Jedro

Iz vsebine zapisnika in priloženih fotografij stanja je razvidno, da je organ prve stopnje tožnika seznanil z dejstvi, ki jih je ugotovil ob ogledu in so za odločitev bistvena ter mu v zvezi s tem omogočil pisno ali ustno izjavo v treh dneh od prejema poziva. S tem je bila po presoji sodišča tožniku dana možnost, da se izjavi o zadevi, to možnost pa je tudi izkoristil, saj je 7. 2. 2018 podal svojo izjavo glede ugotovitev inšpekcijskega nadzora. Glede na navedeno po presoji sodišča v obravnavani zadevi tožniku ni bila kršena pravica do izjave iz prvega odstavka 9. člena ZUP, saj je imel možnost, da v pisni izjavi navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njegovemu uspehu v postopku. Zgolj dejstvo, da tožnik ob nadzoru ni bil navzoč, pri čemer ne navaja določno, katere dodatne navedbe bi lahko podal neposredno ob ogledu, in ne pojasni, zakaj tega ni mogel storiti ob podaji pisne izjave, namreč ne pomeni kršitve navedene pravice.

Odtekanje meteornih padavin, ki se iz tožnikove nepremičnine na nepremičnino tožene stranke stekajo po odvodnih jaških, je direktna imisija, ki je brez pravnega naslova vedno prepovedana. V skladu s 87. členom SPZ mora namreč lastnik nepremičnine storiti vse potrebno, da se meteorne padavine z njegove zgradbe ne odtekajo oziroma padajo na tujo nepremičnino. Na takšno presojo ne vpliva dejstvo, da gre za zatečeno, več let trajajoče stanje, saj to ni razlog, da tožnik brez pravnega temelja še naprej dovoljuje iztekanje vode v nasprotju z navedenimi določbami Odloka in SPZ-ja in s tem nedopustno obremenjuje nepremičnino tožene stranke.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje tožniku odredil odstranitev pod cesto vkopane betonske odtočne cevi iz betonskega jaška na javni poti (v nadaljevanju JP) 639591-Krka, na zemljišču s parc. št. 11/5, k.o. Krka v lasti tožene stranke, po kateri se steka voda s treh odvodnih jaškov, ki so na severnem delu zemljišča s parc. št. 12., k. o. Krka, med starejšo stanovanjsko hišo in gospodarskim poslopjem - hlevom (1. A točka izreka). Hkrati je odredil izvedbo vseh ukrepov za preprečitev odtekanja odpadne meteorne in druge vode z zemljišča s pac. št. 12, k. o. Krka v betonski jašek ob JP (1.B točka izreka). Rok za izvršitev 1.A in 1. B točke izreka je 60 dni od vročitve odločbe. Odrejena je bila še odstranitev nezakonito postavljene ovire z varovalnega pasu, to je pastirja na zemljišču s parc. št. 12, k. o. Krka, in gnoja na meji med zemljiščema s parc. št. 11/8 in 11/7, obe k.o. Krka, da se s tem prepreči iztekanje gnojnice po muldi v odtočni jašek JP 639591-Krka (1.C točka izreka). Rok za izvršitev 1.C izreka je 10 dni od vročitve odločbe. Odločeno je bilo še, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti iz 1. točke izreka zoper tožnika začel postopek upravne izvršbe (2. točka izreka), da mora tožnik o izvršitvi obveznosti iz 1. točke izreka takoj obvestiti inšpekcijski organ (3. točka izreka), da posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka) in da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve (5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve odločbe je razvidno, da je organ prve stopnje po uradni dolžnosti opravil inšpekcijski nadzor na javni poti z oznako 639591-Krka. Ugotovljeno je bilo, da so na severnem delu tožnikove parc. št. 12, nameščeni trije odvodni jaški z iztokom pod asfaltom v betonski jašek na nasprotni strani JP na zemljišču s parc. št. 11/5, k.o. Krka, v lasti tožene stranke. Betonska cev in pokrov navedenega jaška sta počena, vanj pa se stekajo padavinske odpadne vode s strehe stanovanjske hiše. Na strešini namreč ni žlebov z nameščenimi odtočnimi cevmi, zato voda s strehe teče na zemljišče pred hišo v različne zbirne zbirne jaške in naprej v betonski jašek. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da se gnojnica iz gospodarskega poslopja steka skozi s kamenjem pokrito plastično cevko v vgrajeni jašek na zemljišču s parc. št. 12, kamor je speljan tudi žleb s strehe poslopja. Vsa voda nato pod cesto odteka v zgoraj omenjeni betonski vtočni jašek na nasprotni strani JP. V navedeni jašek pa se steka tudi gnojnica iz kupa gnoja, ki je 10 metrov nad jaškom tik ob muldi JP.

3. Organ prve stopnje ugotavlja, da je zgoraj opisano stanje v nasprotju s 1. točko drugega odstavka 47. člena Odloka o občinskih cestah v Občini Ivančna Goric (v nadaljevanju Odlok), ki določa, da je iz sosednjih objektov in zemljišč na in v cestno telo občinske ceste prepovedano odvajanje meteorne vode, odplak in drugih tekočin.

4. Poleg tega je bilo ugotovljeno, da je v nasprotju s 6. točko drugega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 47. člena Odloka1 na območju od stanovanjske hiše do gospodarskega poslopja v varovalnem pasu JP brez soglasja občinske uprave postavljen 1 m visok električni pastir, ki je od JP oddaljen med 30 cm in 1 m. V varovalnem pasu tik ob muldi JP je tudi približno 5 metrov dolg kup gnoja. S tem v zvezi se organ prve stopnje sklicuje na 33. člena Odloka, ki določa, da je raba prostora v varovalnem pasu občinske ceste omejena, ter da so gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem občinske uprave.

5. Tožnik je v okviru pravice do izjave pojasnil, da se padavinske odpadne vode odvajajo v jaške na dvorišču hiše, ki je nižje od nivoja ceste. Zato se vode ne odvajajo na cesto, ampak pod cesto do obstoječega zbirnega jaška na drugi strani ceste na zemljišču s parc. št. 11/5. Poudaril je, da je bilo odvajanje vode na takšen način urejeno že od nekdaj, v zvezi z odvodno napeljavo pa ni ničesar spreminjal, razbil ni niti betonskega pokrova zbirnega jaška. Nasprotoval je ugotovitvam nadzora, da se skozi plastično cevko v kamnitem zidu gospodarskega poslopja izteka gnojnica, in trdil, da se iz cevke v manjših količinah občasno izteka le voda, ki pronica v tla. V zvezi s sporno namestitvijo gnojišča je pojasnil, da je bilo (gnojišče) vzpostavljeno pred več kot 100 leti; zato gre za zatečeno stanje, zaradi česar za objekt ne potrebuje soglasja. Navedel je še, da je bilo gnojišče zaščiteno z betonskim obodom, gnojnica pa se ni nikoli iztekala v muldo ob cesti, dokler ni lastnik parcele št. 11/7, k. o. Krka A. A. nezakonito odstranil oboda gnojišča in poškodoval greznico.

6. Organ druge stopnje je zavrnil tožnikovo pritožbo (1. točka izreka). Odločil je še, da vsaka stranka trpi svoje stroke postopke (2. točka izreka) in da organu niso nastali posebni stroški (3. točka izreka).

7. Iz obrazložitve odločbe organa druge stopnje je razvidno, da je odvajanju vode namenjen betonski vtočni jašek na parc. št. 11/5, k. o. Krka, ki je del opreme cestišča in ne del komunalne infrastrukture, na katero bi se lahko priklopil posameznik sam. Zato ugotavlja, da je tak poseg prepovedan, ne glede na dalj časa trajajoče stanje kršitve. Ob sklicevanju na 1. točko 47. člena Odloka, 5. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) in 87. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) meni, da prihaja do ponovne vzpostavitve nezakonitega stanja ob vsakem odtekanju voda s tožnikove parcele v betonski jašek na parceli v lasti tožene stranke, saj mora lastnik nepremičnine storiti vse potrebno, da meteorne in druge vode ne odtekajo na tujo nepremičnino oziroma na in v cestno telo javne ceste. Pojasnjuje, da tožnik ima možnost odstranitve betonske odtočne cevi iz jaška, ki ni v njegovi lasti (1.A točka izreka odločbe), le da za to v skladu s prvim odstavkom 27. člena ZCes-1 potrebuje soglasje upravljavca javne ceste, s katerim se določijo pogoji za opravljanje del. 8. Organ druge stopnje nadalje ugotavlja, da bi tožnik za električnega pastirja in gnojišče potreboval soglasje občine, saj sta postavljena znotraj varovalnega pasu javne poti, ki se v skladu s petim odstavkom 33. člena Odloka razteza 5 m od zunanjega roba cestnega sveta. Meni, da električni pastir predstavlja tudi nezakonito oviro na podlagi 47. člena Odloka, saj ne glede na svojo višino in odmik od ceste ni naveden med dopustnimi izjemami postavitve ob občinski cesti. Upoštevaje stališče tožnika, da gre le za električni trak kot del ograje, pa pojasnjuje, da je slednji glede na navedene določbe Odloka, ki dopuščajo postavitev ograje ob občinski cesti do višine 0.7 m, postavljen previsoko. Pojasnjuje še, da je iztekanje gnojnice v muldo ob cesti in nato v betonski odtočni jašek JP kršitev zgoraj navedenih določb, ne glede na razlog iztekanja.

9. Poleg tega organ druge stopnje ugotavlja, da je bil v inšpekcijskem postopku tožnik pozvan, da se izjasni glede okoliščin, ki jih je organ prve stopnje zaznal na kraju samem. Tožnik je 6. 2. 2018 podal pisno izjavo, zato po presoji organa druge stopnje ni bila kršena njegova pravica do izjave. Zakon o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN) namreč ne določa obvezne prisotnosti strank pri inšpekcijskem ogledu. Ugotavlja še, da je 60 dnevni rok za odstranitev betonske cevi dovolj dolg, da tožnik v tem času pridobi soglasje upravljavca ceste za tak poseg, saj ima po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) upravni organ 30 dni za izdajo odločbo. Zato je menil, da tožniku ostane dovolj časa za izvedbo vseh naloženih ukrepov. Rok za odstranitev električnega pastirja in gnojišča pa je krajši, saj se v tem primeru zahteva le aktivna vloga tožnika.

10. Zoper odločbo organa prve stopnje je tožnik vložil tožbo. Predlagal je odpravo izpodbijanega upravnega akta in priglasil stroške.

11. Po tožnikovem mnenju tožena stranka ne more nalagati obveznosti izvedbe ukrepov za preprečitev odtekanja meteorne vode v vtočni jašek, saj je bilo odvajanje vode že od nekdaj urejeno na tak način, sam pa v odvodno napeljavo ni posegal. Pojasnjuje, da je betonsko cev, katere odstranitev se mu nalaga, vkopala tožena stranka, ki je pred dvajsetimi leti med asfaltiranje javne poti obnovila vse napeljave za odvodnjavanje. Zato meni, da cevi v tuji lasti ni dolžan odstraniti, tega pa ne more tudi sicer storiti, saj bi z zemeljskimi deli na javni poti posegel v varovani javni interes. Pojasnjuje, da je dvorišče med hišo in gospodarskim poslopjem nižje od nivoja JP, zato se vse padavinske vode stekajo na njegovo parcelo. Ker je količina vode prevelika za ponikanje v tla, je edina rešitev obstoječi način odvodnjavanja. Z izpodbijano odločbo naloženi ukrepi zato po mnenju tožnika niso izvedljivi dokler tožena stranka ne bo pristopila k rekonstrukciji celotne cestne infrastrukture. Navaja še, da je organ prve stopnje nepravilno ugotovil, da po cevki iz hleva do jaška na njegovi parceli izteka gnojnica. Cev je namreč napeljana v jasli, kjer konji pijejo vodo, zato prihaja do občasnega iztekanja manjše količine vode, ki v celoti pronica v tla. Trdi, da ni podana kršitev 47. člena Odloka in 5. člena ZCes-1, saj z obstoječim načinom odvodnjavanja ne nastajajo škodljivi vplivi v prostor občinske ceste.

12. Tožnik se ne strinja z ugotovitvijo, da se gnojnica iz gnojišča izteka v muldo, saj to zaradi lokacije gnojišča, ki je nivojsko nižje od mulde, ni mogoče. Trdi, da do iztekanja v muldo ni prišlo niti po tem, ko je A. A. protipravno poškodoval obod gnojišča in greznico. Poškodba gnojišča je bila na podlagi sodne poravnave sanirana, kljub temu pa je pripravljen zgraditi zidni obod okrog celotnega gnojišča, saj meni, da je to zadosten ukrep za preprečitev iztekanja gnojnice. Nadalje se ne strinja z ugotovitvijo, da ima v varovalnem pasu ceste postavljenega električnega pastirja, saj gre za le občasno postavljen odstranljiv električni trak, ki ni ograja oziroma druga ovira po 47. členu Odloka.

13. Po tožnikovem mnenju določbe Odloka glede posegov v varovalni pas javne poti v obravnavni zadevi niso uporabljive, saj sta bila tako gnojišče kot obstoječi način odvodnjavanja vzpostavljena pred uveljavitvijo Odloka in gre za zatečeno stanje. Drugačna razlaga Odloka bi pomenila poseg v pravico do zasebne lastnine. Tožnik nadalje navaja, da odločitev organa prve stopnje ne more temeljiti na določilih SPZ, saj so ta namenjena zasebnopravnemu varstvu in so pravna podlaga stvarnopravnim zahtevkom.

14. V nadaljevanju tožnik navaja, da je bil inšpekcijski nadzor opravljen brez njegove prisotnosti, zato ni mogel pojasniti okoliščin zadeve neposredno na kraju samem, zaradi česar je bila kršena njegova pravica do zaslišanja v postopku, dejansko stanje pa nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Ker ugotovitve inšpektorja niso odraz resničnega dejanskega stanja, predlaga angažiranje izvedenca ustrezne stroke in ogled. Meni tudi, da je rok za izpolnitev obveznosti nerazumno kratek, saj je za izvedbo naloženih ukrepov potrebna strokovna pomoč tretjih oseb in rekonstrukcija ceste.

15. V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri razlogih prvostopenjske in drugostopenjske odločbe. Poudarja, da obstoječi sistem odvodnjavanja predstavlja prepovedan poseg v opremo cestišča ne glede na to, da je tak sistem vzpostavljen že vrsto let. Tožnik zato ni pridobil pravnega temelja, po katerem bi lahko za njegovo komunalno infrastrukturo veljal drugačen režim od zakonitega. Navaja še, da je sama izvajala le asfaltiranje na predhodno pripravljen makadam, v pripravo lokacije in obstoječe jaške pa ob tem ni posegala. Izpostavlja, da sta bili lokaciji električnega pastirja in gnojišča na zemljišču ob občinski cesti in znotraj varovalnega pasu ceste nesporno ugotovljeni. Zato meni, da je zahteva po odstranitvi električnega pastirja ter ureditvi odvodnjavanja in lokacije gnojišča dopustna omejitev lastninske pravice tožnika, saj se s tem zasleduje javni interes zagotavljanja varnega prometa.

16. V zvezi s tožnikovimi navedbami glede kršitve pravice do izjave in nerazumno kratkega roka za izvedbo naloženih ukrepov tožena stranka v odgovoru na tožbo ponavlja stališča, ki so razvidna iz odločbe organa druge stopnje.

17. V pripravljalni vlogi tožnik poudarja, da vzpostavljen sistem odvodnjavanja, električni pastir in gnojišče ne škodujejo cesti ter ne ogrožajo, ovirajo ali zmanjšujejo varnosti prometa na njej, zaradi česar niso podane kršitve Odloka in ZCes-1. Ponovno pojasnjuje, da je njegovo dvorišče nižje od nivoja ceste in da je obstoječi način odvodnjavanja edini primeren način iztoka meteorne vode z njegove parcele.

18. Tožena stranka v odgovoru na vlogo izpostavlja, da za kršitev predpisa zadostuje zgolj potencialna možnost nastanka škodljivih posledic za cestno telo. Meni, da je v primeru neustreznega odvodnjavanja v betonski jašek, ki ni namenjen odvajanju odpadne vode tretjih oseb, ta možnost zagotovo izkazana. Hkrati za kršitev zadostuje postavitev objektov znotraj varovalnega pasu ceste brez soglasja lokalne skupnosti, pri tem pa ni treba izkazovati ali lokacija objektov dejansko ogroža varnost občinske ceste oziroma prostora ob njej.

19. Dne 21. 9. 2021 je sodišče izvedlo glavno obravnavo. V dokaznem postopku je pregledalo spise, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A2 do A10 in B1 do B5). V soglasju s strankami je s tem povezane listine štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. V zvezi z ugotavljanjem možnosti ustrezne ureditve odvodnjavanja s tožnikove parcele je zavrnilo dokazna predloga, ki se nanašata na ogled in angažiranje izvedenca ustrezne stroke. Način, na katerega bo tožnik pristopil k izpolnitvi z odločbo odrejenih ukrepov, namreč ni predmet obravnavane zadeve. Ker sta za presojo v obravnavani zadevi bistveni lokaciji gnojišča in električnega pastirja, ki med strankama nista sporni, prav tako pa se je sodišče o tem lahko prepričalo iz slik in spisov, ki se nanašajo na zadevo, je tudi v zvezi s tem zavrnilo dokazna predloga v zvezi z ogledom in zaslišanjem tožnika. Prav tako je zavrnilo dokazni predlog za pridobitev spisa Okrajnega sodišča v Grosupljem opr. št. P 67/2017, iz katerega naj bi bilo razvidno, da je iztekanje gnojnice iz gnojišča posledica ravnanja A. A., saj vzrok nastanka kršitve v obravnavani zadevi ni pomemben.

**K I. točki izreka:**

20. Tožba ni utemeljena.

21. Po presoji sodišča je odločitev organa prve stopnje pravilna in zakonita. Sodišče se zato sklicuje na razloge izpodbijane odločbe (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). V zvezi s tožbenimi navedbami, na katere je vezano glede preizkusa dejanskega stanja (prvi odstavek 20. člena ZUS-1), pa dodaja: _Glede pravice do izjave_

22. Tožnik uveljavlja kršitev pravice do zaslišanja stranke, s trditvami, da ni imel možnosti prisostvovati ogledu ob inšpekcijskem nadzoru, kar bi po njegovem prepričanju lahko pripomoglo k odpravi dvoma in nepravilnosti v ugotovitvah organa prve stopnje.

23. Iz podatkov spisa, ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da je bil tožniku 30. 1. 2018 posredovan poziv za izjasnitev o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah, ki mu je bil priložen zapisnik o inšpekcijskem ogledu z dne 10. 1. 2018. Iz vsebine zapisnika in priloženih fotografij stanja je razvidno, da je organ prve stopnje tožnika seznanil z dejstvi, ki jih je ugotovil ob ogledu in so za odločitev bistvena ter mu v zvezi s tem omogočil pisno ali ustno izjavo v treh dneh od prejema poziva. S tem je bila po presoji sodišča tožniku dana možnost, da se izjavi o zadevi, to možnost pa je tudi izkoristil, saj je 7. 2. 2018 podal svojo izjavo glede ugotovitev inšpekcijskega nadzora.

24. Glede na navedeno po presoji sodišča v obravnavani zadevi tožniku ni bila kršena pravica do izjave iz prvega odstavka 9. člena ZUP, saj je imel možnost, da v pisni izjavi navede vsa dejstva, ki lahko prispevajo k njegovemu uspehu v postopku. Zgolj dejstvo, da tožnik ob nadzoru ni bil navzoč, pri čemer ne navaja določno, katere dodatne navedbe bi lahko podal neposredno ob ogledu, in ne pojasni, zakaj tega ni mogel storiti ob podaji pisne izjave, namreč ne pomeni kršitve navedene pravice.

_Glede točke 1.A in 1.B izreka odločbe_

25. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je odvodnjavanje s tožnikove nepremičnine urejeno na način, da se voda po odvodnih jaških steka v pod cesto vkopano betonsko odtočno cev in nato v betonski jašek na zemljišču tožene stranke s parc. št. 11/5, k.o. Krka. Prav tako ni sporno, da je navedeni betonski jašek namenjen odvodnjavanju vode s cestnega telesa in ni del komunalne infrastrukture. Sporen pa je odgovor na vprašanje, ali lahko tožena stranka tožniku naloži izvedbo ukrepov za preprečitev odtekanja vode na opisani način, glede na navedbe tožnika, da gre za več let obstoječi sistem odvajanja vode, v katerega sam ni posegal. 26. Skladno z drugim odstavkom 58. člena Odloka, na katerem temeljijo izrečeni inšpekcijski ukrepi, inšpektor odredi odpravo pomanjkljivosti in nepravilnosti na cesti, ki ogrožajo varnost prometa. Med prepovedi ogrožanja občinske ceste in prometa na njej, pa v skladu s 1. točko drugega odstavka 47. člena Odloka spada prepoved odvajanja meteorne vode, odplak in drugih tekočin iz sosednjih objektov in zemljišč na in v cestno telo občinske ceste. Glede na to, da se vode s tožnikove parcele odvajajo v betonski jašek na zemljišču tožene stranke, ki je namenjen odvajanju vode s ceste in je tako del cestnega telesa občinske ceste2, je po presoji sodišča podana kršitev citiranih določb Odloka in 5. člena ZCes-1.3 Na tako presojo ne more vplivati stališče tožnika, da vzpostavljen način odvodnjavanja ne škoduje cesti oziroma ne ogroža ali zmanjšuje varnosti prometa na njej, saj je odvajanje vode v cestno telo občinske ceste na podlagi navedenih določb v vsakem primeru prepovedano. Tudi sicer za kršitev zadostuje že potencialna možnost nastanka škodljivih posledic za cesto oziroma promet na njej.4 Taka možnost je po presoji sodišča tudi podana, saj je betonska cev, katere odstranitev se nalaga tožniku, vkopana pod cesto in brez pravnega naslova priklopljena na sistem odvodnjavanja, ki je del cestišča in ni del komunalne infrastrukture, na katero bi se lahko priklopili posamezni uporabniki.

27. Poleg tega je odtekanje meteornih padavin, ki se iz tožnikove nepremičnine na nepremičnino tožene stranke stekajo po odvodnih jaških, direktna imisija, ki je brez pravnega naslova vedno prepovedana. V skladu s 87. členom SPZ mora namreč lastnik nepremičnine storiti vse potrebno, da se meteorne padavine z njegove zgradbe ne odtekajo oziroma padajo na tujo nepremičnino. Na takšno presojo ne vpliva dejstvo, da gre za zatečeno, več let trajajoče stanje, saj to ni razlog, da tožnik brez pravnega temelja še naprej dovoljuje iztekanje vode v nasprotju z navedenimi določbami Odloka in SPZ-ja in s tem nedopustno obremenjuje nepremičnino tožene stranke.

_Glede točke 1.C izreka odločbe_

28. Iz izpodbijane odločbe in spisov, ki se nanašajo na zadevo, je razvidno, da sta električni pastir in gnojišče, katerih odstranitev se odreja tožniku, postavljena ob občinski cesti in predstavljata oviro v cestnem prometu. Približno 5 m dolgo gnojišče, iz katerega se izteka gnojnica, je tik ob muldi ceste, 1 m visok električni pastir pa je na območju od stanovanjske hiše do gospodarskega poslopja od ceste oddaljen med 30 cm in 1 m. 29. Posegi v zemljišče ob občinski cesti so v skladu s 47. členom Odloka omejeni, med drugim je prepovedano postavljati ograje, zasaditi živo mejo, drevje, trto ali druge visoke nasade ali poljščine, nameščati ali odlagati na ali ob cesti les, opeko, odpadni ali drug material in predmete nameščati in uporabljati na cesti ali ob njej luči ali druge svetlobne naprave, ki bi lahko ovirale ali ogrožale promet (6. točka drugega odstavka 47. člena Odloka). Ne glede na navedeno pa je dovoljeno postavljati ograje, zasaditi živo mejo, drevje, trto ali druge visoke nasade ali poljščine do višine 0,70 m z odmikom najmanj 1,5 m od roba vozišča oziroma najmanj 0,5 m od zunanjega hodnika za pešce (tretji odstavek 47. člena Odloka).

30. Glede na to, da so v skladu z zgoraj citiranimi določbami Odloka posegi v zemljišče ob občinski cesti omejeni, lahko po presoji sodišča občinski inšpekcijski organ po drugem odstavku 58. člena Odloka odredi odpravo posegov, ki ogrožajo varnost prometa. Pri tem niti gnojišče niti električni pastir ne spadata med dopustne izjeme po tretjem odstavku 47. člena Odloka. Tudi če je električni pastir obravnavan kot ograja, je namreč previsok in premalo oddaljen od ceste, da bi bila njegova postavitev po navedeni določbi dopustna.

31. Gnojišče in električni pastir sta postavljena tudi znotraj varovalnega pasu ceste, ki se meri od zunanjega roba cestnega sveta in znaša pri javni poti 5 m (peti odstavek 33. člena Odloka). Posegi v varovalni pas ceste so omejeni in v skladu z drugim odstavkom navedenega člena dopustni le s soglasjem občinske uprave, ki pa ga tožnik v obravnavani zadevi ni pridobil. S tem v zvezi po presoji sodišča ni utemeljen tožben ugovor, da gre za dalj časa trajajoče stanje, saj to ne spremeni dejstva, da neposredno ob cesti nameščena električni pastir in gnojišče v nasprotju z določbami Odloka predstavljata oviro v cestnem prometu.

32. Glede na vse navedeno je izpodbijana odločitev pravilna, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

**K II. točki izreka:**

33. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri vsaka stranka krije svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Iz navedenih določb je razvidno, da je ob občinski cesti dovoljeno postavljati ograje, zasaditi živo mejo, drevje, trto ali druge visoke nasade ali poljščine le do višine 0,70 m z odmikom najmanj 1,5 m od roba vozišča oziroma najmanj 0,5 m od zunanjega hodnika za pešce. Ne glede na višino in odmik pa je prepovedano nameščati ali odlagati na ali ob cesti les, opeko, odpadni ali drug material in predmete nameščati in uporabljati na cesti ali ob njej luči ali druge svetlobne naprave, ki bi lahko ovirale ali ogrožale promet. 2 Cestno telo je del javne ceste, ki ga sestavljajo cestišče z nasipi in vkopi, cestišče pa je del ceste, ki ga med drugim sestavljajo tudi naprave za odvodnjavanje, če potekajo ob vozišču (13. in 14. točka prvega odstavka 2. člena ZCes-1). 3 Tudi v skladu z ZCes-1 je prepovedano na in v cestno telo javne ceste odvajati meteorno vodo, odplake in druge tekočine (1. točka drugega odstavka 5. člena ZCes-1). 4 Prepovedano je izvajati ali opustiti kakršna koli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej (prvi odstavek 5. člena ZCes-1).