Jedro

Iz določb Ustave ne izhaja zahteva, da bi morala biti občanu, ki je zunanji član določenega delovnega telesa občinskega sveta, zagotovljena pravica aktivno sodelovati na sejah drugih delovnih teles občinskega sveta. Do drugačne odločitve tudi ne morejo privesti tožnikove navedbe, da je zanj sporno stališče oziroma razlago Poslovnika podala občinska uprava in ne statutarno pravna komisija ter da je odločitev glede možnosti tožnikovega sodelovanja na seji odbora UPVO dne 15. 3. 2023 sprejel predsedujoči in ne sam odbor. Enako velja za navedbo, da je tožnik v preteklosti že sodeloval na posameznih sejah drugih delovnih teles. Do drugačne odločitve o tožbi pa tudi ne morejo pripeljati tožnikovi očitki v smeri, da naj bi bilo onemogočanje sodelovanja na sejah drugih delovnih teles uperjeno prav zoper tožnika oziroma samo zoper tožnika. Ti očitki so ostali na posplošeni ravni, tožnik pa jih tudi sicer ni uspel dokazati.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožba

1.Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu na podlagi 4. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) zoper toženko Občino Idrija, ker meni, da je ta nezakonito posegla v njegove človekove pravice in temeljne svoboščine s tem, ko mu predsedujoči na seji odbora za urejanje prostora in varstvo okolja (v nadaljevanju: odbor UPVO) Občine Idrija dne 15. 3. 2023 kot članu odbora za gospodarske javne službe (v nadaljevanju: odbor GJS) Občine Idrija ni dovolil aktivno sodelovati oziroma razpravljati.

2.V tožbi pojasnjuje, da sta navedena odbora delovni telesi občinskega sveta Občine Idrija. Tožnik je član odbora GJS. Dne 15. 3. 2023 se je ob 17.00 uri udeležil seje odbora UPVO, katerega član sicer ni, pri čemer mu je bilo dovoljeno seji tega odbora samo prisostvovati (kot pasivni poslušalec), ne pa na njej sodelovati oziroma razpravljati: postavljati vprašanja, prositi za pojasnila, dati pripombe. Predsedujoči je svojo odločitev oziroma odločitev Občine Idrija (saj se je skliceval na pojasnilo njene občinske uprave) v uvodu seje razložil kot dosedanjo prakso. Tožnik meni, da je bilo z opisanim dejanjem poseženo v njegovo pravico do sodelovanja na drugih delovnih telesih občinskega sveta, ki jo zagotavljata 2. in 13. člen Poslovnika Občinskega sveta Občine Idrija (v nadaljevanju: Poslovnik) ter v pravico do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in pravico do svobode izražanja iz 39. člen Ustave. Po 13. členu Poslovnika se ima občinski svetnik pravico udeleževati sej delovnih teles, katerih član ni, in sodelovati na njihovi seji. Ob smiselni uporabi te določbe v skladu z 2. členom Poslovnika pa lahko tudi drugi člani delovnih teles, tako kot svetniki, sodelujejo na sejah drugih odborov in komisij, katerih člani niso. Omenjeni določbi, ki v konkretnem primeru nista bili upoštevani, sta vsebinsko skladni s Statutom Občine Idrija (v nadaljevanju: Statut) in številnimi določbami Ustave (9., 22., 29. in 44. člen). Tožnik poudarja, da mu mora biti kot članu odbora GJS tudi na seji drugega odbora, katerega član ni, zagotovljena pravica do sodelovanja, kar obsega pravico postavljati vprašanja, prositi za pojasnila, dajati pobude in podati svoja mnenja, kot gre taka pravica članu odbora, ki je občinski svetnik. Smisel omenjenih določb je omogočiti medsebojno sodelovanje delovnih teles občinskega sveta, tekoče zagotavljanje dobre informiranosti njihovih članov, pretok izmenjave mnenj, stališč in znanj, kar tvori ustavno zagotovljeni pravici do svobodnega izražanja ter sodelovanja pri upravljanju javnih zadev. Navedeni določbi sta nujni v sistemu demokracije lokalne samouprave in sodelovanja državljanov pri soupravljanju javnih zadev ter za svobodo izražanja misli, govora, javnega nastopanja. Nepravilno in nevarno bi ju bilo razlagati omejevalno v smislu, da omogočata zgolj udeležbo, brez možnosti sodelovanja na seji in da gre ta pravica samo občinskemu svetniku. Tožnik izpostavlja, da se določbe Poslovnika smiselno uporabljajo za delovanje delovnih teles občinskega sveta in njihovih članov, pri čemer se slednjih ne ločuje na tiste, ki so občinski svetniki, in tiste, ki so zunanji člani. Pri uporabi določb Poslovnika je treba izhajati iz njihovega namena, razlaga ne sme biti prirejena parcialnim in arbitrarnim interesom ali uperjena zoper posamično osebo ali politično skupino. Vsem državljanom je zagotovljena enaka pravica do sodelovanja pri upravljanju javnih zadev in do svobode izražanja. Tožnik zoper opisano kršitev Poslovnika na seji odbora UPVO dne 15. 3. 2023 nima drugega pravnega sredstva oziroma drugega sodnega varstva, zato vlaga tožbo v skladu s 4. členom ZUS-1. Kot predlagane dokaze je v njej navedel: pregled sklepov 2. redne seje občinskega sveta, št. ... z dne 22. 12. 2022 (v dokaz, da je član odbora GJS), zapisnik 2. seje odbora UPVO, ki je potekala dne 15. 3. 2023, št. ... 2 z dne 20. 3. 2023, Poslovnik (Uradni list RS, št. 28/2021), Statut (Uradni list RS, št. 75/2010-UPB, 107/2013, 13/2019, 202/2020) in svoje zaslišanje.

3.Tožnik predlaga, naj sodišče razsodi: (1.) da se tožbi ugodi tako, da se ugotovi, da je toženka s tem, ko mu ni dovolila sodelovati na seji odbora UPVO dne 15. 3. 2023 kršila določbi 2. in 13. člena Poslovnika ter nezakonito posegla v njegove ustavne pravice iz 9., 39. in 44. člena Ustave, (2.) da se toženki prepoveduje izvrševati posamična dejanja, s katerimi se posega v tožnikove človekove pravice in temeljne svoboščine, kot je bilo storjeno na seji odbora UPVO dne 15. 3. 2023, ter (3.) da je mu je toženka dolžna povrniti stroške tega postopka.

Odgovor na tožbo

4.Toženka je sodišču predložila spise, ki se nanašajo na zadevo, ter podala odgovor na tožbo, v katerem predlaga, da sodišče tožbo zavrže, sicer pa naj tožbeni zahtevek zavrne, tožniku pa v plačilo naloži njene stroške, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5.Kot navaja, je nesporno: da je tožnik član odbora GJS, in sicer je bil vanj imenovan s strani oziroma na predlog Liste odgovorni za Občino Idrija kot zunanji član (tožnik torej ni občinski svetnik); da sta odbor GJS in odbor UPVO delovni telesi občinskega sveta toženke in da je ... odbora UPVO A. A. na seji tega odbora 15. 3. 2023 uvodoma podal pojasnilo, ki ga je pripravila občinska uprava toženke, da se zunanji člani drugih delovnih teles občinskega sveta skladno z dotedanjo prakso lahko udeležijo seje, ki je javna, vendar na njej ne morejo sodelovati in da skladno s tem tožniku na omenjeni seji odbora UPVO ni bilo omogočeno razpravljati.

6.Toženka uvodoma opozarja, da tudi morebitnega neupoštevanja Poslovnika (do česar sicer po njenem mnenju v konkretnem primeru ni prišlo) ni mogoče uvrstiti v okvir ustavnih pravic, katerih sodno varstvo je mogoče uveljaviti v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 157. člena Ustave oziroma prvega odstavka 4. člena ZUS-1. Gre za izključno procesna dejanja in razmerja znotraj občinskega sveta, ki jih določajo zakon (to je Zakon o lokalni samoupravi, v nadaljevanju: ZLS), Poslovnik in Statut. Če pri teh internih procesnih razmerjih, urejenih v navedenih predpisih, pride do kršitev, se te obravnavajo in urejajo le znotraj občinskega sveta kot organa oblasti občine in ta razmerja niso podvržena sodni kontroli, zato naj se tožba zavrže.

7.Tudi sicer pa tožnik s sklicevanjem na 2. in 13. člen Poslovnika ne more doseči, da bi lahko zunanji člani delovnih teles sodelovali tudi na sejah delovnih teles, katerih člani niso, ker to ni namen Poslovnika oziroma to iz smiselne uporabe navedenih določb ne izhaja. Poslovnik v 2. členu omogoča smiselno uporabo svojih določb pri delu delovnih teles občinskega sveta, ker ta nimajo specialnih poslovnikov za svoje delovanje, kar pa ne pomeni, da smiselna uporaba omogoča izenačitev pravic občinskih svetnikov in zunanjih članov. 13. člen Poslovnika ureja pravice in dolžnosti članov občinskega sveta in ne zunanjih članov delovnih teles - teh sploh ne omenja. Da pravic zunanjih članov občinskih odborov in komisij ne gre enačiti s pravicami občinskih svetnikov, sledi tudi iz tretjega odstavka 29. člena Statuta, ki edini izrecno omenja zunanje člane in določa, da imajo pravico sodelovati na sejah občinskega sveta pri točkah, ki se tičejo dela odbora, katerega člani so, ter da so člani odborov in komisij na zahtevo sveta dolžni odgovarjati na vprašanja članov občinskega sveta. Iz tega izhaja, da lahko zunanji člani sodelujejo le pri vsebinah, ki se tičejo dela tistega odbora, katerega člani so. Zato ne gre slediti stališču, da naj bi imeli neizvoljeni zunanji člani delovnih teles enake pravice kot izvoljeni predstavniki občanov (občinski svetniki). To bi pomenilo izvotlitev sistema predstavniške demokracije, pri čemer je jasno, da vsak državljan, ki ni obenem izvoljen v organe samoupravne lokalne skupnosti, ne more imeti enakih pravic pri upravljanju lokalne skupnosti kot občinski svetniki. Pravici iz 39. in 44. člena Ustave v svojem bistvu ne vključujeta možnosti vsakogar oziroma zunanjih članov odbora sodelovati na sejah (drugih) občinskih odborov. Vključujeta ne niti pravice neposrednega spremljanja sej, kar je celo manj kot to, za kar se zavzema tožnik. To potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča I Up 20/2021 z dne 25. 1. 2023 (v nadaljevanju: sodba I Up 20/2021). V dokaznem smislu se toženka sklicuje na predložene spise, ki se nanašajo na zadevo (kot so našteti v popisu zadeve ... ).

Nadaljnji potek upravnega spora

8.Tožnik je v vlogi z dne 19. 6. 2023 vztrajal pri svojih stališčih ter nasprotoval navedbam toženke, razen tistim, ki jih je opredelila kot nesporne. Poudarja, da Poslovnik na način iz 2. in 13. člena ustavni pravici do svobode izražanja in sodelovanja pri upravljanju javnih zadev implementira v način dela občinskega sveta in njegovih delovnih teles, zato mora biti spoštovan. Sicer bi bilo predsedujočemu na seji odbora dopuščeno arbitrarno odločati, komu dovoli sodelovanje na seji, kot je bilo to v tožnikovem primeru. Izpodbijanega dejanja ni moč opredeliti kot izključno procesnega oziroma kot razmerja znotraj občinskega sveta, toženka trditve o možnosti njegove obravnave znotraj občinskega sveta oziroma njenih organov ni konkretizirala. Zato je njeno zavzemanje za zavrženje tožbe zmotno. Ustava, ZLS, Poslovnik in Statut nimajo določb o pravnem varstvu za primer obravnavane kršitve, zato je za vsebinsko odločanje o tem pristojno to sodišče. Če pa tožnikova pravica do sodelovanja na seji drugega odbora ne obstaja, naj sodišče pojasni, katere določbe Statuta in Poslovnika takšno sodelovanje omejujejo. V tem primeru navedeni določbi Poslovnika nista usklajeni z Ustavo.

9.Kot navaja tožnik, delovna telesa občinskega sveta svojih poslovnikov nimajo, tudi ne odbor UPVO, zato se uporablja Poslovnik, ki v 2. členu ne določa smiselne uporabe Poslovnika le za delovanje delovnih teles sveta, pač pa tudi za delovanje njihovih članov. Teh ne loči na občinske svetnike in zunanje člane, saj so bili v skladu z 61. členom Poslovnika vsi imenovani v odbore na podlagi sklepa občinskega sveta. V četrtem odstavku 61. člen Poslovnika ureja prepovedi in omejitve za člana delovnega telesa, kot je npr. delo v občinski upravi, nikakor pa ne delo v drugem občinskem odboru. Sodelovanje občinskih svetnikov in zunanjih članov na odborih, katerih člani niso, ni obvezno, je pa s Poslovnikom dovoljeno, ker to omogoča širino politične razprave ter možnost širšega demokratičnega preverjanja predlaganih odločitev. Odbori pomenijo forume, v katerih potekajo politično-strokovne razprave, ki so v pomoč občinskim svetnikom pri njihovem delu v občinskem svetu.

10.Tožnik zavrača toženkino sklicevanje na 29. člen Statuta in primerjavo s sejo občinskega sveta, saj gre v njegovem primeru za smiselno uporabo 13. člena Poslovnika pri delovanju delovnih teles in njihovih članov, ki specialno in širše ureja sodelovanje med odbori. Njihove naloge določata 65. in 66. člen Poslovnika, pri čemer četrti odstavek 65. člena Poslovnika navaja naslednje naloge odbora GJS: "Obravnava vprašanja s področja gospodarjenja z občinskim premoženjem na področju javnih služb varstva okolja, gospodarskih javnih služb in javne infrastrukture ter daje pobude in opravlja druge naloge v okviru delovnega področja, ki ga pokriva." Odbor UPVO je na seji 15. 3. 2023 obravnaval pod točko 4. Stališča do pripomb OPPN SOČA, pri čemer je tožnik želel sodelovati, saj se je z OPPN urejalo tudi določanje nove javne infrastrukture oziroma sprememb poteka tras javne infrastrukture (ceste, garaže, območje mirujočega prometa, zelenica, kanalizacijski in vodovodni sistem, zbirna mesta za komunalne odpadke), za kar je matično delovno telo odbor GJS, katerega član je. Po mnenju tožnika je treba ločiti delo občinskega sveta od dela odborov, v katere so bili vsi člani imenovani na isti podlagi s strani občinskega sveta. Zato izvolitev občinskih svetnikov nima teže, kot jo navaja toženka. Izvotlitev demokracije pa se dogaja prav s kršitvami, kot je obravnavana. Tožnik je v preteklosti že sodeloval na seji delovnega telesa, katerega član ni bil (v dokaz tega prilaga zapisnik seje statutarno pravne komisije, opravljene 16. 1. 2017). Ponavlja, da je osnova demokracije sistem, ki zagotavlja medsebojne razprave in sodelovanje. Predsedujoči A. A. je na odboru UPVO dne 15. 3. 2023 v vednost podal pojasnilo občinske uprave, ki pa ni pristojna za razlago Poslovnika, pač pa je to v pristojnosti statutarno pravne komisije (69. člen Poslovnika). V razpravo in odločanje o tožnikovi pravici sodelovanja ni vključil drugih članov odbora (četrti odstavek 63. člena Poslovnika), ampak je o tem odločil sam na osnovi mnenja občinske uprave, za kar ni imel pooblastil. Iz prvega odstavka 22. člena Poslovnika izhaja, da odbor sprejema odločitve kot kolektivni organ. Smiselna uporaba Poslovnika se za zunanje člane odborov sicer spoštuje v vseh drugih zadevah, npr. glede plačila sejnin (peti odstavek 13. člena), strokovne pomoči pri pravici do informiranja (18. člen), udeležbi na sejah (drugi odstavek 21. člena). Ustavni pravici do svobode izražanja in sodelovanja pri upravljanju javnih zadev sta implementirani v Poslovnik tako, da tožniku kot zunanjemu članu odbora GJS zagotavljata neposredno obliko sodelovanja na drugem odboru, katerega član ni, in te oblike udejstvovanja, ki mu je bila odvzeta, ni mogel nadomestiti na drug način. Zato mora imeti sodno varstvo.

11.Tukajšnje sodišče je nato s sklepom, št. III U 41/2023-12 z dne 25. 9. 2023 (v nadaljevanju: sklep z dne 25. 9. 2023), sklenilo, da se tožba v tem upravnem sporu zavrže in da vsaka stranka nosi svoje stroške tega postopka. Zoper navedeni sklep je tožnik vložil pritožbo.

Sklep Vrhovnega sodišča, št. I Up 285/2023 z dne 5. 2. 2025

Vrhovno sodišče je z zgoraj navedenim sklepom z dne 5. 2. 2025 ugodilo tožnikovi pritožbi in razveljavilo sklep z dne 25. 9. 2023 ter zadevo vrnilo tukajšnjemu sodišču, da opravi nov postopek, odločitev o pritožbenih stroških pa je pridržalo za končno odločbo.

V obrazložitvi sklepa z dne 5. 2. 2025 je Vrhovno sodišče povzelo, da je tukajšnje sodišče tožbo zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, saj je ob sklicevanju na 28., 30. in 31. člen ZLS ter odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-58/95-7 z dne 6. 7. 1995, presodilo, da procesne predpostavke za tožbo na podlagi 4. člena ZUS-1 niso podane, ker da odbor UPVO nima položaja in pristojnosti organa toženke.

Kot je pojasnilo Vrhovno sodišče, Ustava v četrtem odstavku 15. člena vsakomur zagotavlja sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravico do odprave posledic njihove kršitve, v drugem odstavku 157. člena pa določa, da če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo, odloča v upravnem sporu pristojno sodišče tudi o zakonitosti posamičnih dejanj in aktov, s katerimi se posega v ustavne pravice posameznika. Zakonsko realizacijo teh ustavnih določb pomeni 4. člen ZUS-1, ki ureja t.i. subsidiarni upravni spor. Na tej pravni podlagi tožnik izpodbija dejanje, ko mu je predsedujoči 15. 3. 2023 prepovedal sodelovanje na seji odbora UPVO. Seji je sicer lahko prisostvoval, ni pa smel postavljati vprašanj, prositi za pojasnila ali dajati pripomb, zaradi česar toženki očita, da mu je kršila pravice iz 9., 39. in 44. člena Ustave.

Predmet presoje Vrhovnega sodišča je bilo stališče Upravnega sodišča, da tožba ne izpolnjuje procesnih predpostavk, ker odbor UPVO ni organ toženke v smislu 28. člena ZLS-1, ampak zgolj delovno telo njenega občinskega sveta. Vrhovno sodišče je najprej izpostavilo, da je v tem upravnem sporu pasivno legitimirana občina, ki je oseba javnega prava (7. člen ZLS) in nosilka javne lokalne oblasti. Tožnik tožbe ni vložil zoper odbor UPVO, ampak zoper toženko - tej (in ne odboru UPVO kot delovnemu telesu njenega občinskega sveta) očita, da naj bi mu preko predsedujočega odbora UPVO kršila zgoraj navedene ustavne pravice. Zato je bistveno vprašanje, ali je dejanje, ki ga je toženka izvršila preko subjekta, ki sicer nima položaja njenega organa po ZLS, dopustno izpodbijati v upravnem sporu po 4. členu ZUS-1. Po presoji Vrhovnega sodišča je odgovor pritrdilen. Kot je obrazložilo, je namen uporabe besede "organ" v besedilu 4. člena ZUS-1 predvsem v razmejitvi sodnega varstva zoper delovanje nosilcev oblasti, ki se zagotavlja na tej podlagi, od sodnega varstva zoper delovanje zasebnopravnih subjektov, ki je predvideno pred sodišči splošne pristojnosti. Toženka je nosilka oblasti, ki ima oblastveno strukturo in funkcionira preko svojih zaposlenih. Ker je predsedujoči tožniku sodelovanje na seji prepovedal med opravljanjem javne funkcije, enostransko in s položaja moči, ima izpodbijano dejanje vse lastnosti javnopravnega oblastvenega delovanja. Čim je tako, je zadnje sredstvo za varstvo ustavnih pravic posameznikov nasproti takšnemu oblastvenemu delovanju (če ti nimajo zagotovljenega drugega sodnega varstva) prav subsidiarni upravni spor. Zato za dovoljenost tožbe ne more biti odločilen subjekt, preko katerega naj bi nosilec oblasti poseg izvršil, ampak je treba izhajati iz vsebine pravice, katere kršitev se zatrjuje. Drugačna razlaga bi v skrajnem primeru lahko pomenila, da bi država in lokalne skupnosti sicer nedopustne oblastne posege v posameznikove človekove pravice lahko upravičile tako, da jih ne bi izvršile preko svojega organa ali nosilca javnega pooblastila, ampak preko drugega subjekta, ki takega formalnega položaja nima. Glede na navedeno po presoji Vrhovnega sodišča tukajšnje sodišče tožbe ne bi smelo zavreči že zato, ker odbor UPVO ni organ toženke po ZLS, ampak bi moralo presoditi, ali bi, izhajajoč iz vsebine domnevno kršene pravice, toženka kot nosilka lokalne oblasti tožniku na očitani način sploh lahko preprečila ali otežila izvrševanje njegovih ustavnih pravic.

Kot je še navedlo Vrhovno sodišče, ker tožnik v tožbi v bistvenem zatrjuje, da naj bi mu toženka preprečila sodelovanje pri upravljanju javnih zadev, je ključno, ali je v dani situaciji preko odbora UPVO upravljala javne zadeve. Pri tem je glede na vsebino ustavne pravice iz 44. člena Ustave treba upoštevati, da pojem upravljanje vključuje številne možne načine vplivanja na oblikovanje, sprejem in izvrševanje oblastnih upravičenj, pojem javne zadeve pa zajema vse tiste zadeve, ki so povezane z javno koristjo, zagotovljene prek vertikalnih upravičenj v najširšem smislu. Pristojnosti komisij in odborov, ki so, kot je to odbor UPVO, ustanovljeni na podlagi drugega odstavka 30. člena ZLS, opredeljuje 31. člen ZLS. Glede na zakonske pristojnosti odbora UPVO po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče a priori izključiti, da toženka javnih zadev preko tega odbora ni upravljala tudi v sporni situaciji. Ali je to dejansko počela oziroma ali je delo odbora UPVO v konkretnih okoliščinah pomenilo upravljanje javnih zadev, in ali drži, da je bilo tožniku s tem, ko na seji ni smel postavljati vprašanj, prositi za pojasnila ali dajati pripomb, onemogočeno sodelovanje pri tem, pa bo moralo (pod pogojem, da so izpolnjene tudi ostale procesne predpostavke) v novem postopku ugotoviti Upravno sodišče. Vrhovno sodišče je zato zaradi napačne uporabe prvega odstavka 4. člena ZUS-1 pritožbi ugodilo ter sklep z dne 25. 9. 2023 razveljavilo in vrnilo zadevo tukajšnjemu sodišču, da opravi nov postopek.

Glavna obravnava

V novem postopku je sodišče dne 9. 10. 2025 opravilo javno glavno obravnavo, ki sta se je udeležili odvetnica B. B. kot tožnikova pooblaščenka ter odvetnica C. C. iz Odvetniške družbe D., o.p., d.o.o., ..., kot pooblaščenke toženke. Tožnikova pooblaščenka je vztrajala pri tožbi in dosedanjih navedbah, glede prepovednega dela zahtevka pa pojasnila, da je v tožbi jasno navedeno, naj se toženki prepove izvrševati posamična dejanja, s katerimi se posega v človekove pravice in temeljne svoboščine tožnika, kot je bilo to storjeno na seji odbora UPVO dne 15. 3. 2023, torej da se toženki prepove tožniku prepovedovati sodelovanje na seji odbora UPVO in tudi na sejah drugih odborov, ki so delovna telesa občinskega sveta. Pooblaščenka toženke je pojasnila, da se stališče in praksa toženke, kar zadeva sodelovanje oziroma razpravljanje zunanjih članov delovnih teles občinskega sveta na sejah drugih delovnih teles, ni spremenilo. Tožnikova pooblaščenka je pripomnila, da gre za stališče in prakso v razmerju do tožnika, sicer se sodelovanje tudi dopušča. Dodala je, da se je tožnik udeležil seje odbora UPVO dne 10. 3. 2025 in da mu tudi takrat sodelovanje na seji ni bilo dopuščeno. Pooblaščenka toženke je izpostavila, da je bilo o tem že na seji odbora UPVO dne 15. 3. 2023 podano pojasnilo občinske uprave, iz česar izhaja, da ne gre za ravnanje, ki bi bilo usmerjeno izključno zoper tožnika. Njegova pooblaščenka je pripomnila, da je do omenjenega pojasnila občinske uprave prišlo ravno zaradi napovedi tožnika, da se bo udeležil seje odbora UPVO in da želi na njej sodelovati. Kot izhaja iz zapisnika odbora UPVO, je ta na seji 15. 3. 2023 obravnaval za javni interes pomembne zadeve, in sicer spremembe in dopolnitve OPPN Soča, ki se tiče zlasti prostorske ureditve v centru ..., kjer tožnik živi, vendar ni smel postavljati vprašanj in dajati pripomb. Poleg tega je obravnaval proračuna za leti 2023 in 2024 - proračun pa je bistveni element upravljanja s premoženjem lokalne skupnosti in v vsaki proračunski postavki je izkazan javni interes. Pooblaščenka toženke je vztrajala pri dotedanjih navedbah, vsebina seje 15. 3. 2023 je razvidna iz zapisnika z dne 20. 3. 2023. Ponovila je, da tudi morebitnega neupoštevanja Poslovnika ni mogoče uvrstiti v okvir ustavnih pravic, katerih sodno varstvo je mogoče uveljavljati v subsidiarnem upravnem sporu, in v tej zvezi izpostavila sodno prakso Vrhovnega sodišča (sklep I Up 344/2008 z dne 23. 10. 2008 in sodbo I Up 267/2024 z dne 21. 1. 2025). Tožnikova pooblaščenka je izjavila, da ne vztraja pri dokaznem predlogu za zaslišanje tožnika, saj je potek seje odbora UPVO, ki je bila opravljena 15. 3. 2023, razviden iz zapisnika z dne 20. 3. 2023.

Sodišče je v dokaznem postopku na glavni obravnavi vpogledalo listine, ki jih je v upravnem sporu predložil tožnik - to so: zapisnik 2. seje odbora UPVO (ki je potekala 15. 3. 2023) z dne 20. 3. 2023 (v sodnem spisu priloga A2), pregled sklepov 2. redne seje občinskega sveta z dne 22. 12. 2022 (A3) in zapisnik 14. seje statutarno pravne komisije z dne 16. 1. 2017 (A4), ter listine, ki jih je predložila toženka kot upravne spise zadeve. Pooblaščenka tožnika in pooblaščenka toženke sta izjavili, da nimata ugovorov zoper dokazni sklep ter dokazovanje in ne dodatnih navedb.

Presoja sodišča

K I. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Tožnik s tožbo v tem upravnem sporu na podlagi prvega odstavka 4. člena ZUS-1 zahteva ugotovitev, da je toženka s tem, ko mu 15. 3. 2023 kot članu odbora za GJS ni bilo dovoljeno sodelovati na seji odbora za UPVO, kršila 2. in 13. člen Poslovnika in njegove pravice iz 9., 39. in 44. člena Ustave; zahteva tudi prepoved izvrševanja podobnih dejanj v prihodnje, to je prepoved tega, da se mu kot članu odbora za GJS ne dovoljuje sodelovati na sejah drugih odborov občinskega sveta toženke, katerih član ni.

ZUS-1 v prvem odstavku 4. člena, ki pomeni zakonsko implementacijo drugega odstavka 157. člena Ustave, določa, da v upravnem sporu odloča sodišče tudi o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Da sodišče takšni tožbi v upravnem sporu lahko ugodi, mora biti torej (ob izpolnjeni predpostavki, da ni zagotovljeno drugo sodno varstvo) ugotovljeno, da gre za nezakonit akt oziroma dejanje in da je z njim poseženo v človekovo pravico ali temeljno svoboščino posameznika. Ob tem sodišče izpostavlja stališče Vrhovnega sodišča (zavzeto v sodbi I U 20/2021), da v primeru, ko zakon ureja način uresničevanja ustavne pravice, kršitev zakona ne pomeni že sama po sebi vselej tudi kršitve same ustavne pravice, temveč je navedeno treba presoditi ločeno. Do kršitve ustavne pravice pride le tedaj, če je s kršitvijo zakona nedopustno poseženo v samo jedro ustavne pravice. Po presoji tukajšnjega sodišča navedeno velja tudi, kadar gre za očitek o nezakonitosti dejanja zaradi kršitve na podlagi zakona sprejetega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta samoupravne lokalne skupnosti.

Ustava v 9. členu določa, da je v Sloveniji zagotovljena lokalna samouprava. V 39. členu (z naslovom svoboda izražanja) Ustava določa, da je zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja; vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja (prvi odstavek) ter nato še, da ima vsakdo pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon (drugi odstavek). V 44. členu Ustave je določeno, da ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev.

V konkretni zadevi ni spora o tem, da je tožnik, ki je občan Občine Idrija, član odbora GJS, ki je delovno telo občinskega sveta toženke, pri čemer tožnik ni občinski svetnik, pač pa je bil v omenjeni odbor imenovan s strani občinskega sveta toženke kot t.i. zunanji član. Prav tako ni spora o tem, da se je tožnik 15. 3. 2023 udeležil seje drugega delovnega telesa občinskega sveta toženke, to je seje odbora UPVO, pri čemer je navedeni seji lahko prisostvoval, ni pa mu predsedujoči odbora UPVO, sklicujoč se pri tem na pojasnilo občinske uprave in dotedanjo prakso, dopustil na seji sodelovati, torej razpravljati: postavljati vprašanja, podajati mnenja, pripombe ipd. Spora tudi ni o tem, da je praksa toženke glede tožnikovega sodelovanja na sejah drugih odborov, katerih član ni, še vedno enaka.

ZLS ureja občine kot temeljne samoupravne lokalne skupnosti (1. člen) in pri tem v IV. poglavju določa organe občine. To so po 28. členu tega zakona občinski svet, župan in nadzorni odbor. Občinski svet je v skladu z 29. členom ZLS najvišji organ odločanja o vseh zadevah v okviru pravic in dolžnosti občine (prvi odstavek) ter v skladu z drugim odstavkom istega člena v okviru svojih pristojnosti: - sprejema statut občine, - sprejema odloke in druge občinske akte, - sprejema prostorske in druge plane razvoja občine, - sprejema občinski proračun in zaključni račun, - nadzoruje delo župana, podžupana in občinske uprave glede izvrševanja odločitev občinskega sveta, - odloča o pridobitvi in odtujitvi občinskega premoženja, če ni s tem zakonom drugače določeno, - imenuje in razrešuje člane sveta za varstvo uporabnikov javnih dobrin, - odloča o drugih zadevah, ki jih določa zakon ali statut občine; v skladu s tretjim odstavkom 29. člena pa odloča tudi o na občino z zakonom prenesenih zadevah iz državne pristojnosti, če zakon ne določa, da o teh zadevah odloča drug občinski organ.

Po prvem odstavku 30. člena ZLS ima občinski svet komisijo za mandatna vprašanja, volitve in imenovanja, ki jo imenuje izmed članov občinskega sveta. V skladu z drugim odstavkom istega člena ZLS lahko občinski svet ustanovi tudi druge komisije in odbore kot svoja delovna telesa. Člane komisij in odborov imenuje izmed članov občinskega sveta, lahko pa tudi izmed drugih občanov, vendar največ polovico članov. Delovno telo občinskega sveta vodi član občinskega sveta. Članstvo v komisiji ali odboru ni združljivo s članstvom v nadzornem odboru občine ali z delom v občinski upravi. Kot izhaja iz 31. člena ZLS, komisije in odbori občinskega sveta v okviru svojega delovnega področja v skladu s statutom občine in poslovnikom občinskega sveta obravnavajo zadeve iz pristojnosti občinskega sveta in dajejo občinskemu svetu mnenja in predloge (prvi odstavek); komisije in odbori občinskega sveta ter vsak član občinskega sveta lahko predlagajo občinskemu svetu v sprejem odloke in druge akte iz njegove pristojnosti, razen proračuna in zaključnega računa proračuna in drugih aktov, za katere je v zakonu ali statutu občine določeno, da jih sprejme občinski svet na predlog župana (drugi odstavek).

Statut Občine Idrija v 32. členu sledi navedenim določbam ZLS glede delovnih teles občinskega sveta in posamezna s tem povezana vprašanja podrobneje ureja. V 29. členu, ki ga izpostavlja toženka, pa določa, da so seje občinskega sveta javne in da lahko svet v skladu s poslovnikom sklene, da se javnost izključi (prvi in drugi odstavek), nato pa v tretjem odstavku določa, da imajo zunanji člani občinskih odborov in komisij pravico sodelovati na sejah sveta pri točkah, ki se tičejo dela odbora, ter da so člani odborov in komisij na zahtevo sveta dolžni odgovarjati na vprašanja članov občinskega sveta.

Poslovnik Občinskega sveta Občine Idrija ureja organizacijo in način dela občinskega sveta toženke ter način uresničevanja pravic in dolžnosti članov in članic občinskega sveta, postopke odločanja, razmerja do drugih organov občine ter druga vprašanja, pomembna za delo sveta (1. člen). Tožnik tožbo gradi na očitku, da je do posega v njegove ustavne pravice iz 9., 39. in 44. člena Ustave prišlo s kršitvijo določb 2. člena in drugega odstavka 13. člena Poslovnika. Ta v 2. členu (z naslovom smiselna uporaba določil poslovnika) predpisuje, da se določbe tega poslovnika smiselno uporabljajo tudi za delovanje delovnih teles občinskega sveta in njihovih članov; način dela delovnih teles se lahko v skladu s tem poslovnikom ureja tudi v aktih o ustanovitvi delovnih teles, lahko pa tudi s poslovniki delovnih teles. V 13. členu Poslovnika (z naslovom pravice in dolžnosti članov sveta) je najprej predpisano, da so pravice in dolžnosti članov sveta določene z zakonom, statutom občine, tem poslovnikom in drugimi akti (prvi odstavek). V drugem odstavku 13. člena Poslovnika je nato določeno, da ima član sveta pravico in dolžnost udeleževati se sej sveta in sej delovnih teles, katerih član je, ter na njih sodelovati in odločati. Člani sveta se lahko udeležujejo tudi sej drugih delovnih teles in imajo pravico sodelovati pri njihovem delu, vendar brez pravice glasovanja. V skladu s tretjim odstavkom 13. člena Poslovnika ima član sveta pravico: 1. predlagati svetu v sprejem odloke in druge akte, razen proračuna, zaključnega računa in drugih aktov, za katere je v zakonu ali statutu določeno, da jih sprejme svet na predlog župana, 2. predlagati svetu obravnavo drugih vprašanj iz njegove pristojnosti, 3. glasovati o predlogih splošnih aktov občine, drugih aktov in odločitev sveta ter predlagati dopolnila (amandmaje) teh predlogov, 4. sodelovati pri oblikovanju programa dela sveta in dnevnih redov njegovih sej, 5. predlagati kandidate za člane občinskih organov, delovnih teles sveta in organov javnih zavodov, javnih podjetij in skladov, katerih ustanoviteljica ali soustanoviteljica je občina oziroma v katerih ima občina v skladu z zakonom svoje predstavnike. Četrti odstavek 13. člena Poslovnika ureja dolžnost člana sveta, da varuje podatke zaupne narave, peti odstavek pa njegovo pravico do povračila stroškov v zvezi z opravljanjem funkcije ter pravico do dela plače za nepoklicno opravljanje funkcije občinskega funkcionarja.

Po navedenem sodišče sodi, da tožbi v tem upravnem sporu ne more ugoditi, ker lahko zaključi, da dejanje, zaradi katerega tožnik vlaga tožbo, ni bilo nezakonito in da tudi sicer z njim ni nedopustno poseženo v samo jedro katere od ustavnih pravic, katerih kršitev tožnik uveljavlja v svojem tožbenem zahtevku.

Presoja o tem, ali je izpodbijano dejanje (torej to, da tožniku kot zunanjemu članu odbora GJS na seji odbora UPVO, ki je potekala dne 15. 3. 2023, ni bilo dopuščeno sodelovati: postavljati vprašanj, predstavljati svojih stališč in mnenj, dajati pripomb ipd.) nezakonito, je odvisna od interpretacije (dometa) določb 2. in 13. člena Poslovnika, na katere se sklicuje tožnik. Tudi po presoji sodišča pa razlage teh določb na način, za katerega se zavzema toženka, ni mogoče zavrniti kot neutemeljene. Določbe Poslovnika, kot izhaja iz njegovega 1. člena, primarno urejajo delo občinskega sveta ter uresničevanje pravic in dolžnosti članov občinskega sveta. Po 2. členu Poslovnika se njegove določbe sicer uporabljajo tudi za delovanje delovnih teles sveta in njihovih članov, vendar zgolj smiselno (način dela delovnih teles pa se lahko v skladu s Poslovnikom ureja tudi v aktih o ustanovitvi delovnih teles ali s poslovniki posameznih delovnih teles, vendar med strankama ni sporno in ni bilo niti zatrjevano, da bi bil tako urejen način dela odbora UPVO ali odbora GJS). Smiselna uporaba pomeni, da se določbe Poslovnika ne uporabijo v celoti, temveč samo smiselno, kar pomeni, da se bodo za delovanje delovnih teles in njihovih članov (ob odsotnosti drugačne ureditve v aktih o ustanovitvi delovnih teles ali poslovnikih posameznih delovnih teles) uporabile le tiste določbe Poslovnika, pri katerih je to ustrezno, pri čemer je treba upoštevati namen delovnih teles in položaj njihovih članov.

Sodišče lahko sledi stališču toženke, da določbe druge povedi drugega odstavka 13. člena Poslovnika ob zgolj smiselni uporabi na podlagi 2. člena Poslovnika ni utemeljeno v celoti uporabiti tudi za člane delovnih teles občinskega sveta, ki niso člani občinskega sveta. Sodišče ob tem najprej izpostavlja, da tudi posameznih drugih določb (13. člena) Poslovnika v celoti za zunanje člane delovnih teles ne bo utemeljeno uporabiti, npr. očitno ne tistih, ki urejajo pravice članov občinskega sveta, ki se navezujejo na pristojnosti prav tega organa (prim. 1., 3. in 5. točko tretjega odstavka 13. člena Poslovnika). Kolikor tožnik navaja, da se sicer vse ostale določbe (13. člena) Poslovnika uporabljajo tudi za zunanje člane delovnih teles občinskega sveta, to torej ne more držati. Dalje, tudi po mnenju sodišča pri obravnavanju spornega vprašanja (razlage oziroma uporabe drugega odstavka 13. člena v zvezi z 2. členom Poslovnika) ni nepomembna določba tretjega odstavka 29. člena Statuta, ki določa, da imajo zunanji člani občinskih odborov in komisij pravico sodelovati na sejah občinskega sveta pri točkah, ki se tičejo dela odbora, ter da so člani odborov in komisij na zahtevo sveta dolžni odgovarjati na vprašanja članov občinskega sveta. Čeprav se nanaša na seje občinskega sveta, je nezanemarljivo, da ta določba Statuta izrecno omenja zunanje člane občinskih odborov in komisij ter uokvirja njihov položaj na način, da njihovo pravico do sodelovanja na sejah občinskega sveta zamejuje na samo tiste točke, ki se tičejo dela konkretnega odbora oziroma komisije, katere člani so. Tudi glede na povedano po presoji sodišča ni nerazumna razlaga, da se smiselna uporaba določbe druge povedi drugega odstavka 13. člena Poslovnika ne razteza na pravico zunanjih članov delovnih teles občinskega sveta, da sodelujejo pri delu vseh drugih delovnih teles občinskega sveta. Takšno razlago po mnenju sodišča podpira tudi različen položaj članov delovnih teles občinskega sveta, ki so obenem člani občinskega sveta, in tistih, ki to niso. Da njihov položaj ni v vsem enak, izhaja že iz drugega odstavka 30. člena ZLS, ki omejuje število zunanjih članov delovnih teles in zahteva, da delovno telo vodi član občinskega sveta. Ti so bili namreč - za razliko od zunanjih članov - izvoljeni na lokalnih volitvah za člane občinskega sveta in kot taki sodelujejo pri sprejemanju vseh odločitev občinskega sveta, ki so mu komisije in odbori s svojim delom v pomoč. Zunanji člani delovnih teles niso bili izvoljeni za člane občinskega sveta in zato ne sodelujejo pri sprejemanju odločitev občinskega sveta (njihov položaj je s tega vidika enak kot položaj katerega koli drugega državljana oziroma občana), ampak ji je občinski svet imenoval v točno določeno delovno telo in samo pri točkah, ki se tičejo dela prav tega konkretnega delovnega telesa, lahko sodelujejo na sejah občinskega sveta (tretji odstavek 29. člena Statuta). Zato ni neutemeljeno drugi odstavek 13. člena v zvezi z 2. členom Poslovnika smiselno razlagati tako, da člani delovnega telesa občinskega sveta, ki so obenem tudi člani občinskega sveta, lahko sodelujejo tudi pri delu vseh drugih delovnih teles občinskega sveta, tudi tistih, katerih člani niso (vendar v tem primeru brez pravice glasovanja), medtem ko za zunanje člane delovnih teles to ne velja.

Po presoji sodišča torej dejanje, zaradi katerega tožnik vlaga tožbo, ni bilo nezakonito; kot dalje sodi sodišče, pa z njim tudi sicer ni bilo poseženo v samo jedro katere od ustavnih pravic, katerih kršitev uveljavlja tožnik v tožbenem zahtevku. V tej zvezi sodišče najprej pritrjuje toženki, da 9. člen Ustave, po katerem je v Sloveniji zagotovljena lokalna samouprava, ne pomeni določbe, ki bi kot taka že zagotavljala kakšno človekovo pravico ali temeljno svoboščino. Pač pa tako pravico zagotavlja 44. člen Ustave, po katerem ima vsak državljan pravico, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev. Kakšna je vsebina te pravice, je obrazložilo že Vrhovno sodišče v sklepu z dne 5. 2. 2025 in teh razlogov, ker jih je že izčrpno predstavilo, tukajšnje sodišče na tem mestu ne ponavlja. Upoštevajoč razloge in napotila Vrhovnega sodišča tukajšnje sodišče ugotavlja, da je delo odbora UPVO na seji 15. 3. 2023 pomenilo upravljanje javnih zadev, saj je odbor UPVO, kot izhaja iz tožnikovih navedb in je razvidno iz zapisnika omenjene seje, št. 900-0022/2022 z datumom 20. 3. 2022, na njej obravnaval med drugim stališča do pripomb na Občinski podrobni prostorski načrt Soča (vezanih med drugim na urejanje prometa, urejanje parkirnih mest in objekt E. oziroma podzemno garažo), obravnaval pa je tudi Odlok o proračunu Občine Idrija za leto 2023 in za leto 2024 ter sprejemal sklepe, kaj v tej zvezi predlaga občinskemu svetu toženke. Vendar pa s tem, ko je bilo tožniku (kot članu odbora za GJS) omogočeno, da navedeni seji odbora UPVO prisostvuje, ne pa tudi, da na njej (aktivno) sodeluje (torej razpravlja: postavlja vprašanja, predstavlja stališča, daje pripombe), ni bilo poseženo v samo jedro njegove pravice, da v skladu z zakonom neposredno ali po izvoljenih predstavnikih sodeluje pri upravljanju javnih zadev iz 44. člena Ustave, ki zaradi izpodbijanega dejanja za tožnika ni bila izvotljena. Tožnik je ne glede na to lahko sodeloval pri upravljanju javnih zadev, in sicer neposredno preko dela v odboru GJS, torej tistem odboru, za člana katerega ga je imenoval občinski svet (da mu to ne bi bilo omogočeno, niti ne trdi), kot zunanji član navedenega odbora je v skladu s tretjim odstavkom 29. člena Statuta pri točkah, ki se tičejo dela tega odbora, lahko sodeloval tudi na sejah občinskega sveta; pri upravljanju javnih zadev pa je sicer lahko sodeloval po izvoljenih predstavnikih, tako kot vsak drug državljan oziroma občan, ki ni bil izvoljen za člana občinskega sveta. Četudi bi šlo pri zanj spornem dejanju na seji odbora UPVO dne 15. 3. 2023 za kršitev Poslovnika, ta po presoji sodišča ne bi pomenila kršitve tožnikove ustavne pravice iz 44. člena Ustave, ki bi jo lahko uspešno uveljavil v upravnem sporu, saj s tem glede na povedano ni bilo poseženo v samo jedro navedene ustavne pravice.

Navedeno po presoji sodišča velja tudi glede tožnikovega sklicevanja na kršitev ustavne pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. S to pravico je varovano sprejemanje in zbiranje ter širjenje novic in mnenj. Vrhovno sodišče je v sodbi I Up 20/2021 zavzelo stališče, da ta ustavna pravica (ki pripada vsem osebam, ne le prebivalcem občine) v svojem bistvu ne vključuje niti neposrednega spremljanja seje (tam občinskega sveta), čeprav to določata zakon in podzakonski predpis. Zato do kršitve te pravice s tem, ko posameznik seje ne more spremljati neposredno z udeležbo na seji, pa čeprav mu je to preprečeno z nezakonitim dejanjem občine, ne pride. Do posega v to ustavno pravico bi lahko prišlo, kot je navedlo Vrhovno sodišče v sodbi I Up 21/2021, le tedaj, če bi bilo posamezniku na voljo samo to sredstvo (neposredna udeležba na seji) za seznanjanje z delom občinskega sveta, kar ni bilo izkazano, saj je imel pritožnik možnost, da se seznani z delom občinskega sveta tudi preko zapisnika in na spletni strani občine objavljenega zvočnega posnetka. Toliko manj je po navedenem poseg v jedro ustavne pravice iz 39. člena Ustave izkazan v tu obravnavni zadevi, kjer je bilo tožniku omogočeno (kar ni sporno), da se udeleži seje odbora UPVO dne 15. 3. 2023. Da bi se mu onemogočala udeležba na sejah kateregakoli od delovnih teles občinskega sveta toženke, tudi tistih, katerih član ni, niti ne trdi. Tožnik pa je imel tudi možnost sodelovati pri delu odbora GJS, katerega član je, in na sejah občinskega sveta pri točkah, ki se tičejo dela tega odbora, in tam podajati svoja stališča, mnenja, vprašanja, pripombe ter na ta način uresničevati tudi aktivni vidik svobode izražanja.

Iz določb Ustave ne izhaja zahteva, da bi morala biti občanu, ki je zunanji član določenega delovnega telesa občinskega sveta, zagotovljena pravica aktivno sodelovati na sejah drugih delovnih teles občinskega sveta. Stališču, da bi bila ureditev ob zavzeti razlagi določb 2. in 13. člena Poslovnika v neskladju z Ustavo, zato sodišče ne sledi. Po vsem obrazloženem do drugačne odločitve tudi ne morejo privesti tožnikove navedbe, da je zanj sporno stališče oziroma razlago Poslovnika podala občinska uprava in ne statutarno pravna komisija ter da je odločitev glede možnosti tožnikovega sodelovanja na seji odbora UPVO dne 15. 3. 2023 sprejel predsedujoči in ne sam odbor. Enako velja za navedbo, da je tožnik v preteklosti že sodeloval na posameznih sejah drugih delovnih teles. Do drugačne odločitve o tožbi pa tudi ne morejo pripeljati tožnikovi očitki v smeri, da naj bi bilo onemogočanje sodelovanja na sejah drugih delovnih teles uperjeno prav zoper tožnika oziroma samo zoper tožnika. Ti očitki so ostali na posplošeni ravni, tožnik pa jih tudi sicer ni uspel dokazati.

Sodišče je, glede na vse obrazloženo, tožbo v tem upravnem sporu ob uporabi določb 66. in prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Pri tem še pojasnjuje, da predlogu toženke, naj tožbo zavrže (ob upoštevanju stališča sodne prakse, da se, ko pride do kršitev procesnih dejanj in razmerij znotraj občinskih organov, ki so urejena z ZLS, statutom in poslovnikom, te kršitve obravnavajo in urejajo le znotraj posameznega organa občine in da ta razmerja niso podvržena sodni kontroli v okviru upravnega spora po 4. členu ZUS-1), ni sledilo glede na razloge in napotilo (da bo moralo v novem postopku med drugim ugotoviti, ali je delo odbora UPVO v konkretnih okoliščinah pomenilo upravljanje javnih zadev), ki jih je Vrhovno sodišče navedlo v sklepu z dne 5. 2. 2025, izdanem v konkretni zadevi. Ker Vrhovno sodišče ni problematiziralo tega, da je tožba vložena zoper občino kot toženko in ne zoper njen organ, tudi tukajšnje sodišče v tej smeri razloga za zavrženje ali zavrnitev tožbe ni iskalo.

K II. točki izreka:

Kadar sodišče tožbo zavrne, trpi po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 vsaka stranka svoje stroške postopka. Določbe 25. člena ZUS-1 pa se nanašajo le na stroške postopka pred sodiščem prve stopnje. Za odločanje o stroških postopka na pritožbeni stopnji je treba uporabiti pravila iz Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Po slednjem je temeljno pravilo načelo uspeha v postopku (154. člen ZPP), pri čemer je pomemben končni uspeh, ne uspešnost posameznih pravdnih dejanj (prim. sodbo in sklep tega sodišča I U 1760/2015 z dne 4. 5. 2016, pa tudi sodbo in sklep I U 1477/2016 z dne 19. 1. 2017 ter sodbo I U 1507/2012). Ob odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, se upoštevajo samo tisti stroški, za katere sodišče presodi, da so bili potrebni za postopek (prvi odstavek 155. člena ZPP). Upoštevajoč navedeno in tožnikov končni neuspeh v postopku, v katerem je bila tožba zavrnjena, tožnik do povračila stroškov v zvezi s pritožbo zoper sklep z dne 25. 9. 2023, čeprav ji je bilo ugodeno, ni upravičen. Sodišče pa tudi toženki ni priznalo povračila stroškov v zvezi z odgovorom na navedeno pritožbo, saj je v njem pretežno zgolj povzemala razloge nato razveljavljenega sklepa z dne 25. 9. 2023 in je tako sodišče presodilo, da ti stroški za postopek niso bili potrebni. Upoštevajoč vse povedano je glede stroškov tega postopka odločilo, kot je razvidno iz II. točke izreka sodbe.