Jedro

Služnost v javno korist se personificira osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Tožnica kot služnostna zavezanka ni izkazala, da je preostala nepremičnina zanjo izgubila gospodarski pomen - ni namreč obrazložila uporabe pred ustanovitvijo služnosti in ni pojasnila, kako bi ustanovljena služnost, ki zajema le manjši del celotne nepremičnine, vplivala na izgubo gospodarskega pomena zanjo, zlasti ob upoštevanju, da je tožnica solastnica obravnavane nepremičnine v deležu, ki znaša manj kot 1/10 celotne površine nepremičnine.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo v 1. točki izreka v korist družbe A. d.o.o. dovolil obremenitev nepremičnine parc. št. 208/14 k.o...., deleža 6684/68362 last A.A., s služnostjo v javno korist za čas obratovanja infrastrukture. V 2. točki izreka odločil, da obremenitev nepremičnine s služnostjo v javno korist obsega: - postavitev daljnovodnega stebra št. 17, približno na sredini južne polovice parcele ob vzhodni meji le te, napeljavo električnih vodnikov in zaščitne vrvi ter izvedbo dostopne poti, ki se izvede po obstoječi poljski poti ob vzhodni meji parcele do daljnovodnega stebra št. 17, s širino daljnovodnega koridorja 15m levo in 15 m desno, merjeno od osi daljnovoda ter s širino dostopne poti 4 m, s tem, da daljnovodni koridor poteka približno po sredi južne polovice parcele od zahodne meje proti vzhodni meji (tj. proti stebru), blago zamaknjeno na zahodu malo južneje in na vzhodu malo severneje; - dovoljenje, da služnostni upravičenec in njegovi izvajalci na tem zemljišču izvajajo vsa dela, ki so potrebna za postavitev ali preureditev, obratovanje, nadzor, vzdrževanje in rekonstrukcijo daljnovoda in neoviran dostop služnostnemu upravičencu in njegovim izvajalcem do služečih zemljišč in daljnovodnega stebra ob katerem koli času; - opustitev pogozdovanja oziroma sajenja ostalega drevja ali druge vegetacije na zemljišču tako, da v nobenem primeru ne bo sajenja na območju dostopne poti, na območju koridorja daljnovoda pa drevje ali druga vegetacija ne sme presegati višine 3 m; - obveznost služnostnega upravičenca, da izbere način dostopa, ki bo v najmanjši možni meri motil oz. obremenjeval zemljišče. V točki 3 izreka, da služnostna upravičenka pridobi služnostno pravico v javno korist v obremenjenem deležu nepremičnine z dnem izdaje odločbe o obremenitvi nepremičnine s služnostjo v javno korist in pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve. V 4. točki izreka, da je odločba, skupaj s sklenjenimi pogodbami o služnosti daljnovoda v javno korist, ki jih je služnostni upravičenec že sklenil z vsemi ostalimi solastniki nepremičnine parcele št. 208/14 k.o. ..., podlaga za izbris zaznambe uvedbe postopka ustanovitve služnosti v javno korist in za vpis služnostne pravice na nepremičnini parc. št. 208/14 k.o. ..., pri pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču, v korist A. d.o.o. V 5. točki pa predlog tožnice, da je predlagatelj dolžan prevzeti od lastnice njen solastniški delež na nepremičnini in ji za to plačati odškodnino v višini njenega celotnega solastnega deleža, zavrnil. V 6. točki je stranke glede odškodnine napotil na sodišče. V 7. točki zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka. V obrazložitvi navaja, da odloča na podlagi določb Zakona o prostorskem načrtovanju (ZUreP-1) in Energetskega zakona (EZ). Za daljnovod DV 2x110 kV ... je bila sprejeta Uredba o državnem lokacijskem načrtu za daljnovod. Odločba o uvedbi postopka je pravnomočna. V obravnavanem postopku ponavlja svoja izvajanja o podanosti javne koristi, opredeljuje pa se tudi do nujnosti obravnavanega postopka v skladu s tretjim odstavkom 93. člena ZUreP-1. Navaja tudi, da so ostali solastniki nepremičnine že sklenili pogodbe. Zavrača predlog razlastitvene upravičenke, ki ga ta utemeljuje na 99. členu ZUreP-1 in zahteva odkup njenega solastninskega deleža, ker meni, da se namen in raba parcele nista spremenila glede na prejšnje stanje. Služnostna zavezanka ni dokazala izgube gospodarskega pomena. Trasa daljnovoda obsega le manjši procent celotne parcele, ki meri 83.861 m2, služnostna zavezanka pa je le ena izmed 42 solastnikov parcele. Zavrača priglašene stroške razlastitvene zavezanke, ker meni, da ji na podlagi določbe 105. člena ZUreP-1 ne pripadajo.

2. Drugostopni organ je pritožbo tožnice zoper odločitev v prvi do šesti točki izreka zavrnil (prva točka izreka); odločitev v sedmi točki izreka odpravil in vrnil prvostopnemu organu v ponovni postopek (druga točka izreka); zahtevo za povračilo stroškov: nagrado za to pritožbo in pavšalne pisarniške stroške pa zavrnil (tretja točka izreka). V obrazložiti soglaša s prvostopnim organom, da je določitev služnosti v korist A. pravilna, prav tako pa je pravilno določen tudi obseg služnosti. Ne soglaša z ugovori, da za postavitev stebra električne napeljave ni mogoča služnost. Pravilno pa je organ odločil tudi o predlogu za prevzem solastnega deleža na nepremični. Odločitev prvostopnega organa v sedmi točki izreka je odpravil glede na določbo četrtega odstavka 105. člena ZUreP-1 v skladu s sodno prakso. Zavrnil pa je stroške pritožbenega postopka ob uporabi prvega odstavka 114. člena ZUP.

3. Tožnica navaja, da za določitev služnostnega upravičenca - A. d.o.o. ni nikakršne podlage. Organ meni, da je A. d.o.o. nekakšna personifikacija vsakokratnega operaterja infrastrukture, vendar je po 510. členu EZ le začasni koncesionar. Ravnanje upravnega organa tako dejansko povečuje vrednost A. kot gospodarske družbe na škodo javnega interesa. Pravica služnosti ne daje imetniku pravice, da bi posegel v substanco stvari, na kateri ima služnost, pač pa le pravico uporabljati tujo stvar. Investitor je na zemljišču tožnice že zgradil betonski temelj, steber daljnovoda in napeljal električno omrežje, kar zagotovo spreminja substanco stvari. Če je ne bi, bi lahko tudi vse ceste, železnice in druge potrebne objekte gradili le na podlagi služnosti, tega pa ne počnejo nikjer. Tožnica je investitorju večkrat ponudila, da odkupi dele zemljišč, vendar investitor tega ni hotel storiti. V delu, ki zadeva samo napeljavo, ki se ne dotika tal, bi bilo to morda še nekako opravičljivo, zagotovo pa ni v delu, ki se nanaša na železobetonske konstrukcije in dostopne poti, ki trajno spreminjajo namembnost zemljišča, še posebej, ker je upravni organ odločil, da služnost ni časovno omejena. Ustanovljena služnost je dejansko še najbližje stavbni pravici, ne pa služnosti. Tožnici ostaja gola lastninska pravica in obveznost plačila davkov. Brez pravne podlage je stališče, da je mogoče zahtevati, da predlagatelj prevzame tudi ostalo zemljišče le, če gre za razlastitev, kar je v nasprotju s sedmim odstavkom 110. člena ZUreP-1. Z gradnjo je za tožnico izgubljena ekonomska vrednost nepremičnine. Pozidanega dela zagotovo ne more uporabljati, uporaba ostalih delov nepremičnine pa je tako omejena, da nima ekonomskega smisla. Izpodbija tudi odločitev o stroških postopka - 3. točko izreka drugostopne odločbe. Odločitev je v neskladju z obrazložitvijo. Organ ugotavlja, da je tožnica upravičena do povračila stroškov postopka omejitve lastninske pravice in da bo prvostopni upravni organ o stroških pritožbenega postopka odločil skupaj z odločitvijo o ostalih stroških, v izreku pa je odločeno, da se zahteva za povračilo stroškov pritožbenega postopka zavrne. Glede na navedeno in glede na dejstvo, da ZUreP-1 izrecno določa, da se zavezancu povrnejo stroški postopka, je treba odločitev o stroških pritožbenega postopka spremeniti in zahtevku tožnice ugoditi. Predlaga odpravo prvostopne odločbe ter spremembo tretje točke drugostopne odločbe ter zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis.

5. Stranka z interesom v tem postopku je na tožbo odgovorila. Predlaga zavrnitev in zahteva stroške postopka v višini morebitnih taks.

6. Tožba ni utemeljena.

7. Predmet spora je izpodbijana odločba, s katero je organ odločil, da se v korist A. d.o.o. kot služnostnega upravičenca dovoli obremenitev solastninskega deleža nepremičnine tožnice kot služnostne zavezanke s trajno služnostjo v javno korist, v tam navedenem obsegu.

8. Pravno podlago za odločanje o obremenitvi nepremičnine s služnostjo v javno korist predstavlja 110. člen ZUreP-1, na katerega se sklicuje tudi izpodbijana odločba, in ki določa, da se lastninska pravica na nepremičnini lahko začasno ali trajno obremeni s služnostjo v javno korist, če je to nujno potrebno za postavitev omrežij in objektov gospodarske javne infrastrukture in njihovo nemoteno delovanje, ustanovitev služnosti pa lahko predlaga država, občina oziroma izvajalec javne službe; če tako določa poseben zakon, pa se lahko služnost ustanovi tudi za postavitev in nemoteno delovanje omrežij in objektov druge javne infrastrukture, upravičenec pa je v tem primeru investitor javne infrastrukture (prvi do tretji odstavek). Glede ugotavljanja dopustnosti ustanovitve služnosti po tem členu in glede drugih vprašanj, ki niso posebej urejena, pa se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi (sedmi odstavek). To pomeni, da se za dopustnost ustanovitve služnosti v javno korist uporabljajo določbe tega zakona o razlastitvi, to pa je 100. člen ZUreP-1, ki ureja izdajo odločbe, s katero se ugotovi, ali je javna korist izkazana ter se odloči o uvedbi postopka, ter v povezavi z njim 93. člen (v zvezi z ugotavljanjem izkazanosti javne koristi) in 92. člen tega zakona (v zvezi z ugotavljanjem, ali je razlastitev oziroma omejitev lastninske pravice za dosego javne koristi nujno potrebna in ali je javna korist razlastitvenega namena v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino). Ker gre za postavitev infrastrukture za prenos in distribucijo električne energije, se uporablja tudi določbe EZ.

9. V predmetni zadevi je že bila izdana odločba o uvedbi postopka za obremenitev lastninske pravice s trajno služnostjo v javno korist in ugotovljeno tudi, da se bo služnost ustanovila v korist investitorja daljnovoda A. d.o.o., torej nosilca te infrastrukturne dejavnosti kot subjekta z lastnostjo upravljavca infrastrukture, kar je v skladu z določbo tretjega odstavka 110. člena ZUreP-1 oziroma četrtim odstavkom 59. člena EZ, zato sodišče pravilnosti odločitve o služnostnem upravičencu ponovno ne presoja.

10. Sodišče dodaja še, da je 510. člen Energetskega zakona - EZ-1, na katerega se sklicuje tožnica, pričel veljati 7. 3. 2014, torej po izdaji prvostopne odločbe o uvedbi postopka. Določa, da mora Vlada v šestih mesecih od uveljavitve tega zakona sprejeti koncesijski akt in na podlagi izdane odločbe o podelitvi koncesije z družbo A. d.o.o. kot koncesionarjem skleniti koncesijsko pogodbo za opravljanje gospodarske javne službe dejavnost sistemskega operaterja električne energije (prvi odstavek), v nadaljevanju pa, da do sklenitve koncesijske pogodbe gospodarska družba iz prejšnjega odstavka izvaja gospodarsko javno službo na način, kot jo je izvajala do uveljavitve tega zakona (drugi odstavek). Ob tem pa sodišče opozarja še na določbo 550. člena EZ-1, po kateri se prekrškovni, inšpekcijski in upravni postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, dokončajo po dosedanjih predpisih. Obravnavani postopek pa se je nedvomno pričel pred uveljavitvijo EZ-1, v času uvedbe postopka pa je A. opravljal gospodarsko javno službo, kar pomeni, da je bil ustanovitev upravičen predlagati na podlagi drugega odstavka 110. člena ZUreP-1. Da pa je služnost v korist A. (in ne v korist vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja (tretji odstavek 59. člena EZ)), je posledica zemljiškoknjižnih pravil in pravne narave služnostne pravice v javno korist (gre namreč za nepravo stvarno služnost). Služnost v javno korist se personificira osebi, ki opravlja dejavnost, katere sestavni del je javna korist. Po določbi drugega odstavka 14. člena ZZK-1 se pri vpisu pravice navedejo podatki imetnika, če zakon ne določa drugače. Ne ZUreP-1 niti EZ pa ne določata drugače. Zato sodišče ne sprejema ugovora o napačni določitvi imetnika pravice.

11. Tožnica tudi ne more uspeti z ugovorom, da je z ustanovitvijo služnosti kot v obravnavanem primeru, ko gre za gradnjo betonskega temelja, stebra daljnovoda in napeljave električnega omrežja, presežen namen služnosti, ker se na tak način posega v substanco stvari. Ustanovitev služnosti za namene kot v obravnavani zadevi dopušča že sam zakon (poleg citirane določbe 110. člena ZUreP-1 še 59. člen EZ), torej je ustanovitev že na tej podlagi dopustna. Vendar sodišče še dodaja, da tožnica nima prav, da pravica služnosti ne daje imetniku pravice, da bi posegal v substanco stvari. Npr. pri ustanovitvi nujne poti (88. člen Stvarnopravnega zakonika), ki je po svoji pravni naravi tudi služnost, se redno spreminja uporaba in substanca služeče nepremičnine z izgradnjo poti. Dejstvo zgrajenega betonskega temelja in daljnovoda bo upoštevano v postopku določitve višine odškodnine.

12. Kot neutemeljen sodišče presoja tudi tožbeni ugovor, da je organ brez pravne podlage zavrnil zahtevo za prevzem preostalega dela zemljišča po 99. členu ZUreP-1, ker da to velja le v primeru, če gre za razlastitev. Po 99. členu ZUreP-1 lahko razlastitveni zavezanec, če v postopku razlastitve ugotovi, da bi z razlastitvijo dela njegovih nepremičnin zanj izgubila gospodarski pomen tudi lastninska pravica na ostalem delu njegovih nepremičnin, zahteva, da razlastitveni upravičene prevzame v last tudi te nepremičnine. Kot pravilno navaja tudi tožnica, sedmi odstavek 110. člena ZUreP-1 izrecno dopušča uporabo ostalih določb v poglavju o razlastitvi tudi v takih primerih. Sicer pa sodišče ugotavlja, da organ ni zavrnil tožničine zahteve za prevzem ostalega zemljišča iz razloga, kot očita tožnica, temveč je (in s tem se strinja tudi sodišče) pravilno ocenil, da tožnica kot služnostna zavezanka ni izkazala, da je preostala nepremičnina zanjo izgubila gospodarski pomen - ni namreč obrazložila uporabe pred ustanovitvijo služnosti in ni pojasnila, kako bi ustanovljena služnost, ki zajema le manjši del celotne nepremičnine, vplivala na izgubo gospodarskega pomena zanjo, zlasti ob upoštevanju, da je tožnica solastnica obravnavane nepremičnine v deležu, ki znaša manj kot 1/10 celotne površine nepremičnine. Pa tudi kolikor je tožnica z zahtevo menila, da se prevzame v last le del nepremičnine, ki je obremenjen s služnostjo, ni izkazala, da bi ji na obremenjenem delu nepremičnine ostala gola lastninska pravica in bi obremenjen del nepremičnine izgubil ekonomski pomen. Pri tem je opozoriti, da bo dostopna pot do daljnovoda potekala po obstoječi poljski poti, kar pomeni, da se raba ne bo spremenila in ekonomski izkoristek tega dela nepremičnine ne bo po ustanovitvi služnosti spremenjen. Tožničina zatrjevanja, da ji bo ostala le gola lastninska pravica, so zato tudi v upravnem sporu nepojasnjena.

13. Tožnica še ugovarja po njenem mnenju neskladju med izrekom in obrazložitvijo v zvezi z odločitvijo o povrnitvi stroškov pritožbenega postopka v drugostopni odločbi. Tudi ta ugovor tožnice ne drži. Drugostopni organ je namreč, sledeč pravnemu stališču naslovnega sodišča, kot izhaja iz sodb, I U 275/2014, I U 500/2014, itd. odpravil 7. točko izreka prvostopne odločbe, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo tožnice za povrnitev stroškov postopka, hkrati pa naložil prvostopnemu organu, da mora odločiti še o stroških postopka, ki jih je tožnica priglasila v pritožbi, ki jo je vložila zoper odločbo prvostopnega organa, torej zoper odločbo, ki jo je drugostopni organ odpravil in vrnil v ponovno odločanje. Prvostopni organ mora torej odločiti še o stroških v zvezi s pritožbo, o katerih še ni bilo odločeno in s katero je bila tožnica uspešna. Ker pa je tožnica s pritožbo zoper v tem upravnem sporu izpodbijano odločbo uspela le v delu, ki se nanaša na stroške postopka, je tudi po presoji sodišča drugostopni organ pravilno odločil, ko je zavrnil njeno zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

14. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

15. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.