Jedro

Če je bil akt o podržavljenju premoženja, ki temelji na enem izmed predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, kasneje razveljavljen (145. člen ZIKS), ima vlagatelj zahteve pravico izbrati, ali bo svoje pravice uveljavljal pred upravnim organom ali pred sodiščem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odpravila sklep Sekretariata za urejanje prostora z dne 17.3.1994, s katerim je zavrgel zahtevo za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, ki so bile podržavljene I.F., ker je ugotovil, da po določbah zakona o denacionalizaciji (ZDen) ni stvarno pristojen za odločanje v tej upravni stvari. V obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja, da je prvostopni organ ugotovil, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije s sodbo z dne 1.7.1992, ob reševanju zahteve Javnega tožilca Republike Slovenije za varstvo zakonitosti, sodbo vojaškega sodišča po uradni dolžnosti razveljavilo ter zadevo poslalo temeljnemu sodišču v novo sojenje. V nadaljevanju postopka pa je Temeljni javni tožilec prvotno obtožbo umaknil, sodišče pa je postopek s sklepom z dne 14.9.1992 ustavilo. Na podlagi navedenega, za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno I.F. ni pristojen upravni organ, pač pa sodišče po 145. členu zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS). Tožena stranka pa v nasprotju s prvostopnim organom sodi, da je upravni organ vedno pristojen za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, če so izpolnjeni predpogoji, ki jih določa ZDen. Iz določb 3. in 4. člena v zvezi s 1. odstavkom 9. člena ZDen sledi, da ima upravičenec ob prej izpolnjenih pogojih, pravico izbrati, kje bo svoje pravice uveljavljal, ali pred upravnim organom ali pred sodiščem. Svoje pravice pa lahko uveljavlja tudi v več delih, delno pred upravnim organom, delno pa pred sodiščem, če zakon to dovoljuje. Ne more pa sočasno zahtevati vrnitve istega premoženja v sodnem in v upravnem postopku.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo tožene stranke zaradi napačne uporabe materialnega prava, kršitve pravil postopka in nepravilne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Prvostopni organ je dne 17.3.1994 zavrgel zahtevek za denacionalizacijo premoženja, ki je bilo upravičencu zaplenjeno s sodno odločbo, ki je bila dne 1.7.1992 razveljavljena. Ustavno sodišče je razveljavilo 92. člen ZDen, ki je določal, da se za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31.12.1958, uporabljajo določbe ZDen, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove postopka. Ker je bil denacionalizacijski zahtevek vložen po razveljavitvi 92. člena ZDen, je prvostopni organ zaradi nepristojnosti zahtevek zavrgel. Tožena stranka je pri svoji odločitvi sledila eni od odločb Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, s katero je to odločilo, da ima stranka pravico izbire pri katerem organu bo uveljavila denacionalizacijski zahtevek, vendar je v opisanem primeru šlo za to, da je bil sprožen upravni spor pred razveljavitvijo 92. člena ZDen. Sodišče pa je odločitev sprejelo po razveljavitvi in pri tem sledilo pravilu, da se v primeru, ko pride do spremembe zakona med postopkom, uporablja zakon, ki je za stranko ugodnejši. Za stranko je v tem primeru ugodnejše, da lahko sama izbira, kje bo zahtevek uveljavila, še zlasti, če gre za pravne naslednike, ki ne bi mogli zahtevati uvedbe postopka po ZIKS. V tem primeru pa ne gre za takšno ali podobno dejansko stanje, zato je odločitev tožene stranke napačna. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo oporeka tožbenim navedbam, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno odločila in svojo odločitev v izpodbijani odločbi tudi pravilno pravno utemeljila. Tožnik je v zmoti, ko trdi, da je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko je v svoji sodbi zavzelo stališče, da ima stranka pravico izbire pri katerem organu bo uveljavljala denacionalizacijski zahtevek v primeru, ko je bil akt o podržavljenju premoženja kasneje razveljavljen, pravico do izbire postopka zato, ker je bil v navedeni zadevi upravni spor sprožen pred razveljavitvijo 92. člena ZDen, sodišče pa je odločitev sprejelo že po razveljavitvi. Ustavno sodišče je v svoji odločbi, s katero je razveljavilo navedeno določbo 92. člena ZDen (UI 10/92 - Ur. l. RS, št. 52/92) v izreku tudi določilo, da ima ta odločba pravne učinke po 414. členu ustave iz leta 1974, kar pomeni, da se zakoni, ki so razveljavljeni, ne uporabijo za razmerja, nastala pred dnem objave odločbe ustavnega sodišča, če do tega dne niso bila pravnomočno rešena. Če bi v navedenem primeru šlo za tako razmerje bi bilo sodišče vezano na izrek iz navedene odločbe ustavnega sodišča. Vendar je sodišče v navedeni sodbi zavzelo stališče, da je uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS v dispoziciji upravičencev in ni kogentna norma, saj ZIKS v tej določbi določa le materialnopravno podlago restitucijskih zahtevkov in pristojnost sodišča za odločanje o zahtevkih, temelječih na tej pravni podlagi, ne pa tudi obveznosti upravičenca, da zahtevek na vrnitev zaplenjenega premoženja uveljavlja na tej pravni podlagi. Zato ima upravičeni vlagatelj zahteve v primeru (ne le v navedenem konkretnem primeru), ko je bil akt o podržavljenju premoženja, ki temelji na enem izmed predpisov, navedenih v 3. členu ZDen, kasneje razveljavljen, pravico do izbire postopka in s tem tudi pravne podlage za uveljavljanje zahtevka na vrnitev premoženja.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (Ur. l. RS, št. 1/91-I in 45/1/94).