Jedro

Pritožnik v pritožbi navaja, da mora v primerih, kot je konkretni, pravdno sodišče, upoštevaje določbe četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP, tožbeni zahtevek tožeče stranke po nadaljevanju prekinjenega postopka zaradi posledic postopka osebnega stečaja, razumeti kot ugotovitvenega ter ga kot takega obravnavati ne glede na to, da je bil postavljen kot dajatveni zahtevek (v času pred začetkom stečajnega postopka osebnega stečaja toženca,ko je bila vložena tožba). S tem, ko je pravdno sodišče po uradni dolžnosti, zaradi izpolnjenosti pogojev, po objavi sklepa o preizkusu terjatev, nadaljevalo pred tem prekinjeni postopek, je že po sili zakona dajatveni zahtevek na plačilo zahtevanih 2.500,00 EUR postal zgolj ugotovitveni.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni v I. točki izreka, tako da se glasi: "Ugotovi se obstoj terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 15. 12. 2013 dalje."

II. Sicer se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa je dolžna plačati 279,99 EUR pritožbenih stroškov v roku 15 dni.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke in razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki: - vrniti znesek 2.500,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo na znesek 2.500,00 EUR od 15. 12. 2013 dalje do plačila, v roku 8 dni (izrek pod točko I); - plačati 1.868,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po poteku 15 dnevnega roka za njihovo prostovoljno izpolnitev dalje do plačila (izrek pod točko II).

2. Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženec, pritožnik) po pooblaščencu. Navaja, da sodbo izpodbija v celoti, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku člena 338 Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, oz. podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, in tožeči stranki naloži v plačilo vse pritožbene stroške.

Pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava utemeljuje s sklicevanjem na določbo četrtega odstavka 301. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), v zvezi s čimer trdi, da bi bilo potrebno postavljeni dajatveni zahtevek tožeče stranke obravnavati kot ugotovitvenega. Okrožno sodišče v Celju je namreč dne 9. 9. 2021 objavilo oklic o začetku stečajnega postopka osebnega stečaja nad toženo stranko (St 3558/...). Z ugoditvijo dajatvenemu tožbenemu zahtevku je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ki bi ga moralo zaradi vezanosti sodišča na postavljeni zahtevek zavrniti (2. člen ZPP).

Pritožbeni razlog napačne ugotovitve dejanskega stanja v povezavi z absolutno bistveno kršitvijo določb po 8. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in z napačno uporabo materialnega prava uveljavlja zaradi napačne prevalitve dokaznega bremena glede vrnitve posojila na toženo stranko, kar je posledica napačne uporabe pravil o dokazni stiski, ki je imela za posledico neizvedbo predlaganega dokaza s strani tožene stranke kljub ustrezni trditveni podlagi in dokaznemu predlogu, ki ga je glede na dokazno stisko sploh lahko podala. Ker je sodišče štelo, da je dokazno breme v celoti na toženi stranki, ki ga ni izpolnila, ni ustrezno vsebinsko presojalo njenih navedb in se ni z ničemer opredelilo do njenih navedb, da se je našla v dokazni stiski. Tako je že v vlogah pojasnila, da je v odgovor na poizvedbe pri Upravni enoti Maribor prejela odgovor, da je na istem naslovu kot A. A. od 4. 2. 2011 do 9. 4. 2014 imela prijavljeno stalno prebivališče tudi B. B., prav tako je imenovanega pozvala na predložitev podatkov o osebi ženskega spola, ki je bila v letu 2014 prisotna ob srečanju tožene stranke in A. A. v stanovanju v naselju ..., in še, da (tožena stranka) ne more podati teh podrobnejših navedb, tako da se je znašla v dokazni stiski, saj bi za dokazovanje vračila dolga tožeči stranki potrebovala zaslišanje te ženske osebe. Na naroku dne 16. 5. 2023, na katerem je bil kot priča zaslišan A. A., je bilo eno od bistvenih dejstev, da je bila priča v času, ko je 14. 10. 2013 toženi stranki posodila denar, v družbi svoje partnerke, katere imena ni želel razkriti v dokaznem postopku kljub večkratnim poskusom sodnice. Tožeča stranka v dodeljenem roku nato ni posredovala podatkov o partnerki priče v letih 2013 in 2014 ter ni zadostila svojemu lastnemu predlogu o posredovanju podatkov, tožena stranka pa je poskušala neuspešno pridobiti podatke o imenu, priimku in naslovu prebivališča zunajzakonske partnerice priče. Edini razlog pričinega nerazkritja identitete osebe, ki je bila prisotna v času, ko mu je tožena stranka vračala denar, je bil, da bi ta oseba lahko pričala o resničnosti navedb tožene stranke, kar bi pomenilo, da bi njeno pričanje lahko škodovalo priči. Sodišču očita, da se je, v izogibanju odgovornosti, ker ni pridobilo informacij o partnerki priče, sklicevalo na toženca, ki se ni spominjal natančnega datuma vrnitve posojenega denarja, in na možnost, da je dogodke pomešal, glede na dejstvo, da si je od A. A. večkrat sposojal denar, in je torej priča, ki jo je predlagal, bila prisotna ob drugem dogodku. S takšnim ravnanjem je ogrozilo toženčevo pravico do enakega varstva pravic in tudi do učinkovitega sodnega varstva; glede na ustaljeno sodno prakso bi moralo prilagoditi na videz toge institute dokaznega prava. Stranka ima pravico, da se v postopku izjavi, sodišče pa dolžnost, da se z navedbami stranke seznani, ter da se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Ker tega sodišče v konkretnem postopku ni storilo, je izpodbijana sodba nezakonita, kršeno je načelo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki terja enako obravnavanje strank in se mora odražati tudi v dokaznem pravu in torej tudi v uporabi pravila iz 215. člena ZPP.

3. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka, ki vsebinsko odgovarja na pritožbo toženca, predlaga, da se pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi prvostopno sodbo, toženi stranki pa naloži v plačilo povzročene pritožbene stroške, ki jih priglaša. 4. Pritožba je delno utemeljena.

**K izreku pod točko I in II.:**

5. S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari, posojilojemalec pa se zavezuje, da mu bo po določenem času vrnil enak znesek denarja oziroma enako količino stvari iste vrste in kakovosti (prvi odstavek 569. člena Obligacijskega zakonika; OZ). V obravnavanem primeru ni sporno, da je bilo posojilo v višini 2.500,00 EUR s strani A. A. kot posojilodajalca izročeno posojilojemalcu - toženi stranki, v zvezi s čimer je bila sklenjena pisna posojilna pogodbe z dne 14. 10. 2013 (A1). Prav tako ni bilo sporno, da je bila dne 7. 2. 2014 med istima pogodbenima strankama sklenjena nova posojilna pogodba (A2) za 700,00 EUR.1 Prvostopno sodišče se je pri opredelitvi materialnopravne podlage pravilno sklicevalo na določbe OZ glede posojilne pogodbe in glede odstopa terjatve s pogodbo.2

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo pritožbene očitke toženca, ki se nanašajo na postopkovne kršitve, uveljavljane v zvezi z zatrjevano napačno ugotovitvijo dejanskega stanja in napačno uporabo materialnega prava. Ugotoviti gre, da ima sodba jasne razloge o odločilnih dejstvih in je zmožna preizkusa. Prvostopno sodišče se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb pravdnih strank in njunih dokazov. Dokazne stiske, na katero se pritožnik,3 prvič izrecno sklicuje šele v pritožbi, prvostopno sodišče v obrazložitvi res ni obrazlagalo s tem pojmom, je pa svoje (pravilno) stališče v zvezi z dokaznim bremenom in z uspehom dokazovanja, vse upoštevaje trditveni okvir,4 zavzelo v točkah 14 in 15 obrazložitve sodbe, nakar je v točkah 16 do 18 nato tudi podrobno nanizalo svoje dejanske zaključke glede spornega vračila posojila v višini 2.500,00 EUR. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek o bistvenih kršitvah določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (iz 14. in 8. točke), kot tudi zatrjevana kršitev 22. člena Ustave RS.

7. Dokazna stiska pomeni pomanjkanje dokazov, da bi stranka, v konkretnem primeru tožena stranka, z njimi lahko izkazala svoje navedbe, konkretno navedbe o vrnitvi posojila. Ob upoštevanju razpravnega načela, ki se odraža v določbah člena 7 in 212 ZPP, tožena stranka zatrjevane dokazne stiske o citiranem spornem dejstvu v konkretnem primeru ne more uspešno prevaliti na sodišče niti ne more slednjemu očitati napačne prevalitve dokaznega bremena nanjo. Že prvostopno sodišče se je pravilno opredelilo do procesnega trditvenega in dokaznega bremena vsake od pravdnih strank, ki je glede postavljenih trditev toženca,5 da je A. A. vrnil posojeni znesek v višini 2.500,00 EUR, naloženo tožencu, kateremu je zatrjevano dejstvo vrnitve posojila v korist, ob čemer gre z vidika posojilodajalca A. A. oz. tožeče stranke, kateri je bila terjatev odstopljena, tudi za negativno dejstvo. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami odgovarja, da po tožencu med prvostopnim postopkom zatrjevana dejstva glede vrnitve posojila sodijo v zaznavno področje samega toženca, ki je glede tega dejstva poleg dokaza z zaslišanjem zunajzakonske partnerice A. A. predlagal še lastno zaslišanje, zaslišanje tožnice in zaslišanje priče A. A.; te je sodišče izvedlo, kot vse izhaja iz spisovnega gradiva. Če stranka ne predloži dokazov, katerih vsebina bi prepričala, ali če umakne dokaz, ki ga je predlagala sama,6 oboje v okoliščinah, kot so obravnavane, ne gre za dokazno stisko. V omenjenih okoliščinah, ko je vrnitev posojila bila dokazljiva, sklicevanje na procesno trditveno stisko, za katero pritožba zatrjuje, da je bila pogojena z objektivnimi razlogi, zaradi katerih svojih trditev o skriti napaki ne more bolj konkretizirati, kar sicer predstavlja neutemeljene in v nadaljevanju nejasne navedbe, ne more predstavljati niti podlage za znižanje dokaznega standarda. Pravdno sodišče je pravilno odločalo ob uporabi dokaznega standarda prepričanja, in mu ni moč očitati pretirane dokazne strogosti pri uporabljenem dokaznem standardu, na podlagi katerega pravdna sodišča tudi sicer praviloma odločajo; pritožbeni navedbi, da je napačna uporaba pravil o dokazni stiski imela za posledico neizvedbo predlaganega dokaza, ni moč pritrditi.

8. Prvostopno sodišče se je, ko je presojalo dokazanost dejstva vrnitve posojila, ki sta ga tožnica in priča A. A. zanikala, sklicevalo na pravilo o dokaznem bremenu (člen 215 ZPP), nakar je pravilno zaključilo, da toženec ni uspel dokazati vrnitve posojenega zneska. Obširno dokazno oceno o trditvah vsake od pravdnih strank je temeljilo na izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo in nato presojalo izpoved toženca, priče B. B., izjavo C. C. in tudi posojilni pogodbi z dne 14. 10. 2013 in 7. 2. 2014.7 Podrobno obrazložitev je podalo v točkah 16 do 18 obrazložitve izpodbijane sodbe, vse upoštevaje metodološki napotek o skrbni in vestni presoji vsakega dokaza in vseh dokazov skupaj ter na podlagi celotnega uspeha dokazovanja (člen 8 ZPP), na podlagi česar je najprej ločeno obravnavalo posamezne izvedene dokaze, jih primerjalo med seboj, in jih na koncu obravnavalo skupaj, zato mu ni moč očitati, da kakšnega dokaza ni izvedlo ali da je kateremu od izvedenih dokazov dalo preveliko ali premalo težo. Dokazna ocena sodišča je pravilna in je toženec s pritožbenimi trditvami ne uspe izpodbiti, četudi mu gre pritrditi v delu, da priča A. A. ni hotel razkriti imena in priimka njegove zunajzakonske partnerice v času vrnitve posojila. Vendar je sodišče dejstvo vrnitve posojila ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin ustrezno presojalo s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP), in bi ravno z olajšanjem strogosti dokaznega standarda prišlo do kršitve enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS, ki glede na navedeno v konkretnem primeru tudi ni mogla biti kršena. Pritožbena trditev, da je edini razlog nerazkritja identitete priče s strani zaslišane priče A. A. v mogočem škodovanju nazadnje omenjeni priči, predstavlja lastno oceno pritožnika.

9. Utemeljeno pa se tožena stranka sklicuje na zmotno uporabo materialnega prava zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka.

10. Pritožnik v pritožbi namreč navaja, da mora v primerih, kot je konkretni, pravdno sodišče, upoštevaje določbe četrtega odstavka 301. člena ZFPPIPP, tožbeni zahtevek tožeče stranke po nadaljevanju prekinjenega postopka zaradi posledic postopka osebnega stečaja, vodenega nad toženo stranko pri Okrožnem sodišču v Celju St 3558/...,8 razumeti kot ugotovitvenega ter ga kot takega obravnavati ne glede na to, da je bil postavljen kot dajatveni zahtevek (v času pred začetkom stečajnega postopka osebnega stečaja toženca,ko je bila vložena tožba). S tem, ko je pravdno sodišče po uradni dolžnosti, zaradi izpolnjenosti pogojev, po objavi sklepa o preizkusu terjatev, nadaljevalo pred tem prekinjeni postopek, je že po sili zakona dajatveni zahtevek na plačilo zahtevanih 2.500,00 EUR postal zgolj ugotovitveni. To pa ne pomeni, da bi prvostopno sodišče imelo podlago za zavrnitev zahtevka, kot meni pritožba. Ji je pa pritrditi, da je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, ko je ugodilo dajatvenemu zahtevku, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost dela sodbe, s čimer je kršilo 301. člen ZFPPIPP v zvezi z drugim členom ZPP, ki določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov, s čimer je podana relativna bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Ugotovitev se ne nanaša na šele v pravdnem postopku nastale stroške, ki ne predstavljajo terjatve, nastale do trenutka začetka stečajnega postopka nad toženo stranko. Skladno z navedenim je prvostopno sodišče, ko je ugodilo prvotno postavljenemu zahtevku dajatvene narave, deloma zmotno uporabilo materialno pravo, ki je v preostalem delu uporabljeno pravilno. Sicer niso podane kršitve, na katere je dolžno pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), pritožbene navedbe pa se, razen v zgornjem obsegu, izkažejo za neutemeljene. Pritožbeno sodišče je zato toženčevi pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da se ugotovi, da ima tožeča stranka do tožene stranke terjatev v višini 2.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2013 dalje (355. člen ZPP). V ostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno (353. člen ZPP).

11. Obrazložene stroškovne odločitve pod točko II izreka pritožba vsebinsko ne izpodbija; ta je glede na uspeh tožeče stranke z zahtevkom v pravdi v celoti pravilno oprta na prvi odstavek 154. člena ZPP, glede odmerjenih potrebnih pravdnih stroškov in načina plačila pa na določbo 155. člen ZPP. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zaradi neutemeljenosti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanih delih (353. člen ZPP).

**K izreku pod točko III.:**

12. Toženec s pritožbo ni uspel, zato samo nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. členom ZPP).

13. Mora pa toženec tožnici povrniti njene potrebne stroške za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 155. členom ZPP), ki je bil vsebinski in ga sodišče šteje za potreben strošek. Tožnica je upravičena do nagrade za sestavo odgovora na pritožbo v višini 375 priglašenih odvetniških točk (tar. št. 22/1 - pravna sredstva v zvezi s tar. št. 19 Odvetniške tarife,9 do materialnih stroškov po tretjem odstavku 11. člena OT v višini 7,5 točk in do 22 % DDV po 12. členu OT, kar skupno, upoštevaje vrednost odvetniške točke (0,60 EUR), znaša 279,99 EUR. Znesek je tožena stranka tožeči dolžna povrniti na način in v rokih, kot izhaja iz izreka.

1 Slednje pritožbeno sodišče izpostavlja glede na dokazno oceno prvostopnega sodišča, ki se v zvezi s prepričljivostjo trditev oz. izpovedi zaslišanih nanaša tudi na citirano pogodbo. 2 Glej 11. točko izpodbijane sodbe. 3 Ki je sicer res že med postopkom na prvi stopnji navajal, da ne razpolaga s podatki o priči. 4 Toženec ni vedel natančnega datuma vrnitve posojila in s tem tudi ne časa prisotnosti priče ob zatrjevani vrnitvi posojila (njegova vloga z dne 7. 11. 2022), česar sicer pritožbeno ne zanika. 5 Te pomenijo ugovor izpolnitve. 6 Zaslišanje zunajzakonske partnerice posojilodajalca, zatrjevano navzoče ob vrnitvi posojila, je toženec predlagal v odgovoru na tožbo, nakar je svoj predlog po lastnih opravljenih poizvedbah tekom prvostopnega postopka dopolnil in predlog konkretiziral na način, da je predlagal zaslišanje priče B. B. z istim prijavljenim prebivališčem kot priča A. A. v času 4. 2. 2011 do 9. 4. 2014, na naroku za glavno obravnavo dne 16. 5. 2023 pa je nato dokaz z zaslišanjem imenovane umaknil, brez navedbe dodatnih predlogov oz. pobud. 7 S poudarkom na zapisu 1. člena posojilne pogodbe z dne 7. 2. 2014 o nevrnjenem prvem posojilu do dneva sklenitve druge posojilne pogodbe, kljub drugačnim prvotnim trditvam in kljub drugačni prvotni izpovedi samega toženca, čeprav je ta kasneje tako trditve kot izpoved spremenil. 8 Kar ni bilo sporno, kot tudi ne dejstvo po stečajnem upravitelju prerekane terjatve iz posojilne pogodbe z dne 14. 10. 2013. 9 Ur. l. RS 2/2015 s spremembami; nazadnje Spremembe in dopolnitve Odvetniške tarife Ur. l. RS št. 70/22; vse OT.