Jedro

Ker ni mogoče enačiti v opisu temeljnega kaznivega dejanja A. A. opisanih dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na B. B., z opisom napeljevanja kot oblike udeležbe B. B., obsojeni s pritožbenimi navedbami, da je v posledici izreka oprostilne sodbe za B. B. odpadel eden od konstitutivnih zakonskih znakov, opisan v temeljnem kaznivem dejanju A. A., zaradi česar tudi ni več podano temeljno kaznivo dejanje A. A. in s tem ne dejanje pomoči C. C., ne more biti uspešen.

Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu svojo odločitev v zvezi z izrekom oprostilne sodbe za B. B. zmotno utemeljuje z dejstvom, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 59294/2010, z dne 18. 6. 2015, vendarle kljub razveljavitvi prvostopenjske sodbe za B. B. zahtevi za varstvo zakonitosti C. C. v delu zaradi dejanja pomoči k temeljnemu kaznivemu dejanju A. A. in A. A. v celoti zavrnilo kot neutemeljeni, sodišče druge stopnje ne sprejema. Pritožnik namreč spregleda določbo drugega odstavka 424. člena ZKP, po kateri bi Vrhovno sodišče, v kolikor bi povezovalo dejanje napeljevanja B. B. s temeljnim kaznivim dejanjem A. A. oziroma z dejanjem pomoči C. C., imelo pooblastilo ravnati tudi v korist A. A. in C. C., pa temu ni bilo tako (beneficium cohaesionis oziroma pravna dobrota pridruženja).

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obsojeni C. C. je dolžan plačati na 765,00 EUR odmerjeno sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrglo zahtevo za obnovo postopka, katero je vložil obsojeni C. C. zoper sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 59294/2010, z dne 19. 7. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 59294/2010, z dne 30. 5. 2014, in sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 59294/2010, z dne 18. 6. 2015, ter odločilo, da je obsojeni dolžan plačati sodno takso v višini 180,00 EUR.

2. Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo obsojeni C. C. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da zahtevi ugodi in dovoli obnovo kazenskega postopka, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po proučitvi razlogov izpodbijanega sklepa, pritožbenih navedb in spisovnega gradiva pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da dejstva in dokazi v zahtevi za obnovo kazenskega postopka očitno niso takšni, da bi se mogla na podlagi njih dovoliti obnova, ter zahtevo obsojenca na podlagi določbe prvega odstavka člena 413 Zakona o kazenskem postopku (ZKP) utemeljeno zavrglo.

5. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je obsojeni C. C. zahtevo za obnovo kazenskega postopka vložil v zvezi z dejanjem pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 244 KZ ter v zvezi s členom 27 KZ in v zvezi z nadaljevanim kaznivim dejanjem ponareditve ali uničenja poslovnih listin po prvem odstavku člena 240 KZ, za kar je bil pravnomočno obsojen s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 59294/2010, z dne 19. 7. 2013, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 59294/2010, z dne 30. 5. 2014, ter v zvezi s sodbo Vrhovnega sodišča opr. št. I Ips 59294/2010, z dne 18. 6. 2015, na enotno kazen eno leto in deset mesecev zapora. Zahtevo za obnovo kazenskega postopka pa je utemeljeval z dejstvom, da je bil B. B. s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 59294/2010, z dne 5. 9. 2016, pravnomočno oproščen očitka storitve dejanja napeljevanja h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 244 KZ v zvezi s 26. členom KZ, ter s predložitvijo novih dokazov, to je strokovnega mnenja Č. Č. z dne 7. 12. 2016 ter kopije dela delovne biografije avtorja D. D. „Y.“, kar vse se v bistvenem nanaša na temeljno kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku člena 244 KZ, za katerega je bil pravnomočno obsojen A. A., v zvezi s čimer izpostavlja akcesornost očitka dejanja pomoči k temu kaznivemu dejanju.

6. Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem sklepu utemeljeno zaključilo, da ne dejstvo pravnomočne oprostilne sodbe, izrečene B. B. v zvezi z očitkom napeljevanja A. A. k temeljnemu kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 244 KZ niti novi dokazi (strokovno mnenje Č. Č. in delovna biografija avtorja D. D.) ni takšne vsebine in vrednosti, da bi lahko, samo zase ali glede na izpeljan dokazni postopek, ki se je za obsojenca zaključil s pravnomočno obsodilno sodbo tako zaradi dejanja pomoči k temeljnemu kaznivemu dejanju A. A. kot zaradi nadaljevanega kaznivega dejanja ponareditve ali uničenja poslovnih listin, omajalo sprejeto dokazno oceno tako, da bi bil obsojeni teh očitkov oproščen.

7. Zmotno je stališče pritožnika, da je sodišče prve stopnje z izdajo izpodbijane odločitve kršilo načelo zakonitosti. Obsojenemu je pritrditi, da mora kazenskopravni očitek izpolnjevati konkretizacijo vseh objektivnih in po možnosti subjektivnih zakonskih znakov, predpisanih v kazenskem zakonu, ne pa, da izrek pravnomočne oprostilne sodbe B. B. zaradi očitka napeljevanja k temeljnemu kaznivemu dejanju A. A. predstavlja podlago za zaključek, da temeljno kaznivo dejanje A. A. ni več podano, saj da je odpadel eden od v izreku sodbe opisan konstitutivni znak temeljnega kaznivega dejanja, s tem pa, zaradi akcesornosti udeležbe, ni podano več niti dejanje pomoči k temeljnemu kaznivemu dejanju.

8. Iz izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 59294/2010, z dne 19. 7. 2013, točka I/1, je razvidno, da je bil A. A. pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem in prvem odstavku člena 244 KZ, pri čemer je deloval na podlagi poprejšnjega dogovora z B. B. kot osebo, ki stoji za gospodarsko družbo E. d.o.o. oziroma na pobudo in po navodilih B. B. kot končnega pridobitelja premoženjske koristi. Protispisno je tako zatrjevanje pritožnika, da je z izrekom pravnomočne oprostilne sodbe za B. B. v zvezi z dejanjem napeljevanja k temeljnemu kaznivemu dejanju A. A. odpadel eden od zakonskih znakov v opisu temeljnega kaznivega dejanja, saj se inkriminacija napeljevanja B. B. kot oblika udeležbe v opisu kaznivega dejanja, za katerega je bil pravnomočno spoznan za krivega A. A., sploh ne pojavlja.

9. Pritožnik nepravilno tolmači v opisu temeljnega kaznivega dejanja A. A. navedene oblike aktivnosti oziroma interesne povezave B. B. (dogovarjanje, pobuda, navodila, interesno obvladovanje gospodarske družbe E. d.o.o.), ki predstavljajo dejstvene kategorije, vezane na B. B., kot obeležje njegove udeležbe v obliki napeljevanja, za katerega je bil pravnomočno oproščen. Dejanje napeljevanja B. B. je namreč v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 59294/2010, z dne 19. 7. 2013, v točki II/1, oziroma z dne 5. 9. 2016, točka II, opisano v obliki „priprave“ A. A. k inkriminiranim aktivnostim, za kar je iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 59294/2010, z dne 18. 6. 2015, razbrati, da ne zadošča potrebni stopnji konkretizacije napeljevanja po členu 26 KZ (točka 46 obrazložitve sodbe).

10. Ker ni mogoče enačiti v opisu temeljnega kaznivega dejanja A. A. opisanih dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na B. B., z opisom napeljevanja kot oblike udeležbe B. B., obsojeni s pritožbenimi navedbami, da je v posledici izreka oprostilne sodbe za B. B. odpadel eden od konstitutivnih zakonskih znakov, opisan v temeljnem kaznivem dejanju A. A., zaradi česar tudi ni več podano temeljno kaznivo dejanje A. A. in s tem ne dejanje pomoči C. C., ne more biti uspešen.

11. Iz razloga, ker pritožnik napačno enači opis aktivnosti oziroma interesnih povezav B. B. v temeljnem kaznivem dejanju A. A. z opisom dejanja napeljevanja B. B. k temeljnemu kaznivemu dejanju, pa so neutemeljena tudi njegova nadaljnja pritožbena navajanja, da izrek oprostilne sodbe za B. B. v zvezi z dejanjem napeljevanja vpliva na stopnjo dokazanosti temeljnega kaznivega dejanja A. A. Izrek oprostilne sodbe za B. B. iz razloga po prvi točki člena 358 ZKP (ker dejanje, ki je predmet obtožnega akta, po zakonu ni kaznivo dejanje) v ničemer ne posega v dokazanost temeljnega kaznivega dejanja A. A., kar pravilno poudarja prvostopenjsko sodišče v izpodbijanem sklepu (točka 5 obrazložitve sklepa).

12. Pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu svojo odločitev v zvezi z izrekom oprostilne sodbe za B. B. zmotno utemeljuje z dejstvom, da je Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 59294/2010, z dne 18. 6. 2015, vendarle kljub razveljavitvi prvostopenjske sodbe za B. B. zahtevi za varstvo zakonitosti C. C. v delu zaradi dejanja pomoči k temeljnemu kaznivemu dejanju A. A. in A. A. v celoti zavrnilo kot neutemeljeni, sodišče druge stopnje ne sprejema. Pritožnik namreč spregleda določbo drugega odstavka člena 424 ZKP, po kateri bi Vrhovno sodišče, v kolikor bi povezovalo dejanje napeljevanja B. B. s temeljnim kaznivim dejanjem A. A. oziroma z dejanjem pomoči C. C., imelo pooblastilo ravnati tudi v korist A. A. in C. C., pa temu ni bilo tako (beneficium cohaesionis oziroma pravna dobrota pridruženja).

13. Senat sodišča druge stopnje se pridružuje tudi stališču v izpodbijanem sklepu, da vprašanje knjiženja opcijskih pogodb na način, kot je predstavljeno v strokovnem mnenju Č. Č., ne vpliva na dokazanost temeljnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 244 KZ. Kot je razvidno iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 59294/2010, z dne 19. 7. 2013, sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 59294/2010, z dne 30. 5. 2014, in sodbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. I Ips 59294/2010, z dne 18. 6. 2015, so vsa tri sodišča zavrnila obrambne navedbe, ki se nanašajo na vprašanje skrivanja izvornih opcijskih pogodb med F. d.d. in družbo E. d.o.o. z dne 3. 1. 2007 in 8. 5. 2007 s strani A. A., pri čemer so izhajala iz celote dokaznega postopka ter razlagala slovenske in mednarodne računovodske standarde v luči dejanskih okoliščin, ugotovljenih tekom dokaznega postopka z zaslišanjem priče G. G., vodje računovodstva v oškodovani družbi, H. H., tajnice A. A. v kritičnem času, I. I., pravnika v oškodovani družbi, in J. J., finančnega svetovalca A. A., ter celotne dokumentacije, ki razkriva ravnanja A. A. z namenom, da osebe izven kroga udeležencev posla preprodaje delnic K. za dejanski posel ne bi izvedele, s čimer je prikril namen pridobitve protipravne premoženjske koristi družbi E. d.o.o. oziroma B. B. (npr. izjava z dne 29. 5. 2008 v prilogi A 238, odgovor F. d.o.o z dne 15. 10. 2010 v prilogi C 765; str. 112 in nasl., str.115 prvostopenjske sodbe; točka 18, točka 52, točka 53, točka 54, točka 56, točka 57, točka 58, točka 59, točka 60, točka 72, točka 85, točka 120 drugostopenjske sodbe; točka 25, točka 60, točka 62 sodbe Vrhovnega sodišča).

14. Drži pritožnikova ugotovitev, da v dokaznem postopku ni bilo odrejeno izvedenstvo s področja računovodske obravnave opcijskih pogodb. Ni pa mu mogoče pritrditi, da predloženo strokovno mnenje Č. Č. izkazuje laično in zato napačno tolmačenje ekonomskih predpisov in ekonomske prakse, zaradi česar je zmotno ugotovljeno dejstvo skrivanja izvornih opcijskih pogodb s strani A. A. kot ena izmed pomembnih okoliščin, ki utemeljujejo izrek pravnomočne obsodilne sodbe za temeljno kaznivo dejanje po členu 244 KZ. Sodišče druge stopnje se, brez da bi se opredeljevalo do kredibilnosti avtorice mnenja, pridružuje oceni pritožnika, da predloženo strokovno mnenje Č. Č. predstavlja nedvomno natančno razlago ekonomskih pojmov (opcijska pogodba, prihodki, odhodki, poslovni izid, sredstva, obveznosti, bilanca stanja), ki pa očitno, v posledici selektivnega osredotočenja Č. Č. le na del dejanskega dogajanja v kritičnem času, ne more ključno vplivati na celovito dokazno oceno, sprejeto na podlagi načela proste dokazne presoje v prvem sojenju (glej predhodno točko). Tudi pritožbena opozarjanja, da G. G. ni izvedenka ter da področja opcijskih pogodb ne pozna in da opravljene revizije v F. d.d. niso pokazale nobenih napak pri knjiženju opcijskih pogodb, ter pritožbene primerjave opcijske pogodbe z drugimi obligacijskimi zavezami (predračuni), so iz navedenega razloga za presojo pravilnosti odločitve v postopku odločanja o vloženi zahtevi za obnovo brezpredmetni.

15. Enako sklepno stališče kot v predhodni točki pritožbeni senat zavzema tudi glede pritožbenega navajanja, ki se nanaša na pojem kapitalskega dobička oziroma poslovne izgube družbe E. d.o.o. v zvezi s preprodajo delnic K. Upoštevaje ključno ugotovitev v pravnomočni sodbi zoper pritožnika zaradi dejanja pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom člena 244 KZ, da je družba E. d.o.o. bila dana na razpolago A. A. le kot sredstvo za ustvarjanje pogojev za pridobitev premoženjske koristi B. B. (str. 148 in nasl. prvostopenjske sodbe v prvem sojenju), se pokaže kot prazno pritožbeno razglabljanje o poslovnem izidu družbe E. d.o.o. v povezavi s predmetnim poslom. Pritožbeno sodišče sprejema utemeljitev izpodbijanega sklepa v točki 7 obrazložitve in zaključuje, da pritožnikovo izpostavljanje strokovnega mnenja Č. Č. v delu, ki se nanaša na proučitev posla z delnicami K. v letu 2007 in 2008, kot je razviden le iz dokumentacije družbe E. d.o.o., ne more vplivati na pravilnost zaključka, da je bila predmetna družba, zaradi pridobitve razlike med borzno in „zaklenjeno“ ceno delnic K. v škodo družbe F. d.d., uporabljena kot navidezni poslovni partner le v interesu B. B. Z zatrjevanjem, da je družba E. d.o.o v poslu preprodaje predmetnih delnic delovala kot dejanski pošten kupec in prodajalec, pritožnik podaja lastno dokazno oceno dejstev in okoliščin, pretresenih v obširnem dokaznem postopku, ki je samo s predloženim strokovnim mnenjem ne more podpreti.

16. Tudi pritožbene navedbe, da predložena kopija dela delovne biografije avtorja D. D. „Y.“ razkriva dejanskega nosilca posla preprodaje delnic K. v F. d.d. in osebo, ki je določala način hrambe dokumentov v tej gospodarski družbi v kritičnem času, ter da je zato zaslišanje D. D. kot priče ključno zlasti za ugotovitev pravega storilca temeljnega kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom člena 244 KZ, senat sodišča druge stopnje zavrača kot neutemeljene. Predloženi dokaz se, tudi v kolikor bi se izkazala resničnost pritožnikovega sklepanja, da je za A. A. tretja oseba nastopala navzven kot nosilec posla preprodaje delnic K., ne nanaša na osrednje za A. A. obremenilne ugotovitve v pravnomočni sodbi. Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu v točki 9 obrazložitve zato pravilno ugotovilo, da na dokazno oceno, sprejeto v pravnomočni sodbi glede kaznivih dejanj pod točko I/1 - 3 predloženi nov dokaz ne more vplivati (str. 75 do 123 sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. X K 59294/2010, z dne 19. 7. 2013; točke 39 do 45, točke 55 do 65, točke 69 do 73, točke 76 do 77, točke 84 do 87, točka 150 sodbe Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. II Kp 59294/2010, z dne 30. 5. 2014).

17. Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, drugostopenjsko sodišče pa pri presoji izpodbijanega sklepa ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek člena 402 ZKP), je pritožbo obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno.

18. Izrek o stroških temelji na določbi člena 98 ZKP v zvezi z Zakonom o sodnih taksah in tarifnimi številkami 7143 in 7113, upoštevaje v pravnomočni sodbi ugotovljeno premoženjsko stanje pritožnika in dolžino pravnomočno izrečene zaporne kazni v postopku, na katerega se nanaša vložena zahteva za obnovo (faktor 1,5 in znesek 510,00 EUR za pravnomočno izrečeno zaporno kazen eno leto in deset mesecev).