Jedro

Ker je sodišče ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi ter v zvezi s tem navedlo konkretne okoliščine, je tudi pravilno presodilo, da ni podlage za izrek hišnega pripora ali drugega milejšega ukrepa.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. S.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je s sklepom z dne 29.10.2002 ugodil predlogu preiskovalne sodnice in po določbi 2. odstavka 205. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor obd. S.Z. še za dva meseca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 08.11.2002 zavrnilo pritožbi obdolženca in njegovega zagovornika kot neutemeljeni.

Obdolženčev zagovornik, odvetnik M.G. s P., je dne 21.11.2002 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi 4. odstavka 420. člena ZKP zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena in 3. točke 1. odstavka 201. člena v povezavi z 2. odstavkom 371. člena ZKP.

Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugodi zahtevi za varstvo zakonitosti, izpodbijani sklep in sklep pritožbenega sodišča spremeni tako, da predlog preiskovalne sodnice zavrne in odpravi pripor, podrejeno pa da sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovno obravnavanje in odločanje prvostopnemu sodišču. Vrhovni državni tožilec svetnik B.Š. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obd. S.Z. za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Kršitev 3. odstavka 201. člena ZKP v povezavi z 2. odstavkom 371. člena ZKP vidi obdolženčev zagovornik v razlogih, s katerimi utemeljuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pri tem pa seveda niti z besedo ne omenja, kako naj bi njegove navedbe vplivale na zakonitost sodbe (3. točka 1. odstavka 420. člena ZKP). Podana pa tudi ni bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ne zatrjuje, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, navedba, da niso z ničemer konkretizirani, pa je neresnična.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po stališču vložnika zahteve za varstvo zakonitosti je sodišče bistveno kršilo določbe 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih. V njem navedeni razlogi so splošni in prav v ničemer ne zadevajo obdolženca osebno. Pri tem zahteva ne pojasni, o katerih dejstvih, ki so odločilnega pomena za ugotavljanje zakonskih pogojev za odreditev oziroma podaljšanje pripora (3. točka 1. odstavka 201. člena in 2. odstavek 202. člena ZKP), pravnomočni sklep nima razlogov, prav tako pa ne obrazloži, v zvezi s katerimi odločilnimi okoliščinami razlogi niso konkretizirani in sploh ne zadevajo obdolženca. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. Ta določba zavezuje vložnika zahteve, da navede razloge, zaradi katerih izpodbija pravnomočno odločbo, ki pa jih mora utemeljiti s konkretnimi navedbami. Ker vložnik zahteve tega ni storil, uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka sploh ni bilo mogoče preizkusiti.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena v zvezi s 3. točko 1. odstavka 201. člena ZKP je potrditvi zahteve za varstvo zakonitosti podana, ker pri obdolžencu ni niti najmanjše nevarnosti ponovitve kaznivih dejanj. V zvezi s takšno trditvijo se zahteva sklicuje na okoliščine, da obdolženec do sedaj še ni bil obravnavan na sodišču in ne pri sodniku za prekrške. Če je sodeloval pri očitanih mu kaznivih dejanjih, je to le zaradi mladosti in nepremišljenosti ter razmer, v katerih ni mogoče dobiti zaposlitve, za samo zaposlitev pa je potreben predolg čas za izpolnitev strogo predpisanih pogojev. Njegova vloga pri sicer devetih kaznivih dejanjih, ki so mu očitana, tudi ni takšna, da bi izkazovala nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj. S temi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti po eni strani nakazuje, da sodišče ni upoštevalo okoliščin, povezanih z obdolženčevim prejšnjim življenjem in njegovimi osebnimi lastnostmi, po drugi strani pa dejansko ne soglaša s presojo okoliščin, ki jih ugotavlja pravnomočni sklep in na podlagi katerih zaključuje, da je pri obdolžencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti. Ne glede na to, da je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane okoliščine presodilo v pritožbenem postopku (1. odstavek 395. člena ZKP) že sodišče druge stopnje, takšna izvajanja zahteve za varstvo zakonitosti predstavljajo utemeljevanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP). Sodišče je v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 201. člena ZKP ugotovilo objektivne in subjektivne okoliščine, na podlagi katerih je napravilo razumen sklep o obstoju realne nevarnosti, da bo obdolženec na prostosti ponovil kazniva dejanja, ki jih je utemeljeno osumljen. Glede na to, in ker zahteva določno ne navaja, iz katerih razlogov je nepravilna uporaba navedene določbe vplivala na zakonitost pravnomočnega sklepa, tudi ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 2. odstavka 371. člena ZKP.

Zahteva za varstvo zakonitosti opozarja, da je mogoče ukrep odreditve oziroma podaljšanja pripora, s katerim se posega v osebno svobodo, uporabiti le v skrajnem primeru. Ocenjuje, da pri obdolžencu niso podane takšne okoliščine, da se pripora ne bi dalo nadomestiti bodisi s hišnim priporom bodisi s kakšnim blažjim ukrepom. Sodišče je ugotovilo, da je podaljšanje pripora neogibno potrebno za varnost ljudi ter v zvezi s tem navedlo konkretne okoliščine, na podlagi katerih je presodilo, da kazniva dejanja, ki naj bi jih storil obdolženec, ogrožajo varnost ljudi. Pravilno je tudi ocenilo, da gre v obravnavanem primeru za takšen obseg in način izvajanja kriminalne dejavnosti (vpletenost številnih oseb), očitane obdolžencu, da je podana sorazmernost med ogrožanjem varnosti ljudi in priporom kot ukrepom, s katerim se posega v obdolženčevo svobodo. Zato je sodišče tudi pravilno presodilo, da ni podlage za izrek hišnega pripora in tudi ne za izrek katerega drugega milejšega ukrepa.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obd. S.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).