Jedro

Po takrat veljavnem zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 83/89 in Uradni list RS, št. 24/92 - ZSZ/84) je bilo mogoče oddati stavbno zemljišče, za kar nesporno je šlo v tem primeru, brez javnega razpisa, med drugim, če je šlo za zemljišče, ki je potrebno za smotrno izkoriščanje ali zaokrožitev stavbnega zemljišča (drugi odstavek 51. člena). Takšno svoje zemljišče sta druga in tretja tožena stranka že imeli (parc. št. 682/10). V času prodaje sporna parcela ni imela narave funkcionalnega zemljišča, ki bi sodilo k nepremičnini revidentov. Funkcionalno zemljišče bi namreč moralo biti kot takšno opredeljeno bodisi s splošnim pravnim aktom (z načrtom gradbenih parcel kot sestavino prostorskega izvedbenega načrta oziroma lokacijske dokumentacije - prvi in drugi odstavek 46. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 - ZUN), bodisi z upravno odločbo (tretji odstavek 46. člena ZUN), bodisi s sodno odločbo (npr. pri delitvi nepremičnin ipd.).

Izrek

Revizija se v delu, s katerim izpodbija odločitev pritožbenega sodišča, ki zajema izrek prvostopenjske sodbe sodišča pod 3., zavrže. V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, (1.) da je prodajna pogodba z dne 1.12.1992, s katero je prva tožena stranka prepustila v uporabo parcelo 682/2 k.o. V. drugi toženi stranki, nična; nadalje, (2.) naj se vzpostavi prejšnje stanje in naj zato toženci izvedejo (izposlujejo) izbris vknjižbe pravice uporabe na tej parceli na vl. št. 2437 k.o. V., kar sicer lahko storita tožnici; (3.) druga tožena stranka mora proti vrnitvi kupnine obravnavano nepremičnino vrniti v družbeno lastnino v uporabi in v razpolaganju prve tožene stranke in vzpostaviti stanje, kakršno je bilo pred sklenitvijo pogodbe; (4.) toženci morajo nerazdelno povrniti tožnicama pravdne stroške.

Ugotovilo je, da je sporna parcela nezazidano stavbno zemljišče v družbeni lastnini, takšno zemljišče pa se lahko odda le z javnim razpisom, v času prodaje pa tudi še ni imelo lastnosti funkcionalnega zemljišča, ki jo je pridobilo šele s kasnejšo odločbo. Ker pogodba nasprotuje prisilnim predpisom je nična. Neupoštevno je dejstvo, da je sporno zemljišče postalo funkcionalno k parceli druge in tretje tožene stranke.

Sodišče druge stopnje je pritožbo druge in tretje tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno, ker je zavzelo stališče, da je aktivna legitimacija obeh tožnic podana v določilu prvega odstavka 109. člena zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), temeljnega javnega tožilstva pa v določilu drugega odstavka tega člena; da je bila funkcionalna povezava parcele pritožnikov s sporno parcelo ugotovljena šele po sklenitvi obravnavane pogodbe, na kar sta se pritožnika sklicevala, na dan sklenitve pa ni bil izpolnjen pogoj za oddajo stavbnega zemljišča brez javnega razpisa; da pritožnika ne utemeljita svojega stališča, da bi šlo za prepoved manjšega pomena; da je lastnina v takšni ali drugačni obliki še vedno pravno varovana kategorija.

Proti tej sodbi v povezavi z prvostopno sodbo vlagata pritožnika revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, naj vrhovno sodišče sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču v novo sojenje. Trdita, da bi morali sodišči po uradni dolžnosti, torej ne glede na dokazne predloge strank ugotoviti, ali je ob sklenitvi pogodbe obstajal razlog ničnosti. Dejstva, da je bila funkcionalnost zemljišča ugotovljena šele po sklenitvi pogodbe, ne gre enačiti z (ne)obstojem pogojev, ki omogočajo oddajajo zemljišča brez javnega razpisa. Ne prvo ne drugo sodišče ni utemeljilo, v kakšne interese naj bi posegla s sporno pogodbo; če bi to storili, bi ugotovili, da je šlo morda le za prepoved manjšega pomena.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno nedovoljena in delno neutemeljena.

Sodišče je združilo v enotno obravnavanje pravdni zadevi na podlagi tožbe tožnic in tožbe javnega tožilca in ugodilo vsem zahtevkom, postavljenim v teh tožbah. Ti se med seboj pretežno prekrivajo in so zajeti v izrek prvostopenjske sodbe pod 1.) in 2.), zahtevek pod 3.) pa je zahtevek, ki ga je postavil javni tožilec v svoji tožbi, v kateri je ocenil vrednost spornega predmeta 80.000,00 SIT. V tej pravdi gre nedvomno za premoženjski spor, revizije pa ni v takšnih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na izročitev stvari ali izvršitev kakšne druge dajatve, če vrednost spornega predmeta ne presega 80.000,00 SIT (drugi odstavek 382. člena zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 29. členom zakona o valorizaciji denarnih kazni za kazniva dejanja in gospodarske prestopke ter drugih denarnih zneskov, Uradni list SRS, št. 55/92). Ko je javni tožilec navedel VSP 80.000,00 SIT, ta vrednost pa ni bila spremenjena (tretji odstavek 40. člena ZPP), ni zagotovil pravice do revizije ne sebi ne nasprotni stranki (drugi odstavek 186. člena ZPP). Tako ni dovoljen tisti del revizije, ki izpodbija odločbo sodišča druge stopnje, s katero je bila zavrnjena pritožba in potrjen tudi tisti del izreka sodbe sodišča prve stopnje, ki zajema odločitev o tistem tožilčevem tožbenem zahtevku, ki ni vključen v zahtevke obeh tožnic (drugi odstavek 389. člena ZPP). V tem delu jo je bilo zato potrebno zavreči (392. člen ZPP).

V ostalem je revizija neutemeljena. Prav s tistim, kar očita revizija, da sodišči nista storili in ugotavljali ničnosti pogodbe, sta se ukvarjali kot s središčnim vprašanjem. Po takrat veljavnem zakonu o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84, 83/89 in Uradni list RS, št. 24/92 - ZSZ/84) je bilo mogoče oddati stavbno zemljišče, za kar nesporno je šlo v tem primeru, brez javnega razpisa, med drugim, če je šlo za zemljišče, ki je potrebno za smotrno izkoriščanje ali zaokrožitev stavbnega zemljišča (drugi odstavek 51. člena). Takšno svoje zemljišče sta druga in tretja tožena stranka že imeli (parc. št. 682/10). V času prodaje sporna parcela ni imela narave funkcionalnega zemljišča, ki bi sodilo k nepremičnini revidentov. Funkcionalno zemljišče bi namreč moralo biti kot takšno opredeljeno bodisi s splošnim pravnim aktom (z načrtom gradbenih parcel kot sestavino prostorskega izvedbenega načrta oziroma lokacijske dokumentacije - prvi in drugi odstavek 46. člena zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor, Uradni list SRS, št. 18/84, 37/85, 29/86, 43/89 in Uradni list RS, št. 26/90, 18/93, 47/93 in 71/93 - ZUN), bodisi z upravno odločbo (tretji odstavek 46. člena ZUN), bodisi s sodno odločbo (npr. pri delitvi nepremičnin ipd.). Za nobenega izmed teh primerov ni šlo v tej zadevi in tudi nobena izmed pravdnih strank ni zatrjevala kaj nasprotnega. Ne le iz procesnih razlogov, ker pač ni bilo ustreznih trditev, marveč tudi iz opisanih zakonskih možnosti sodišče niti ni smelo samo presojati, ali je šlo pri obravnavani parceli za stavbno zemljišče, ki ima naravo funkcionalnega zemljišča. Tako ni bilo pogojev za oddajo spornega zemljišča brez razpisa. Ker sta prva in druga tožena stranka sklenili navzlic tej prepovedi prodajno pogodbo, je ta nična po izrecnem zakonskem določilu (57. člen ZSZ/84). V zvezi s tem vprašanjem, gledano z materialnopravnega vidika, se sodišču ni bilo potrebno ubadati s tem, kakšen interes naj bi bil kršen, ker zakon sploh ne omenja te okoliščine kot relevantne (pravkar omenjeni predpis), po drugi strani pa sploh ni potrebno presoja po 103. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), saj je zakonska določba o ničnosti iz ZSZ/84 specialna v razmerju do ZOR.

Pač pa je bilo potrebno, kar je bilo tudi storjeno, pretehtati, kakšen vpliv je imelo poznejše prenehanje vzroka ničnosti, ko je bila izdana odločba o funkcionalnosti parcele, glede tega pa po določbah ZOR, ker tega problema ZSZ/84 ne ureja. K tehtnim razlogom nižjih sodišč velja še dodati, da se res ničnosti ne more uveljavljati, če je kršitev prepovedi manjšega pomena in je pogodba izvršena, ničnostni razlog pa je prenehal (107. člen ZOR). Vendar pa se pri tem pravni standard prepovedi manjšega pomena ne nanaša samo na vsebino prepovedi ampak tudi na ravnanje tistega, ki prepoved krši. Početje druge tožene stranke, ki se je lotila nakupa obravnavane parcele, katere vzhodni del sta tožnici uživali 23 let, seveda ni mogoče šteti kot dejanje manjšega pomena, marveč prej kot zavržno.

Uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, pretehtan tako na podlagi revizijskih trditev kot tudi po uradni dolžnosti, ni podan in ker tudi ne gre za uradno preizkušeno procesno kršitev, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).