19. 4. 2022

SKLEP

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavnih pritožb, ki ju je vložil A. B., C., ki ga zastopa Nives Čurin Marinšek, odvetnica v Ljubljani, na seji 19. aprila 2022

sklenil:

1.Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 25/2021 z dne 21. 4. 2021 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 2219/2019 z dne 8. 5. 2020 in z delno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 1473/2016 z dne 14. 5. 2019 se ne sprejme v obravnavo.

2.Ustavna pritožba zoper I. točko izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1162/2020 z dne 3. 11. 2020 v zvezi s sklepi Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II N 498/2018 z dne 28. 8. 2018, 7. 10. 2019 in 10. 5. 2019 se zavrže.

3.Ustavna pritožba zoper I. točko izreka sklepa Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1162/2020 z dne 3. 11. 2020 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II N 498/2018 z dne 26. 11. 2019 se ne sprejme v obravnavo.

4.Pritožnik mora sam nositi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo št. Up-180/21.

OBRAZLOŽITEV

A.

Oče (v nadaljevanju ustavni pritožnik) ter nasprotna udeleženka (v nadaljevanju mati) sta starša mladoletne hčerke, rojene leta 2012. V pravdnem postopku iz 1. točke izreka tega sklepa je Okrožno sodišče v Ljubljani odločalo o njenem varstvu, vzgoji, stikih ter preživnini, v nepravdnem postopku iz 2. oziroma 3. točke izreka pa o kraju šolanja oziroma s tem povezanim prebivanjem v šolskem letu 2018/2019.

Okrožno sodišče je v pravdnem postopku izdalo delno[1] sodbo št. IV P 1473/2016 z dne 14. 5. 2019, s katero je dodelilo otroka v varstvo in vzgojo toženki, tj. materi, določilo stike, v preostanku pa je zahtevke strank zavrnilo. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo št. IV Cp 2219/2019 z dne 8. 5. 2020 pritožbi obeh strank v pretežni meri zavrnilo, le v majhnem delu glede stikov je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo oziroma s sklepom del stikov razveljavilo ter zadevo vrnilo v novo sojenje. Vrhovno sodišče je s sodbo št. II Ips 25/2021 z dne 21. 4. 2021 pritožnikovo dopuščeno revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

V nepravdnem postopku je Višje sodišče v Ljubljani izdalo enoten sklep, s katerim je hkrati zavrnilo pritožbe, ki jih je pritožnik vložil zoper različne sklepe Okrožnega sodišča v Ljubljani. Od teh se dva nanašata na začasni odredbi, tj. sklepa št. II N 498/2018 z dne 28. 8. 2018 in 7. 10. 2019, eden na izvedenko, tj. št. II N 498/2018 z dne 10. 5. 2019, eden pa pomeni končni sklep (št. II N 498/2018 z dne 26. 11. 2019).

Zoper sklepe iz nepravdnega postopka je pritožnik vložil prvo ustavno pritožbo (št. Up-180/21), zoper sodbe iz pravdnega postopka pa drugo (št. Up-610/21). V obeh ustavnih pritožbah uveljavlja smiselno enak osrednji očitek, da bi morala slovenska sodišča njunega otroka, ki ga je mati junija 2016 samovoljno in brez njegovega soglasja odpeljala v Republiko Hrvaško, vrniti v Republiko Slovenijo, šele nato pa odločati o roditeljski pravici ali največji otrokovi koristi. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz 2., 14., 15., 21., 22., 23., 25., 32., 34., 39., 53., 54., 56., 57. in 65. člena Ustave oziroma 6. in 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Ker slovenska sodišča otroka niso vrnila v Republiko Slovenijo, naj bi pritožnik utrpel hujše posledice. Ustavno sodišče je v fazi preizkusa ustavnih pritožb vpogledalo v sodna spisa v obeh navedenih zadevah.

5.Pritožnik z ustavno pritožbo št. Up-610/21 izpodbija pravnomočno odločitev sodišč v delu, ki se nanaša na glavno stvar, ki je bila predmet revizijske presoje. Predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb. Izčrpno predstavlja dejansko stanje ter postopkovni in materialnopravni okvir zadeve. Pritrjuje stališčem Vrhovnega sodišča, podanim v 31.–40. točki obrazložitve, ne strinja pa se s sklepom. V tem pomenu vidi sodbo Vrhovnega sodišča kot protislovno. Navaja, da je Vrhovno sodišče izvotlilo mednarodno uveljavljeno zahtevo za takojšnjo vrnitev protipravno odvzetih otrok. Vrhovno sodišče naj bi prekoračilo tudi okvir dopuščenih revizijskih vprašanj. Pritožnik predstavlja postopek ter elemente dokazne ocene, s katerimi se ne strinja. Prepričan je, da je Vrhovno sodišče ravnalo z vnaprejšnjo oceno, izdana sodba pa je sodba presenečenja. Zatrjuje kršitev pravice do pravnega sredstva. Vrhovnemu sodišču očita, da je nedopustno ugotavljalo dejansko stanje, svojo odločitev pa pomanjkljivo obrazložilo. Navaja, da sodišča materinih ravnanj niso pošteno oziroma enakovredno ovrednotila, tudi v povezavi z zapletom glede izvrševanja stikov iz leta 2018. Pritožnik pojasnjuje, da postopek odločanja o vrnitvi otroka ni odvisen od presoje starševske skrbi, vrnitev otroka pa preprečuje učinke oziroma prednosti neupravičene premestitve, vključno z odpravljanjem postopkovnih ovir. Po njegovem sta sodišči prve in druge stopnje v skladu s pozitivno dolžnostjo države, ki je posamezniku odvzela pravico do samovolje, vsled zmotne uporabe prava to presojo opustili, s pasivnostjo pa sta materi dali spodbudo in prednost ter prizadeli pritožnikovo ter hčerkino osebno dostojanstvo. Navaja tudi, da bi morala sodišča najprej odločiti o vrnitvi hčerke v Republiko Slovenijo, šele nato pa z vidika največje otrokove koristi presojati starševsko skrb, tudi v povezavi s presojo dopustnih izjem po Konvenciji o civilnopravnih vidikih mednarodnega protipravnega odvzema otrok (Uradni list RS, št. 23/93 in 92/12, MP, št. 6/93 in 14/12 – v nadaljevanju Haaška konvencija). Zato naj bi bilo prav to odločilno pravno vprašanje za presojo starševske skrbi oziroma predpogoj za vsebinsko odločanje. Po mnenju pritožnika hčerka v Republiki Sloveniji ni bila ogrožena. Pritožnik poudarja, da bi sodišča šele s takojšnjo vrnitvijo hčerke v Republiko Slovenijo odpravila protipravno stanje in bi lahko po njegovem šele na taki podlagi utemeljila sodbo, ne pa da so razsodila na podlagi protipravnega stanja. Prepričan je, da so sodišča odločila v nasprotju s prakso Sodišča Evropske unije (npr. v sodbah v zadevah Povse, C-211/10 PPU, z dne 1. 7. 2010; Detiček, C-403/09 PPU, z dne 23. 12. 2009; in C, C-376/14 PPU, z dne 9. 10. 2014), zato ni bil obravnavan enako, s podano razlago pa je Vrhovno sodišče izničilo pomen, ki ga zasledujejo mednarodni instrumenti in praksa s tega področja.

Pritožnik v ustavni pritožbi št. Up-180/21 predlaga razveljavitev izpodbijanih sklepov ter zahteva povrnitev stroškov postopka. Glede (ne)vrnitve hčerke podaja smiselno enake pritožbene očitke kot v pravdi. Prepričan je, da bi sodišče tudi v nepravdnem postopku moralo odrediti vrnitev hčerke v Republiko Slovenijo, še posebej zaradi njenega slovenskega prebivališča ter vprašljivosti postopka pred hrvaškimi sodišči po Haaški konvenciji. Pritožnik pojasnjuje, da gre za družinski primer, kakor doslej še ni bil obravnavan pred sodišči, zaradi tesne povezanosti pa je treba upoštevati celoto prepletenih procesnih dejanj. Trdi, da odločitev v pravdi ne pomeni predhodnega vprašanja za odločanje v nepravdnem postopku. Ker naj bi bila sodišča pod vplivom pravdnega postopka, bi morale v takem primeru najprej počakati na njegov razplet. Pritožnik navaja, da je vprašanje bivališča ali šolanja pomembno vplivalo na otrokov razvoj, zato bi se morala starša o tem sporazumeti. Zatrjuje, da je bil v neenakopravnem položaju, nasprotna udeleženka pa je bila obravnavana ugodneje, saj so sodišča zadevo presojala z vnaprejšnjo oceno. Pritožnik graja izvedeni postopek in uveljavlja nepravilnosti. Trdi, da sklepi niso ustrezno obrazloženi, ker nimajo razlogov o odločilnih dejstvih, tudi sicer pa so samovoljni in očitno napačni, pritožbena presoja pa je bila le navidezna. Ne strinja se z elementi dokazne ocene, pri čemer graja postopanje z izvedenko, časovni okvir in način izdajanja začasnih odredb po uradni dolžnosti, pridobivanje listin, vlaganje določenih vlog, nadomeščanje njegovega soglasja za šolanje na Hrvaškem in drugo. Sodišču očita, da je hkrati odločalo tako o procesnih sklepih kot končni presoji, postopek pa je bil zato izvotljen, predolg in neučinkovit. Sodišče naj bi izničili njegovo pravico do izjave ter učinkovitost sodnega varstva oziroma pravnega sredstva. Po mnenju pritožnika je bil postopek izveden v nasprotju s pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, okrnjena pa je bila tudi sodniška nepristranskost.

B.

7.Na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07– uradno prečiščeno besedilo, 109/12, 23/20 in 92/21 – v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče sprejme ustavno pritožbo v obravnavo, če gre, ali za kršitev človekovih pravic oziroma temeljnih svoboščin, ki ima za pritožnika hujše posledice, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.

8.Po oceni senata Ustavnega sodišča je zaradi prepletene in soodvisne ter v več delih in postopkih razvijajoče se vsebine obravnavane zadeve, na katero se sklicuje in jo obširno opisuje tudi pritožnik, za njeno razumevanje najprej treba imeti pred očmi celotno družinsko dinamiko. Iz podanih ugotovitev v izpodbijanih odločbah, kronologije dogodkov, procesnega stanja spisa in pritožnikovih navedb v ustavnih pritožbah izhaja, da sta bila udeleženca spornih postopkov partnerja v zunajzakonski partnerski zvezi, v kateri se jima je leta 2012 rodila hči. Po razpadu konfliktnega odnosa je mati, sicer hrvaška državljanka, hčerko konec junija 2016 odpeljala v Č. na Hrvaško, a brez pritožnikovega soglasja. S tem je enostransko spremenila med staršema dogovorjeni režim, v skladu s katerim je deklica s staršema bivala v Republiki Sloveniji, kjer je tudi obiskovala vrtec.

9.Pritožnik, slovenski državljan, je nekaj dni po spornem dogodku vložil tožbo glede varstva in vzgoje ter s predlogom za izdajo začasne odredbe zahteval takojšnjo vrnitev hčerke v Republiko Slovenijo, na kar je mati vložila nasprotno tožbo. Sodišče prve stopnje je julija 2016 najprej zavrnilo pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe glede varstva in vzgoje v njegovo korist, nato pa nekaj dni pozneje v okviru nasprotne tožbe izdalo začasno odredbo, s katero je deklico dodelilo v varstvo in vzgojo materi (ter določilo stike s pritožnikom). To odločitev je januarja 2019 potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

10.Pritožnik je na Hrvaškem takoj sprožil tudi postopek za vrnitev otroka v Republiko Slovenijo v skladu z določbami Haaške konvencije. Hrvaško sodišče je junija 2017 njegovo zahtevo zavrnilo, ker naj bi bila hčerka v Republiki Sloveniji ogrožena s psihološko travmo, pri čemer se je oprlo na eno izmed izjem po omenjeni konvenciji. Julija 2018 je slovensko sodišče prve stopnje s sklepom zavrglo pritožnikov predlog za izdajo začasne odredbe za vrnitev deklice v Republiko Slovenijo, ker naj bi o njegovi zahtevi za vrnitev otroka po Haaški konvenciji že odločilo hrvaško sodišče. To odločitev je septembra istega leta potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

11.Hkrati se je odvijal postopek v glavni stvari o varstvu, vzgoji, stikih in preživnini. V tem postopku je sodišče prve stopnje maja 2019 izdalo izpodbijano delno sodbo. Na podlagi dokazne ocene je sklenilo, da je za vsakodnevno varstvo in vzgojo deklice primernejša mati, kar je bilo nato maja 2020 potrjeno tudi pred sodiščem druge stopnje in nazadnje aprila 2021 še v revizijskem postopku pred Vrhovnim sodiščem. Glede vrnitve otroka sta sodišči prve in druge stopnje zavzeli stališče, da bi bila morebitna vrnitev deklice posledica odločbe o varstvu in vzgoji, zato temu vprašanju po že leta 2016 izdani začasni odredbi, s katero je bila deklica začasno dodeljena materi, nista namenjali dodatne pozornosti, medtem ko je bilo po njunem o zahtevi za vrnitev otroka po Haaški konvenciji že odločeno na Hrvaškem oziroma s sklepom o zavrženju pred slovenskimi sodišči. V tem delu je Vrhovno sodišče z uporabo navedene konvencije in Uredbe Sveta (ES) št. 2201/2003 z dne 27. novembra 2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1347/2000 (UL L 338, 23. 12. 2003) nadgradilo nekatera stališča nižjih sodišč, vendar brez vpliva na zakonitost izpodbijanih sodb. Vrhovno sodišče je sklenilo, da sta sodišči prve in druge stopnje temeljito presodili vse okoliščine konkretne zadeve, vključno z odvzemom otroka in oceno starševske skrbi, pri tem pa je zavrnilo pritožnikove očitke o protiustavnem, samovoljnem, nepoštenem ali nezakonitem ravnanju.

12.V vmesnem času, tj. jeseni 2018, je deklica postala šoloobvezna, zato se je postavilo vprašanje njenega vpisa v osnovno šolo oziroma s tem povezanega prebivanja. Pritožnik je nepravdnemu sodišču predlagal, naj se hčerka vrne v Republiko Slovenijo, kjer naj se tudi šola, medtem ko se je mati zavzemala za šolanje v Č. na Hrvaškem, kjer sta s hčerko prebivali. Ob tedaj veljavni začasni odredbi o varstvu in vzgoji ter (nepravnomočni) delni sodbi, s katero je bila hčerka zaupana v varstvo in vzgojo materi, je nepravdno sodišče novembra 2019 pritrdilo slednji, navedeno pa je slabo leto pozneje potrdilo tudi sodišče druge stopnje.

O ustavni pritožbi št. Up-610/21

13.Senat Ustavnega sodišča ne bo ponavljal obširno izvedenega (zakonskega) pravnega dialoga, kot ga je s pritožnikom že opravilo Vrhovno sodišče, še pred tem pa sodišči prve in druge stopnje. Tega Ustavno sodišče namreč ne preizkuša, ker ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku. Senat Ustavnega sodišča je zato presojal le, ali podana stališča sodišč, na katera v ustavni pritožbi opozarja pritožnik, kršijo njegove človekove pravice in temeljne svoboščine. Natančneje, ali bi šlo, če bi bila ta stališča sodišč zapisana v zakonu, za primer, ko bi bile pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine kršene.

14.V tem okviru mora senat Ustavnega sodišča, ko presoja utemeljenost pritožnikovih očitkov o kršitvah človekovih pravic in temeljnih svoboščin, s strani sodišč določeno izvrševanje pravic znotraj občutljive družinske dinamike konkretnega življenjskega primera presoditi še z vidika njene ustavnopravne in konvencijske skladnosti. Pritožnik obširno uveljavlja vsebinsko in postopkovno (zakonsko) nepravilnost izpodbijanih sodnih odločb, ki na ustavno raven ne sega. Z vsemi temi pritožnikovimi očitki se senatu Ustavnega sodišča ni bilo treba ukvarjati, temveč je senat iz obširne ustavne pritožbe razbral le ustavnopravno upoštevne navedbe, ki jih je nato preizkusil z vidika zatrjevanih človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

15.Najprej je treba ugotoviti, da je pritožnik sodno varstvo iz 23. člena Ustave prejel. Sodišča so sporni položaj imela pred očmi in o tem zavzemala vsebinska stališča oziroma odločitve, vključno z izpodbijanimi, kar z vidika navedenega ustavnega procesnega jamstva zadošča. Senat Ustavnega sodišča ne pritrjuje pritožnikovi tezi, da so podana stališča Vrhovnega sodišča, s katerimi je potrdilo oziroma popravilo stališča nižjih sodišč, samovoljna ali očitno napačna, postopek pa nepošten (22. člen Ustave). Z zatrjevanimi kršitvami ustavnih procesnih jamstev tudi ni mogoče utemeljevati (ne)pravilnosti meritorne odločitve o predmetu, kar je tudi v ustavnosodni presoji ustaljeno stališče. Smiselno enako velja za zatrjevano kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj je pritožnik sporno pravno celoto glede (ne)vrnitve otroka, vključno s pomenom in posledicami za postopek, (lahko) zatrjeval in preizkušal na vsaj dveh stopnjah. To je odločilno. Res je Vrhovno sodišče dopolnilo nekatera stališča nižjih sodišč, a pri tem ni prekoračilo enovito zaokroženega preizkusa spornega položaja glede (ne)vrnitve deklice in nanjo vezanih posledic, kakor jih je od samega začetka uveljavljal pritožnik in sta jih presojali tudi sodišči prve in druge stopnje. Pri tem se je Vrhovno sodišče nedvomno gibalo v okviru dopuščenih revizijskih vprašanj, svojo odločitev pa je ustrezno obrazložilo, ne da bi izdalo sodbo presenečenja, medtem ko dejanskega stanja sámo ni ugotavljalo. Sodišča so okoliščino, da je mati otroka odpeljala v tujino, presodila, kar velja enako tudi za druge okoliščine zadeve, vključno s tistimi, ki se nanašajo na presojo starševske skrbi oziroma otrokove koristi.

16.Pritožnik kot osrednje uveljavlja protiustavnost stališča Vrhovnega sodišča, da ocena glede (ne)vrnitve otroka ni vplivala na pravilnost sodbe oziroma ni bila pogoj za presojo starševske skrbi. Senat Ustavnega sodišča je zato navedeno stališče presodil še z vidika zatrjevanih kršitev iz 53., 54. in 56. člena Ustave. Vrhovno sodišče je utrdilo stališče, da je treba otroka v primeru njegovega protipravnega odvzema vrniti v državo izvora ter vzpostaviti prvotno in zakonito stanje prav s ciljem zaščite tako otroka kot nasprotnega starša, le da se je treba ob upoštevanju okoliščin vsakokratnega postopka oziroma življenjskega primera izogibati vnaprejšnjim avtomatizmom. Pri tem Vrhovno sodišče ni izničilo pomena predpisov s tega področja upoštevajoč prakso Sodišča Evropske unije, na katero se sklicuje pritožnik. Ta zato ni bil obravnavan neenako. Vrhovno sodišče je nekatera stališča nižjih sodišč sicer prepoznalo kot pomanjkljiva, a jih je lahko, ker je sklenilo, da v konkretnem primeru niso vplivala na pravilnost oziroma zakonitost sicer temeljito opravljene presoje glede starševske skrbi, sámo dopolnilo. Po ugotovitvah dejanskih okoliščin, na katere je senat Ustavnega sodišča vezan, je bila namreč hčerka na svojo mater bolj navezana že pred spornim dogodkom preselitve, ki je od pritožnika torej ni odtujil oziroma ni negativno vplival na njen odnos do njega. Čeprav sta imela oba starša, na katera je bila deklica navezana, ugodne starševske zmožnosti, je bila po enotni oceni sodišč za varstvo in vzgojo hčerke mati primernejša od pritožnika. Ob razpadu njune zveze je bila ta v eksistencialni stiski in se ni preselila z namenom hčerko skriti pred pritožnikom, jo od njega odtujiti ali preprečevati stike. Tudi okolje na Hrvaškem deklici ni bilo nepoznano. Mati pri hčerki ni vzbudila občutij nevarnosti, zadržanosti ali strahu, medtem ko je bil umik deklice iz konfliktnega okolja potreben, tudi do nerešljivih postopkovnih preprek pa ni prišlo. V tem pomenu je treba razumeti tudi stališče Vrhovnega sodišča o razmerju med končno presojo in morebitnimi začasnimi predhodnimi odločitvami z možnim vplivom na potek zadeve. Takemu naziranju Vrhovnega sodišča, ki je utemeljeno z materialnopravno podlago ter ugotovljenimi in ovrednotenimi okoliščinami konkretnega življenjskega primera, ni mogoče očitati kršenja ustavnih pravic glede družinskih razmerij. Pri tem so očitno neutemeljeni pritožnikovi očitki glede presojanega položaja, saj je sodišče prve stopnje takoj, tj. dobre tri tedne po tem, ko je mati hčerko odpeljala v Č. na Hrvaško, že izdalo začasno odredbo, s katero je deklico do odločitve v glavni stvari začasno dodelilo v varstvo in vzgojo prav materi ter določilo stike s pritožnikom. Hčerka je bila odtlej v materinem varstvu in vzgoji v skladu s sodno odločbo. Če je bila za sodišče prve stopnje vrnitev otroka v Republiko Slovenijo le (logična) posledica (začasne ali trajne) odločbe o starševski skrbi, potem je sodišče dejansko (hitro) reagiralo in v pomembni meri naslovilo za pritožnika sporni položaj, ki je nastal z materinim ravnanjem junija 2016. Upoštevanje takega položaja zato ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov, po opisanem utirjenju presoje in stanju zadeve pa to enako velja tudi za okoliščino, da sodišča niso pozneje (še kako) dodatno reagirala.

17.Glede na navedeno senat Ustavnega sodišča ne ocenjuje, da bi Vrhovno sodišče sprejelo stališča, s katerimi bi kršilo pritožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, zato pogoji iz prve alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS niso podani ne glede na morebitne hujše posledice za pritožnika. Ob dejstvu, da je že Vrhovno sodišče, ko gre za civilnopravne vidike protipravnega odvzema otroka, podalo izčrpno razlago materialnega prava, s katero v pomembnem delu soglaša tudi sam pritožnik, ki nasprotuje predvsem končnemu sklepu oziroma izvedenemu prepletu obeh premis glede na posebnosti konkretnega družinskega primera, pa tudi ni izpolnjen pogoj precedenčnosti iz druge alineje drugega odstavka 55.b člena ZUstS. Senat Ustavnega sodišča zato navedene ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo (1. točka izreka).

O ustavni pritožbi št. Up-180/21

O zavrženju

18.Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo št. Up-180/21 v delu iz 2. točke izreka tega sklepa zavrgel, ker pritožnik v tem obsegu nima (več) pravnega interesa. Že po naravi stvari so bili ti sklepi procesni, vmesni oziroma le prehodni, saj so učinkovali samo do pravomočne odločitve o glavni stvari, ko so izgubili svojo samostojno naravo. Senat Ustavnega sodišča pojasnjuje, da je pritožnikove očitke zoper navedene sklepe, kolikor so se po učinkih in zatrjevanjih pritožnika raztezali na končni sklep, presojalo v okviru preizkusa slednjega.

O nesprejemu

19.Pritožnik domnevne kršitve zakona doživlja kot kršitve Ustave, medtem ko jasno ne izlušči tistih spornih stališč sodišč, ki bi, če bi bila zapisana v zakonu, pomenila kršitev njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Senat Ustavnega sodišča ocenjuje, da je šlo pri določanju kraja šolanja v nepravdnem postopku v razmerju do pravdnega postopka za nadaljevalno in podrejeno izvedeno ter ozko osredotočeno stransko vprašanje glede praktičnega izvrševanja le dela roditeljske pravice, ki je s koncem šolskega leta že po naravi stvari tudi nepovratno izzvenelo, kar smiselno enako velja tudi za s tem povezano vprašanje otrokovega prebivališča. Ker je Okrožno sodišče pred koncem spornega nepravdnega postopka s tedaj veljavno začasno odredbo in (nepravnomočno) izpodbijano delno sodbo otroka že zaupalo v varstvo in vzgojo materi v pravdnem postopku, kar je nepravdno sodišče z vidika sistemskega pristopa razumno upoštevalo, ni dvoma, da je izvirni položaj glede (ne)vrnitve otroka, ki ga pritožnik izpodbija kot protiustavnega skupaj s vsemi posledicami, najtesneje povezan prav s tistim postopkom.

20.Obravnavana nepravdna zadeva je bila zato le t. i. sadež domnevno zastrupljenega drevesa, saj je pritožnik v pozneje začetem nepravdnem postopku, ko je torej že bila izdana veljavna začasna odredba v korist matere, osrednji očitek, s katerim tedaj ni uspel v pravdi, tj. glede vrnitve otroka in nanjo vezanimi posledicami, v pretežnem delu le smiselno podvojil. Pri tem se senat Ustavnega sodišča glede ocene (ne)vrnitve, ki se kot osrednje in skupno kaže v obeh zadevah, opira na doslej že povedano v okviru presoje ustavne pritožbe št. Up-610/21. Tudi pojasnila Vrhovnega sodišča, ki so v tem primeru zaradi nedovoljenosti revizije v nepravdnem postopku sicer izostala, se znotraj iste družinske zgodbe že po naravi stvari vsebinsko prelivajo vsaj z vidika njenega razumevanja. Čeprav, kakor pravilno navaja pritožnik, odločitev o varstvu in vzgoji sama po sebi ne pomeni tudi a priori odločitve o vseh drugih (pomembnih) vprašanjih razvezanih partnerjev glede otroka, vključno z njegovim krajem šolanja ali prebivališčem, pa pri izbiri med dvema tako oddaljenima krajema v različnih državah niso bile kršene pritožnikove človekove pravice, če se je otrok šolal tam, kjer je prebival skupaj z materjo, ki ga je imela v veljavnem dnevnem varstvu in vzgoji. To so sodišča utemeljila tudi z vidika otrokove koristi.

21.Pritožnikovi očitki po oceni senata Ustavnega sodišča torej bodisi nimajo ustavnopravne dimenzije bodisi niso utemeljeni. Senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe št. Up-180/21 v delu iz 3. točke izreka tega sklepa zato ni sprejel v obravnavo (drugi odstavek 55.b člena ZUstS).

22.Pritožnik je v ustavni pritožbi št. Up-180/21 zahteval povrnitev stroškov postopka. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker pritožnik za drugačno odločitev ne navaja utemeljenih razlogov, je Ustavno sodišče sklenilo, da mora sam kriti svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (4. točka izreka).

C.

23.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka in druge alineje prvega odstavka 55.b člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik senata dr. Marijan Pavčnik ter člana dr. Rajko Knez in dr. Rok Svetlič. Sklep je sprejel soglasno.

dr. Marijan Pavčnik Predsednik senata

[1]Razen glede preživnine.

[2]Točka 3 ustavne pritožbe na 8. strani.

[3]Sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 1473/2016 z dne 14. 7. 2016.

[4]Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 2530/2018 z dne 3. 1. 2019 v zvezi s sklepoma Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 1473/2016 z dne 24. 10. 2018 in št. IV P 1626/2016 z dne 22. 7. 2016.

[5]Preko pristojnega slovenskega ministrstva kot centralnega izvršilnega organa.

[6]Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 1764/2018 z dne 19. 9. 2018 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani št. IV P 1473/2016 z dne 10. 7. 2018.

[7]Glej izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča, 38.–40. točka obrazložitve.

[8]Prav tam, 41. točka obrazložitve in nadaljnje.

[9]Primerjaj s sklepoma Ustavnega sodišča št. Up-106/02 z dne 25. 4. 2002 (OdlUS XI, 128) in št. Up-344/01 z dne 25. 4. 2002.

[10]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-949/12 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 91/13, in OdlUS XX, 17), 7. točka obrazložitve.

[11]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2938/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 74/09, in OdlUS XVIII, 81), 10. točka obrazložitve, oziroma sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 167/2018 z dne 30. 5. 2019 in druge.

[12]Pri tem je Vrhovno sodišče pritožniku pojasnilo (27. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), da ni povzemalo ali presojalo tistih revizijskih navedb, s katerimi je prekoračil dopuščena revizijska vprašanja, zato z grajanjem obrazložitve Vrhovnega sodišča v tem delu ni mogoče utemeljiti kršitve pravice iz 22. člena Ustave.

[13]Razen z vidika oslabljenih stikov.

[14]Še nekaj dni prej pa zavrnilo primerljiv predlog pritožnika.

[15]Kot izhaja iz obrazložitve, je sodišče prve stopnje na podlagi mnenj in poročil pristojnih služb pritrdilo materinim navedbam o pritožnikovem nasilju in ogrožanju. Družina je bila zaradi njegovega nasilnega vedenja že pred razhodom večkrat obravnavana, ko sta se morali mati in deklica umakniti v krizni center, pozneje pa tudi v varno hišo. Mati je bila kljub temu še vedno deležna groženj in psihičnega pritiska s strani pritožnika, ki je izkazoval neprimerno komunikacijo in nasilno obnašanje, čemur je bila izpostavljena tudi hčerka. Skupno življenje je bilo zato nevzdržno, mati pa se je bala zase in za otroka. Sodišče prve stopnje je zaradi ogrožajočega vpliva na otroka, s katerim bi mu lahko nastala težko nadomestljiva škoda, tega začasno zaupalo v varstvo in vzgojo materi, ki jo je enako kakor izvedenec prepoznalo za primernejšo od pritožnika.

[16]Izpodbijana delna sodba, 7. točka obrazložitve.

[17]Tudi sicer je, kot je pritožniku pojasnilo že Vrhovno sodišče, sodišče prve stopnje štelo, da je z zavrženjem njegove zahteve za vrnitev otroka odločalo le o njegovem vrnitvenem zahtevku po Haaški konvenciji, ker naj bi ga že presojala hrvaška sodišča (izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča, 43. točka obrazložitve).

[18]Npr. glede ocene tujih (hrvaških) sodišč o otrokovi ogroženosti v Republiki Sloveniji v smislu psihološke travme kot izjeme po Haaški konvenciji.

[19]Primerjaj na primer z 2. točko ustavne pritožbe na 15. strani.

[20]O pomenu Haaške konvencije se je Ustavno sodišče izreklo v odločbi št. Up-377/01 z dne 4. 10. 2001 (Uradni list RS, št. 82/01, in OdlUS X, 226).

[21]O čemer je ob spremenjenih okoliščinah vselej mogoče podati nov predlog.

[22]Kar v ustavni pritožbi tudi sam smiselno potrjuje (npr. 29. točka ustavne pritožbe).

[23]Kar kot "odločilno okoliščino" navede tudi sam (9. točka ustavne pritožbe).

[24]Nekateri so preuranjeni, na primer glede kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, Uradni list RS, št. 67/12 – UPB).