Jedro

Rok za plačilo sodne takse je prekluziven in po poteku tega roka ni mogoče upoštevati pravnega sredstva. V nasprotnem primeru bi se po naravi stvari izkrivila cilja, to sta ekonomičnost in procesna disciplina.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je pritožbo tožeče stranke z dne 4. 3. 2016 štelo za umaknjeno, ker taksa ni bila plačana.

2. Proti temu sklepu vlaga pritožbo tožnik in se sklicuje na pravico do pritožbe po 25. členu Ustave. Pravica do pritožbe ne sme biti odvisna od denarja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnik je vložil tožbo proti toženi stranki na plačilo 315.200,00 EUR. Sodišče mu je poslalo nalog za plačilo sodne takse, ki je tožnik ni plačal. Nato je sodišče s sklepom z dne 24. novembra 2015 tožbo štelo za umaknjeno in postopek ustavilo po določbi 105.a člena ZPP. Po prejemu tega sklepa je tožnik vrnil izpodbijani sklep sodišču (list. št. 18). Sodišče je štelo to vlogo za pritožbo in jo je s sklepom z dne 19. 2. 2016 kot prepozno zavrglo (list. št. 20).

5. Proti temu sklepu je tožnik vložil pritožbo z dne 4. 3. 2016. V pritožbi je navajal, da ni zamudil pritožbe s svojim dopisom z dne 17. 12. 2015, temveč si je vzel dovoljeni instruktivni rok. Nato mu je sodišče prve stopnje vročilo plačilni nalog za plačilo sodne takse 33,00 EUR. Pritožnik je ta sklep sodišča vrnil in prvič predlagal oprostitev plačila sodnih taks (list. št. 26).

6. Sodišče prve stopnje je nato tožnika s sklepom z dne 18. 5. 2016 pozvalo na dopolnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse in navedlo, kaj mora tožnik predložiti. Ker tega ni predložil, je sodišče predlog za oprostitev plačila sodnih taks zavrglo in sicer s sklepom 24.6. 2016 (list. št. 31). Ko se je tožnik na to pritožil, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (odločba I Cp 2090/2016 z dne 9. 9. 2016, list. št. 38 do 39).

7. Nato je sodišče prve stopnje izdalo izpodbijani sklep. Ugotovilo je, da tožnik takse v višini 33,00 EUR ni plačal, predlog za oprostitev pa je bil pravnomočno zavrnjen. Zato po določbi 105.a člena ZPP mora šteti pritožbo za umaknjeno.

8. Pritožba ni utemeljena.

9. V pritožbi se pritožnik sklicuje na na ustavnost te določbe oziroma se sklicuje na pravico do pritožbe. Treba je ugotoviti, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo 105.a člen ZPP. Zmotno meni pritožnik, da Ustavno sodišče tega člena ZPP ni presojalo skozi zatrjevano kršitev temeljnih pravic oziroma pravice do pritožbe. Ustavno sodišče je v zadevi U-I-77/212 in Up 376/12 obravnavalo tak primer. Pred tem je že Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 325/2011 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani, I Cp 1706/2011, presojalo določbo 105.a člena v zvezi s plačilom sodne takse za pritožbo. Ustavno sodišče je zavrnilo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 105.a člena. V odločbi med drugim navaja, da prvi odstavek 23. člena Ustave ne zahteva, da bi morala država zagotoviti brezplačno sodno varstvo in se pri tem sklicuje že na svojo odločbo U-I-112/98. Stvar zakonodajalčeve presoje je, kako strogo in dosledno bo uresničevanje dolžnosti plačila sodnih taks uredil v posamezni fazi pravdnega postopka. Rok za plačilo sodne takse je prekluziven in po poteku tega roka ni mogoče upoštevati pravnega sredstva. V nasprotnem primeru bi se po naravi stvari izkrivila cilja, to sta ekonomičnost in procesna disciplina. Zato je neutemeljen očitek, da je zakonodajalec možnost vložitve pritožbe omejil s prekluzivnim rokom za plačilo sodne takse. O posegu v pravice do pravnega sredstva je namreč mogoče govoriti le, ko ureditev učinkuje na samo vsebino procesne pravice do pritožb, torej tako, da stranka ne more več biti nosilka pravice do pravnega sredstva, da ji pravno sredstvo ne bi bilo zagotovljeno ali da z njim ne bi moglo učinkovito braniti svojih pravic. Ker plačilo sodne takse za vložitev pritožbe ne vpliva na samo vsebino te pravice, je očitek pobudnice v zadevi Ustavnega sodišča, da gre za poseg v pravico do pritožbe, neutemeljen.

10. Tako je tudi višje sodišče moralo pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje. Ob pravilni uporabi materialnega prav in ob ugotovljenem dejanskem stanju, ni bilo zaslediti očitek kršitev določb ZPP in tudi tistih ni, na katero pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na določbi 365. člena ZPP.