Jedro

V skladu z načelom zakonitosti je upravni organ dolžan upoštevati predpis, veljaven v času odločanja, in ne predpis, veljaven v času vložitve vloge. V upravnem postopku uporaba predpisov, ki veljajo v času odločanja upravnega organa, in ne predpisov, ki so veljali v času vložitve vloge, s katero je bil upravni postopek začet, sama po sebi ne pomeni retroaktivne uporabe predpisa oziroma neustavnosti odločitve.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila vlogo tožnika 36001-2025/2014 za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne tople vode in/ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Gre za investicijo v stanovanjski stavbi z naslovom …, ki stoji na parceli št. 1050, k.o. … v Mestni občini Ljubljana.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in meni, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita. V tožbi navaja, da je 20. 3. 2014 vložil vlogo na Javni poziv tožene stranke 24SUB-OB14 Nepovratne finančne spodbude občanom za nove naložbe rabe obnovljivih virov energije in večje energijske učinke stanovanjskih stavb, objavljen v Uradnem listu RS, št. 15/14, 35/14 in 50/14 (v nadaljevanju javni poziv). V obrazložitvi izpodbijane odločbe je tožena stranka kot edini razlog zavrnitve navedla, da se predmetni stanovanjski objekt nahaja na območju, na katerem občinski akt ali lokalni energetski koncept določa drug prednostni način ogrevanja (četrti odstavek razdelka C1 predmetnega javnega poziva). Tožena stranka se sklicuje na Odlok o načrtu za kakovost zraka na območju Mestne občine Ljubljana (Uradni list RS, št. 24/14 z dne 4. 4. 2014, v nadaljevanju Odlok MOL), ki pa je bil sprejet po objavi predmetnega javnega poziva (ki je bil objavljen 28. 2. 2014) in potem, ko je tožnik že vložil vlogo na ta javni poziv (20. 3. 2014). Tožnik je v času vložitve vloge izpolnjeval vse pogoje javnega poziva, zaradi česar je utemeljeno pričakoval, da bo njegova vloga za dodelitev spodbude rešena pozitivno.

Odlok MOL, ki določa v posameznih delih Mestne občine Ljubljana prednostni način ogrevanja, in zaradi katerega naj ne bi bilo mogoče tožniku podeliti zaprošene nepovratne finančne spodbude, je stopil v veljavo šele 5. 4. 2014. Torej potem, ko je tožnik že vložil vlogo in tudi že od izvajalca prejel račun za izvedena dela. Tožnik zato meni, da ni sprejemljivo, da je tožena stranka pri odločanju v navedeni zadevi upoštevala Odlok, ki je bil sprejet po objavi javnega poziva. Z upoštevanjem slednjega naj bi tožena stranka kršila načelo pravne varnosti in zakonitosti. Opozarja tudi na 155. člen Ustave RS, po katerem zakoni in drugi predpisi ne morejo imeti učinka za nazaj. Tožnik nadalje meni, da je javni poziv izrazito diskriminatoren do prosilcev, ki želijo uveljaviti investicijo v toplotne črpalke na območju Mestne občine Ljubljana. Če bi namreč vlogo za ukrep vgradnje toplotne črpalke na območju MOL vložila dva prosilca, in bi tožena stranka odločbo prvemu prosilcu izdala do vključno 4. 4. 2014, drugemu prosilcu pa 5. 4. 2014 ali kasneje, bi bila vloga prvega prosilca rešena ugodno, vloga drugega prosilca pa zavrnjena. Tožena stranka bi torej dva prosilca, katerih situaciji sta identični, obravnavala različno zgolj na podlagi arbitrarne odločitve, kdaj bo posameznemu prosilcu izdana odločba. S takim pristopom se organu, ki odloča v upravnem postopku, daje previsoka pooblastila in omogoča arbitrarnost pri odločanju, prosilcem pa je kršeno načelo pravne varnosti. Tožnik predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter odloči v zadevi tako, da se tožnikovi vlogi ugodi. Podrejeno pa predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne organu, ki je o njej odločal, v ponovno odločanje, skupaj z ustreznimi navodili. V obeh primerih pa predlaga, da sodišče odloči tako, da toženi stranki naloži, da je dolžna tožniku povrniti stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru tožbo navaja, da se je tožnik prijavil na predmetni javni poziv in navedel, da bo naložba izvedena v stanovanjski stavbi z naslovom: …, ki stoji na parceli št. 1050, k.o. 1755 … v Mestni občini Ljubljana. Iz četrtega odstavka razdelka C1 predmetnega javnega poziva izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Navaja 2. člen in 4. člen Odloka MOL. Ker se nepremičnina tožnika nahaja na območju, kjer je kot prednostni način ogrevanja določena uporaba zemeljskega plina, nepovratna finančna spodbuda za vgradnjo električne toplotne črpalke, skladno s pogoji iz četrtega odstavka razdelka C1 predmetnega javnega poziva in določili Odloka MOL, tožniku ne more biti dodeljena. Določba 6. člena Splošnih pogojev poslovanja določa uporabo Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pri odločanju. Tožnik šele z izdajo odločbe pridobi pravico do nepovratne finančne spodbude in ne z oddajo vloge. V skladu s sedmim odstavkom 4. točke predmetnega javnega poziva pred oddajo vloge tožnik ne bi smel izvesti investicije. Tožena stranka ni kršila določb postopka. Javni poziv pa je bil tudi v skladu z določbo 12. člena Splošnih pogojev poslovanja, saj so bili pogoji iz četrtega odstavka razdelka C1 predmetnega javnega poziva povsem jasno določeni. Za odločanje je upravni organ uporabil materialni predpis, ki je veljal v času odločanja, saj ga veže načelo zakonitosti iz 120. člena Ustave RS. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS U 1133/93-8 z dne 20. 12. 1994. V danem primeru tudi ne gre za retroaktivno uporabo predpisa. Tožena stranka je reševala vloge, prispele na predmetni javni poziv, po vrstnem redu, 90 dnevni rok iz 10. člena Splošnih pogojev poslovanja pa je instrukcijski rok. Tožena stranka tudi ni kršila načela varstva pravic in načela enakosti. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Tožena stranka je za svojo odločitev navedla tudi pravilne in utemeljene razloge. Zato jih sodišče v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V predmetni zadevi je sporna odločitev tožene stranke, ki je zavrnila tožnikovo vlogo na obravnavanem javnem pozivu za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep vgradnja toplotne črpalke za pripravo sanitarne toplotne vode, in /ali centralno ogrevanje stanovanjske stavbe. Iz četrtega odstavka C1 točke javnega poziva nesporno izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo v vgradne toplotne črpalke zraka ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Med strankama tudi ni sporno, da gre v predmetni zadevi za investicijo (vgradnjo električne toplotne črpalke) v stanovanjski objekt tožnika z naslovom …, ki stoji na parceli št. 1050, k.o. … v Mestni občini Ljubljana in da Odlok MOL za območje Ljubljane, kjer leži predmetna nepremičnina, določa kot prednostni način ogrevanja uporabo zemeljskega plina in ne električne energije. Tako v danem primeru ni sporno ugotovljeno dejansko stanje, marveč je sporna uporaba materialnega prava.

Tožnik toženi stranki zlasti očita retroaktivno uporabo določb Odloka MOL. Predmetni odlok je bil objavljen v Uradnem listu RS, št. 24/14 z dne 4. 4. 2014. V skladu z določbo 14. člena tega odloka je stopil v veljavo naslednji dan po objavi v Uradnem listu RS, torej 5. 4. 2014, kot to pravilno navajata obe stranki. Da Odlok MOL predstavlja predpis lokalne skupnosti in sicer Mestne občine Ljubljana, prav tako ni sporno. Iz četrtega odstavka razdelka C1 predmetnega javnega poziva izhaja, da nepovratna finančna spodbuda za naložbo vgradnje toplotne črpalke za centralno ogrevanje stanovanjske stavbe ne more biti dodeljena, kolikor občinski akt ali lokalni energetski koncept določa na tem območju drug prednostni način ogrevanja. Po presoji sodišča so bili pogoji in ovire za dodelitev nepovratnih finančnih sredstev v predmetnem javnem pozivu povsem jasno in določno navedeni. Kot to pravilno navaja tožena stranka, jo pri uporabi materialnih predpisov pri odločanju veže načelo zakonitosti, določeno v prvem odstavku 6. člena ZUP.

V skladu z načelom zakonitosti je upravni organ dolžan upoštevati predpis, veljaven v času odločanja, in ne predpis, veljaven v času vložitve vloge. Iz listin upravnega spisa nesporno izhaja, da je 21. 10. 2014, ko je bila izdana izpodbijana odločba, Odlok MOL že stopil v veljavo (5. 4. 2014). V upravnem postopku uporaba predpisov, ki veljajo v času odločanja upravnega organa, in ne predpisov, ki so veljali v času vložitve vloge (v danem primeru 20. 3. 2014), s katero je bil upravni postopek začet, sama po sebi ne pomeni retroaktivne uporabe predpisa oziroma neustavnosti odločitve. Enako stališče izhaja tudi iz ustaljene upravno-sodne prakse tako Upravnega sodišča RS kot tudi Vrhovnega sodišča RS (glej sodbe IU 481/2011, X Ips 1278/2005, X Ips 1642/2006). Glede na predhodno navedeno po presoji sodišča v predmetni zadevi ne gre za uporabo predpisa lokalne skupnosti za nazaj oz. za retroaktivno uporabo predpisa, kot to ugovarja tožnik. Tako v danem primeru ne gre za kršitev določbe 155. člena Ustave RS oz. načela prepovedi povratne veljave pravnih aktov. Tudi sodišče presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe po stanju na dan izdaje odločbe. Zato sodišče zavrača tožnikove ugovore, da bi morali biti v predmetni zadevi uporabljeni predpisi, ki so veljali na dan oddaje tožnikove vloge na predmetni javni poziv.

Na drugačno odločitev v navedeni zadevi prav tako ne more vplivati tožnikovo sklicevanje na primer, če bi tožena stranka o vlogi odločila pred začetkom veljavnosti spornega Odloka. Nesporno je, da je navedeni Odlok MOL v času izdaje izpodbijane odločbe že veljal, zato je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita. Kot pravilno navaja že tožena stranka, pridobi tožnik pravico do nepovratne finančne spodbude šele z ugodilno odločbo. Tako na pravilnost odločitve ne vpliva ugotovitev, kdaj je tožnik začel in kdaj končal z izvajanjem predmetnih investicijskih del (vgradnjo toplotne črpalke v stanovanjskem objektu tožnika).

Glede na predhodno navedeno je tožena stranka pravilno upoštevala materialne predpise, ki so veljali v času odločanja oz. izdaje izpodbijane odločbe. Ker tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, prav tako ni našlo očitanih kršitev ustavnih načel in ustavnih pravic, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Po povedanem tudi niso izpolnjeni pogoji za sojenje v sporu polne jurisdikcije (65. člen ZUS-1).

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.