), ni kršilo kazenskega zakona (nepravilan uporaba materialnega prava). Določba III. odstavka 11. člena KZ daje sodišču pooblastilo, da sme storilca kaznovati mileje ali pa mu kazen odpustiti. Gre le za pooblastilo, ki ga sodišče lahko uporabi, če presodi, da obstajajo takšne okoliščine, da je možen odpust kazni oziroma, da je mogoče storilca kaznovati mileje tudi pod z zakonom zagroženo kaznijo, celo pod mejo, ki je dopušča uporaba omilitvenih določil. Pritožnik pa, razen poudarjanja, da je šlo za dejanje storjeno v prekoračenem silobranu in poudarjanja pravne kvalifikacije, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, to je III.

odstavek 11. člena KZ, ne navaja nobenih konkretnih dejstev in okoliščin, ki bi jih moralo sodišče upoštevati in, ki bi bile takšne kvalitete, da bi bilo potrebno obtožencu kazen znižati pod z zakonom določenim minimumom. Sodišče prve stopnje je obtožencu za obravnavano kaznivo dejanje izreklo najnižjo možno kazen, ki jo kazenski zakon predpisuje za kaznivo dejanje umora, to je pet let zapora. Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje tudi v zadostni meri upoštevalo okoliščino, da je dejanje storjeno v prekoračenem silobranu in zato pritožnik s poudarjanjem tega dejstva, ne more uspeti pri zavzemanju za znižanje kazni. Sodišče prve stopnje je tudi v zadostni meri upoštevalo skrb za obtoženčevega otroka, kar poudarja pritožnik.

Posebej je tudi ugotovilo, da posebenih obteževalnih okoliščin ni našlo, zaradi česar se pritožnik tudi neutemeljeno sklicuje, da je sodišče del ravnanja, ki ga ocenjuje kot prekoračen silobran, štelo kot obteževalno okoliščino. Sodišče ni kršilo kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji, ko obtožencu kazni ni odpustilo oziroma ni izreklo zakon pod z zakonom določenim minimumom za obravnavano kaznivo dejanje. Kršitev kazenskega zakona v odločbi o kazenski sankciji bi bila podana le, če bi sodišče z izrekom kazni obtožencu, prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP), torej če bi izreklo kazen zunaj zakonskih meja.

Okrožni državni tožilec se zavzame za zvišanje kazni, ker meni, da je sodišče premalo upoštevalo, da je obtoženec, ki je bil pogojen z dolgotrajnim sovraštvom do nekdanjega tasta, za reševanje sporov uporabil strelno orožje, njegovo maščevalnost in odločenost, da spor trajno reši z uporabo šibernice. Dejstva, ki jih poudarja pritožnik, niso ugotovljena z izpodbijano sodbo, zato je pritožnikovo zavzemanje za zvišanje kazni neutemeljeno.

Po navedenem je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da razlogi, s katerimi pritožnika izpodbijata sodbo, niso podani, pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker zagovornik s pritožbo ni uspel, mora obtoženec na podlagi določbe

I. odstavka 98. člena ZKP v zvezi s I. odstavkom 95. člena ZKP plačati stroške pritožbenega postopka, ki predstavljajo povprečnino, primerno trajanju in zamotanosti tega postopka ter njegovim premoženjskim razmeram.