Jedro

Iz 75. člena ZDR-1 ne izhaja, da je možna uporaba instituta spremembe delodajalca le v primeru prenosa gospodarske dejavnosti. V sporni zadevi je bila sicer prenesena raziskovalna dejavnost in s tem delovno razmerje v okviru te dejavnosti in ker pride do spremembe delodajalca neposredno na podlagi zakona (s čimer pridejo pogodbene in druge pravice in obveznosti, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika), za ta prenos ni potrebno soglasje delavca oziroma sporazum (aneks) med delavcem in delodajalcem prevzemnikom (delavec ima le možnost odkloniti prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku s posledico, kot izhaja iz šestega odstavka 75. člena ZDR-1).

Ker je tožnik poleg raziskovalnega dela opravljal tudi pedagoško delo, je lahko prešel k delodajalcu prevzemniku le v zvezi z njegovim raziskovalnim delom. To pa pomeni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila na javni raziskovalni zavod v celoti prenesena tožnikova pogodba o zaposlitvi (oziroma njegove pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja po tej pogodbi).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba in izpodbijani del sklepa se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo za opravljanje dela na UA. FB. za delovno mesto ... visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 21,6 ur na teden (54 %), za nedoločen čas od 1. 10. 2016 dalje; da je tožena stranka dolžna tožniku izročiti pogodbo o zaposlitvi s tako vsebino, da bo zajemala opravljanje del na UA. FB. za delovno mesto ... visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 21,6 ur na teden (54 %) ter mu omogočiti opravljanje dela v skladu z novo pogodbo o zaposlitvi; tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in mu omogočiti opravljanje dela na delovnem mestu visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 21,6 ur na teden (54 %) in mu za ves čas trajanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja.

V I. točki sklepa je sodišče prve stopnje glede na to, da je tožnik umaknil tožbo v delu, ki se nanaša na ugotovitev, da ima tožnik s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto ... znanstveni sodelavec za krajši delovni čas 18, 4 ure na teden za nedoločen čas in v delu, ki se nanaša na obveznost tožene stranke, da tožniku izroči pogodbo o zaposlitvi s tako vsebino, da bo zajemala opravljanje dela na UA. JRZ C. za delovno mesto znanstveni sodelavec za krajši delovni čas 18,4 ure na teden (46 %) ter ga pozvati na delo ter mu omogočati opravljanje takega dela, je sodišče postopek ustavilo. Sklenilo je, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo in 2. točko sklepa (o stroških postopka) se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je obrazložitev sodbe v določenih točkah tako nerazumljiva in pomanjkljiva, da je ni mogoče preizkusiti, kar pomeni, da je sodišče zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče v 99 % pritrjuje tožniku in sicer ugotovi obstoj tožnikovega pravnega interesa glede sodnega varstva in potrdi ustreznost postavljenega tožbenega zahtevka; ugotovi neskladno sklenjene pogodbe o zaposlitvi z dejansko opravljenim delom; ugotovi, da je tožnik dejansko poleg raziskovalnega dela opravljal tudi pedagoško delo za toženkini članici UA. FB.; ugotovi, da je bil obseg tožnikovega pedagoškega dela konstanten ter je predstavljal 47 % skupne delovne obremenitve in da je pri članici obstajala nadaljnja potreba po pedagoškem delu tožnika; da je ob upoštevanju 75. člena ZDR-1 bila na novega delodajalca JRZ C. prenesena zgolj raziskovalna dejavnost. Kljub navedenemu pa je sodišče tožbeni zahtevek nato enostavno zavrnilo na podlagi napačnega razumevanja izpovedi priče dr. D.D. ter rektorja tožene stranke. Sodišče je napačno zaključilo, da je bil tožnik seznanjen z možnostjo izbire med nadaljevanjem raziskovalnega in pedagoškega dela pri toženi stranki ali nadaljevanjem dela pri JRZ C. Ta ugotovitev sodišča prve stopnje pa je bila napačna, saj tožniku ni nihče ponudil, da ostane pri toženi stranki 100 % in torej ni imel možnosti izbire. Tožena stranka sploh ni trdila, da je imel tožnik možnost izbire med dvema delodajalcema. Rektorjevi izpovedi glede tega, da je imel tožnik možnost izbire delodajalca, ne potrjuje prav nobena listina v spisu. Tožnik se tudi ne strinja z oceno sodišča, da mu ni bila kršena ustavna pravica in da ni bil diskriminatorno obravnavan. Ni pravično, da zaradi nasprotujočih stališč in interesov univerze in raziskovalne članice ter samovolje vodstva tožene stranke (volje rektorja), ki ni bila potrjena ne v elaboratu za ustanovitev JRZ C., ne v kasnejših dogovorih in pogodbah med toženo stranko in Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport RS ter toženo stranko in JRZ C., nosi posledice tožnik. Sodišče prve stopnje je kršilo 7. in 8. člen ZPP, ker je svojo odločitev oprlo na izpoved zakonitega zastopnika, s tem pa je nedopustno širilo trditveno podlago tožene stranke. Tožnik je v postopku zatrjeval, da se nikoli ni odpovedal svojemu pedagoškemu delu pri toženi stranki in nobena listina v spisu tega ne potrjuje. Prav tako pa tudi sodišče v nobeni točki obrazložitve ne navede (ugotovi), da se je tožnik kdajkoli izrecno odpovedal svojemu pedagoškemu delu pri toženi stranki v smislu, da je izbral drugega delodajalca. Iz 4. člena dogovora med UA. in MIZŠ o prevzemu raziskovalne dejavnosti UA. JRZ C. in prenosu na javni raziskovalni zavod z dne 23. 11. 2016 izhaja, da je bila tožena stranka tista, ki je pripravila seznam delavcev, ki se prenašajo na JRZ C., D. Torej tožena stranka se je odločila, katere zaposlene bo prenesla na novega delodajalca (JRZ C.) na podlagi 75. člena ZDR-1. Sodišče je povsem nekritično sledilo rektorjevi argumentaciji, da je glede na status univerze kot izobraževalni in znanstveno - raziskovalni zavod ter glede na konkurenco med raziskovalno in pedagoško dejavnostjo nemogoče, da bi tožnik lahko hkrati opravljal delo pri dveh delodajalcih, kar sploh ne drži in je rektor v svoji izpovedi kontradiktoren. Tožniku je povsem nerazumljiva 10. točka obrazložitve sodbe, v kateri sodišče pojasnjuje svoje stališče glede razmerja med 58. in 59. členom Ustave RS, to je glede razmerja med avtonomijo univerze ter svobodo znanosti in umetnosti. Sodišče je sicer to zapisalo, da ni pristojno ocenjevati smotrnosti toženkinih odločitev in je dolžno spoštovati toženkino avtonomnost, vendar je hkrati tudi zapisalo, da je dolžno ocenjevati, ali se ta ne uporablja za doseganje pravno nedopustnih ciljev - v konkretnem primeru diskriminacije iz 6. člena ZDR-1. Tožniku je nerazumljiv zaključek sodišča, da je toženkina odločitev, da tisti delavci UA. JRZ C., ki se bodo odločili za nadaljevanje dela na JRZ C., ne morejo več izvajati pedagoškega dela pri toženi stranki. Sodišče je namreč zaključilo, da je tožnik imel možnosti izbire delodajalca oziroma nadaljevanja del pri toženi stranki in da se je sam odločil za drugega delodajalca ter mu zato ni bila kršena pravica iz 59. člena Ustave RS. Takšna obrazložitev je nerazumljiva in kontradiktorna. Sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve ne obrazloži, zakaj tožena stranka s tožnikom ni dolžna skleniti pogodbe o opravljanju pedagoškega dela, kljub temu, da sodišče ugotovi, da bi jo morala, če bi tožnik imel s toženo stranko sklenjeno t.i. mešano pogodbo in je to tudi za toženo stranko očitno nesporno. Sodišče je v konkretnem primeru pravzaprav ugotovilo vsa relevantna dejstva in okoliščine, ki potrjujejo obstoj mešane pogodbe o zaposlitvi, torej dejanski obstoj mešane pogodbe. Tožnik pa je s tožbo ravno zahteval ugotovitev obstoja delovnega razmerja za raziskovalno in pedagoško delo, torej ugotovitev obstoja mešanega delovnega razmerja in izstavitev mešane pogodbe o zaposlitvi (za raziskovalno in pedagoško delo) ter za ugotovitev opravljanja dela v zatrjevanjem razmerju. Če bi s toženo stranko pred 1. 1. 2017 sklenil kak dogovor o opravljanju pedagoškega dela na UA., potem tožba ne bi bila več potrebna. Sodišče je namreč povzelo rektorjevo izpoved, če bi tožnik imel "mešano pogodbo", bi se raziskovalni del na podlagi 75. člena ZDR-1, samodejno prenesel na JRZ C., pedagoški del pa bi ostal pri toženi stranki. Sodišče pa je kljub navedenemu tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo. Tožnik se tudi ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni bila zavezana ravnati po določbah 75. člena ZDR-1, če se izstopajoča članica UA. JRZ C. in tožena stranka ne bi za uporabo te določbe dogovorili pogodbeno (z dogovorom o prevzemu raziskovalne dejavnosti UA. JRZ C. in prenosu na nov javni raziskovalni zavod, sklenjen med MIZŠ in UA. dne 23. 11. 2016). Iz obrazložitve sodbe je razumeti, da bi bilo v konkretnem primeru mogoče določbe 75. člena ZDR-1 uporabiti neposredno le, če bi v razmerju med toženo stranko in JRZ C. prišlo do prenosa organizacijskega skupka virov, ki bi imeli za cilj opravljanje gospodarske dejavnosti oziroma če bi delodajalec prevzemnik (JRZ C.) imel naravo javnega podjetja, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Tožnik meni, da je potrebno proces prenosa delovnih razmerij presojati neposredno na podlagi 75. člena ZDR-1 in ne le kot pogodbeno dogovorjeno uporabo materialnega prava. Odločitev o neposredni uporabi določb 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta 2001/23/ES je odvisna od celote virov, ki se prenašajo ter od tega, ali delodajalec prevzemnik zagotavlja kontinuiteto pri uporabi teh virov. Zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter kršitve določb 7. in 8. člena ZPP je sodišče naredilo napačno dokazno oceno in s tem nepravilno ugotovilo dejansko stanje, kar narekuje spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku. Glede na obrazloženo je nepravilna tudi odločitev o stroških postopka pod 2. točko izreka izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje. Navedla je, da je odločitev sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka pravilna tudi iz drugih razlogov, ne samo tistih, ki jih navaja sodišče v obrazložitvi sodbe. Tožnik ne more terjati ugotovitev obstoja, sklenitev in izročitev drugačne pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas (to je za delovno mesto visokošolski učitelj - docent), kot pa jo je imel nazadnje sklenjeno (to je za delovno mesto znanstveni sodelavec). Delavec ima namreč pravico terjati izstavitev pisne pogodbe le v primeru, če pogodba sploh ni sklenjena. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, prav tako tudi ne bistvenih kršitev, ki jih tožnik uveljavlja v pritožbi, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

6. Tožnik je 2. 11. 2016 vložil tožbo na ugotovitev, da ima s toženo stranko sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za opravljanje del: - na UA. JRZ C. za delovno mesto znanstveni sodelavec za krajši delovni čas 18,4 ur na teden (46 %) za nedoločen čas; - na UA. FB. za delovno mesto visokošolski učitelj - docent za krajši delovni čas 21,6 ur na teden (54 %) za nedoločen čas od 1. 10. 2016 dalje in da mu je tožena stranka dolžna v roku 8 dni izročiti pogodbo o zaposlitvi s tako vsebino.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika z obrazložitvijo, da je imel tožnik sklenjen le raziskovalni tip pogodbe o zaposlitvi, da je bila njegova udeležba v pedagoškem procesu odvisna od dogovora med članicama tožene stranke in da pri tožniku tega dogovora ni bilo, zaradi česar je bila njegova pogodba o zaposlitvi pravilno v celoti prenesena na JRZ C., pri tem pa si je tožnik sam izbral novega delodajalca JRZ C. Tožnik v pritožbi pravilno opozarja, na kršitev 7. člena ZPP (s čimer smiselno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka po prvem odstavku 339. člena ZPP) in sicer v zvezi z ugotovitvijo sodišča, da je imel tožnik možnost izbrati delodajalca, da za navedeno tožena stranka v postopku sploh ni postavila trditev glede tega, da naj bi imel tožnik kot zaposlen pri UA. JRZ C. možnost sam izbrati pri katerem delodajalcu bo zaposlen. Sodišče prve stopnje je naveden zaključek napravilo na podlagi izpovedi zakonitega zastopnika, ki je navajal, da je imel tožnik možnost izbire, vendar pa se ta možnost izbire delodajalca ni nanašala na možnost izbire v obdobju, ko je prišlo do prenosa raziskovalne dejavnosti na JRZ C., temveč v času, ko je tožnik sklenil pogodbo o zaposlitvi z UA. JRZ C. za raziskovalno delo. Ker drugih navedb tožene stranke v zvezi z možnostjo tožnikove izbire delodajalca v spisu ni zaslediti, tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem širilo trditveno podlago tožene stranke, kar pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane odločitve v primeru, če bi bila možnost izbire delodajalca odločilno dejstvo za presojo utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka. Ker pa ta možnost izbire, po zaključku pritožbenega sodišča, glede na dosedanji potek postopka ni odločilno dejstvo, izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevano bistveno kršitvijo določb postopka.

8. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik, čeprav je imel sklenjeno pisno pogodbo o zaposlitvi za "znanstveni sodelavec" dejansko poleg raziskovalnega dela, v obdobju od 1. 10. 2007 do 30. 9. 2016, neprekinjeno opravljal tudi pedagoško delo in sicer pri toženkini članici UA. FB. pri predmetih "Osnove kemije in Kemija". Sodišče prve stopnje je kot nesporno tudi ugotovilo, da se oba predmeta na UA. FB. izvajata tudi v študijskem letu 2016/2017. Ugotovilo je tudi, da je bil obseg tožnikovega pedagoškega dela konstanten in je predstavljal 47 % njegove skupne delovne obremenitve. Tožnik v pritožbi utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj tožena stranka s tožnikom ni dolžna skleniti pogodbe za opravljanje pedagoškega dela in mu ga zagotavljati, kljub temu, da je sodišče ugotovilo, da bi mu ga morala, če bi tožnik imel sklenjeno mešano pogodbo in je to, tudi za toženo stranko, očitno nesporno. Sodišče je v 11. točki obrazložitve sodbe povzelo rektorjevo izpoved, da če bi tožnik imel mešano pogodbo, bi se raziskovalni del pogodbe na podlagi 75. člena ZDR-1 samodejno prenesel na JRZ C., pedagoški del pa bi ostal pri toženki. Sodišče pa je kljub temu, da je tožnik s tožbo uveljavljal ugotovitev, da ima sklenjeno "mešano pogodbo", tožbeni zahtevek zavrnilo, s tem pa je sodba obremenjena z absolutno kršitvijo določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so razlogi sodbe nejasni in med seboj v nasprotju. Tožnik je v postopku zatrjeval, da se nikoli ni odpovedal svojemu pedagoškemu delu pri toženi stranki. Nobena listina v spisu tega ne potrjuje. Pisni poziv tožnika toženi stranki z dne 6. 10. 2016 potrjuje voljo tožnika, da ohrani pedagoško zaposlitev, saj toženo stranko poziva k odpravi kršitev z izstavitvijo ustrezne pisne pogodbe o zaposlitvi ter zahteva, da mu tožena stranka omogoči tudi opravljanje pedagoškega dela. Tudi aneks z dne 20. 1. 2017, ki je bil sestavljen in podpisan na zahtevo tožene stranke in ga je podpisal tožnik, potrjuje, da se delavci, ki so aneks podpisali, ne odrekajo pravicam, ki jim gredo po 75. členu ZDR-1, tisti, ki pa so v delovnem sporu s toženo stranko, pa prepuščajo odločitev o končnem obsegu prenosa delovnega razmerja sodišču. 9. Tožnik je bil s 1. 1. 2017 prevzet k novemu delodajalcu javnemu raziskovalnemu zavodu C., ki je od tožene stranke prevzel raziskovalne in druge projekte ter drugo dejavnost, ki je bila organizirana v UA. JRZ C., premoženje, zaposlene, pravice in obveznosti, osnovna sredstva in dokumentacijo. JRZ C. je prevzel tudi javne uslužbence UA. JRZ C., kot to izhaja iz drugega odstavka 24. člena sklepa Vlade RS o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda - C., Dogovora o prevzemu raziskovalne dejavnosti C. Univerze A. in prenosu na novi javni raziskovalni zavod in pogodbe o prenosu dejavnosti, sredstev in obveznosti delovnih in drugih razmerij in pravic iz Univerze A. na JRZ C. Tožnik pa je s tožbo, ki jo je vložil pri naslovnem sodišču, pred prenosom k novemu delodajalcu (2. 11. 2016) uveljavljal sklenitev "mešane" pogodbe o zaposlitvi (za raziskovalno in pedagoško delovno mesto) ter zagotovitev opravljanja dela v zatrjevanem razmerju. Zaradi realizacije prenosa raziskovalne dejavnosti na novega delodajalca JRZ C., je nato tožnik tožbo umaknil v delu, ki se nanaša na raziskovalno delovno mesto.

10. Napačen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da bi bilo v konkretnem primeru mogoče določbe 75. člena ZDR-1 uporabiti neposredno le, če bi v razmerju med toženo stranko in JRZ C. prišlo do prenosa organiziranega skupka virov, ki bi imel za cilj opravljanje gospodarske dejavnosti oziroma če bi delodajalec prevzemnik (JRZ C.) imel naravo javnega podjetja, ki opravlja gospodarsko dejavnost. Iz 75. člena ZDR-1 ne izhaja, da je možna uporaba instituta spremembe delodajalca le v primeru prenosa gospodarske dejavnosti. V sporni zadevi je bila sicer prenesena raziskovalna dejavnost in s tem delovno razmerje v okviru te dejavnosti in ker pride do spremembe delodajalca neposredno na podlagi zakona (s čimer pridejo pogodbene in druge pravice in obveznosti, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika), za ta prenos ni potrebno soglasje delavca oziroma sporazum (aneks) med delavcem in delodajalcem prevzemnikom (delavec ima le možnost odkloniti prehod in dejansko opravljanje dela pri delodajalcu prevzemniku s posledico, kot izhaja iz šestega odstavka 75. člena ZDR-1), zato niso odločilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožnik imel možnost izbire med delodajalcema, ki pa je ni izkoristil. Iz tega razloga se pritožbeno sodišče do obsežnih pritožbenih navedb tožnika v zvezi z možnostjo izbire, ne opredeljuje.

11. Vlada RS je v 29. členu sklepa o ustanovitvi javnega raziskovalnega zavoda JRZ C. z dne 24. 11. 2016 (Ur. l. RS, št. 74/2016) določila, da je vršilec dolžnosti direktorja JRZ C. kot delodajalec prevzemnik dolžan izvesti postopek, kot ga v primeru spremembe delodajalca zaradi prenosa dejavnosti določa Zakon o delovnih razmerjih. Prevzem raziskovalne dejavnosti z javnimi uslužbenci, po priloženem seznamu, s sklicevanjem na določbo 75. člena ZDR-1 je predviden v 4. členu dogovora med toženo stranko in RS o prevzemu raziskovalne dejavnosti UA. JRZ C. in prenosu na novi javni raziskovalni zavod z dne 23. 11. 2016. V skladu s 4. členom pogodbe med toženo stranko in JRZ C. o prenosu dejavnosti, sredstev in obveznosti, delovnih in drugih razmerij in pravic z dne 24. 12. 2016 se JRZ C. zavezuje prevzeti pravice in obveznosti iz delovnih razmerij v UA. (toženi stranki) po prilogi, tako da je zagotovljena delovnopravna kontinuiteta, s tem da je obseg prenesenega delovnega razmerja posameznega javnega uslužbenca na JRZ C. enak obsegu njegovega delovnega razmerja na UA. (toženi stranki) na dan ustanovitve JRZ C. Na določbo 75. člena ZDR-1 se sklicuje tudi aneks k pogodbi o zaposlitvi med tožnikom in JRZ C. z dne 27. 12. 2016. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje pa še izhaja, da je med toženo stranko in JRZ C. prišlo do pravnega prenosa raziskovalne dejavnosti, ki se financira ne le iz javnih sredstev, ampak tudi iz sredstev, pridobljenih na trgu, torej gre delno za tržno dejavnost. Ob upoštevanju navedenega je po presoji pritožbenega sodišča prišlo do prenosa raziskovalne dejavnosti na podlagi prvega odstavka 75. člena ZDR-1. 12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik k javnemu raziskovalnemu zavodu JRZ C. prevzet v celoti, to je za polni delovni čas in da predmet prenosa ni bila pedagoška dejavnost tožene stranke, kar ob dejstvu, da tožnik pri toženi stranki ni opravljal le raziskovalnega, temveč tudi pedagoško delo in je bil lahko tožnik prenesen k delodajalcu prevzemniku (JRZ C.) le v zvezi z opravljanjem raziskovalnega dela pri toženi stranki. Po prvem odstavku 3. člena Direktive Sveta 2001/23/ES z dne 12. 3. 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (Ur. l. RS, št. 82) se pravice in obveznosti odsvojitelja, ki izhajajo iz na dan prenosa obstoječe pogodbe o zaposlitvi, ali delovnega razmerja, na podlagi takega prenosa prenesejo na pridobitelja. Ko je razlagalo pomen te določbe, je sodišče Evropske Unije poudarilo, da v primeru prenosa le dela podjetja, sprememba delodajalca velja za delavce, ki pripadajo prenesenemu delu podjetja, torej enako v obravnavanem primeru za javne uslužbence, ki so opravljali delo v okviru prenesene raziskovalne dejavnosti. Ker je tožnik poleg raziskovalnega dela opravljal tudi pedagoško delo, je lahko prešel k delodajalcu prevzemniku le v zvezi z njegovim raziskovalnim delom. To pa pomeni, da je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je bila na JRZ C. v celoti prenesena tožnikova pogodba o zaposlitvi (oziroma njegove pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja po tej pogodbi).

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), tako da bo sodišče prve stopnje lahko v ponovljenem postopku, ob upoštevanju stališč pritožbenega sodišča, ki izhajajo iz tega sklepa, ugotovilo, ali tožnik utemeljeno uveljavlja ugotovitev sklenitve pogodbe o zaposlitvi za opravljanje del na delovnem mestu in v obsegu kot to izhaja iz njegovega tožbenega zahtevka, v odvisnosti od teh ugotovitev pa odločilo tudi o ostalem delu tožnikovega tožbenega zahtevka, vključno s stroški postopka.

14. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP, ki določa, da v primeru, če sodišče razveljavi odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi s pravnim sredstvom za končno odločbo.