Jedro

Verjetnost terjatve tožnice je izkazana, ni pa izpolnjen nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker tožnica ni dokazala verjetnosti obstoja ene izmed predpostavk, ki mora biti podana poleg pogoja iz prvega odstavka tega člena in sicer obstoja težko nadomestljive škode. Tožnica je le pavšalno navajala, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa podala konkretnih trditev in dokazov, da gre pri tem za škodo, ki jo je težko nadomestiti. Enako velja tudi za škodo, ki bo nastala njej zaradi peturne vožnje večkrat na teden ob 12 urnih delovnikih (pomanjkanje spanca, stres, preobremenjenost in pregorelost).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožnice za izdajo začasne odredbe, da se odločba toženke št. ... z dne 19. 6. 2025 zadrži do končne odločitve tega delovnega spora, da se v primeru nespoštovanja sklepa o začasni odredbi za vsak dan nespoštovanja te odredbe izreče odgovorni osebi pravne osebe kazen v višini 100,00 EUR za vsak dan zamude, pri čemer seštevek kazni ne sme presegati zneska 5.000,00 EUR (točka I izreka) in odločilo, da bo o stroških postopka v zvezi z začasno odredbo odločeno v okviru odločanja o glavni stvari (točka II izreka).

2.Zoper sklep se pritožuje tožnica, ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pravilno je sicer ugotovilo, da je terjatev verjetno izkazana, zmotno pa je stališče, da tožnica ni zadostno opredelila nenadomestljive škode, ki naj bi ji nastala. Škoda tožnici nastaja vsakodnevno. Gre za škodo na zdravju in počutju zaradi prekomerne obremenitve z vsakodnevnim prihodom na in odhodom z dela v trajanju 2,5 ure v eno smer. Tožnica delo opravlja v turnusu več kot 8 ur, prihod na in z dela pa se ji ne šteje v delovni čas. Res, da v predlogu znesek nepremoženjske škode ni bil opredeljen, je pa predvidljiv in zaradi ravnanja toženke tudi utemeljen. Škoda na tožničinem zdravju je vsekakor utemeljena. Sodišče pa je tudi zanemarilo dejstvo, da se v dobrobiti za obstoj razmerij med starši in otroci ter ohranitve družinske skupnosti ne more postaviti na stran organizatorja delovnega procesa pri toženki, glede na to, da ima ob več tisoč zaposlenih v svojih enotah možnost organiziranja delovnega procesa. Predlog je tako po stališču pritožnice zadostno argumentiran. Ni pavšalen, saj če škoda nastane otrokom, je edino logično življenjsko sklepanje tudi dejstvo, da škoda nastane materi, ki trpi, ker trpijo njeni otroci. Toženka pa v primeru izdaje začasne odredbe ne bi utrpela nobene škode. Zato pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in predlogu ugodi ali pa zadevo vrne v ponovni postopek.

3.Toženka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je pritožba neutemeljena, saj tožnica tudi s pritožbo ni izkazala, da bi ji zaradi domnevnih kršitev toženke nastajala težko nadomestljiva škoda. Med drugim poudarja tudi, da je upoštevala vse tožničine želje in prošnje za proste delovne dneve pri razporedu njenega dela, da je lahko tožnica svoj delovnik prilagajala partnerjevemu delu. Z izdajo začasne odredbe pa bi bil zaradi kadrovskega primanjkljaja in številnih odsotnosti v enoti PLP A. moten delovni proces. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov. Skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, skladno z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

6.Pravno podlago za izdajo začasne odredbe predstavlja 43. člen ZDSS-1, ki v prvem odstavku določa, da lahko med postopkom sodišče tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki so potrebne, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode. Po četrtem odstavku 43. člena ZDSS-1 se začasne odredbe izdajajo po določbah zakona, ki ureja zavarovanje, če ni v tem členu določeno drugače. Zavarovanje terjatev je urejeno v določbah Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/98 s sprem.), ki v 272. členu določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve. Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve je, kot je ugotovilo že sodišče prve stopnje, da upnik izkaže za verjetno, da njegova terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala.

7.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu zavzelo pravilno stališče, da je verjetnost terjatve tožnice izkazana, pravilna pa je tudi ugotovitev, da ni izpolnjen nadaljnji pogoj iz drugega odstavka 272. člena ZIZ, ker tožnica ni dokazala verjetnosti obstoja ene izmed predpostavk, ki mora biti podana poleg pogoja iz prvega odstavka tega člena in sicer obstoja težko nadomestljive škode.

8.Sodišče prve stopnje se je v točki 10 obrazložitve opredelilo do vseh tožničinih navedb v zvezi z nastankom težko nadomestljive škode. Pravilno je ugotovilo, da je tožnica le pavšalno navajala, da jo bosta otroka začela klicati po imenu, saj je skorajda ne vidita več, ni pa podala konkretnih trditev in dokazov, da gre pri tem za škodo, ki jo je težko nadomestiti. Enako velja tudi za škodo, ki bo nastala njej zaradi peturne vožnje večkrat na teden ob 12 urnih delovnikih (pomanjkanje spanca, stres, preobremenjenost in pregorelost). Tudi zanjo ni podala konkretnih trditev o resnih posledicah na njenem zdravju, ki bi zaradi tega nastale, zato ni uspela izkazati, da bo škodo težko omiliti ali nadomestiti. Tako druga predpostavka za izdajo začasne odredbe ni izkazana.

9.Iz navedenega izhaja, da je pritožba tožnice neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP). Presojalo je pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP).

10.Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih stranki nista priglasili.

Zveza: