Jedro

Dogovor pravdnih strank, ki sta smiselno dogovorili valutno klavzulo za obračun kupnine za stanovanje, ni v nasprotju s predpisi, saj je bila v času sklenitve prodajne pogodbe, že dovoljena devizna klavzula. Svoj zahtevek (preko sodišča) pa je tožeča stranka pravilno uveljavljala le v tolarski protivrednosti tuje valute.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo podrejenemu tožbenemu zahtevku za plačilo 8800 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z zamudnimi obrestmi, kot jih priznava banka za devizne vloge na vpogled za tujo valuto DEM ter povrnitev pravdnih stroškov tožeči stranki. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Sodišče druge stopnje je zavrnilo neutemeljeno pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno odločitev je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlagala je spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka v celoti, podrejeno pa razveljavitev sodb sodišča druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v ponovno sojenje. V reviziji zatrjuje, da ne more mimo ugotovitve, da je sodišče dejansko stanje ugotovilo popolnoma napačno in na tej podlagi zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati znesek 8800 DEM v tolarski protivrednosti. Tožena stranka je dokazala in to je sodišče upoštevalo, da je v nemških markah prejela le znesek 4200 DEM, ostali denar pa je prejela v takratnih dinarjih. Ko ne pride do sklenitve pogodbe, kriva stranka vrne aro, torej vrne tisto, kar je od nasprotne stranke prejela. Če je prejela dinarje, je sodišče ne more obsoditi, da vrne nemške marke, pa čeprav v tolarski protivrednosti. Tožbeni zahtevek je po zakonu potrebno uveljavljati in obračunavati v domači valuti in verjetno z ustreznimi pripadki, v kolikor jih bo tožeča stranka zahtevala.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), tožeča stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka, vendar tega očitka ni razložila. Revizijsko sodišče je po uradni dolžnosti preverilo (386.člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in ugotovilo, da v pravdi takih kršitev ni bilo oziroma so bile pravilno odpravljene. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če jih revident določno uveljavlja, česar pa tožena stranka ni storila.

Tožena stranka izhaja v reviziji iz predpostavke, da je dolžna kriva stranka vrniti aro, če ne pride do sklenitve pogodbe po krivdi stranke, ki je aro prejela. Glede na pravnomočno sodbo pa tožena stranka ni dolžna vrniti are, saj do razdrtja pogodbe ni prišlo po njeni krivi. Sodišče je del zahtevka v višini 4200 DEM v tolarski protivrednosti zavrnilo (4. in 5. odstavek na tretji strani sodbe sodišča prve stopnje). Ugotovilo je, da je ara znašala 4200 DEM in ne 13000 DEM, kot je to trdila tožena stranka. Kar pa je tožeča stranka dala toženi več, kot je bila dogovorjena ara, je dolžna vrniti.

Po določilu 3. odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar revizija sicer sama pove, vendar v svojih razlogih predvsem izpodbija dejanske ugotovitve v postopku. Med pravdnima strankama je bilo namreč nesporno (l.št. spisa 7), da so bili zneski, ki predstavljajo del kupnine za garsonjero, plačani v dinarjih in preračunani v takratno vrednost DEM. Tak način obračuna in volja pogodbenih (in pravdnih) strank je razviden tudi iz skladnih navedb obeh pravdnih strank, ko trdita, da sta se v pogodbi vsaka trdno zavarovali za primer, da bi druga stranka pogodbenih obveznosti ne izpolnila pravočasno oziroma od njih odstopila. Obe pravdni stranki tudi v vseh svojih navedbah govorita o ceni v DEM, torej tuji valuti. Pravdni stranki sta smiselno tako dogovorili valutno klavzulo za obračun kupnine za stanovanje. Dogovor, kot sta ga sklenili pogodbeni stranki, ni v nasprotju s predpisi, saj je bila v času sklenitve prodajne pogodbe, že dovoljena devizna klavzula. Pogodbeniki so smeli določiti višino kupnine v tuji valuti. Svoj zahtevek (preko sodišča) pa so lahko uspešno uveljavljali le v tolarski protivrednosti tuje valute. Tako oblikovan zahtevek je postavila tudi tožeča stranka in ta ni v nasprotju z pozitivno zakonodajo; ugoditev zahtevku pa ne predstavlja zmotne uporabe materialnega prava, kot to trdi tožena stranka: prepovedi obračunavanja v tuji valuti. Tožena stranka tudi sicer ni ugovarjala višini vtoževanega zneska, ampak le valuti. Pri tem kaže opozoriti, da so dinarji kot zakonito plačilno sredstvo v naši državi prenehali veljati in jih je nadomestil tolar (Zakon o denarni enoti Republike Slovenije, ZDE, Ur.l. RS/I, št. 17/91 in 33/92). Sicer res tudi nemške marke niso zakonito plačilno sredstvo, vendar tudi tožena stranka ni obsojena na plačilo v tuji valuti (DEM). V obeh primerih: glede kupnine in glede vtoževanega zneska, je tuja valuta uporabljena le kot način obračuna zaradi ohranitve vrednosti izročenega denarja. Ob takem, dovoljenem načinu izračuna, pa je toženi stranki naloženo vračilo tistega in toliko, kot je tudi prejela.

Revizijsko sodišče je ugotovilo, da niso podani razlogi, ki jih revizija zatrjuje in je neutemeljeno revizijo moralo zavrniti (393. člen ZPP).