Jedro

Za presojo kaznivosti obsojenčevega ravnanja, pravno opredeljenega kot kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, ni pomembno, kako je obsojenec sam dojemal oziroma pojasnjeval svoje grožnje in ali jih je nameraval uresničiti, kot tudi ne, ali je bil del grožnje, izražene v slikoviti, krajevno obarvani prispodobi, sploh uresničljiv. Upoštevati je treba namreč okoliščine, v katerih so bile grožnje izrečene.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati kot stroške, nastale v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, povprečnino 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je spoznalo obsojenega J.P. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen tri mesece zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja. Obsojencu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, od tega 50.000,00 SIT povprečnine.

Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo povprečnine v znesku 40.000,00 SIT.

Obsojenčev zagovornik je dne 13.11.2000 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (s predlogom za odložitev plačila stroškov postopka in povprečnine v višini 90.000,00 SIT) iz razlogov po 1. odstavku 420. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP) in Vrhovnemu sodišču predlagal, da pravnomočno sodbo spremeni ali pa jo razveljavi in vrne zadevo v ponovno sojenje ter ugodi predlogu za odložitev plačila stroškov.

Vrhovni državni tožilec svetnik mag. J.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal njeno zavrnitev. Mnenja je, da sodišče materialnega zakona ni kršilo, ker ima obsojenčevo dejanje, za katerega je bil spoznan za krivega, vse znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Podane tudi niso kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, saj ima sodba razloge o odločilnih dejstvih, ki so med seboj skladni in tudi jasni. Drugih kršitev določb kazenskega postopka pa zagovornik ne obrazlaga.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po oceni vložnika zahteve je bil s pravnomočno sodbo kršen kazenski zakon v vprašanju, ali je dejanje, za katerega se obsojenec preganja, kaznivo dejanje (1. točka 372. člena ZKP). Dejanje, ki se očita obsojencu, po mnenju vložnika zahteve naj ne bi bilo kaznivo dejanje, ker izrečenih groženj ni mogoče razumeti kot resne grožnje v smislu določb 145. člena KZ. Sodišče je v okviru obsojenčeve grožnje oškodovancu, "da ga bo zabetoniral do uhic", spregledalo "šaljivost in satirično vrednost takšne grožnje", ki se v pogovornem jeziku kraja pogosto uporablja in jo je v danih okoliščinah, po mnenju zagovornika, mogoče razumeti kot onemogočanje opravljanja odvetniške dejavnosti. Vložnik zahteve tudi navaja, da si je nemogoče zamisliti "naslednjo kvalifikatorno okoliščino, to je objektivno možnost izvršitve grožnje". Sodišči prve in druge stopnje naj ne bi obrazložili, ali sta grožnjo šteli v dobesednem ali prenesenem smislu, zaradi česar pravnomočne sodbe ni mogoče preizkusiti, saj nima razlogov o odločilnih dejstvih (11. točka 1. odstavka 371. člena ZKP).

Na zgrešenost takšnega zagovornikovega stališča je pravilno opozorilo že sodišče druge stopnje, ki je zagovornikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in pritrdilo oceni prvostopenjskega sodišča, da je obsojenec z izrečenimi grožnjami uresničil zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ. Med drugim je v obrazložitvi svoje odločbe poudarilo, da pri obravnavanem kaznivem dejanju, ki je usmerjeno v ogrožanje varnosti druge osebe, ni pomembno, ali je storilec nameraval svojo grožnjo uresničiti in ali je sredstvo, s katerim storilec grozi, sposobno, da bi z njim lahko drugemu dejansko ogrozil življenje ali telo. Za obstoj kaznivega dejanja je odločilno, da je grožnja resna, izražena na način in v okoliščinah, ki po objektivnih kriterijih lahko vzbudi pri oškodovancu občutek ogroženosti.

Za presojo kaznivosti obsojenčevega ravnanja glede na navedeno ni pomembno, kako je obsojenec sam dojemal oziroma pojasnjeval svoje grožnje in ali jih je nameraval uresničiti, kot tudi ne, ali je bil že omenjeni del grožnje, izražene v slikoviti, krajevno obarvani prispodobi, sploh uresničljiv. Obsojenec je namreč svoje grožnje podkrepil tudi z besedami: "Midva bova še obračunala, ne glede na izid pravd," in "M. je mali, midva se bova še srečala ter obračunala po pravi štajerski navadi". Izrečenih besed kot celote ni mogoče razumeti drugače kot jasno izraženo grožnjo s fizičnim napadom na oškodovanca. Ob upoštevanju ostalih okoliščin, v katerih so bile grožnje izrečene, sta nižji sodišči sprejeli pravilno pravno oceno, da so obsojenčeve besede predstavljale resno grožnjo v smislu 1. odstavka 145. člena KZ, ki je bila objektivno zmožna vzbuditi pri oškodovancu občutek fizične ogroženosti in zaradi katere se je oškodovanec tudi resnično čutil osebno ogroženega. Zaradi navedenega zatrjevana kršitev kazenskega zakona ni podana.

Vložnik zahteve tudi navaja, s čimer ponavlja pritožbene navedbe, da v obrazložitvi prvostopenjske sodbe ni razlogov o oceni pričevanja priče Z.K. in o tem, zakaj sodišče ni verjelo tej priči, temveč samo oškodovancu. Na takšne očitke je treba odgovoriti, da niti sodišče prve niti druge stopnje nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni zadevi. Prvostopenjsko sodišče je povzelo izpovedbo omenjene priče in ugotovilo, da ni slišala vsebine pogovora med obsojencem in oškodovancem. Okoliščine, kje je kdo stal v času storitve kaznivega dejanja pa, kot je pojasnilo že drugostopenjsko sodišče, niso bistvenega pomena, saj se ne nanašajo na odločilna dejstva in ne vplivajo na obstoj kaznivega dejanja. Z navedbami, da naj bi bila oškodovančeva izjava neresnična, vložnik zahteve izpodbija ugotovitev dejanskega stanja, torej zatrjuje razlog, ki ga s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker v zahtevi uveljavljane kršitve niso podane oziroma niso zakonski razlog za vloženo izredno pravno sredstvo, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Obsojenec ni uspel z zahtevo za varstvo zakonitosti, zato je dolžan plačati stroške postopka, ki so nastali s tem izrednim pravnim sredstvom (1. odstavek 95. člena v zvezi z 98.a členom ZKP).

Povprečnina je bila določena v skladu z določbo 3. odstavka 92. člena ZKP.