Jedro

Obravnavani postopek glede priznanja položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni pravnomočno končan, zato mora sodišče pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa upoštevati tudi odločbo Ustavnega sodišča, s katero je to razveljavilo 1. in 2. odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za okolje in prostor je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z delnim gradbenim dovoljenjem z dne 27. 1. 2009, ki ga je Ministrstvo izdalo investitorju, družbi A. d. o. o., (v tem upravnem sporu prizadeti stranki). V obrazložitvi navaja, da predloga ni dala upravičena oseba in se sklicuje na določbo 62. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 110/02, 47/04 in 126/07 – v nadaljevanju ZGO-1), po kateri je stranka v postopku izdaje gradbenega dovoljenja za objekt na območju, ki se ureja z državnim prostorskim načrtom ali z občinskim podrobnim prostorskim načrtom, samo investitor. Upravni organ je ugotovil, da se tožnikov predlog nanaša na delno gradbeno dovoljenje, ki je bilo izdano na podlagi Odloka o občinskem podrobnem prostorskem načrtu za območje Športno rekreacijskega parka Stožice (OPPN), objavljenim v Uradnem listu RS, št. 57/08. Zato je po mnenju upravnega organa v postopku izdaje gradbenega dovoljenja stranka lahko le investitor.

Ne glede na to je upravni organ ugotovil še, da tožnik tudi sicer ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v konkretnem upravnem postopku, saj zaradi navedene gradnje ni prizadeto izvrševanje tožnikove lastninske pravice na zemljišču s parc. št. 962/1 k. o. ... Zavrnil je navedbe predlagatelja o prekinjenem dostopu do navedene parcele zaradi gradnje večnamenskega stadiona, športne dvorane ter spremljajočega poslovno trgovskega objekta. Upravni organ navaja, da se stanje tožnikovega zemljišča zaradi gradnje ne spreminja in da to zemljišče na jugozahodnem delu neposredno meji na ... cesto, preko katere je bil in bo dostop na zemljišče omogočen. Upravni organ zavrača tudi druge navedbe o posegu na tožnikovo zemljišče in pojasnjuje, da med zemljišči, ki so navedena v točki I. izreka delnega gradbenega dovoljenja, ni tožnikovega zemljišča in da to zemljišče nikoli ni bilo predmet investitorjevega zahtevka. Upravni organ ugotavlja, da je v gradbenem dovoljenju izrecno navedeno, da mora biti tudi gradbišče urejeno na zemljiščih, ki so navedena v izreku te odločbe, med njimi pa ni tožnikove parc. št. 962/1 k. o. ...

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in navaja, da ima zaradi predvidene gradnje v celoti onemogočen dostop do svoje nepremičnine in da predvidena gradnja vsekakor posega v njegovo zemljišče. Iz mapne kopije naj bi bilo razvidno, da predvideni dostopi, dovozi in pešpoti ter kolesarske steze posegajo tudi na zemljišče parc. št. 962/1 k. o. ... Meni, da je tudi širjenje ... ceste neizbežno, takšen poseg pa naj bi pomenil poseg v tožnikovo lastninsko pravico. Investitor naj za ta poseg ne bi predložil dokazila o pravici graditi, zato naj bi bilo gradbeno dovoljenje nepravilno. Iz mapne kopije naj bi bilo razvidno tudi, da OPPN v celotni prostorski načrt vključuje tudi tožnikovo nepremičnino, zaradi česar naj bi bil v vplivnem območju predvidene gradnje. Tožnik zato meni, da bi moral sodelovati v postopku izdaje gradbenega dovoljenja in sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo po vsebini navaja enako kot v razlogih izpodbijanega sklepa in zavrača trditev, da bi bilo izvrševanje lastninske pravice tožnika prizadeto zaradi gradnje na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja z dne 27. 1. 2008. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Prizadeta stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na 62. člen ZGO-1, ki določa, da je stranka v postopkih izdaje gradbenega dovoljenja, kot je obravnavani, le investitor. Poleg tega meni, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za udeležbo v postopku, saj zaradi predmetne gradnje izvrševanje njegove lastninske pravice ni prizadeto. Kot nedokazane zavrača tožnikove trditve o onemogočenju dostopa do zemljišča in o posegih vanj. Zato sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-165/09 z dne 3. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 20/11) razveljavilo prvi in drugi odstavek 62. člena ter 74.b člen ZGO-1, ker je presodilo, da je s temi določbami posameznikom, ki imajo v materialnem pravu izkazan pravni interes za varstvo svojih pravnih koristi v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, uvedenem na zahtevo investitorja, odvzeta možnost učinkovitega varovanja njihovih pravnih koristi.

Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo – ZUstS) v 44. členu določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Z drugimi besedami povedano, odločba Ustavnega sodišča učinkuje na vse nepravnomočno končane postopke. Ker obravnavani postopek glede priznanja položaja stranskega udeleženca v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni pravnomočno končan, mora sodišče pri odločanju o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa upoštevati tudi navedeno odločbo Ustavnega sodišča. Kot je navedlo Ustavno sodišče v 36. točki obrazložitve, bodo morali pristojni upravni organi glede določanja stranskih udeležencev v postopku izdaje gradbenega dovoljenja o tem vprašanju odločati skladno z ZUP in materialnimi predpisi, ki določajo pravno korist oseb, ki bodo zatrjevale pravni interes za sodelovanje v postopku izdaje gradbenega dovoljenja.

Vendar v obravnavanem primeru odločitev upravnega organa ne temelji le na uporabi neustavnih določb ZGO-1, saj je upravni organ dejansko ugotavljal tudi tožnikov pravni interes za udeležbo v postopku izdaje navedenega gradbenega dovoljenja. To pomeni, da je upravni organ tožnikovo pravico udeležbe v postopku preizkusil tudi glede na to, ali je tožnik izkazal, da ima pravno varovan interes, ki bi ga lahko uveljavljal v upravnem postopku izdaje gradbenega dovoljenja (43. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08 – v nadaljevanju ZUP).

Zato bi bilo mogoče tožbi ugoditi le, če bi sodišče ugotovilo nepravilnosti in nezakonitosti tudi pri tem preizkusu. V skladu z 265. členom ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 in naslednji) mora stranka v predlogu za obnovo postopka verjetno izkazati okoliščine, na katere opira predlog, teh pa tožnik tudi po presoji sodišča ni izkazal. Obnovo postopka je predlagal iz razloga po 9. točki 260. člena ZUP. Za obnovitveni razlog po tej določbi gre, če osebi, ki bi morala biti udeležena v postopku kot stranka ali stranski udeleženec, ni bila dana možnost udeležbe v postopku. V skladu s prvim odstavkom 43. člena ZUP ima pravico udeleževati se postopka tudi oseba, ki izkaže pravni interes. Tega izkaže oseba, ki zatrjuje, da vstopa v postopek zaradi varstva svojih pravnih koristi (stranski udeleženec). Pravne koristi v smislu tega člena pa so tiste osebne koristi, ki so oprte neposredno na zakon ali drug predpis (drugi odstavek istega člena). Navedeno pomeni, da bo pravico do udeležbe v postopku lahko uspešno uveljavljala le oseba, ki bo zatrjevala in izkazala, da vstopa v postopek zaradi varstva svoje (osebne) koristi, ki temelji na materialnem predpisu - to je na tistem predpisu, ki določa, ali ima kdo kakšno pravno korist (interes) v upravni zadevi, o kateri se odloča v upravnem postopku. Sklicevanje na dejanski interes, ki ni obenem tudi pravni, za udeležbo v postopku ne zadošča. Tožnik sicer trdi, da bo gradnja onemogočala dostop do njegove nepremičnine in da bo posegla v njegovo zemljišče, vendar so te trditve zgolj pavšalne. Sklicuje se na „mapno kopijo“, ki je ne konkretizira in ne prilaga. Kot dokaz predlaga zaslišanje strank in ogled na kraju, ne pojasni pa, kako naj bi ta dokazna sredstva dokazovala njegove trditve in katere posege naj bi ti dokazi dokazovali. Trditev o posegu v lastninsko pravico tožnik tudi v predlogu za obnovo postopka ni konkretiziral. Po presoji sodišča tožnik niti v tožbi ne navaja dejstev in okoliščin, ki bi utemeljevale, da je podan obnovitveni razlog iz 9. točki 260. člena ZUP.

Kljub temu da je bila izpodbijana odločba izdana tudi na podlagi zakonske določbe, ki v zadevi ne bi smela biti uporabljena, sodišče na podlagi dejstev, ki jih tožnik zatrjuje v tožbi in - kot ugotavlja sodišče po vpogledu v upravne spise in predlog za obnovo - kot jih je zatrjeval še z drugima dvema predlagateljema v svoji vlogi v upravnem postopku, meni, da tožniku pravica do udeležbe v postopku ne gre niti ob uporabi splošne določbe 43. člena ZUP.

Ker je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo. Sodišče je o zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih tožeča stranka navaja v tožbi, niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1). Zavrnitev tožbe vsebuje tudi odločitev o stroških, ki jih tožnik uveljavlja (četrti odstavek 25. člena ZUS-1).