Jedro

Utemeljen sum kot pogoj za odreditev pripora ne more biti podan, če dejanje, ki se očita obtožencu, ni kaznivo dejanje.

Za presojo kaznivega dejanja davčne zatajitve v kazenskem postopku ni odločilo kakšen je bil izid davčnega postopka.

Presoja obtoženčevega skrivanja na različnih lokacijah v ZDA v luči pripornega razloga begosumnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju na podlagi prvega odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ugodil predlogu državnega tožilstva z dne 28. 8. 2024 in zoper obtoženega A. A. odredil pripor iz pripornega razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP.

2.Zoper sklep se je pritožil obtoženčev zagovornik, kot je uvodno navedel, "iz vseh pritožbenih razlogov". Predlagal je, da se izpodbijani sklep "v celoti odpravi" kot neustaven, nezakonit in neutemeljen.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V izhodišču ima zagovornik prav, da utemeljen sum kot dokazni standard, ki je eden od ustavnih pogojev za odreditev pripora, ne more biti podan, če dejanje, ki je opisano v sklepu o odreditvi pripora oziroma v pravnomočni obtožnici, če se sklep sklicuje nanjo, ni kaznivo dejanje, ker ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja. Vendar v predmetni zadevi temu ni tako. Obtožencu se po pravnomočni obtožnici očita kaznivo dejanje davčne zatajitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 249. člena KZ-1B. V opisu dejanja so konkretizirani prav vsi zakonski znaki kaznivega dejanja, in sicer izvršitveni način (tj. opustitev prijave vseh prejetih dohodkov, ustvarjenih v letu 2013 v skupni višini 134.284,43 EUR, ki jih je obtoženec prejel kot nakazila na identificiran transakcijski račun, odprt pri avstrijski banki Sparkasse, prijava teh dohodkov, ki predstavljajo osnovo za odmero dohodnine, pa je bila obvezna), obtoženčev namen, da bi se popolnoma izognil plačilu dohodnine v višini 58.689,13 EUR, ter objektivni pogoj kaznivosti (58.689,13 EUR kot velika premoženjska korist, ki si jo je obtoženec nameraval pridobiti). Zato pritožniku ni mogoče pritrditi pri obširnih izvajanjih, da dejanje, kakršno je opisano, ni kaznivo dejanje. Enako je bilo obrambi odgovorjeno že v točki 12 sklepa I Ks 7440/2018-66 z dne 9. 3. 2021, s katerim je zunajobravnavni senat zavrnil ugovor zoper obtožnico, v točki 13 pa je bilo prav tako konstatirano, da obtožnica vsebuje vse elemente iz prvega odstavka 269. člena ZKP in da nima napak ali pomanjkljivosti. Pritožbeno sodišče navedenemu pritrjuje, medtem ko obtožnica vsebuje tudi predloge dokazov, ki naj se izvedejo na glavni obravnavi, ter obrazložitev okoliščin, iz katerih izhaja utemeljenost suma, da je obtoženec izvršil očitano kaznivo dejanje. Posledično so brez temeljna pritožbena izvajanja, da utemeljen sum kot pogoj za odreditev pripora ni bil upravičeno ugotovljen s pravnomočnostjo obtožnice (točka 8 izpodbijanega sklepa) ter da je obtožnica "neskladna" in "nekonsistentna" (česar pritožba ne obrazloži). Podatki o plačilih, ki jih je obtoženec prejemal na avstrijski transakcijski račun in v zvezi s katerimi naj bi se izognil plačilu dohodnine, so del procesnega gradiva, gotovo dostopnega tudi obtožencu oziroma obrambi, ti podatki pa, kot se razume pritožbo, ne sodijo v opis kaznivega dejanja, ki bi bil v tej posledici (pre)zasičen ter nepregleden.

5.Utemeljenost suma kot pogoja za odreditev pripora pritožba neuspešno izpodbija tudi s poudarki, da so bili pravni akti FURS, vključno z odločbama z dne 18. 7. 2016 (ugotovljena davčna osnova za leto 2013 v znesku 134.284,43 EUR) in z dne 28. 12. 2016 (odmera dohodnine za leto 2013 v znesku 58.689,13 EUR), v času po vložitvi ter pravnomočnosti obtožnice odpravljeni (sklep FURS z dne 7. 4. 2022), pri čemer je nastopilo zastaranje pravice do odmere davka od drugih dohodkov (tudi) za leto 2013. Po praksi precedenčnega sodišča (celo v primerljivi dejanski situaciji zastaranja davčnih obveznosti po davčnih predpisih) kazensko sodišče sámo odloča o obstoju (utemeljenega suma) kaznivega dejanja in ni vezano na oceno drugega organa o tem, ali je bilo izvršeno protipredpisno ravnanje ali ne. V kazenskem postopku ni ključno, kakšen je izid dokončno oziroma pravnomočno zaključenega davčnega postopka, tj. postopka davčnega inšpekcijskega nadzora. V tem pogledu torej ni relevantno, ali so bili pravni akti FURS, po katerih je bilo (na ravni utemeljenosti suma) ugotovljeno, da obtoženec ni prijavil vseh prejetih dohodkov, kasneje odpravljeni oziroma so izgubili pravno veljavnost v davčnem postopku. V kazenskem postopku je kazensko sodišče ne le upravičeno, ampak tudi dolžno presoditi, ali je bilo očitano kaznivo dejanje tako v objektivnem kot v subjektivnem pomenu izvršeno ali ne, pri čemer je dokazno breme nedvomno na strani organa pregona. V tem ni prepoznati pritožbeno zatrjevane kršitve načela zaupanja v pravo in načela enotnosti pravnega reda.

6.V luči dognanja pripornega razloga begosumnosti (točka 9 izpodbijanega sklepa) pritožnik ne nasprotuje ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je imel obtoženec vse do 1. 5. 2024 prijavljeno prebivališče in naslov za vročanje na naslovu ... . Medtem ko ima na tem naslovu še vedno prijavljen naslov za vročanje, pa ima od 1. 5. 2024 dalje stalno prebivališče na naslovu ... (kar izhaja tudi iz pritožbi priloženega potnega lista). Nadalje ni dvoma, kot je povzelo sodišče prve stopnje in je razvidno iz podatkov spisa, da obtožencu na prijavljenem naslovu v New Yorku ni bilo mogoče vročiti nobenega sodnega pisanja, čeprav je imel na tem naslovu v celotnem obdobju od vložitve obtožnice do danes prijavljen naslov za vročanje, do 1. 5. 2024 pa še naslov stalnega prebivališča. Obtožnica mu je bila vročena 8. 10. 2020 na naslovu ... . Ne le, da je bil najkasneje ob vročitvi obtožnice seznanjen, da teče zoper njega v Republiki Sloveniji kazenski postopek (čeravno je že dne 1. 8. 2020 zagovorniku podpisal pooblastilo v prilogi B1 s krajem podpisa "Florida US"); ob vročitvi je bil decidirano opozorjen (list. št. 143), da mora sodišču takoj sporočiti spremembo naslova kot tudi namen, da bo spremenil prebivališče. Ničesar od tega nikdar ni storil. Sklep o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico je bil po neuspešnih vročitvah (tudi na naslovu v New Yorku, ki ga je imel še vedno prijavljenega kot naslov za vročanje in stalno bivališče) obtožencu vendarle vročen 8. 10. 2021 na naslovu ..., kar je bil že tretji naslov, na katerem se je očitno nahajal, ne da bi o tem seznanil sodišče. Vabilo na predobravnavni narok je bilo obtožencu vročeno 10. 4. 2023, a tokrat na četrtem naslovu ... (sedaj prijavljeno stalno prebivališče). Na predobravnavni narok ni pristopil, zaradi česar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so nastopile posledice iz četrtega odstavka 285.a člena ZKP. Zatem se je za obtoženim izgubila vsaka sled, čeprav je prvo sodišče razpisalo (in nato preklicalo) številne naroke za glavno obravnavo. Vsi poskusi vročitve vabil na glavno obravnavo so bili navkljub mednarodni pravni pomoči in asistenci Ministrstva za pravosodje ZDA pripisani neuspehu. Tako so ameriški pravosodni organi 24. 1. 2024 javili, da obtoženca niso mogli izslediti na nobenem od naslovov v ZDA, kjer se je obtoženec nahajal v preteklosti. Sodišče prve stopnje se je odzvalo z zaprosilom za pravno pomoč in za vročitev vabil na glavno obravnavo z dne 28. 2. 2024 na štirih znanih naslovih obtoženca (list. št. 323 - 324), tj. na ... Poskusi vročanja so torej vsebovali tako naslov v New Yorku, kjer je imel obtoženec takrat še vedno prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje, kot tudi naslov ..., stanovanje 108, kjer je obtoženec (šele) 1. 5. 2024 prijavil stalno prebivališče ter naj bi se na tem naslovu (po navedbah pritožbe) dejansko nahajal. Kljub temu je iz pojasnila pravosodnih organov ZDA z dne 6. 5. 2024 razvidno, da služba U.S. Marshals ne more izslediti obtoženca že najmanj od oktobra 2023, pri čemer se ne nahaja na nobenem od (štirih) naslovov, ki jih je sporočilo slovensko sodišče. Iz odgovora Ministrstva za pravosodje ZDA z dne 1. 7. 2024 pa izhaja, da pripadniki službe U.S. Marshals obtožencu še vedno niso uspeli vročiti vabila, in to niti na dveh popolnoma novih naslovih (v krajih ... ter ... na Floridi), kjer naj bi se bil obtoženec očitno nahajal.

7.Glede na vse navedeno je tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno sklepati, da se obtoženec skriva na neznanih lokacijah v ZDA in se na ta način spretno izmika navzočnosti v kazenskem postopku, slednji pa se brez njegove navzočnosti ne more nemoteno izvesti, kar je cilj odreditve pripora iz razloga begosumnosti po 1. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Obtoženi je zaradi vročitve obtožnice, sklepa o zavrnitvi ugovora zoper obtožnico in vabila na predobravnavni narok nedvomno seznanjen o poteku kazenskega postopka, trdovratno pa se izogiba vročitvi vabil na glavno obravnavo ter pristopu na sodišče v Republiki Sloveniji. Ne zgolj, da sodišča prve stopnje ni nikoli obvestil o (nameravanih) spremembah bivališč, njegovo gibanje po različnih zveznih državah ZDA (New York, Florida, Tennessee) je scela kospirativno, pri čemer so bile vse omenjene vročitve sodnih pošiljk plod aktivnosti in iznajdljivosti ameriških pravosodnih organov, nikdar pa obtoženčevega prostovoljnega prevzemanja sodnih pisanj. Kot neutemeljene se zato pokažejo pritožbene trditve, da se obtoženec ni izmikal vročitvam vabilom in drugih pisanj, saj to upoštevajoč povzeto kronologijo dogajanja ne more držati. V pritožbenem postopku zbledijo tudi navedbe, da ima obtoženec prijavljeno stalno prebivališče na naslovu ..., saj niti na tem naslovu ameriški pravosodni organi (vsaj od oktobra 2023 vse do danes) ob večkratnih poskusih vročanja obtoženca niso mogli izslediti, v vmesnem času pa se je očitno zatekel še na dve različni lokaciji na Floridi. Pritožnik istočasno ni pojasnil, zakaj obtoženec ne sprejema sodnih pošiljk na naslovu v New Yorku, kjer ima še vedno (neizpodbijano) prijavljen naslov za vročanje. Potni list, izdan 1. 6. 2024, ki ga zagovornik prilaga pritožbi, pa nima nobenega relevantnega vpliva na odločitev pritožbenega sodišča. Sama izdaja potnega lista, glede na vsa pretekla obtoženčeva izmikanja, kot so bila obrazložena, nikakor ne more prepričati, da obtoženec izkazuje resen namen prihoda v Republiko Slovenijo in sodelovanja v kazenskem postopku. Če bi temu bilo tako, bi sodna pisanja sprejemal in že prej uredil vse potrebno za prihod v domovino, pri čemer je s potekom kazenskega postopka, kot prav tako povedano, seznanjen že vsaj od leta 2020, torej štiri leta. Pritožbeno nakazovanje, da si obtoženec v štirih letih ni mogel urediti veljavnega osebnega dokumenta, pa meji najmanj na (neupoštevno) sprenevedanje.

8.Razlogovanje sodišča prve stopnje, da na obtožčev namen izogibanja postopku in njegovo skrivanje kaže tudi dejstvo, da je pooblastil odvetnika B. B., ki po njegovem pooblastilu opravlja procesna dejanja, je res nespretno, saj ne more biti dvoma, da ima (vsak) obtoženec pravico do obrambe v kazenskem postopku. Vendar nespretna opredelitev prvega sodišča še ne pomeni, da pri obtožencu ni podan priporni razlog begosumnosti. Dejstvo, da je obtoženi pooblastil odvetnika kot svojega zagovornika, pa le še dodatno utrjuje sicer gotovo ugotovitev, da je obtoženec seznanjen s predmetnim kazenskim postopkom.

9.V točki 10 izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje obrazloženo pojasnilo, da je v dani procesnem procesnem položaju pripor zoper obtoženca nujen, neogibno potreben in sorazmeren ukrep. Teh zaključkov pritožba z ničemer konkretizirano ne izpodbija, saj le posplošeno in sklicujoč se na že zavrnjene pritožbene navedbe zatrjuje, da ne gre za neizogibno potreben ter sorazmeren ukrep. Zato dodatnega odgovora pritožbeno sodišče ne more podati.

10.Glede na navedeno je višje sodišče, ki ni ugotovilo kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožbe odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 249, 249/1, 249/2 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-1, 207, 207/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.