Jedro

Podlaga za podelitev enovite koncesije je v 997. členu PZ, ki v 1. odstavku določa, da prvo koncesijsko pogodbo o upravljanju, vodenju, razvoju in rednem vzdrževanju pristaniške infrastrukture v koprskem tovornem pristanišču sklene Republika Slovenija z osebo zasebnega prava, ki opravlja te dejavnosti na dan uveljavitve tega zakona. Sporno pa ni, da je na dan uveljavitve PZ te dejavnosti opravljala Luka Koper d. d.. Iz te določbe po presoji sodišča izhaja, da je bil namen zakonodajalca, upravljanje vse pristaniške dejavnosti, tako glavne kot tudi spremljajočih, vključno z vleko ladij, pomorsko pilotažo in privezovanjem ladij, podeliti enemu koncesionarju in to Luki Koper d. d.. Tožeča stranka zmotno meni, da za podelitev opravljanja naštetih spremljajočih dejavnostih, ki so zanjo sporne, tožena stranka ni imela podlage v določbah PZ. PZ v 41. členu namreč določa, da je tožena stranka kot upravljalec pristanišča med drugim odgovorna tudi za zagotavljanje dejavnosti, ki so potrebne za nemoteno delovanje pristanišča, za katerega je pristanišče namenjeno, pri čemer sta izrecno našteti tudi pilotaža in vleka plovil, sodišče pa ne dvomi, da med te dejavnosti spada tudi privezovanje ladij (dejavnosti so v 41. členu PZ naštete primeroma).

Izrek

Tožba se zavrne v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija 44. člen Uredbe o upravljanju koprskega tovornega pristanišča, opravljanju pristaniške dejavnosti, podelitvi koncesije za upravljanje, vodenje, razvoj in redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture v tem pristanišču (Uradni list RS, št. 71/08).

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Vlada RS je izdala Uredbo o upravljanju koprskega tovornega pristanišča, opravljanju pristaniške dejavnosti, podelitvi koncesije za upravljanje, vodenje, razvoj in redno vzdrževanje pristaniške infrastrukture v tem pristanišču (v nadaljevanju Uredba), ki je bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 71/08. Tožeča stranka je pri Ustavnem sodišču RS vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti Uredbe, ki jo je sodišče s sklepom, opr. št. U-I-217/08 z dne 2. 10. 2008, zavrglo. V obrazložitvi sklepa (2. točka) je navedlo, da je Uredba v pretežnem delu splošni pravni akt, ki učinkuje erga omnes, razen 44. člena, v katerem je urejeno posamično razmerje, saj je Uredba z njim neposredno določila oziroma izbrala koncesionarja, to je Luko Koper d. d., in določila, da se do podelitve prve koncesije na podlagi javnega razpisa iz te Uredbe, obstoječe koncesijsko razmerje (med Republiko Slovenijo in Luko Koper d. d.) uskladi z Uredbo s tem, da se stranki sporazumeta o oblikovanju novega besedila te pogodbe med njima, ki vsebuje dosedanje najemno razmerje in določbe, potrebne za uskladitev z Uredbo, pri čemer so določeni tudi pogoji te uskladitve.

Tožeča stranka je dne 3. 11. 2008 sprožila upravni spor in v tožbi primarno predlagala, da sodišče odpravi celotno Uredbo, podrejeno pa, da odpravi 1. alinejo 1. odstavka 10. člena, 1. alinejo 2. odstavka 10. člena, 4. odstavek 10. člena ter 12. člen Uredbe. Ob upoštevanju stališča Ustavnega sodišča RS, da Uredba posamična razmerja ureja le v 44. členu in ob presoji, da tožeča stranka v tožbenem predlogu 44. člena Uredbe ne izpodbija, je naslovno sodišče s sklepom, opr. št. U 642/2008-86 z dne 16. 6. 2010, tožbo v celoti zavrglo. Zoper navedeni sklep se je tožeča stranka pritožila, Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom, opr. št. I Up 239/2010 z dne 23. 9. 2010, pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na 44. člen Uredbe, razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo naslovnemu sodišču v ponoven postopek. Po presoji Vrhovnega sodišča RS namreč tožeča stranka, ki v primarnem tožbenem predlogu predlaga, da se Uredba odpravi, predlaga, da se odpravijo vsi njeni členi, tudi 44. člen. V preostalem delu je Vrhovno sodišče RS pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep. Iz navedenega izhaja, da je tožba v tej zadevi na podlagi citiranega sklepa Vrhovnega sodišča RS pravnomočno zavržena, razen v delu, v katerem tožeča stranka izpodbija 44. člen Uredbe, kar je predmet te sodbe.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je tožena stranka s 44. členom Uredbe, ne da bi drugim zainteresiranim dala možnost potegovati se za pridobitev pravice do opravljanja storitev, koncesijo podelila Luki Koper d. d., pri čemer koncesija ni bila podeljena samo za potniški in tovorni promet, pač pa tudi za druge povezane dejavnosti, za kar tožena stranka ni imela zakonske podlage. Tožeči stranki, ki je pravna oseba registrirana za vleko ladij, pomorsko pilotažo in privezovanje ladij, je tako onemogočeno opravljanje dejavnosti, za katere je usposobljena in za opravljanje katerih je zainteresirana za pridobitev koncesije, zaradi česar izraža pravni interes v tem upravnem sporu. Ker je tožena stranka Luki Koper d. d. zagotovila pravico za opravljanje širšega spektra storitev, kot bi bilo potrebno za opravljanje glavne (pristaniške) dejavnosti, je 44. člen Uredbe v nasprotju z Ustavo, Zakonom o preprečevanju omejevanja konkurence, evropskim konkurenčnim pravom, s standardno klasifikacijo dejavnosti, s Pomorskim zakonikom in Zakonom o gospodarskih javnih službah, kar v tožbi, popravku tožbe in pripravljalnih vlogah z dne 12. 1. 2009, z dne 26. 1. 2009, z dne 16. 3. 2009, z dne 5. 11. 2009, z dne 20. 1. 2010, z dne 7. 6. 2010, z dne 14. 6. 2010, z dne 29. 10. 2010 in z dne 22. 11. 2010 obsežno utemeljuje. Sodišču predlaga, da 44. člen Uredbe odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah z dne 3. 3. 2009, z dne 23. 12. 2009, z dne 28. 5. 2010 in z dne 6. 1. 2011 ocenjuje, da tožeča stranka v tem upravnem sporu ne izkazuje pravnega interesa, saj si v primeru uspeha s tožbo, svojega pravnega položaja ne more izboljšati. V nadaljevanju pa odgovarja na stališča tožeče stranke glede utemeljenosti tožbenega predloga. Poudarja, da je za podelitev enovite koncesije imela zakonsko podlago, zato je svobodno gospodarsko pobudo glede dejavnosti, za opravljanje katerih je zainteresirana tožeča stranka, utemeljeno omejila. Izključna pravica do opravljanja priveza tovorne ali potniške ladje je univerzalna storitev v javnem interesu, stališče tožeče stranke glede ureditve dostopa tretjih oseb do uporabe pristaniške infrastrukture pa ne posega v njen pravni položaj. Sodišču primarno predlaga, da tožbo zaradi pomanjkanja pravnega interesa zavrže, podrejeno pa, da jo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je bila vročena tudi Luki Koper d. d., saj bi ji bila odprava oziroma sprememba izpodbijanega 44. člena Uredbe v neposredno škodo (1. odstavek 19. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). V odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah z dne 21. 1. 2009, z dne 30. 1. 2009, z dne 16. 11. 2009, z dne 11. 1. 2010, z dne 27. 5. 2010, z dne 14. 6. 2010, z dne 12. 11. 2010 in z dne 2. 12. 2010 prereka navedbe tožeče stranke in ugovarja tožbenemu predlogu. Pritrjuje razlogom tožene stranke in obširno odgovarja na izražena stališča tožeče stranke.

K točki 1 izreka: Po presoji sodišča tožeča stranka izkazuje pravni interes v tem postopku. V primeru, da bi sodišče tožbi ugodilo, bi si svoj pravni položaj lahko izboljšala s tem, da bi pridobila možnost sodelovanja v postopku podeljevanja koncesije za opravljanje storitev vleke ladij, pomorske pilotaže in privezovanja ladij (primerjaj s sodbo in sklepom Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1822/2008-43 z dne 4. 10. 2010).

Tožba ni utemeljena.

Sodišče je tožbo obravnavalo po določbi 4. odstavka 5. člena ZUS-1, na podlagi katere odloča v upravnem sporu o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, kolikor urejajo posamična razmerja. Ustavno sodišče RS je v obrazložitvi sklepa, opr. št. U-I-217/08 z dne 2. 10. 2008, jasno navedlo, da je Uredba v pretežnem delu splošni pravni akt, da pa ima njen 44. člen naravo posamičnega akta. V njem je namreč urejeno posamično razmerje med Republiko Slovenijo in Luko Koper d. d. Za tožečo stranko ni sporno, da je Luka Koper d. d. pridobila koncesijo za opravljanje pretovorne dejavnosti in za opravljanje pomorskega potniškega prometa, pač pa je za tožečo stranko sporno, da je pridobila koncesijo za opravljanje vseh storitev na območju koprskega pristanišča. Po določbi 1. odstavka 44. člena Uredbe, prvo koncesijo iz 28. člena te Uredbe podeli upravljalec pristanišča (Republika Slovenija) po izteku roka obstoječega koncesijskega razmerja med Republiko Slovenijo in Luko Koper d. d., urejenega z najemno pogodbo št. 2606-3/99 z dne 2. 2. 2000, kot je bila dopolnjena z dodatkom št. 1 z dne 27. 7. 2006 in dodatkom št. 2 z dne 25. 9. 2007, ki daje na podlagi 997. člena Pomorskega zakonika (Uradni list RS, št. 120/06-UPB2, v nadaljevanju PZ) družbi Luka Koper d. d., izključno pravico uporabljati zemljišča in pristaniško infrastrukturo na območju pristanišča. Prva koncesija iz 28. člena Uredbe, ki ureja enovito razmerje, obsega: vodenje pristanišča, kar zajema tudi posamezne naloge upravljanja iz 4. odstavka 4. člena te Uredbe; ravnanje s tovorom in opravljanje pomorskega potniškega prometa; upravljanje in vodenje pristaniške infrastrukture, ki ni namenjena za javni promet po tej Uredbi ter opravljanje gospodarske javne službe rednega vzdrževanja pristaniške infrastrukture, namenjene za javni promet po tej Uredbi. Ravnanje s tovorom in opravljanje pomorskega potniškega prometa pa obsega tudi privez ladje (1. alineja 1. odstavka in 1. alineja 2. odstavka 10. člena Uredbe), ki je za tožečo stranko najbolj sporen. Po določbi 4. odstavka 10. člena Uredbe pa lahko koncesionar opravlja tudi druge logistične storitve, povezane s storitvami ravnanja s tovorom (1. odstavek 10. člena Uredbe), ki so potrebne za nemoteno in učinkovito opravljanje storitev ravnanja s tovorom.

Podlaga za podelitev enovite koncesije je v 997. členu PZ, ki v 1. odstavku določa, da prvo koncesijsko pogodbo o upravljanju, vodenju, razvoju in rednem vzdrževanju pristaniške infrastrukture v koprskem tovornem pristanišču sklene Republika Slovenija z osebo zasebnega prava, ki opravlja te dejavnosti na dan uveljavitve tega zakona. Sporno pa ni, da je na dan uveljavitve PZ te dejavnosti opravljala Luka Koper d. d.. Iz te določbe po presoji sodišča izhaja, da je bil namen zakonodajalca, upravljanje vse pristaniške dejavnosti, tako glavne kot tudi spremljajočih, vključno z vleko ladij, pomorsko pilotažo in privezovanjem ladij, podeliti enemu koncesionarju in to Luki Koper d. d.. Tožeča stranka zmotno meni, da za podelitev opravljanja naštetih spremljajočih dejavnostih, ki so zanjo sporne, tožena stranka ni imela podlage v določbah PZ. PZ v 41. členu namreč določa, da je tožena stranka kot upravljalec pristanišča med drugim odgovorna tudi za zagotavljanje dejavnosti, ki so potrebne za nemoteno delovanje pristanišča, za katerega je pristanišče namenjeno, pri čemer sta izrecno našteti tudi pilotaža in vleka plovil, sodišče pa ne dvomi, da med te dejavnosti spada tudi privezovanje ladij (dejavnosti so v 41. členu PZ naštete primeroma).

Ker je imela tožena stranka za ustanovitev enovitega koncesijskega razmerja, vključno z opravljanjem dejavnosti vleke ladij, pomorske pilotaže in privezovanja ladij, podlago v določbah PZ, ni utemeljen tožbeni predlog, naj sodišče 44. člen Uredbe odpravi. Sodišče je zato tožbo v tem delu zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 (primerjaj s sodbo in sklepom Upravnega sodišča RS, opr. št. U 1822/2008-43 z dne 4. 10. 2010).

Sodišče dokazov, ki niso pomembni za odločitev ni izvedlo. Dejansko stanje, na katero se nanaša izpodbijani 44. člen Uredbe namreč med strankami ni sporno, pri presoji njegove zakonitosti pa je šlo za materialnopravno presojo, zato je sodišče odločitev na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na nejavni seji.

K točki 2 izreka: Tožeča stranka je v tožbi predlagala, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njene stroške upravnega spora, tožena in prizadeta stranka pa sta v odgovorih na tožbo predlagali, da sodišče njune stroške naloži v plačilo tožeči stranki. Sodišče njihovim predlogom ni ugodilo na podlagi določbe 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne (ali zavrže), vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.