Jedro

Pritožbene trditve o poskusih obiska oškodovanke obtoženca v priporu, vsebinsko k razjasnitvi dejanskega stanja ne doprinesejo, z navedbo, da bi bila realna nevarnost obtoženca odpravljena, če bi obtožencu bilo priskrbljeno ustrezno zdravljenje odvisnosti od drog, pa pritožba le pritrjuje izraziti obtoženčevi ponovitveni nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, ki ne navaja razlogov za izpodbijanje, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga da se obtoženega spusti na prostost oziroma odreditev milejšega ukrepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni nakazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ki je bil pravnomočno ugotovljen s pravnomočnostjo obtožnice, njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sedanja pritožba v pretežni meri enaka kot zagovornikova pritožba z dne 13. 9. 2022. Pritožbeno sodišče se je do tamkajšnjih navedb, ki se sedaj ponavljajo, že opredelilo v svojem sklepu z dne 20. 9. 2022 in ob tem, ko tokratna pritožba ne vnaša ničesar novega, ko se pritožbeno ne zatrjujejo spremenjene okoliščine, pritožbeno sodišče nima razloga, da bi svoje stališče spremenilo, zato skladno z razlogi v sklepu z dne 20. 9. 2022, v zvezi s ponovljenimi pritožbenimi navedbami na kratko odgovarja.

6. Sodišče prve stopnje je v 5. točki izpodbijanega sklepa navedlo prepričljive in za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljive razloge za zaključek o obstoju obeh pripornih razlogov – begosumnosti in ponovitvene nevarnosti. Izpostavilo je številne okoliščine, zlasti močne navezne okoliščine na Srbijo, za katero je znano, da svojih državljanov ne izroča, ki v povezavi z obtoženčevim ravnanjem kažejo na njegovo begosumnost. Pri presoji je upoštevalo pritožbeno izpostavljeno starševstvo obtoženca, vendar ni spregledalo, da obtoženi z otrokoma že več let nima stikov, pritožnik pa na uspeh ne more računati z izpostavljanjem svojega socialnega položaja t.j. pomanjkanjem finančnih sredstev za beg. Ob tem, ko so se o drugih pritožbeno izpostavljenih okoliščinah doslej izrekala že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče in Vrhovno sodišče, in ko tokratna pritožba ne vnaša ničesar novega, pritožbeno sodišče tudi nima razloga, da bi svoje stališče spremenilo.

7. Pritožba tudi ne more uspeti z na načelni ravni problematiziranjem ponovitvene nevarnosti obtoženca, saj je sodišče prve stopnje celovito ugotovilo in obrazložilo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki prav tako ostajajo nespremenjene vse od odreditve pripora. Pritožbene trditve o poskusih obiska oškodovanke obtoženca v priporu, vsebinsko k razjasnitvi dejanskega stanja ne doprinesejo, z navedbo, da bi bila realna nevarnost obtoženca odpravljena, če bi obtožencu bilo priskrbljeno ustrezno zdravljenje odvisnosti od drog, pa pritožba le pritrjuje izraziti obtoženčevi ponovitveni nevarnosti. Ker tako pritožba tudi v tem delu ne vnaša nič novega in ko tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo spremenjenih okoliščin, čemur se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, tako ne more biti dvoma v pravilnost in zakonitost zaključka sodišča prve stopnje.

8. V izpodbijanem sklepu je sodišče razumsko utemeljilo tudi sorazmernost, nujnost in neogibnost pripora ter ugotovilo, da pri obtožencu ni mogoče uporabiti nobenega drugega ukrepa, s katerim bi bilo mogoče doseči cilja zagotoviti varnost ljudi in nemoten potek kazenskega postopka.

9. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje in zato ni mogoče slediti predlogu pritožnika, da se zoper obtoženca pripor odpravi oziroma da se ta nadomesti z milejšim ukrepom, to je hišnim priporom. Glede na to je bilo potrebno pritožbo zagovornika zavrniti kot neutemeljeno.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.