Jedro

Uporaba listine, ki je priložena kot priloga v vpogledanem spisu in na podlagi takšne listine, sprejeti dokazni zaključki sodišča prve stopnje o obstoju pogodbenega razmerja, ki ga nobena od strank ni zatrjevala, pomeni kršitev ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe.

Izrek

Pritožba tožnika S.-s. d.o.o. C. se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v odločitvah pod tč. II, III, IV, V, VI in VII izreka.

Pritožbi tožnice P. S. d.o.o. se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi pod tč. I. izreka v delu, kjer je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe opr. št. I 2004/01115 z dne 04.01.2005 in zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, razveljavi, zadeva pa v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožnik S.-s. d.o.o. C. sam trpi svoje pritožbene stroške.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnice P. S. d.o.o. se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 27.02.2008 razsodilo: - pod tč. I izreka deloma vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I 2004/01115 z dne 04.01.2005 in sicer v tč. I izreka tako, da je toženka tožeči stranki P. S. d.o.o. dolžna plačati 33,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 3,06 EUR od 20.12.2003 dalje, od zneska 3,06 EUR od 21.01.2004 dalje, od zneska 3,06 EUR od 20.02.2004 dalje, od zneska 3,06 EUR od 20.03.2004 dalje, od zneska 3,06 EUR od 21.04.2004 dalje, od zneska 3,06 EUR od 21.05.2004 dalje, od zneska 3,06 EUR od 21.06.2004 dalje, od zneska 3,06 EUR od 21.07.2004 dalje, od zneska 3,06 EUR od 20.08.2004 dalje, od zneska 3,06 EUR od 21.09.2004 dalje in od zneska 3,06 EUR od 22.10.2004 dalje, razveljavilo pa je nadaljnjo odločitev v tč. 1 navedenega sklepa o dovolitvi izvršbe in odločitev v tč. 3 sklepa o dovolitvi izvršbe ter presežni tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo; - pod tč. II izreka v celoti razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I 2001/00313 z dne 18.04.2001; - v tč. III izreka v celoti razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe istega sodišča opr. št. I 2002/00012 z dne 06.03.2002; - pod tč. IV. izreka v celoti razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I 2001/00872 z dne 14.12.2001; - pod tč. V izreka v celoti razveljavilo sklep o izvršbi istega sodišča opr. št. I 2002/01011 z dne 10.02.2003; - pod tč. VI v celoti razveljavilo sklep o dovolitvi izvršbe istega sodišča opr. št. I 03/01297 z dne 14.01.2004; - pod tč. VII izreka je odločilo o stroških postopka in sicer tako, da je tožniku S.-s. d.o.o. C. naložilo, da toženki povrne 140,00 EUR pravdnih stroškov.

Zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje in izrek o stroških sta v enotni vlogi pritožbi vložila oba tožnika. V pritožbah sta navajala, da uveljavljata vse pritožbene razloge iz I. odst. 338. čl. ZPP in predlagata razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. V pritožbah sta navajala, da je iz razlogov odločitve razvidno, da je sodišče prve stopnje odločitev o tožbenem zahtevku P. S. d.o.o., ki mu je delno ugodilo, naslonilo na Aneks št. ... k najemni pogodbi, ki bi naj obstajala med toženko in P. S. d.o.o., ki pa nikoli ni bil obravnavan, niti ni bil nikoli vročen tožečim strankam, da bi se lahko z njim sploh seznanili. Zato pa sklicevanje na aneks ni zakonito. V pravdi, ki se je vodila pod označbo P 106/99 je tožeča stranka predlagala dokaz z zaslišanjem direktorja družbe P. P. C. Š. Z., ki bi znal pojasniti razmerja med družbo, ki jo je zastopal in toženko. Sodišče prve stopnje je na naroku 14.12.2001 ta dokazni predlog zavrnilo, kar je bistvena kršitev določb postopka po 8. tč. 339. čl. ZPP, zato pa je ostalo tudi dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka namreč zanika obstoj veljavnega temelja najemni pogodbi. Zaradi zavrnitve dokaza z zaslišanjem priče Zidanška pa je tudi zmotno ugotovljeno, da družba S.-s. d.o.o. nima aktivne legitimacije. Sodišče prve stopnje zaradi neizvedbe tega dokaza ni imelo možnosti ugotoviti, da je P. P. C. na družbo S.-s. d.o.o. preneslo obravnavane terjatve in je zato iztoževanje le-teh utemeljeno. V odločitvi o stroških sodišče prve stopnje ni zajelo tožnice P. S. d.o.o., čeprav je tej prisodilo del zahtevka in bi ji že zato moralo prisoditi tudi del stroškov. Vpogled v zapisnik o glavni obravnavi, ki je bila 27.02.2008, kaže, da je zadevo tedaj obravnavala sodnica B. Z., izpodbijano sodbo pa je izdala sodnica B.-Č. Takšen način odločanja pa ni pravilen in je kršeno materialno in procesno pravo.

Tožena stranka je na pritožbi odgovorila, da sta ti neutemeljeni in predlagala njuno zavrnitev.

Tožnika sta v predmetnem postopku navadna sospornika in vsak od njiju samostojna stranka. Zato dejanja vsakega od njiju učinkujejo le za vsakega od njiju. Ne glede na njuni vsebinsko enotni pritožbi je tako pritožbeno sodišče tisto vsebino pritožbe, ki se nanaša na razmerje tožnika S.-s. d.o.o. in toženke upoštevalo kot pritožbo tega tožnika, tiste pritožbene trditve, ki se nanašajo na pravno razmerje P. S. d.o.o. in toženke, pa kot pritožbo P. S. d.o.o. Pritožba tožnika S.-s. d.o.o. C. ni utemeljena, pritožba tožnice P. S. d.o.o. pa je utemeljena.

O pritožbi tožnika S.-s. d.o.o. Sodišče prve stopnje je v zvezi z odločitvami o tožbah tožnika S.-s. d.o.o., to je v odločitvah pod tč. II, III, IV, V in VI izreka, sklepe o izvršbah razveljavilo in tožbene zahtevke tožnika zavrnilo zato, ker je zaključilo, da je utemeljen toženkin ugovor, da tožnik ni aktivno legitimiran za iztoževane terjatve. Ob tem je sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo, da Stanovanjski zakon (niti v 26. niti v 29. čl.) upravniku večstanovanjskih stavb ne daje lastnega upravičenja za izterjavo najemnin od najemnikov oz. uporabnin od uporabnikov stanovanj. Upravnik večstanovanjske stavbe ima po navedenih določbah Stanovanjskega zakona položaj zastopnika lastnikov stanovanj, zato pa na tej podlagi ne more kot stranka, torej v lastnem imenu, izterjevati niti najemnine niti uporabnine (torej terjatve po čl. 198 OZ) zoper najemnike oz. uporabnike stanovanj. Zakon ga namreč pooblašča le, da v sporih o pravicah in koristih lastnikov, ki tem gredo po SZ, nastopa kot njihov zastopnik. Aktivno legitimacijo bi tako za takšne terjatve lastnikov lahko pridobil le na podlagi pogodbe, s katero bi lastniki nanj prenesli svoja takšna materialnopravna upravičenja (tako tudi Vrhovno sodišče RS v pravnem mnenju, sprejetem na občni seji VSS 18.12.2001). Tožnik S.-s. d.o.o. je pogodbeni prenos upravičenj od lastnikov stanovanj nanj utemeljeval s sklicevanjem na pogodbo o upravljanju, takšne trditve pa utemeljeval s sklicevanjem na pogodbo o upravljanju in z zaslišanjem neimenovanih predstavnikov P. S. d.d. in tožeče stranke. Kljub zavezi na naroku 17.02.2006 pa konkretnih imen teh predstavnikov sodišču nikoli ni sporočil. Iz pogodbe o upravljanju ne izhaja prenos upravičenj lastnikov iz najemnih razmerij do najemnikov oz. uporabnikov stanovanj na upravnika. Iz jasnega zapisa 3. čl. te pogodbe samo izhaja, da je bilo s pogodbo izrecno dogovorjeno, da je tožnik kot upravnik za pogodbeno dogovorjene storitve upravičen te uveljavljati le kot zastopnik lastnikov stanovanj. Zato pa je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da tožnik ni aktivno legitimiran za uveljavljanje iztoževanih najemnin oz. uporabnine zoper toženko, ker mu SZ kot upravniku takšnih lastnih upravičenj ne daje, tožnik pa pogodbenega prenosa tovrstnih pravic iz lastnika stanovanja nanj ni izkazal. Pritožbeno zatrjevanje pritožnika, da je tožnik v spisu P 106/99 predlagal dokaz z zaslišanjem direktorja P. P. Š. Z. je glede na to, da je spis P 106/99 bil v predmetnem postopku upoštevan le kot priložen spis, v katerega je sodišče prve stopnje kot v zatrjevan dokaz vpogledalo, ne more omajati pravilnosti takšnih dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje. Sklicevanje na odločanja sodišča v pravnomočno zaključenem spisu, ki ga je sodišče prve stopnje v konkretnem postopku le vpogledalo, pa tudi kaže na neutemeljenost pritožbenih očitkov pritožnika o podanosti absolutne bistvene kršitve iz 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP.

Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo dne 27.02.2008 (list. št. ...), na kateri je bila glavna obravnava zaključena, tej pa je sledila izdaja izpodbijane sodbe, je razvidno, da je to vodila ista sodnica, ki je tudi izdala izpodbijano sodbo. Zato pa je neutemeljena s takšnimi neresničnimi pritožbenimi trditvami utemeljevana kršitev postopka.

Pritožba tožnika S.-s. d.o.o. se tako v celoti izkaže kot neutemeljena in jo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v delih, ki se nanašajo na odločitev v zvezi z zahtevki tega tožnika (torej v tč. II, III, IV, V, VI in VII izreka).

Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi svoje pritožbene stroške (I. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s I. odst. 165. čl. ZPP).

O pritožbi tožnice P. S. d.o.o. Utemeljene so pritožbene trditve te pritožnice, da Aneks št. ... k najemni pogodbi z dne 25.02.1992 v nobenem od postopkov, ki so bili združeni v skupno obravnavanje, ni bil niti predlagan kot dokaz, niti izveden in obravnavan kot dokaz. Dokaz z vpogledom v spis P 146/97, ki ga je sodišče prve stopnje izvedlo v tem dokaznem postopku, pa lahko pomeni le vpogled v končno odločbo v tem spisu. Zato pa uporaba listine, ki je priložena kot priloga v vpogledanem spisu in na podlagi takšne listine sprejeti dokazni zaključki sodišča prve stopnje o obstoju samostojnega najemnega razmerja, ki ga nobena od strank ni zatrjevala, pomeni tako kršitev določbe čl. 7 ZPP, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost odločitve sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu odločitve o zahtevku te tožnice, kot tudi absolutno bistveno kršitev po 8. tč. II. odst. 339. čl. ZPP, ker je bila z nepravilnim ravnanjem sodišča strankam onemogočena obravnava tega za odločitev sodišča prve stopnje odločilnega dokaza. Pritožbene trditve pritožnice o podanih kršitvah postopka se tako izkažejo v celoti kot utemeljene. Ugotovitev takšnih kršitev pa pritožbenemu sodišču nalaga (I. odst. 354. čl. ZPP) razveljavitev tega dela izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Razveljavitev odločitve o glavni stvari bi narekovala tudi razveljavitev stroškovne odločitve v zvezi s pravnim razmerjem tožnice P. S. d.o.o. in toženke. Ker pa takšne odločitve izpodbijana sodba ne vsebuje, je pritožbeno sodišče ni moglo razveljaviti.

Zgolj v morebitno pomoč sodišču prve stopnje v novem odločanju pritožbeno sodišče opozarja, da je tožničin zahtevek zoper toženo stranko zahtevek za plačilo uporabnine po določbi čl. 198 Obligacijskega zakonika.

Odločitev o pritožbenih stroških tožnice P. S. d.o.o. se glede na določbo čl. 165/3 pridrži sodišču prve stopnje za odločanje s končno odločbo.