Jedro

Pridobitelj lastninske pravice se ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo, če je vedel, da tretji obdeluje sporno nepremičnino. Takšno vedenje mu namreč nalaga raziskovalno dolžnost v zvezi z morebitnim priposestvovanjem.

Izrek

Pritožba se zavrne ter se izpodbijana sodba potrdi.

Tožeča stranka sama krije stroške za odgovor na pritožbo.

Obrazložitev

: V tej pravdni zadevi je sodišče prve stopnje odločalo drugič. Zahtevku za ugotovitev, da so tožniki lastniki spornih nepremičnin, je tudi v drugo ugodilo. Ugotovilo je, da so tožniki sporne nepremičnine priposestvovali. Obenem je ugotovilo, da je bila pri toženki ob sklenitvi darilne pogodbe podana slaba vera, zaradi česar je ne varuje publicitetno načelo.

Proti sodbi vlaga pritožbo toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, če pa ne to, naj jo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Pritožba meni, da sodišče prve stopnje ni ravnalo v skladu z napotki pritožbenega sodišča v prejšnjem razveljavitvenem sklepu. Sodišče prve stopnje bi moralo razčistiti vprašanje, ali je tudi toženka želela s sklenitvijo darilne pogodbe obiti pravice tožnikov. Takšnega namena toženka ni mogla imeti, saj niti ni nedela, da si tožniki lastijo kakršnokoli pravico na spornih nepremičninah. Povedala je, da gotovo ne bi šla sklepat kakršnekoli pogodbe, če bi vedela, da si kdo lasti kakšna upravičenja. Toženka tudi ni vedela in ni mogla vedeti, da bi kdaj v preteklosti pravni predniki menjavali sporne parcele. Kaj takšnega je izvedela šele v dopisu z dne 28.12.2005, ko je bil prenos lastninske pravice nanjo že izvršen. Slabe vere v času sklepanja darilne pogodbe ji tako ni mogoče očitati, prav tako tudi ne navideznosti pravnega posla. Sodišče bi zato moralo uporabiti publicitetno načelo. Od kod naj bi toženka vedela za morebitno menjavo, če dogodki na kraju samem tega niso potrjevali. Tudi sama menjava ni dokazana. Nelogično je tudi sklepanje sodišča prve stopnje, da tožniki 55 let niso vedeli za neurejenost zemljiškoknjižnega stanja. Tožeča stranka v prid zatrjevanem menjalnem razmerju ni predložila nobenih dokazov. Pritožba dalje opozarja na izpoved toženke, da je ob priliki meritev dela parcele, ki jo je podarila M. J., bila prisotna Š., kar so tožniki vedeli, pa temu niso oporekali. Dalje opozarja, da tudi tožnik sam ne izpove, kdaj naj bi bila menjava izvršena. O kakšni menjavi tudi Š. ne ve ničesar, prav tako ne njen sin E. Š.. Po stališču pritožbe tudi ne more držati, da bi prvi tožnik s štirinajstimi leti začel z obdelovanjem spornih parcel. Za menjavo ni vedel niti M. R.. Tudi Z. ni ničesar vedel o menjavi, pa je prvi sosed. Pritožba sklene z nekonkretiziranim očitkom, da je podana kršitev 8. člena ZPP, sodba pa naj tudi ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih, s čimer naj bi bila podana kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 do Uradni list RS, št. 45/2008).

Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je bilo pojasnjeno že v prejšnjem pritožbenem postopku, pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivo dokazno oceno, da so tožniki neposredno (prvi tožnik) ali posredno (ostali tožniki) uporabljali (posestvovali) sporni nepremičnini, kar je bilo vidno tudi navzven. Način izvrševanja je bil tak, da je F. R. tu 55 let kosil travo in imel njivo, v zadnjih letih pa je obe parceli preoral in na njih prideloval poljščine. Ugotovitev tega dejstva, ki se nanaša na vprašanje navzven vidnega izvrševanja posesti, je sodišče oprlo na zaslišanje številnih prič (glej razloge na 4. strani sodbe). Dokazne ocene glede tega vprašanja, pritožba konkretizirano ne izpodbija. Navaja sicer, da to ne drži. Vendar to ni konkretiziran napad na sklenjeno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožba sicer navaja oziroma navaja predvsem to, da naj bi posamezne priče nič ne vedele o menjavi parcel. Nekatere od prič o tem res niso vedele ničesar. Vendar pa je to že drugo dejansko vprašanje. Glede vprašanja menjave (in s tem povezano zakonitostjo posesti) se je sodišče prve stopnje oprlo na zaslišanje tistih prič, ki so o menjavi kaj vedele. Tudi glede tega vprašanja je dokazna ocena prepričljiva in sodišče druge stopnje nima nobenih razlogov, da bi vanjo podvomilo.

Dalje je sodišče na abstraktni ravni sklenilo, da toženka ni bila v dobri veri (ter je zato ne varuje publicitetno načelo). Pri tem se je oprlo na njene lastne navedbe iz odgovora na tožbo, kjer je navedeno, da je tudi sama videla prej opisano navzven zaznavno izvrševanje posesti (oziroma konkretno: F. R., ki je v spornem delu obdeloval nepremičnine). V dokazni oceni je sodišče prve stopnje toženki očitalo, da se, zaslišana kot stranka, do teh navedb ni jasno opredelila. Tak delček dokaznega mozaika je eden izmed ključnih, ki je sodišče privedel do zaključka o odsotnosti dobre vere pri toženki.

S tem pritožbeno sodišče soglaša. Namreč: navzven je bilo izvrševanje posesti izrazito jasno, kar je sodišče ugotovilo s pomočjo zaslišanja prič. Če se k temu doda tudi ugotovljeno dejstvo, da je vsaj delček tega navzven zaznavnega izvrševanja posesti videla tudi sama toženka, velja, da bi morala opraviti vsaj del svoje raziskovalne dolžnosti. Raziskovalna dolžnost je namreč tretjemu, ki sicer zaupa v zemljiško knjigo, naložena v zvezi z njegovo dobrovernostjo. Če je nepremičnina v neposredni posesti nekoga drugega kot prenosnika in je to jasno vidno, ta raziskovalna dolžnost navadno zahteva, da se tretji pozanima, kakšna je pravica neposrednega posestnika na nepremičnini (1).

K tem ugotovitvam je sodišče prve stopnje še dodalo razloge v zvezi z načinom pravnoposlovne odsvojitve (glej razloge na 5. strani sodbe) ter tako sprejelo dokazno oceno. Stranki darilne pogodbe sta se namreč s sklenitvijo darilne pogodbe izognili predpisanemu postopku za prodajo kmetijskih zemljišč. Sodišče prve stopnje je v tej okoliščini videlo dodaten razlog, da pri toženki dobre vere ob sklenitvi darilne pogodbe ni bilo. Vse skupaj pa je smiselno umestilo tudi v siceršnje ozadje posestnega izvrševanja, kakor je bilo ugotovljeno na 3. in 4. strani sodbe.

Pritožbeno sodišče torej soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da pri toženki dobre vere ni bilo in je zato načelo zaupanja v zemljiško knjigo, ki je konkretizirano v 2. odstavku 44. člena SPZ (Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002)), ne varuje.

Pritožbeno sodišče sprejema tudi ostale razloge glede zahtevanih prvin priposestvovanja. Res je sicer, da je vprašanje dobre vere priposestvovalca nova stvarnopravna ureditev zaostrila. Zunajknjižno priposestvovanje je tako po novi ureditvi postalo izjemno. Kljub zagovoru, da zunajknjižno priposestvovanje načeloma več ne bo mogoče, pa se tudi komentatorji SPZ (2) zavedajo, da bodo določene izjeme podane. Ena izmed teh izjem se nedvomno nanaša tudi na preteklo obdobje, ko je glede urejenosti zemljiške knjige veljalo kaotično stanje. Priposestvovalna doba tožnikov pa se nanaša prav na dolgotrajno preteklo obdobje, ko zemljiška knjiga v pravnem redu in življenju nasploh ni imela veljave, kakršno ima danes. Pritožbeno sodišče zato soglaša z ugotovitvami in razlogi sodišča prve stopnje glede podane dobre vere pri tožnikih. Ob že omenjeni dobroverni posesti in ustreznem poteku časa je sodišče prve stopnje tako ravnalo pravilno, ko je zahtevku za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja ugodilo.

Pravilnosti takšne sodbe pritožba ni uspela izpodbiti. Podani tudi niso razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. V skladu s 353. členom ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo iz izpodbijano sodbo potrdilo.

Tožeča stranka z vložitvijo konkretnega odgovora na pritožbo ni niti hipotetično mogla vplivati na svoj pravni položaj. Vložitev takšnega odgovora na pritožbo zato za pravdo ni bila potrebna. V skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP pritožbeno sodišče tožeči stranki zato stroškov zanj ni priznalo.

(1) Glej dr. Matjaž Tratnik, v: Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 270

(2) glej navedeno delo, stran 266.