Jedro

Kadar o delu strankinega zahtevka z odločbo upravnega organa ni odločeno (1. odstavek 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku), stranka pa je vložila pritožbo iz tega razloga, mora pritožbeni organ pritožbo obravnavati po določbah 246. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za trgovino z dne 16.10.1992.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo proti odločbi Sekretariata za gospodarstvo občine, s katero je organ prve stopnje deloma ugodil tožnikovi zahtevi za ugotovitev izpoljevanja pogojev za opravljanje dejavnosti v smislu določb 147. člena zakona o podjetjih. V obrazložitvi odločbe je tožena stranka navedla, da je za izdajo odločbe iz 147. člena zakona o podjetjih pristojen občinski upravni organ, zato le-ta odloča, za opravljanje katerih dejavnosti podjetje izpolnjuje pogoje, in ne registrsko sodišče, kot v pritožbi zatrjuje tožnik. Organ prve stopnje je odločil pravilno, ko tožnikovi zahtevi, da se mu prizna tudi izpolnjevanje pogojev za opravljanje dejavnosti "pridobivanje dokumentacije za gradnjo vseh vrst objektov" in dejavnosti "urejanje lastninskih odnosov nepremičnin in premičnin" ni ugodil. Tožnik teh dejavnosti ne more opravljati, če ne izpolnjuje vseh formalnih pogojev za to, v spornem primeru pa je pogoj tudi spoštovanje konkurenčne klavzule. Odločba organa prve stopnje je zato pravilna in zakonita, pritožba pa neutemeljena.

Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna, ker je tožena stranka prezrla, da organ prve stopnje o tožnikovem zahtevku za priznanje pogojev za opravljanje dejavnosti "pridobivanje dokumentacije za gradnjo vseh vrst objektov" in "urejanje lastninskih odnosov nepremičnin in premičnin" sploh ni odločil, ampak te dejavnosti omenja le v obrazložitvi odločbe, pa tudi tam ni povedal, kdo in nasproti komu ne upošteva konkurečne klavzule. Nikjer tudi ni ugotovljeno, ali je kdo od pri tožniku zaposlenih tudi v delovnem razmerju pri kakšni drugi firmi in če je, kako dolgo bo; prav tako pa ni ugotovljeno, ali ima takšna firma take ali podobne dejavnosti kot tožnik. Zato tožnik smiselno predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka je poslala upravne spise.

Tožba je utemeljena.

Iz podatkov upravnih spisov je razvidno, da je tožnik s svojo vlogo zahteval priznanje izpolnjevanja pogojev za opravljanje dejavnosti, navedenih v njegovem ustanovitvenem aktu in v sklepu o vpisu tožnika v sodni register. V vlogi je poudaril, da bo njegova pretežna dejavnost pridobivanje dokumentov za stranke, ki so na delu v tujini, in urejanje njihovih lastninskih razmerij doma in v zemljiški knjigi. Organ prve stopnje o tožnikovem zahtevku ni odločil v celoti, saj v izreku svoje odločbe navaja le, za katere vrste dejavnosti tožnik izpolnjuje pogoje v smislu 147. člena zakona o podjetjih. Ničesar pa izrek odločbe ne vsebuje glede tistih dejavnosti, za katere je organ prve stopnje očitno menil, da tožnik za njihovo opravljanje pogojev ne izpolnjuje, to pa sta dejavnost "pridobivanje dokumentacije za gradnjo vseh vrst objektov" in "urejanje lastninskih odnosov nepremičnin in premičnin". O tem delu tožnikovega zahtevka torej na prvi stopnji sploh še ni bilo odločeno (1. odstavek 208. člena zakona o splošnem upravnem postopku), tožnikova pritožba pa se nanaša samo na ta del zahtevka. Tožena stranka bi zato morala pritožbo obravnavati po določbah 246. člena zakona o splošnem upravnem postopku, česar pa ni storila. Izpodbijana odločba je zato nezakonita in sodišče je moralo tožbi ugoditi ter odločbo tožene stranke odpraviti.

V nadaljevanju postopka o tožnikovi pritožbi bo treba ugotoviti, ali tožnik izpolnjuje pogoje za opravljanje spornih dejavnosti ali ne, in odločitev o tem obrazložiti, kot nalaga 2. odstavek 209. člena zakona o splošnem upravnem postopku.

Sodišče je svojo odločitev oprlo na 2. odstavek 42. člena zakona o upravnih sporih. Ta zakon in zakon o splošnem upravnem postopku je sodišče v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.