Jedro

Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, je upravičena do plačila stroškov postopka, četudi naj bi umik tožbe podala dva meseca po priznanju terjatev v stečajnem postopku. S svojim umikom tožbe namreč ni „zamudila“, saj toženi stranki v času od priznanja terjatve do umika tožbe niso nastali nikakršni stroški. Torej s svojim ne takojšnjim umikom tožbe toženi stranki ni povzročila nobenih stroškov, ki bi ji jih morala zaradi svojega ravnanja povrniti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) spremeni tako, da se glasi: „Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki 474,28 EUR pravdnih stroškov v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.“.

Tožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo: – da se zaradi umika tožbe postopek ustavi (I. točka izreka) in – da so tožeče stranke dolžne povrniti toženi stranki 4.173,76 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

Zoper stroškovno odločbo se pritožujejo tožniki. Sodišče je pri svoji odločitvi pozabilo upoštevati, da je bila tožba umaknjena, ker je stečajni upravitelj v stečajnem postopku, ki se vodi nad toženo stranko, terjatev tožeči strank priznal. Upoštevaje 301. člen ZFPPIPP so zaradi navedenega priznanja tožniki izgubili pravni interes za vodenje pravdnega postopka, saj je bilo o njihovi terjatvi odločeno v stečajnem postopku. Tako je moč šteti, da so tožniki so s pripoznavo terjatve v stečajnem postopku uspeli v tem pravdnem postopku. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo in bi moralo, glede na določbe ZPP o priznanju stroškov in upoštevaje 301. člen ZFPPIPP, odločiti, da je tožena stranka dolžna tožnikom plačati njihove priglašene stroške. Predlagajo, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se toženi stranki naloži plačilo pravdnih stroškov tožnikov oz.. da se izpodbijani sklep razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v odločanje glede stroškov tožnikov.

Toženec je na pritožbo odgovoril. Meni, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 158. člena ZPP in se strinja z razlogi izpodbijanega sklepa, da priznanje terjatve v stečajnem postopku, ni mogoče enačiti z izpolnitvijo zahtevka. V primeru, da bi pritožbeno sodišče menilo drugače, pa toženec navaja, da ni izpolnjen vsaj drugi pogoj, da tožena stranka sama nosi svoje stroške pravdnega postopka, in sicer, da umakne tožbo takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Končni seznam preizkušenih terjatev ter sklep o preizkusu terjatev sta bila na spletni strani AJPES objavljena dne 5.2.2012, tožniki pa so tožbo umaknili z vlogo z dne 4.4.2013, torej šele po dveh mesecih. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba je utemeljena.

Stališče sodišča prve stopnje, da priznanje terjatve v stečajnem postopku ni mogoče izenačiti z izpolnitvijo tožbenega zahtevka v pravdnem postopku, je zmotno. Priznanje terjatve v stečajnem postopku je mogoče primerjati z institutom pripoznave terjatve v pravdnem postopku. V obeh primerih gre za procesno dispozicijo strank z zahtevkom, ki zagotavlja, da je o terjatvi brez vsebinskega obravnavanja odločeno z učinkom pravnomočnosti. Gledano celovito oba postopka (pravdni in stečajni) se v obeh postopkih odloča o obstoju iste terjatve, pri čemer je šteti, da predstavlja stečajni postopek nadaljevanje pravdnega postopka, kar pomeni, da je tožeča stranka preko priznanja svoje terjatve v stečajnem postopku z zahtevkom zoper toženca v tej pravdi uspela (primerjaj odločbi I Cpg 129/2013, I Cpg 497/2012).

Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom uspela, je upravičena do plačila stroškov postopka, četudi naj bi umik tožbe podala dva meseca po priznanju terjatve v stečajnem postopku, kot v odgovoru na pritožbo zatrjuje tožena stranka. S svojim umikom tožbe namreč ni „zamudila“, saj toženi stranki v času od priznanja terjatve do umika tožbe, kot izhaja iz spisa, niso nastali nikakršni stroški. Torej s svojim ne takojšnjim umikom tožbe toženi stranki ni povzročila nobenih stroškov, ki bi ji jih morala zaradi svojega ravnanja povrniti. Določbo prvega odstavka 158. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), je namreč treba razumeti tako, da tožeči stranki pripadajo potrebni stroški od vložitve tožbe do pravočasnega umika tožbe in pod predpostavko, da jih je pravočasno uveljavljala (primerjaj Nina Betetto, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, stran 46, 1. točka).

Glede na navedeno je bilo potrebno utemeljeni pritožbi ugoditi in izpodbijani sklep spremeniti (3. točka 365. člena ZPP) tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravočasno priglašene pravdne stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP), kateri so odmerjeni v skladu z veljavno odvetniško in taksno tarifo na znesek 474,28 EUR. Navedeni znesek je tožena stranka dolžan plačati v petnajstih dneh po prejemu tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku tega roka do plačila.

Izrek o stroških pritožbenega postopka tožeče stranke je odpadel, ker tožeča stranka teh stroškov ni priglasila.

Tožena stranka s svojim odgovorom na pritožbo ni z ničemer pripomogla k njeni rešitvi, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (155. člen v zvezi s 165. členom ZPP).