Jedro

V prvem delu dogodka je šlo za drugotoženčevo odvračanje tožnikovega protipravnega napada, torej za lastno obrambo, zaradi česar je bila izključena protipravnost in s tem odškodninska odgovornost drugega toženca. V drugem delu dogodka naj bi šlo za brcanje v tožnikovo glavo, ki ni dokazano. Predvsem pa ni dokazana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem tožencev in škodo, ki je nastala tožniku. Nedokazano je ostalo, da tožnikova poškodba glave izvira iz brcanja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Toženca naj bi tožniku v pretepu 3.12.2000 pred ... povzročila pretres možganov in udarnine po glavi ter prsnem košu. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper drugostopenjsko sodbo je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji navaja, da se je prvostopenjsko sodišče zadovoljilo s podatki kazenskega spisa in da gre za hujšo kršitev procesnih pravil, saj tožniku ni bila dana možnost, da bi sodišče obravnavalo njegov zahtevek v okviru predlaganih dokazov. Tožnik se ne strinja s tolmačenji sodišč, da ni bil žrtev nedopustnih in protipravnih ravnanj obeh tožencev ter zatrjuje, da sta sodišči zmotno uporabili materialne predpise, saj ni šlo za noben silobran in ni bilo nobenega njegovega napada, ko sta se toženca spravila nanj z brcami.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo, v revizijskem postopku pa se obravnavajo pravna in ne dejanska vprašanja. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato niso upoštevne številne revizijske trditve, ki navajajo drugačna dejstva od tistih, ki sta jih ugotovili nižji sodišči. Neupoštevne so trditve, da sta toženca tožniku gotovo zadala vse nastale poškodbe, da je ob upoštevanju P. brcanja v glavo tožnik utrpel hude poškodbe glave, Š. pa je bil tisti, ki je še dodatno nato obrcal tožnika, da ni bilo nobenega tožnikovega napada in druge. Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in ki je drugačno od navedenih trditev. Nižji sodišči sta že pravilno pojasnili, da v tem postopku ni odločilno, da sta bila toženca v kazenskem postopku oproščena obtožbe storitve kaznivega dejanja, brez vsakega pomena pa je tudi vsebina zaključnih besed strank v kazenskem postopku, ki jih revizija neutemeljeno ocenjuje kot zelo pomembne. Revizija te besede celo potvarja, saj je iz kazenskega spisa razvidno, da je obramba tedanjih obdolžencev predlagala oprostitev zaradi pomanjkanja dokazov, le podrejeno pa pogojno obsodbo.

Iz ugotovitev nižjih sodišč izhaja, da je dogajanje 3.12.2000 treba obravnavati v dveh delih. Ugotovljeno je, da je nekaj po tistem, ko je tožnik izzival toženca, pri izhodu iz gostilne tožnik pritekel za P., skočil vanj, mu potegnil bundo čez glavo, nakar sta skupaj padla in se skotalila po stopnicah. Tožnikov prijatelj B. Z. je med tem napadel Š. Za ta del ugotavljata sodišči, da kolikor je bil tožnik poškodovan, je šlo za drugotoženčev silobran in je izključena protipravnost (prvi odstavek 161. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, Uradni list SFRJ št. 29/78 - 57/89. Revizijsko sodišče tej presoji pritrjuje, saj tožnikovega padca ni povzročil P., temveč je bil posledica tožnikovega nedopustnega napada nanj. V nadaljnjem kotaljenju in medsebojnem obračunavanju obeh je šlo za drugotoženčevo odvračanje tožnikovega protipravnega napada, torej za lastno obrambo, zaradi česar je bila izključena protipravnost in s tem odškodninska odgovornost drugega toženca.

Za drugi del dogodka naj bi šlo, ko naj bi po tožnikovih trditvah oba toženca tožnika zbila na tla in ga na tleh ležečega obrcala. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni dokazano nobeno brcanje tožnika s strani tožencev. Sodišče druge stopnje je potrdilo, da brcanje v glavo, ki bi lahko povzročilo pretres možganov, in ki bi pomenilo prekoračitev silobrana, ni bilo dokazano niti z izpovedjo B. Z. Neutemeljenost pritožbenih trditev z očitki o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja, o pomanjkljivi dokazni oceni in o nasprotjih med izpovedbami prič, je pritožbeno sodišče obrazložilo z nerelevantnostjo teh očitkov. Presodilo je, da je ostala nedokazana vzročna zveza med zatrjevanim ravnanjem tožencev in škodo, ki je nastala tožniku. Po izvedenskem mnenju dr. F. D., da je tožnik dobil hujši pretres možganov in udarnine po glavi ter prsnem košu, in ki je dopustil možnost, da je tožnik poškodbo glave dobil bodisi pri padcu in kotaljenju s P. bodisi pri brcanju v glavo, je ostalo nedokazano, da tožniku nastala škoda izvira iz brcanja. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da gre pri tem za dejansko vprašanje, za katerega razčiščenje bi bila potrebna predvsem pomoč strokovne osebe zaradi ugotovitve dinamike nastanka škode. Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedenca medicinske stroke, vendar z namenom dokazovanja obsega škode, ne pa dinamike njenega nastanka.

Revizijsko sodišče poudarja, da ima dokazno breme za dokazovanje vzročne zveze tožnik, ki v obravnavanem primeru ni dokazal, da bi njegova škoda izvirala iz brcanja. Tožnik temu nasprotuje z nedovoljenimi trditvami dejanske narave in pa z očitki bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, češ da se je preveč upoštevalo podatke kazenskega postopka, tožniku pa ni bila dana možnost, da bi sodišče obravnavalo njegov zahtevek v okviru predlaganih dokazov. Vendar so ti očitki neutemeljeni. Treba je namreč upoštevati po eni strani, da je tožnik sicer v tožbi pavšalno predlagal več dokazov, ki so bili brez obrazložitve, kaj naj bi s posameznim dokazom dokazoval, po opravljeni obravnavi pa tožnik ni imel nobenega dokaznega predloga, po drugi strani pa, kot je razložilo pritožbeno sodišče, je šlo za nerelevantne dokaze. Odločilni nujni dokaz za ugotovitev načina nastanka poškodbe ni bil predlagan, saj je iz dokaznega predloga v tožbi za dodatnega izvedenca razvidno, da je bil predlagan z namenom dokazovanja obsega škode. Na koncu postopka tožnik, ki je imel kvalificirano pooblaščenko, kljub pozivu ni predlagal nobenih takih dokazov, s katerimi bi mogel dokazati vse elemente odškodninske obveznosti. Zato so trditve o kršitvah postopka, vključno s trditvami o protispisnosti in o nasprotjih, ki niti ne ustrezajo definicijam kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljene in revizijsko sodišče zaključuje, da uveljavljani revizijski razlog iz 1. točke prvega odstavka 370. člena ZPP ni podan.

Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava uveljavlja tožnik s trditvijo, da ni šlo za noben silobran, češ da sta toženca tožnika poškodovala z brcami. Revizijsko sodišče pritrjuje presoji, da je šlo v prvem delu dogodka za silobran, pri drugem delu pa ni bila dokazana vzročna zveza med tožnikovo poškodbo in zatrjevanim ravnanjem tožencev. Zavrnitev tožbenega zahtevka je bila zato materialnopravno pravilna.

V skladu z obrazloženim je revizijsko sodišče tožnikovo neutemeljeno revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).