Jedro

Določba 59. člena ZZasV ne določa bistvenih vsebinskih meril za odločitev, kdaj je podan posebni varnostni razlog, zato je treba določbo 4. alinee (v povezavi z določbo tretjega odstavka 59. člena ZZasV) razlagati kot pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (diskrecijska pravica). Ko odloča po prostem preudarku, lahko organ pri istem dejanskem stanju izbere izmed več pravno enako možnih odločitev tisto, za katero meni, da je z vidika javne koristi najbolj smotrna, pri čemur je vezan na namen in obseg danega mu pooblastila ter na ustavni načeli enakosti in sorazmernosti.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožeča stranka je 20. 4. 2009 vložila tožbo, v kateri navaja, da je gospodarska družba, ki ima sedež na naslovu ... lokal ... Pojasnjuje, da je Vlada Republike Slovenije dne 25. 4. 2008 izdala Uredbo o obveznem organiziranju službe varovanja s Prilogo 1 (Uradni list RS, št. 43/2008-v nadaljevanju Uredba), dne 19. februarja 2008 pa je Prilogo 1 spremenila tako, da je navedla tožečo stranko kot zavezanko za obvezno organiziranje službe varovanja v lokalu ...

Tožbo vlaga v skladu s 4. točko 5. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 in 62/2010, v nadaljevanju ZUS-1), ker se z izpodbijano Uredbo urejajo konkretne obveznosti posameznikov in pravnih oseb, torej gre za ureditev posamičnega pravnega razmerja. Sklicuje se na Sklep Ustavnega sodišča RS, št. U-I-219/08-5 z dne 12. 3. 2009, ki je njeno pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. člena in Priloge 1 Uredbe zavrglo, ker je odločitev o tem vprašanju v pristojnosti Upravnega sodišča, ter tožečo stranko s sklepom napotilo, da lahko v roku 30 dni vloži tožbo pri Upravnem sodišču. Tožbo vlaga zaradi nepravilne uporabe zakona (1. točke 27. člena ZUS-1) in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja (3. točke 27. člena ZUS-1). Trdi, da pri izdaji Uredbe 59. člen Zakona o zasebnem varovanju (Uradni list RS, št. 126/03 in naslednji – v nadaljevanju ZZasV) ni bil pravilno uporabljen v delu, v katerem je tožeča stranka navedena kot zavezanka. Lokal ... meri cca 150 m2 in se v njem odvija gostinska dejavnost. Tožeča stranka je zgolj nekajkrat (manj kot enkrat na 3 mesece), v skladu z določbami Zakona o javnih zbiranjih (Uradni list RS, št. 113/2005 - v nadaljevanju ZJZ), v lokalu organizirala družabne dogodke, kar nikakor ne pomeni, da v lokalu organizira javne prireditve, kot svojo redno registrirano dejavnost. Prav tako ne obstajajo posebni varnostni razlogi, ki bi utemeljevali potrebo po obveznem organiziranju službe varovanja. Kapaciteta lokala je cca 100 do 120 oseb in ne predstavlja nevarnosti v smislu prostorske, oziroma kakršnekoli varnostne ureditve. Odgovorne osebe in pravna oseba še niso bile nikoli pravnomočno kaznovane za prekršek, oziroma kaznivo dejanje, v povezavi z obratovanjem lokala. V tem delu je dejansko stanje zmotno ugotovljeno oziroma neutemeljeno in ker ni bilo izdane nobene upravne odločbe, ampak so bili zavezanci enostavno uvrščeni na seznam priloge, se razlogi za uvrstitev na Prilogo 1 ne dajo preizkusiti.

Izpodbijana Uredba je v nasprotju tudi z Ustavo RS. Na seznam je namreč uvrščenih le 60 zavezancev. V Celju in okolici je veliko lokalov, ki tako po prostorski kapaciteti, prostorski nevarnosti, kot tudi kršitvah zakonodaje, bistveno bolj sodijo na sporni seznam, pa na njega niso uvrščeni. Bistvo problematike je v tem, da ni izdelanih nobenih kriterijev za uvrstitev na Prilogo 1. Ker tožeča stranka ni dobila nobene odločbe, niti nima možnosti uporabiti nobenega pravnega sredstva, za svojo obveznost pa je izvedela šele iz Uradnega lista, ki so ji ga izročili policisti.

Uredba je v neskladju s 14., 22., 25., 74. in 153. členom Ustave RS. Načeloma ima pravno podlago v 59. členu ZZasV, vendar ne določa kriterijev, ki bi jih naj izpolnjevati takšni zavezanci. Uredba je prav tako v neskladju z določbo 14. člena Ustave RS, ker se z njo krši pravica do enakosti pred zakonom. Gospodarski subjekti in posamezniki pred zakonom niso enaki, ker se zgolj na podlagi diskrecije in nezmožnosti do pravnega sredstva nekaterim nalaga več obveznosti in dolžnosti, kot drugim. Prav tako je Uredba v neskladju z 22. členom Ustave, saj z uvrstitvijo na Prilogo 1 Uredbe, ni vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. V neskladju je tudi z določbo 25. člena Ustave RS, ker tožeča stranka z uvrstitvijo na Prilogo 1 Uredbe ni imela možnost uporabe pravnega sredstva, Uredba pa je močno posegla v njene pravice.

Tožeča stranka iz navedeni razlogov sodišču predlaga, da Uredbo v določbi 3. člena in Prilogi 1, v delu, ki se nanaša na tožečo stranko, izreče za nezakonito in jo v tem delu odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo, kot neutemeljenega, zavrača tožbeni ugovor nepravilne uporabe 59. člen ZZasV. Določitev nekega subjekta je namreč povezana z dejavnostjo, ki jo ta subjekt opravlja, zato so za zavezanca določeni tudi nekateri subjekti, ki organizirajo javne prireditve kot svojo redno registrirano dejavnost v svoji poslovnih prostorih – 4. alineja prvega odstavka 59. člena ZZasV in kadar je to iz posebnih varnostnih razlogov nujno potrebno – drugi in tretji odstavek 59. člena ZZasV, kar velja za tožečo stranko. Po sprejetju in objavi Uredbe v Uradnem listu je tožena stranka vsem zavezancem poslala dodatno obvestilo s pojasnili.

V Uredbi so posebne določbe za navedene organizatorje javnih prireditev, ki so morali že pred sprejem Uredbe upoštevati obveznosti iz 12. člena Zakona o javnih zbiranjih (Uradni list RS, št. 113/05 – ZJZ-UBP2). Kot neutemeljenega zavrača tožbeni ugovor, da tožeča stranka nima registrirane dejavnosti, ki bi jo zavezovala k spornemu ravnanju. V skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/07 in 17/08) je tožeča stranka subjekt, ki je z osnovnim aktom ustanovljena z namenom, da v svojih poslovnih prostorih izvaja javna zbiranja. Sklicuje se na določbo 2. točke 4. člena ZJZ, ki definira pojem javne prireditve in navaja, da je kot redno dejavnost šteti tudi tisto, ki jo subjekt opravlja vsak dan ali periodično in tudi, če se program spreminja. S spremembo Zakona o sodnem registru se vanj ne vpisuje več podatek o dejavnosti subjekta vpisa, zato pojma registrirana dejavnost ni mogoče več uporabljati. Gostinski obrat tožeče stranke tako že sam po sebi spada v kategorijo lokalov, ki jih na predlog ministrstva, Vlada z Uredbo določi kot subjekt, ki mora organizirati službo varovanja.

Odgovarja na navedbo, da niso bili upoštevani kriteriji za uvrstitev zavezancev v Prilogo 1 in pojasnjuje, da je tožeča stranka že 16. 6. 2008, št. P 15/2008, preko odvetnika A.A., zaprosila za pojasnila glede kriterijev, na podlagi katerih je bila uvrščena na Prilogo 1.Ti so ji bili pojasnjeni z dopisom 016-35/2005/156 z dne 12. 8. 2008. Pri določitvi zavezancev se je upoštevala predvidljiva možnost nepričakovane nevarnosti ali povečana stopnja tveganja za varnost ljudi ali premoženja oziroma posebni varnostni razlog iz drugega in tretjega odstavka 59. člena ZZasV. Kot kriterij za določitev zavezancev se je upoštevala vrsta javne prireditve, program prireditve, obratovalni čas, struktura in število obiskovalcev, velikost in lokacija objekta ter ocena stanja na področju varnosti, s katero je potrebno razumeti obravnavane kršitve javnega reda in miru, storjena kazniva dejanja in druge dogodke pri zavezancu, ki lahko vplivajo na varnost. Tako so kot zavezanci praviloma določeni gostinski lokali, ki sprejmejo več kot 300 obiskovalcev in obratujejo po 23 uri, lahko pa tudi manjši lokali, če je policija obravnavala večkratne kršitve javnega reda in miru, kazniva dejanja in druge dogodke. Iz podatkov policije izhaja, da se v lokalu tožeče stranke preko vikenda v večerih nahaja veliko število obiskovalcev, ki lokal prenapolnijo, vhod v lokal je samo eden, lokal pa konstruiran tako, da ima tudi nadstropje, ki ima dostop samo iz spodnje strani. V enem od nadzorov s pristojnimi inšpekcijskimi službami je požarni inšpektor ugotovil, da lokal nima ustreznih požarnih vrat, oziroma so bila le ta v nadstropju zatrpana in niso služila svojemu namenu. Obiskovalci parkirajo svoja vozila ob vozišču, na pločnikih in kolesarskih stezah, s čimer je občutno moten in ogrožen promet. Problematičen je tudi hrup, ki moti občane v soseski. Policija je zoper odgovorne v lokalu vodila več postopkov o prekršku z izdajo plačilnega naloga. Glede obratovalnega časa je bilo ugotovljeno, da s strani odgovornih oseb ni bila podana vloga za odobritev podaljšanja obratovalnega časa v letu 2008. Eden od razlogov je tudi negativno stališče lokalne skupnosti, ki je bila zaradi pritožb občanov odločno proti odobritvi podaljšanega obratovalnega časa. V letu 2007 je bila s strani odgovorne osebe za varovanje lokala najeta varnostna služba, ki ni imela ustrezne licence za varovanje in je zaposlovala varnostnike, ki niso imeli ustreznih kvalifikacij. Kljub večkratnim razgovorom s strani policije in predstavnikom krajevne skupnosti z lastniki lokala, pravne norme niso bile upoštevane in so policisti od 1. 1. 2007 obravnavali in izvedli ukrepe zaradi večkratnega kršenja predpisov in sicer ZJZ, Zakona o varstvu javnega reda in miru, Zakona o omejevanju porabe alkohola tre prekoračitve obratovalnega časa. Prav tako je policija v samem lokalu obravnavala nekaj tatvin mobilnih telefonov in oblačil. Tako je glavni razlog določitve zavezancev povečana stopnja tveganja ali predvidljiva možnost nepričakovane nevarnosti pri organiziranju določene prireditve, kar velja tudi za tožečo stranko.

Prav tako ne gre za kršitev pravice do enakosti iz 14. člena Ustave, enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in nerazumljivo diskrecijo. Splošno načelo enakosti prepoveduje, da bi neke naslovnike pravne norme v primerjavi z drugimi naslovniki pravne norme brez stvarnega razloga obravnavali drugače, prav tako ni podana kršitev določbe 22. člena Ustave Republike Slovenije, saj ima tožeča stranka zoper sprejeto odločitev zagotovljeno sodno varstvo.

Tožena stranka odgovarja tudi na tožbeno navedbo, da je v slabšem položaju od konkurence, saj mora poslovati z večjimi stroški zaradi organiziranja obvezne službe varovanja. Ob dejstvu, da je bila tožeča stranka pred uveljavitvijo Uredbe dolžna zagotoviti profesionalno varovanje, se stroški niso bistveno povečali. Sklicevanje na upad prometa zaradi recesije in dolgove, je brezpredmetno. Številni zavezanci, tako tudi tožeča stranka, se želijo tej obveznosti zaradi zmanjšanja stroškov obratovanja izogniti. Gre za opravljanje dejavnosti, ki predstavlja bistveno večje tveganje za varnost ljudi, zdravja in premoženje udeležencev, zato tožena stranka poudarja, da so pavšalne in z z ničemer izkazane navedbe tožeče stranke o stroških izdelave varnostnega načrta in organiziranja obvezne službe varovanja, neutemeljene. Tožena stranka je pri več družbah za varovanje preverila stroške varovanja, ki jih je v odgovoru na tožbo tudi navedla. Predlaga, da pristojno sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Tožeči stranki je bil zgoraj navedeni odgovor na tožbo posredovan v vednost. Nanj je odgovorila in oporekala ugotovitvi, da je organizator javnih prireditev, kot redne registrirane dejavnosti. Za redno izvajanje javnih prireditev namreč ni mogoče šteti, če je tožeča stranka ob krajevnem prazniku ali obletnici lokala, v samem lokalu izvajala mehansko glasbo in to v skladu z Zakonom o javnih zbiranjih prijavila policiji. Prav tako se tožena stranka napačno sklicuje na 12. člena Zakona o javnih zbiranjih, po katerem bi naj tožeča stranka že do sedaj morala zagotavljati varovanje prireditev. Prav tako se tožena stranka ponovno pavšalno sklicuje na podatke policije. Trdi, da ni bila nikoli pravnomočno kaznovana za takšne kršitve in predlaga, da se v zvezi s tem opravijo poizvedbe na pristojnih organih. Prav tako je zavajajoča navedba, da tožeča stranka v letu 2008 ni podala vloge za podaljšanje obratovalnega časa, zaradi negativnega mnenja krajevne skupnosti, saj je bilo takšno mnenje lokalne skupnosti izdano za območje celotne KS ... in se ne nanaša izključno na lokal tožeče stranke. Prav tako se tožena stranka napačno sklicuje na načelo sorazmernosti ter 5. člen Pogodbe o evropski skupnosti. Ne oporeka temu, da država lahko z diskrecijsko pravico določi zavezance, ki morajo obvezno organizirati službo varovanja, v nasprotju z vsemi pravnimi standardi pa je, da se pred tem ne določijo kriteriji, po katerih so zavezanci izbrani, da se zavezancem ne vroči nobena odločba z obrazložitvijo in da zavezanci nimajo možnosti pritožbe oziroma rednega pravnega sredstva.

Dne 22. 7. 2009 je tožena stranka v sodišču posredovala pripravljalno vlogo, v kateri je navedla, da vztraja pri navedbah iz odgovora na tožbo in prereka navedbe tožeče stranke iz pripravljalne vloge. Navaja, da je bila njena določitev tožeče stranke kot zavezanca, pravilna. Ponovno se sklicuje na Uredbo o standardnih klasifikaciji dejavnosti in v zvezi s spoštovanjem določbe 12. člen Zakona o javnih zbiranjih (Uradni list RS, št. 113/05 – ZJZ-UPB2) navaja, da je tožeča stranka že leta 2007 za varovanje lokala najela varnostno službo, ki pa ni imela ustrezne licence za varovanje in je zaposlovala varnostnike, ki niso imeli ustreznih kvalifikacij.

Ponovno poudarja, da se je pri določitvi zavezancev upoštevala predvidljiva možnost nepričakovane nevarnosti ali povečana stopnja tveganja za varnost ljudi ali premoženja oziroma posebni varnostni razlog iz drugega in tretjega odstavka 59. člena ZZasV in podrobno navaja vsebino uradnih ugotovitev Generalne policijske uprave, oziroma Policijske uprave Celje. Tako je bilo 7x podano poročilo o prekršku Tržnemu inšpektoratu, zaradi prekoračitve obratovalnega časa, 3x je bil izdan plačilni nalog zaradi storitve prekrška po tretjem odstavku 16. člena Zakona o omejevanju porabe alkohola, 2x plačilni nalog zaradi prekrška po tretjem odstavku 8. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru in 1x plačilni nalog zaradi prekrška po drugem odstavku 39. člena (v zvezi z 11. členom) Zakona o javnih zbiranjih. Policija je v lokalu obravnavala tudi nekaj tatvin mobilnih telefonov in oblačil. Tudi navedbe o stališču lokalne skupnosti glede podaljšanja obratovalnega časa so ugotovitve policije. Pri oceni stanja na področju varnosti se ne upoštevajo samo pravnomočno izrečene kazni, saj se pri oceni nevarnosti za javni red ocenjuje tudi odnos tožeče stranke do pravnega reda kot celote.

Tožeča stranka napačno interpretira tudi načelo sorazmernosti. Pri določitvi zavezancev je že zakonodajalec tehtal javni interes in s tem povezano načelo sorazmernosti in na podlagi tega določil v ZZasV subjekte, oblike in pogoje za opravljanje dejavnosti zasebnega varovanja ljudi in premoženja, ki ga ne zagotavlja država. Namen izdanih predpisov je jasen in pomeni učinkovito zagotavljanje javnega reda in miru na družabnih prireditvah zaradi varnosti življenja in zdravja udeležencev, prireditev ter premoženja. Okoliščin, ki bi bile močnejše od javnega interesa, tožeča stranka ne izkazuje.

Vsi zavezanci po Uredbi so bili seznanjeni in pravočasno obveščeni o svojih dolžnostih in obveznostih in določenem roku in sicer šestih mesecih po uveljavitvi Uredbe, z dokumentom tožeče stranke poslanim vsem zavezancem, št. 016-35/2005/132 (14-03) z dne 27. 5. 2008. Tožena stranka vztraja, da je tožba neutemeljena in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožeča stranka v drugi pripravljalni vlogi ponovno poudarja, da si tožena stranka napačno razlaga določbe ZZasV in ZJZ. Tožeča stranka namreč ni organizirana z namenom organiziranja javnih prireditev. Sklicuje se na primer gostinskega lokala ..., kjer je več kršitev javnega reda in miru, pa ta lokal še ni uvrščen na seznam iz uredbe. Kot čisto manipulacijo navaja tudi sklicevanje tožene stranke na 12. člen Zakona o javnih zbiranjih. Prereka vse navedbe o večkratnih kršitvah. Navaja, da bi kriteriji morali biti javno znani, preden je tožena stranka uvrstila posamezne subjekte na seznam iz Uredbe. Gre za pretirano samovoljo, diskrecijo in diskriminacijo med lokali, za kar ni opore v zakonih. Tožena stranka bi morala najprej določiti konkretnejše pogoje za subjekte, ki bi jih uvrstila na seznam Uredbe in jim pustiti čas za prilagoditev poslovanja, te subjekte pa na seznam Uredbe uvrstiti z upravno odločbo, zoper katero bi se bilo mogoče pritožiti.

Tožba ni utemeljena.

Uvodoma sodišče ugotavlja, da tožeča stranka izpodbija 3. člen Uredbe in Prilogo1 te Uredbe, s katero je tožeča stranka uvrščena na seznam zavezancev iz 1. alinee prvega odstavka 59. člena ZZasV. Tožbo vlaga na podlagi četrtega odstavka 5. člen ZUS-1. Sodišče se v tem upravnem sporu ni spuščalo v presojo, ali ima uredba naravo akta izdanega v obliki predpisa, ki ureja posamična razmerja, saj je to presojo opravilo že Ustavno sodišče RS v zadevi U-I- 219/08 z dne 12. 3. 2009. V navedeni zadevi je namreč Ustavno sodišče zavrglo pobudo tožeče stranke za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. člena in Priloge 1 Uredbe in v obrazložitvi sklepa pojasnilo naravo izpodbijanega akta. Tako je v 3. točki obrazložitve navedlo, da Priloga 1, kot sestavni del Uredbe, ki ima naravo splošnega akta, neposredno določa zavezance (pravne osebe in podjetnike posameznike), ki morajo obvezno organizirati službo varovanja, tako da ima Uredba v tem delu naravo posamičnega akta, zato je Ustavno sodišče RS v tem delu pobudo zavrglo in pobudnico obvestilo, da lahko Uredbo, v kolikor ureja posamično razmerje, izpodbija s tožbo pri Upravnem sodišču, v roku 30 dni od vročitve tega sklepa. Ker je bil tožeči stranki sklep vročen 19. 3. 2009 (poizvedbe Upravnega sodišča pri Ustavnem sodišču RS), je bila tožba z dne 17. 4. 2009 vložena pravočasno.

Tožeča stranka torej izpodbija 3. člen Uredbe in Prilogo 1. Določba 3. člena Uredbe določa, da so zavezanci iz 59. člena ZZasV določeni s Prilogo 1, ki je sestavni del te uredbe in je objavljena skupaj z njo. Upoštevaje dikcijo 3. člena Uredbe, je za pravilno odločitev v tej zadevi treba upoštevati določbo 59. člena ZZasV (zavezanci), ki je uvrščena v VI. poglavje zakona z naslovom „Obvezno organiziranje službe varovanja“. Ta določba v prvem odstavku določa, da na predlog ministrstva, pristojnega za posamezno področje, Vlada z uredbo določi gospodarske družbe, samostojne podjetnike posameznike, zavode, državne organe in organizacije, ki morajo organizirati službo varovanja, tudi v (4. alinea) drugih primerih, ko je to iz posebnih varnostnih razlogov nujno potrebno, na predlog ministrstva, ki je pristojno za posamezno področje. V drugem odstavku istega člena je določeno, da predlog za določitev zavezanca v primerih, kadar je to iz posebnih varnostnih razlogov nujno potrebno, poda ministrstvo, pristojno za notranje zadeve.

Določba 59. člena ZZasV ne določa bistvenih vsebinskih meril za odločitev, kdaj je podan posebni varnostni razlog, zato je po presoji sodišča treba določbo 4. alinee (v povezavi z določbo tretjega odstavka 59. člena ZZasV) razlagati kot pooblastilo za odločanje po prostem preudarku (diskrecijska pravica). Gre za pravico, ko zakonodajalec pooblasti (upravni) organ, da ob upoštevanju javnega interesa sam ugotovi vsebino pravne norme, ki jo je treba uporabiti v tem primeru. Navedeno pa ne pomeni, da je odločanje organa po prostem preudarku pravno nevezano. Ko odloča po prostem preudarku, lahko organ pri istem dejanskem stanju izbere izmed več pravno enako možnih odločitev tisto, za katero meni, da je z vidika javne koristi najbolj smotrna, pri čemur je vezan na namen in obseg danega mu pooblastila ter na ustavni načeli enakosti in sorazmernosti. Namen in obseg pooblastila za odločanje po prostem preudarku sta razvidna iz norme, ki tako pooblastilo določa, sicer pa ju je potrebno ugotoviti iz ciljev, ki jih zasleduje celoten predpis ali s pomočjo predzakonskih tekstov. Če organ s svojo odločitvijo preseže meje ali namen pooblastila, je potrebno šteti, da pooblastila ni pravilno uporabil. V obravnavani zadevi sodišče ne dvomi v pravilnost in zakonitost sporne določitev tožeče stranke med zavezance za obvezno organiziranje službe varovanja. Ugotavlja, da je v zadevi določitve obveznega organiziranja službe varovanja zasledovana javna korist izražena že v določbi 1. točke 2. člena ZZasV, ki določa, da je zasebno varovanje varovanje ljudi in premoženja in pojasnjuje ta pojem. Ker je varnost ena izmed temeljih človekovih pravic, mora država zagotoviti, da se ta pravica tudi dejansko uresničuje, kar seveda v konkretnem primeru pomeni, da izpodbijana ureditev ne presega namena niti obsega danega pooblastila.

Prav tako sodišče zavrača tožbene ugovore, ki se nanašajo na kršitev načela sorazmernosti. Kot je pravilno pojasnila tožena stranka v odgovoru na tožbo, je bilo to načelo spoštovano že pri sprejemanju ZZasV in Uredbe, predvsem pa pri določanju kriterijev za zavezance in na tej podlagi za določitev zavezancev. Prav tako uzakonitev teh pogojev pomeni dopusten poseg v načelo svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave RS. Tak poseg je namreč dopusten, če je podan ustavno dopusten cilj. V obravnavani zadevi je ustavno dopusten cilj podan z varstvom javnega interesa, ki ga sodišče vidi predvsem v zagotavljanju varstva ljudi in premoženja.

Določitev zavezancev je v celoti odvisna od izpolnjevanja posebnega varnostnega razloga iz 4 alinee prvega odstavka 59. člena ZZsaV. Kdaj je šteti, da je podan posebni varnostni razlog, določa tretji odstavek istega člena, ki veže obstoj tega pogoja na zavezančevo dejavnost, pri kateri obstaja predvidljiva možnost nepričakovane nevarnosti ali povečana stopnja tveganja za varnost ljudi in premoženja. Po presoji sodišča citirana določba, kot pravno nedoločen pojem, predstavlja dovolj jasen okvir, ki ga je treba upoštevati pri določitvi zavezanca. Gre za vrednostni pojem, ki ga je po presoji sodišča tožena stranka uporabila v skladu z namenom in ciljem sporne ureditve. Tako tožeča stranka opravlja (gostinsko) dejavnost, ki jo je v skladu z Uredbo o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 69/07 in 17/08) mogoče uvrstiti kot dejavnost ustanovljeno z namenom javnega zbiranja, v to kategorijo pa se upoštevaje 12. člena ZJZ uvršča tudi občasno izvajanje javnih prireditev. Sodišče prav tako ugotavlja, da tožena stranka ni presegla pooblastila za odločanje po prostem preudarku, saj je tako v odgovoru na tožbo, kot pripravljalni vlogi, izčrpno pojasnila razloge, zaradi katerih je bil pri določitvi tožeče stranke kot zavezanke izpolnjen tudi nadaljnji pogoj iz tretjega odstavka 59. člena ZZasV, to je „obstoj predvidljive možnosti nepričakovane nevarnosti ali povečane stopnje tveganja za varnost ljudi in premoženja“. Po presoji sodišča ga je pravilno uporabila z upoštevanjem podatka o velikosti in kapaciteti lokala ter ugotovitvami požarnega inšpektorja ob priliki inšpekcijskega pregleda, obstoj povečane stopnje tveganja za varnost ljudi in premoženja, pa je utemeljila s podatki o številu in vrsti kršitev ugotovljenih med obratovanjem lokala ... Na podlagi navedenega sodišča ugotavlja tudi, da izpodbijana ureditev iz 3. člena Uredbe v povezavi z Prilogo 1, ki tožečo stranko uvršča med zavezance iz 1 alinee prvega odstavka 59. člena ZZasV, ne posega v določbo 22. člena Ustave RS in določbo 14. člena Ustave RS. Do kršitve teh določb bi namreč po presoji sodišča prišlo v primeru, če uvrstitev tožeče stranke med subjekte, ki morajo obvezno organizirati službo varovanja, ne bi bila upravičena, oziroma bi temeljila na presoji, ki ni stvarno opravičena.

Upoštevaje navedeno obrazložitev sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno in skladno z namenom iz določbe 59. člena ZZasV tožečo stranko določila kot zavezanko, ki mora organizirati službo varovanja in jo zaradi te določitve uvrstila na seznam zavezancev v Prilogi 1 Uredbe. Iz navedenega razloga sodišče tožbo kot neutemeljeno, na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10), zavrnilo.