Jedro

Tožnik je uspel dokazati, da je z zapustnico (kot zemljiškoknjižno lastnico) sklenil dogovor o skupni gradnji, na podlagi katerega bi pridobil solastniški delež na nepremičnini skladno v obsegu svojih vlaganj. Takšen solastniški delež zato ne sodi v zapuščino po pokojni, saj je last tožnika.

Pravice, ki se nanašajo na skupno premoženje, lahko uveljavlja le eden od (zunaj)zakonskih partnerjev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. in III. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo (I. točka izreka), da v zapuščino po pokojni J. K., roj. ..., umrli ..., ne spada 9/100 nepremičnine parc. št. 1882/13 vpisane pri vl. št. 2132 k. o. X (ker je v tem delu last tožnika). Kar je tožeča stranka zahtevala več oz. drugače, je zavrnilo (II. točka izreka) in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (III. točka izreka).

2. Proti ugodilnemu delu sodbe se iz vseh zakonsko določenih pritožbenih razlogov pritožuje prvo tožena stranka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Navaja, da je tožnik v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2010 prepozno postavil trditve glede dogovora, da bo vsaka od pravdnih strank postala lastnik oz. solastnik nepremičnine, v katero je vlagala. Tega pa ni moč sanirati s sklicevanjem sodišča prve stopnje, da je bil prvi narok z dne 30. 8. 2010 preložen na 13. 12. 2010. Narok 30. 8. 2010 je bil preložen po krivdi tožeče stranke. Zato narok dne 13. 12. 2010 ni mogel predstavljati prvega naroka. Sodišče prve stopnje je tako zagrešilo relativno bistveno kršitev določbe 286. člena ZPP, ki je vplivala na zakonitost postopka, saj bi moralo nesklepčen tožbeni zahtevek (zaradi tožnikovih prepoznih trditev) zavrniti. Pritožnik je navedeno kršitev uveljavljal pravočasno (286 b. člen ZPP). Poleg tega je dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Tožnik se je skliceval tudi na izpoved drugo toženke v postopku P 1734/2007 z dne 15. 2. 2008, kjer je izpovedala, da je vsaka od pravdnih strank dobila določeno stanje od staršev, dogovor pa je bil, da bo tisto, kar bodo vložili, postalo njihovo. Pri navedeni izpovedbi je ostalo nerazčiščeno, ali je šlo za dogovor med starši pravdnih strank in pravdnimi strankami ali pa zgolj za dogovor med pravdnimi strankami. V tem delu je sodišče prve stopnje navedbe drugo toženke neutemeljeno štelo v tožnikovo korist. Tožnik je v svojih pripravljalnih vlogah zatrjeval tudi, da je bilo v družini dogovorjeno, da naj bi mu v celoti pripadla stara hiša v L., vendar pa navedene trditve niso v skladu z njegovimi ostalimi trditvami, da je bilo z mamo dogovorjeno, da zaradi vlaganj na hiši pridobi solastniški delež sorazmeren vlaganjem. Da med tožnikom in materjo nikoli ni bilo dogovora, da bodo njegove investicije rezultirale v solastniškem deležu na nepremičnini, je mogoče zaključiti tudi iz dejstva, da slednji v izpovedbi ni znal definirati, kdaj naj bi se vrednost vlaganj ocenila. Če je mati pravdnim strankam govorila, da bo njihovo tisto, kar bodo vložili v nepremičnino, to še ne pomeni obstoja dejanskega dogovora o pridobitvi solastniškega deleža na posamezni nepremičnini zaradi vlaganj. Poleg tega tožnik ni navedel ali izpovedal o kakršnihkoli vsaj osnovnih podrobnostih dogovora med njim in materjo. Pritožnik zato meni, da o obstoju dogovora glede vlaganj ni moč govoriti. Poleg tega tudi tožnikova aktivna legitimacija ni podana, saj je zatrjeval, da je vlaganja opravil skupaj z izvenzakonsko partnerico. Izvenzakonska partnerja pa sta v razmerju do skupnega premoženja lahko zgolj nujna sospornika.

3. Tožnik in druga toženka na pritožbo prvega toženca nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 30. 8. 2010, je bilo na njem s strani sodišča odločeno, da se bo prvi narok (1) nadaljeval dne 20. 10. 2010 (2). Zato ne drži pritožbeni očitek, da so tožnikove trditve, ki jih je postavil v pripravljalni vlogi z dne 28. 9. 2010, prepozne. Posledično pa je neutemeljen pritožbeni očitek o zagrešeni relativni bistveni kršitvi določbe 286. člena ZPP.

6. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skrbna, natančna in prepričljiva, zaradi česar jo sprejema tudi pritožbeno sodišče. Posledično pritožbeni očitek o zmotni ugotovitvi dejanskega stanja ni utemeljen. Stranki, ki sta se zavezali k skupni gradnji, v dogovoru o skupni gradnji določita kakšne deleže bosta kasneje, ko bo gradnja končana, pridobili. Da je med pokojno materjo (zemljiškoknjižno lastnico) in tožnikom obstajal dogovor o skupni gradnji, v skladu s katerim naj bi tožnik v obsegu svojih vlaganj pridobil solastninsko pravico na nepremičnini (v katero je vlagal), je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi prepričljive izpovedbe tožnika in priče T. M. (sestre pokojne matere pravdnih strank). Tudi oba toženca sta v svojih izpovedbah potrdila, da je bilo s pokojno materjo dogovorjeno, da bo njuno tisto, kar bosta onadva vlagala v nepremičnini - prvo toženec v nepremičnino parc. št. 1257/2 k. o. X, drugo toženka pa v parcelo št. 1882/12 k. o. X. To je tožnik tožencema tudi priznal, kar potrjujeta februarja 2008 in aprila 2009 sklenjeni sodni poravnavi v pravdnih zadevah P 1734/2007-I in P 1808/2007-I, v katerih sta toženca izločevala del nepremičnin iz zapuščine po pokojni materi (A5 in A6). Ob tem, da sta toženca sama zatrjevala obstoj vsebinsko povsem enakega dogovora o skupni gradnji, kot ga zatrjuje tožnik, je življenjsko povsem logično sklepanje sodišča prve stopnje, da je bil dogovor z enako vsebino sklenjen tudi med pokojno materjo in tožnikom. Dogovor o skupni gradnji pa ni bil sklenjen le med pravdnimi strankami, kot navaja pritožba, temveč s pokojno materjo, ki je bila (zemljiškoknjižna) lastnica nepremičnine. To je namreč prepričljivo izpovedal tožnik, prav tako pa je tudi prvo toženi v svoji izpovedbi navedel, da so bili ob dogovarjanju prisotni vsi trije otroci (pravdne stranke) ter oče in mati. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je tako prepričljiva in življenjsko logična, dejansko stanje pa pravilno in popolno ugotovljeno. Zato pritožba neutemeljeno graja ugotovljeno dejansko stanje.

7. Prav tako sodišče prve stopnje upravičeno ni sledilo ugovoru v zvezi s pomanjkanjem aktivne legitimacije, saj zadošča, da pravice, ki se nanašajo na skupno premoženje (3) uveljavlja samo eden od zunajzakonskih partnerjev.(4)

8. Ker razlogi, ki jih uveljavlja pritožba, niso utemeljeni, prav tako pa niso podani razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (I. in III.(5) točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Ker je toženkama na njun predlog dodelilo rok za odgovor na navedbe v pripravljalni vlogi, ki jo je tožnik podal na istem naroku.

(2) Dejansko je potem (kot je razvidno iz zapisnika) do tega prišlo na glavni obravnavi dne 13.12.2010. (3) Lojze Ude, Civilno procesno pravo, Založba Uradni list RS, Ljubljana 2002, stran: 234

(4) Prav tako ne gre spregledati, da ima skupni lastnik v skladu s 100. členom SPZ pravico do tožbe za varstvo (ki se lahko, če je podan ustrezen pravni interes - kot je to v konkretnem primeru, ko je bil tožnik s strani zapuščinskega sodišča napoten na vložitev takšnega zahtevka - uveljavlja tudi z ugotovitvenim zahtevkom) lastninske pravice na celi stvari.

(5) Glede odločitve o stroških pritožnik ni podal posebnih navedb.