Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 3. in 4. člen Uredbe o posebnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Uredba, Ur. l. RS, št. 73/19). Nova pogodba, sklenjena pred iztekom prejšnje zaradi spremembe okoliščin, se za namen pripadanja in izplačila posebne denarne nagrade šteje kot podaljšanje pogodbe o zaposlitvi (4. člen Uredbe). Zato je pravilen zaključek, da je z dnem 15. 12. 2023 nastopilo drugo desetletno obdobje zaposlitve tožnice pri toženki in s tem upravičenje do dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS po zadnjem stavku 3. člena Uredbe.

Očitek o kršitvi 16. člena ZJU in 3. člena ZS je neizkazan. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo podzakonski predpis v okvirih njegovega besedila in namena ter skladno z zakonom. Z razlago, ki preprečuje obid pravice do nagrade v višini dveh povprečnih bruto plač sodišče tožnici ni podelilo pravic preko predpisa, temveč je le zagotovilo njegovo učinkovitost.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici v roku 8 dni plača 2.348,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznega neto zneska od 15. 3. 2024 dalje do plačila ter zakonske zamudne obresti od ustreznega neto zneska od 2.021,21 EUR za dan 14. 3. 2022 (I. točka izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od ustreznega neto zneska od 2.021,21 EUR za čas od 5. 2. 2021 do 13. 3. 2022 (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Strinja se, da med strankama dejansko stanje ni sporno. Sporno pa je, kdaj nastopi pravica do izplačila posebne denarne nagrade po 3. in 4. členu Uredbe o posebnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski. Po 3. členu Uredbe pripada vojaški osebi, ki podaljša pogodbo za deset let, izplačilo dveh povprečnih bruto plač po končanem desetem letu zaposlitve. 4. člen določa, da se nova pogodba, sklenjena pred iztekom prejšnje, šteje za podaljšanje. Toženka meni, da je nagrada izplačljiva šele po končanem desetem letu zaposlitve po zadnje sklenjeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas z dne 13. 1. 2021, torej 14. 1. 2031, ta pogoj pa še ni izpolnjen. Tožnica ob vložitvi tožbe namreč še ni zaključila desetega leta zaposlitve pri Slovenski vojski. Sodišče je zmotno štelo, da ima tožnica (drugo) neprekinjeno desetletno obdobje zaposlitve izpolnjeno že z dnem 15. 12. 2023, saj pri presoji ni upoštevalo pravnorelevantnega dejstva, da je imela tožnica na podlagi (prejšnje) pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 21. 11. 2013 sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za formacijsko dolžnost "častnik", novo pogodbo pa je dne 15. 1. 2021 sklenila za formacijsko dolžnost "višji vojaški uslužbenec". Razlaga sodišča ne sledi namenu Uredbe, ki je v motiviranju pripadnikov Slovenske vojske, da čim dlje vztrajajo v vojaški službi in da torej sklepajo čim daljše pogodbe. V pritožbi priznava, da je pravica do jubilejne nagrade utemeljena na drugi pravni podlagi, kljub temu pa vztraja, da bi se, v kolikor se sledi stališču prvostopnega sodišča, institut posebne denarne nagrade dejansko "stopil" z institutom jubilejne nagrade za dvajset let delovne dobe, kar pa ni bil namen spremembe uredbe. Sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, kršilo 16. člen ZJU in 3. člen Zakona o sodiščih, saj je tožnici priznalo pravico, ki ji še ne pripada. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti oziroma podredno razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3.Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je v tem sporu odločalo o posebni denarni nagradi ob podaljšanju pogodbe o zaposlitvi vojaški osebi po določbah Uredbe o posebnih nagradah ob sklenitvi in podaljšanju pogodbe o zaposlitvi v Slovenski vojski (Uredba, Ur. l. RS, št. 73/19).

6.Dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje so nesporne. Tožnica je imela s toženko najprej sklenjeno pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 10. 12. 2003 za formacijsko dolžnost "častnik" za določen čas 10 let in sicer od 15. 12. 2003 do 14. 12. 2013. Po izteku te pogodbe o zaposlitvi sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 14. 11. 2013 (druga pogodba o zaposlitvi) za isto formacijsko dolžnost za določen čas 10 let in sicer od 15. 12. 2013 do 14. 12. 2023. Še pred iztekom druge pogodbe o zaposlitvi sta stranki sklenili novo pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 21. 12. 2020 za formacijsko dolžnost "višji vojaški uslužbenec" za določen čas 10 let in sicer od 15. 1. 2021 do 14. 1. 2031 (nova pogodba o zaposlitvi), s sklenitvijo katere je prenehala veljati druga pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je (med drugim) ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice za plačilo razlike posebne denarne nagrade do višine dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS, in sicer z upoštevanjem, da je tožnici drugo desetletno obdobje zaposlitve pri toženki nastopilo dne 15. 12. 2023.

7.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo 3. in 4. člen Uredbe. Nova pogodba, sklenjena pred iztekom prejšnje zaradi spremembe okoliščin, se za namen pripadanja in izplačila posebne denarne nagrade šteje kot podaljšanje pogodbe o zaposlitvi (4. člen Uredbe). Zato je pravilen zaključek, da je z dnem 15. 12. 2023 nastopilo drugo desetletno obdobje zaposlitve tožnice pri toženki in s tem upravičenje do dveh povprečnih bruto plač na zaposlenega v RS po zadnjem stavku 3. člena Uredbe.

8.Nasprotno pritožbeno stališče, po katerem bi se desetletno obdobje vedno znova štelo izključno po zadnji (časovno aktualni) pogodbi, ne izhaja iz besedila 3. in 4. člena Uredbe ter je teleološko nesprejemljivo. Privedlo bi do absurdnih posledic, ki jih je pravilno prepoznalo že sodišče prve stopnje: delodajalec bi lahko s predčasnim sklepanjem novih pogodb sistematično izničil pravico do dvojne nagrade (oziroma nagrade v višini dveh povprečnih bruto plač za zaposlenega v RS), četudi bi delavec dejansko neprekinjeno opravljal vojaško službo pri istem delodajalcu več desetletij. Tak rezultat je v nasprotju z namenom Uredbe, ki je v spodbujanju dolgotrajne zaposlitve v Slovenski vojski, ne pa onemogočanje pridobitve pravice z administrativnimi prekinitvami ali spremembami formacije.

9.Pritožbeno sklicevanje na spremembo delovnega mesta oziroma formacijske dolžnosti ne vpliva na tek relevantnega desetletnega obdobja. Uredba pogojuje pravico z zaposlitvijo vojaške osebe pri delodajalcu (in podaljšanjem pogodbe), ne pa z identičnostjo delovnega mesta. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno štelo, da sprememba delovnega mesta vojaške osebe ne prekine kontinuitete za potrebe 3. in 4. člena Uredbe.

10.Očitek o kršitvi 16. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU) in 3. člena Zakona o sodiščih (ZS) je neizkazan. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo podzakonski predpis v okvirih njegovega besedila in namena ter skladno z zakonom. Z razlago, ki preprečuje obid pravice do nagrade v višini dveh povprečnih bruto plač sodišče tožnici ni podelilo pravic preko predpisa, temveč je le zagotovilo njegovo učinkovitost.

11.Pritožbeni ugovor o domnevnem "zlitju" posebne denarne nagrade z jubilejno nagrado je prav tako zmoten. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, gre za pravici, ki izhajata iz različnih pravnih podlag (Uredba; 10. člen Aneksa h KPnd), z različnim namenom in pogoji. Uredba ne izključuje, da je javni uslužbenec (vojaška oseba) ob izpolnjenih pogojih upravičen tudi do jubilejne nagrade. Pritožbeno sodišče v tem ne vidi nobenega protipravnega prekrivanja.

12.Glede odločitve v obrestnem delu pritožba ne navaja posebnih razlogov. Prvostopenjska odločitev, ki je za glavnico v višini 2.348,32 EUR priznala zakonske zamudne obresti od 15. 3. 2024, ter za glavnico v višini 2.021,21 EUR (znesek priznan z delno sodbo na podlagi pripoznave) za dan 14. 3. 2022 (299. in 378. člen OZ), je pravilna.

13.Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere je potrebo paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14.Odločitev o stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in 165. členu ZPP. Toženka kot neuspešna s pritožbo sama krije svoje pritožbene stroške.

Zveza: