Jedro

I. Delavec mora kot pogoj za sodno varstvo izkazati, da je pri delodajalcu pravočasno uveljavljal varstvo pravic glede uveljavljanja obstoja delovnega razmerja za nedoločen čas.

II. Kot pomorščak s posebnimi pravicami je bil tožnik za čas bolezni po izkrcanju z ladje na podlagi neprekinjenega zdravstvenega zavarovanja opravičen zgolj do nadomestila plače na podlagi tega zavarovanja.

Izrek

Revizija se glede jubilejne nagrade in dopolnitve sodbe zavrže, v preostalem delu se revizija zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje stroške odgovora na revizijo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove denarne zahtevke iz naslova plačila: - jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe v znesku 529.860,00 SIT, - solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni, - neizplačane plače za čas, ko ni bil vkrcan na ladjo, - nadomestilo plače za čas bolniškega staleža in premalo izplačanega nadomestila iz tega naslova, - razlike plače iz naslova njenega znižanja zaradi sanacije tožene stranke, - neizplačane plače po 21.5.2001, - regresov za letni dopust za leta 1992 do 2002 in - pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Hkrati je s sklepom zavrglo zahtevek (pravilno tožbo glede zahtevka) na ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri prvi toženki od 12.9.1992 dalje oziroma podredno pri drugi toženki, za nedoločen čas in da sta ga toženki dolžni pozvati nazaj na delo do pravnomočnosti odločbe o invalidski upokojitvi. Zavrnitev solidarno opredeljenih denarnih zahtevkov zoper prvo toženo stranko je utemeljilo s tem, da tožnik pri tej toženki v spornem obdobju, to je že vse od 12.9.1992, ni bil v delovnem razmerju in zato njegovi zahtevki iz delovnega razmerja ne morejo biti utemeljeni, zavrženje tožbe glede priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in vrnitve na delo pa je utemeljilo z neobstojem procesnih predpostavk iz 2. odstavka 83. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), saj tožnik glede tega predhodno pri toženkah ni uveljavljal varstva pravic v zakonitem roku. Glede denarnih zahtevkov proti drugi toženki pa je sodišče ugotovilo, da je imel tožnik v skladu s kolektivno pogodbo za pomorščake pri drugotoženki status pomorščaka s posebnimi pravicami. V skladu s tem statusom je s toženko vse od 12.9.1992 dalje sklepal pogodbe o zaposlitvi za določen čas, to je čas vkrcanj na ladje. V preostalem času ni bil v delovnem razmerju, ne glede na to pa mu je tožena stranka tudi za ta obdobja neprekinjeno plačevala prispevke za socialna zavarovanja. Jubilejno nagrado je tožnik prejel izplačano v letu 1998 v višini 75% njegove takratne povprečne plače, glede razlike neizplačanih plač zaradi sanacije tožene stranke je tožnik podpisal izjavo, da soglaša, da se ta razlika pretvori v lastniški delež pri lastninjenju prvotoženke, ne pa izplača v gotovini. Glede izplačila plač po 21.5.2001 sodišče ugotavlja, da po tem datumu tožnik pri drugotoženki ni bil v delovnem razmerju, saj nove pogodbe o zaposlitvi ni sklenil. Za čas štiri urne odsotnosti zaradi bolezni je bilo tožniku pravilno obračunano nadomestilo plače za čas bolniškega staleža, do višjih izplačil pa ni bil upravičen, saj v tem času ni bil v delovnem razmerju. Zahtevek iz naslova plačila regresov za letni dopust je sodišče zavrnilo, ker je ugotovilo, da za ta izplačila v Kolektivni pogodbi za pomorščake ni pravne podlage, to pa velja tudi za plačilo pogodbene kazni, ki bi tožniku tudi sicer eventualna šla le, če bi bilo pravnomočno ugotovljeno, da mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito.

Sodišče druge stopnje je s sklepom tožnikovo pritožbo v zvezi z zahtevkom iz naslova razlike plače za polovični delovni čas štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, v preostalem pa tožnikovi pritožbi delno ugodilo in: - glede zavrnitve zahtevka iz naslova plačila solidarnostne pomoči za leti 1999 in 2001 v znesku 1,430.915,60 SIT zoper drugo toženo stranko in glede stroškov postopka (v tem delu tudi glede na pritožbo tožene stranke) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in v gornjem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje; - glede zahtevka za plačilo regresov za letni dopust sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, tako da je drugotoženi stranki za leti 1996 in 1997 naložilo plačilo regresa v letnih zneskih po 102.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi; - v preostalem je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Soglašalo je s pristojnostjo slovenskega sodišča tudi za spor z drugotoženo stranko, ki je tuja pravna oseba in z uporabo prava Republike Slovenije v tem sporu. Hkrati je v zvezi z zavrnitvijo tožnikove pritožbe soglašalo z bistvenimi razlogi sklepa o zavrženju tožbe in razlogi sodbe o zavrnitvi denarnega zahtevka zoper prvotoženo stranko. Glede denarnih zahtevkov zoper drugotoženo stranko je poudarilo, da tožnik ni bil upravičen do jubilejne nagrade za 20 let delovne dobe zato, ker je jubilej izpolnil šele v letu 2001, ko pri toženi stranki že ni bil več v delovnem razmerju. Prav tako pa ni bil upravičen do denarnih zneskov iz naslova plače in nadomestila plače za čas po 11.2.1999, ko mu je potekla zadnja pogodba o zaposlitvi za določen čas. Glede pravic iz delovnega razmerja pred tem datumom je poudarilo, da mu je drugotožena stranka utemeljeno izplačevala plačo le za čas vkrcanj na ladjo, ko je bil pri njej v delovnem razmerju za določen čas. Na podlagi določb Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo je bil tožnik upravičen do regresa za letni dopust, vendar le za leta, ko je bil v delovnem razmerju neprekinjeno vsaj šest mesecev in je s tem pridobil pravico do koriščenja letnega dopusta.

Zoper zavrnilni del pravnomočne sodbe in sklepa sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih je ni mogoče preizkusiti, saj je izrek nerazumljiv in v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. To velja zlasti za zavrnitev zahtevka glede regresov za letni dopust, za sklicevanje na Kolektivne pogodbe za pomorščake, saj je Sindikat pomorščakov Slovenije z odborom direktorjev drugotožene stranke v spornih letih sklenil več tovrstnih Kolektivnih pogodb, in glede napotitve, da sodišče o zahtevku za izplačilo razlike plače za polovični delovni čas odloči z dopolnilno sodbo. Zmotno uporabo materialnega prava revident uveljavlja v zvezi z zavrženjem tožbe glede ugotovitvenega zahtevka, da je tožnik pri prvi ali drugi toženki v delovnem razmerju za nedoločen čas. Niti pri prvi toženki v letu 1992 in niti pri drugi toženki ni prejel nikakršnega obvestila, na podlagi katerega bi lahko uveljavljal pravico do ugovora. Pri tem se sklicuje na razloge sodbe Vrhovnega sodišča RS v zadevi, opr. št. VIII 123/99. Poleg tega bi moralo sodišče ugotoviti, da je na podlagi zadnje pogodbe o zaposlitvi, ki je bila sklenjena za čas od 2.8.1998 do 1.2.1999, tožnikovo delovno razmerje pri drugotoženi stranki prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas, saj je tožnik dejansko delal do 11.2.1999. Do nadaljevanja delovnega razmerja pri drugotoženi stranki pa je bil, ne glede na kasnejši bolniški stalež, upravičen tudi na podlagi Kolektivne pogodbe za pomorščake, s tem, da bi ga morala tožena stranka razporediti na drugo ustrezno delovno mesto.

Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 12/03) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženkama, ki sta nanjo odgovorili. V odgovoru sta zatrjevali, da je revizija glede nekaterih zahtevkov nedovoljena, v preostalem pa neutemeljena.

Glede odločitve o izdaji dopolnilne sodbe o zahtevku za plačilo razlike plače za polovični delovni čas in izplačilu jubilejne nagrade revizija ni dovoljena, v ostalem pa revizija ni utemeljena.

Tožnik je v reviziji navedel, da jo vlaga le zoper sodbo sodišča druge stopnje. Vendar iz navedb na 3. strani revizije izhaja, da tožnik vlaga revizijo tudi zoper sklep, torej glede dopolnitve sodbe zaradi neizplačane razlike plače za polovični delovni čas in zavrženja tožbe v delu, ki se nanaša na delovno razmerje za nedoločen čas in na vrnitev na delo.

V skladu s 1. in 2. odstavkom 367. člena ZPP je revizija izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje, s tem, da je v premoženjskih sporih revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 1.000.000 SIT. V skladu s 384. členom ZPP je ob enakih pogojih dovoljena tudi revizija zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan. S sklepom o izdaji dopolnilne sodbe glede razlike plače za polovični delovni čas glede tega dela zahtevka postopek ni bil pravnomočno končan. Zato v tem delu revizija ni dovoljena. V skladu z določili 2. odstavka 41. člena ZPP se v primeru, da uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto toženo stranko več zahtevkov, ki se opirajo na različno pravno podlago, vrednost spora ugotavlja ločeno za vsak zahtevek.

Ker zahtevek za plačilo jubilejne nagrade (plačilo 529.860,00 SIT) ne dosega vrednostne meje za dovoljenost revizije, tudi v tem delu revizija ni dovoljena. Zato je sodišče v skladu z 2. odstavkom 374. člena in 377. členom ZPP v gornjem obsegu revizijo kot nedovoljeno zavrglo.

Preostali tožnikovi premoženjski zahtevki iz posameznih naslovov, ki so bili pravnomočno zavrnjeni, presegajo vrednost meje za dovoljenost revizije.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Glede regresa za letni dopust izpodbijana sodba ima razloge za odločitev. Da je bil tožnik v letih 1992 do 1995 in v letu 1998 v delovnem razmerju neprekinjeno manj kot šest mesecev, izhaja iz izvedenih dokazov. Sodišče je navedlo utemeljen razlog za zavrnitev zahtevka iz naslova regresa za letni dopust od vključno leta 1999 dalje, saj je tožniku delovno razmerje prenehalo z 11.2.1999. Glede dosojenega regresa za leti 1996 in 1997 je sodišče v korist tožnika upoštevalo višino regresa, ki je bila določena za leto 1997 v 3. točki tarifne priloge k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti v višini najmanj 102.000 SIT (SKPGD - Ur. l. RS, št. 40/97). V zvezi s sklicevanjem izpodbijane sodbe na KP za pomorščake se v sodnem spisu nahajajo štiri tovrstne Kolektivne pogodbe (z dne 1. avgusta 1991, 1. januarja 1993, 1. januarja 1998 in z dne 1. marca 1999), tako da se izpodbijana sodba oziroma zaključki sodišča z vidika navedenih Kolektivnih pogodb dajo preizkusiti. Zato revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka pri sprejemu odločitev, zoper katere je revizija vložena in dovoljena, ni utemeljen.

Obe nižji sodišči sta pravilno ugotovili, da bi moral tožnik glede uveljavljanja delovnega razmerja za nedoločen čas pri toženkah predhodno uveljavljati varstvo pravic. Sklicevanje tožnika v zvezi s tem na drugačna stališča, zavzeta v zadevi VIII Ips 123/99, ni utemeljeno, saj je šlo v tej zadevi za uveljavljanje sodnega varstva v zvezi s sporazumom med delavcem in delodajalcem o prenehanju delovnega razmerja, ne pa v zvezi z enostransko odločitvijo oziroma enostranskim ravnanjem delodajalca. ZTPDR je kot pogoj za uveljavljanje varstva pravic iz delovnega razmerja pred sodiščem zahteval predhodno uveljavljanje pravic pri delodajalcu, razen če je šlo za denarno terjatev, tako v primeru, da je šlo za sklep delodajalca, ki je posegel v delavčeve pravice, kot tudi če je šlo za uveljavljanje pravic, za katere je delavec ugotavljal, da mu jih delodajalec krši s svojim ravnanjem oziroma nepriznavanjem (2. odstavek 83. člena v zvezi s 1. odstavkom 81. člena ZTPDR). Ker tožnik ni dokazal, da je pri prvotoženi stranki v roku petnajstih dni po prenehanju delovnega razmerja v letu 1992 in pri drugotoženi stranki v enakem roku po izteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas z dne 2.8.1998 oziroma po 11.2.1999, ko je na podlagi te pogodbe zaključil z delom, sprožil postopek za varstvo oziroma uveljavljanje pravic, je sodišče njegovo tožbo glede priznanja delovnega razmerja za nedoločen čas in vrnitve na delo utemeljeno kot nedovoljeno zavrglo.

Že glede na zavrženje tožbe v zvezi z zahtevkom za priznanje delovnega razmerja za nedoločen čas se izkaže, da je bil tožnik pri drugotoženi stranki od leta 1992 dalje zaposlen le za časovna obdobja, kot so izhajala iz pogodb o zaposlitvi za določen čas.

Sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas, to je le za čas plovbe in eventualnega podaljšanja v zvezi z vkrcanjem in izkrcanjem oziroma zaključkom plovbe, so predvidevale vse Kolektivne pogodbe za pomorščake pri toženi stranki v spornem obdobju in takšna ureditev po mnenju sodišča tudi sicer ni bila v nasprotju s 17. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki je v 9. alinei 1. odstavka kot razlog za sklenitev delovnega razmerja za določen čas izrecno predvidel tudi začasno popolnitve posadke trgovske ladje.

Kolikor je tožnik uveljavljal plačilo plače za obdobja, za katera s toženo stranko ni imel sklenjene pogodbe o zaposlitvi, je sodišče njegov zahtevek utemeljeno zavrnilo, saj za čas, ko ni bil v delovnem razmerju, plače ni mogel uveljavljati.

Glede pravic iz zdravstvenega zavarovanja je bil tožnik, kot pomorščak s posebnimi pravicami, v posebnem položaju. Vse Kolektivne pogodbe za pomorščake pri drugotoženi stranki so določale neprekinjeno zdravstveno zavarovanje pomorščakov, torej tudi za čas, ko je bil pomorščak, po izkrcanju in po poteku pogodbe o zaposlitvi za določen čas, izven delovnega razmerja (57. člen Kolektivne pogodbe za pomorščake z dne 1. januarja 1993, Kolektivne pogodbe z dne 1. januarja 1998 in Kolektivne pogodbe z dne 1. marca 1999). Zato so bili za primer bolezni v času po izteku pogodbe o zaposlitvi upravičeni le do nadomestila plače iz tega zavarovanja. Hkrati pa so Kolektivne pogodbe pomorščakom s posebnimi pravicami priznavale pravice do sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi šele potem, ko so postali ponovno sposobni za delo (4. odstavek 59. člena). Tudi to pravico je bilo potrebno razlagati v zvezi s potrebami tožene stranke po delu pomorščakov ob kompletiranju ladijskih posadk. Ker se je tožnikov zahtevek za plačilo razlike nadomestile plače za čas nezmožnosti za delo zaradi bolezni nanašal na plačila, ki so presegala izplačila iz tožnikovega zdravstvenega zavarovanja, ga je sodišče utemeljeno zavrnilo. Hkrati je sodišče utemeljeno zavrnilo tožnikov zahtevek za ponovno sklenitev delovnega razmerja na podlagi določb Kolektivne pogodbe za pomorščake, saj po letu 1999 tožnik za delo pomorščaka ni bil več delazmožen.

Ker glede zavrnitve gornjih zahtevkov revizijski razlogi niso podani, je sodišče v tem delu v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka z odgovorom na revizijo ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve in ker v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec tudi sicer trpi svoje stroške postopka ne glede na izid spora (2. odstavek 22. člena ZDSS - Ur. l. RS, št. 19/94 in 20/98), sama krije stroške odgovora na revizijo.