Jedro

Ugotovitev, da sporno nepremičnino za dovoz in dostop že vseskozi uporabljajo stanovalci predmetne stavbe, ima podlago v izvedenih dokazih. V obdobju od 1973 do 1985 je bilo sporno zemljišče namenjeno tudi javni rabi (peš prehodi), enako pa tudi kratek čas po letu 2003 zaradi gradnje avtocestnega predora, ko je nepremičnina služila kot dostopna pot do začasnega nadhoda nad avtocestno galerijo. Sicer pa je sporna nepremičnina – kot izhaja iz izpovedb prič, ki že daljši čas živijo na tem območju – služila predvsem rabi obravnavane stavbe. Za pritožbeno navedbo, da je služila predvsem zdravstvenemu domu, v procesnem gradivu ni podlage. Nasprotno. Dokazni postopek je prepričljivo pokazal, da sporno zemljišče ni bilo nikoli potrebno za redno rabo stavbe zdravstvenega doma. Ta ima svoj pas obstavbnega zemljišča, ki popolnoma zadošča za prehod peš od vhoda v zdravstveni dom do parkirišča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Udeleženci nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju: sodišče) je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da ima nepremičnina ID znak parcela 000 (kot pripadajoče zemljišče) pravni položaj skupnega dela stavbe v etažni lastnini in da lastninska pravica na njej učinkuje v korist vsakokratnih etažnih lastnikov stavbe z naslovom A. 2. Nasprotna udeleženka odločitve ne sprejema in zoper njo vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog zavrže oz. zavrne. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču v ponovno odločanje.

Pritožnica izpostavlja napačno presojo pretekle urejenosti parcele v naravi, pretekle redne rabe in neupoštevanje določil PUP X. glede namena in funkcionalne vezanosti. Sporna zemljiška parcela ni niti namenjena niti potrebna za funkcioniranje stavbe na naslovu A. (v nadaljevanju: predmetna stavba). Ta stavba ima dostop in dovoz z druge smeri. Zaprt je z leseno ograjo, vendar pa imajo lastniki stavbe ključ in lahko dovoz nemoteno uporabljajo. Temu pritrjuje izpovedba B. B. Navedla je, da je bil v preteklosti vstop v njihovo stavbo z druge strani. Sporna zemljiška parcela je namenjena in potrebna za zdravstveni dom. Predvidena je bila kot del krožne poti. Priča C. C. je vhod, kjer so stanovalci postavili leseno ograjo, celo označila za „glavni vhod“, v nadaljevanju pa je protislovno in neresnično navedla, da je sporna zemljiška parcela že od nekdaj njihov edini dovoz.

Sodišče priznava javno rabo od leta 1973 do 1985. Priča D. D. je po sporni poti od leta 1967 hodil na telovadbo. Njegove izpovedbe sodišče ni dokazno ocenilo ter je zmotno poklonilo vero izpovedbama prič B. B. in C. C. Sporno zemljišče je bilo potrebno za redno rabo zdravstvenega doma, kar so prepričljivo izpovedale zaslišane priče D. D., E. E. in F. F. Glede tega sklep nima dokazne ocene. Tudi klančina, ki omogoča dostop do zdravstvenega doma gibalno oviranim osebam, temu pritrjuje. Zmotno je stališče, da je bila postavljena izključno za namen gasilske parade ob otvoritvi prenovljenega zdravstvenega doma.

Funkcionalna povezanost sporne parcele z zdravstvenim domom izhaja tudi iz Odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto Š4 – Dravje iz leta 1994 (v nadaljevanju: PUP – X.). V grafičnem načrtu parcelo 000 označuje kot regulacijsko linijo prometnic – novih in rekonstruiranih. Izvedenka urbanistične stroke meni, da je bila sporna zemljiška parcela namenjena dovozu na prometnico Y. in načrtovanemu parkirišču na zahodni strani zdravstvenega doma.

Navajanja sodišča, da je bila sporna nepremičnina od zemljišča, ki obkroža stavbo zdravstvenega doma, ločena z betonskim zidcem, je zmotno. Ta je ločeval zeleno površino od poti, po kateri se je hodilo in vozil; ni ločeval sporne zemljiške parcele od stavbe zdravstvenega doma, ampak je služil zaščiti zelenih površin.

3. Predlagatelj v odgovoru na pritožbo pritrjuje argumentaciji, pravnim naziranjem in zaključkom sodišča. Predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sporno zemljišče ob uporabi 43. člena Zakona o vzpostavitvi etažne lastnine na določenih stavbah in o ugotavljanju pripadajočega zemljišča (ZVEtL-1) predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k stavbi predlagatelja. Podlago za takšno odločitev je najti v pretekli urejenosti v naravi in pretekli redni rabi zemljišča. Sodišče je prepričljivo ugotovilo, da je sporna parcela za predmetno stavbo vseskozi predstavljala obstavbno zemljišče, dovoz, dostop ter dvorišče in ni bila namenjena rabi drugih stavb, večinoma pa tudi ne javni rabi. Že obstoj betonskega zidca do leta 2000 – ta je ločeval sporno zemljišče od zemljišča, ki obkroža stavbo zdravstvenega doma – temu pritrjuje. Nasprotna udeleženka v pritožbi (sicer) zatrjuje, da naj bi betonski zidec ločeval zelene površine od poti, ne pa sporne zemljiške parcele od stavbe zdravstvenega doma. Ta navedba predstavlja pritožbeno novoto in je v skladu z ZPP pravno neupoštevna. Izvedenka urbanistične stroke je v mnenju poudarila, da parc. št. 000 na podlagi vsebine kriterijev o funkcionalni povezanosti stavbe in sporne zemljiške parcele ter urbanističnih standardov predstavlja individualno pripadajoče zemljišče k stavbi. Po mnenju izvedenke predstavlja sporna parcela (komaj) minimalni potrebni obseg zemljišča, potrebnega za redno rabo predmetne stavbe.

6. V sodni praksi je izoblikovano spoznanje, da je treba pri urejanju pripadajočih zemljišč v naseljih mestnega značaja, ki so bila v družbeni lastnini, dati prednost namenu, zaradi katerega je bila predpisana kogentna akcesornost pravic na zemljišču pravicam na stavbi1. Vsakokratni lastnik stavbe ima pravico uporabe na tistem obsegu družbenega zemljišča, ki zagotavlja normalno rabo in funkcioniranje stavbe. V obravnavani zadevi se dokumentacija, na podlagi katere je bila stavba načrtovana, dovoljena oz. zgrajena, ni ohranila. Za stavbo ni bila izdana odločba o določitvi gradbene parcele ali funkcionalnega zemljišča, zato se je sodišče naslonilo na preteklo redno rabo zemljišča in ugotavljalo preteklo urejenost v naravi.

7. Po utrjenem stališču sodne prakse so enakovredni vsi kriteriji iz 43. člena ZVEtL-1. Sodišču je prepuščeno, da v vsakem konkretnem primeru ob upoštevanju vseh pomembnih okoliščin in (praviloma) s pomočjo izvedenca urbanistične stroke ugotovi obseg pripadajočega zemljišča2. Pri določanju funkcionalnih (pripadajočih) zemljišč oz. konkretnejših meril zanje je treba upoštevati naravne danosti prostora ter cilje racionalne izrabe zemljišč in objektov, zagotavljanje enakovrednih življenjskih pogojev prebivalcev, parkirnih ter zelenih površin, vse glede na obstoječo oz. načrtovano gostoto prebivalcev3. Sodišče je tem kriterijem sledilo. Prepričljivo je pojasnilo preteklo rabo sporne nepremičnine, ki se je v obdobju spreminjala4. Bistveno pa je, da so nepremičnino vseskozi uporabljali stanovalci predmetne stavbe za dostop in dovoz do stavbe ter njihovih garaž, za igro otrok, kot prostor za smetnjake in za parkiranje. Tudi izvedenka urbanistične stroke je na podlagi razpoložljive arhivske dokumentacije, namenske vezanosti zemljišča redni rabi predmetne stavbe in specifične prostorske situacije ocenila, da sporno zemljišče sodi v obseg individualnega pripadajočega zemljišča k predmetni stavbi ter da se ga povezuje z redno rabo te stavbe in ne z javno rabo. Navedenega pritožbi ne uspe izpodbiti.

8. Priča B. B. potrjuje, da predstavlja sporna nepremičnina predlagateljem dostop v predmetno stavbo že daljše obdobje. Jasno in prepričljivo izkazuje, da je pretekla redna raba sporne parcele namensko vezana na predmetno stavbo. Izpovedbo je treba upoštevati skupaj s preostalimi izvedenimi dokazi. Ne pa – kot poskuša nasprotna udeleženka v pritožbi – iz nje izvzeti posamezne fragmente in na njih graditi zaključke. Izvedenka je ugotovila, da je sporno zemljišče za predmetno stavbo vseskozi predstavljalo obstavbno zemljišče, dovoz, dostop ter dvorišče in ni bilo namenjeno rabi drugih stavb, večinoma pa tudi ne javni rabi. Pritožba z atomizacijo izpovedb prič B. B. in C. C. ter njihovim prevrednotenjem ne vzbudi dvoma v prepričljiv in argumentativno podprt zaključek sodišča, da sporno nepremičnino vseskozi uporabljajo stanovalci predmetne stavbe za dostop in dovoz do stavbe, garaž, za igro otrok, kot prostor za smetnjake in parkiranje. Priči B. B. in C. C. bivata na tem območju že daljše obdobje. Opisali sta dolgoletno uporabo sporne parcele za različne namene. Njuni izpovedbi pa podpira tudi predložena foto dokumentacija. Dostop z druge strani, kjer je parkirišče za knjižnico, je pregrajen z ograjo. Ta je na dvorišču predmetne stavbe že od nekdaj. Izpovedbama prič B. B. in C. C. tudi ni moč očitati protislovnosti. Priči sta prepričljivo pojasnili različne načine uporabo spornega dela zemljišča v različnih časovnih obdobjih. Izvedensko mnenje skupaj z izpovedbami prič pa nudi verodostojno in prepričljivo podlago za sklep, da je celotna nepremičnina ID znak parcela 000 potrebna za funkcioniranje predmetne stavbe. Pritožbeno opozorilo, da je priča C. C. iskala očesni stik s pooblaščencem; ta pa je popravljal izpovedbo priče B. B., v procesnem gradivu nima opore. Zato se pritožbeno sodišče do teh navedb niti ne more podrobneje opredeljevati.

9. Za pritožbeno stališče, da je betonski zidec služil le zaščiti zelenih površin in ni v naravi ločeval sporne zemljiške parcele od stavbe zdravstvenega doma, v procesnem gradivu ni podlage. Sodišče je svojo utemeljitev za ugotovitev, da je bilo sporno zemljišče od zemljišča, ki obkroža stavbo zdravstvenega doma, večino časa ločeno z betonskim zidom, podalo v tč. 17 in 18 obrazložitve. Temeljno podlago zanjo predstavljajo ugotovitve izvedenke, sprejete na osnovi ugotovitev katastrskega organa z dne 10. 6. 1975 in naznanilnega lista 11/76. Izkazujeta namreč, da je meja že v letu 1975 potekala po betonskem zidu, ta pa je stal tudi še v letu 1998. Priči C. C. in B. B. sta potrdili, da je betonski zid stal vse do obnove zdravstvenega dom. Navedeno pa pritrjuje ugotovitvi sodišča, da je bilo sporno zemljišče večino časa povezano z redno rabo obravnavane stavbe, ne pa z redno rabo zdravstvenega doma.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek o napačni ugotovitvi kriterija pretekle redne rabe. V 21. točki obrazložitve je sodišče poudarilo, da se je raba sporne nepremičnine v času spreminjala. Upoštevalo je (tudi) izpovedbo priče D. D. Ta je povedal, da je po spornem zemljišču hodil na igrišče ... Sodišče je ugotovilo, da so sporno nepremičnino v obdobju od 1973 do 1985 uporabljali predvsem otroci oz. šolarji za pot do igrišča. Njegovi izpovedbi je sodišče sledilo, zato je nerazumljiv pritožbeni očitek, da jo je sodišče spregledalo in je ni dokazno ocenilo.

11. Ugotovitev, da sporno nepremičnino za dovoz in dostop že vseskozi uporabljajo stanovalci predmetne stavbe, ima podlago v izvedenih dokazih. V obdobju od 1973 do 1985 je bilo sporno zemljišče namenjeno tudi javni rabi (peš prehodi), enako pa tudi kratek čas po letu 2003 zaradi gradnje avtocestnega predora X., ko je nepremičnina služila kot dostopna pot do začasnega nadhoda nad avtocestno galerijo. Sicer pa je sporna nepremičnina – kot izhaja iz izpovedb prič, ki že daljši čas živijo na tem območju – služila predvsem rabi obravnavane stavbe. Za pritožbeno navedbo, da je služila predvsem zdravstvenemu domu, v procesnem gradivu ni podlage. Nasprotno. Dokazni postopek je prepričljivo pokazal, da sporno zemljišče ni bilo nikoli potrebno za redno rabo stavbe zdravstvenega doma. Ta ima svoj pas obstavbnega zemljišča, ki popolnoma zadošča za prehod peš od vhoda v zdravstveni dom do parkirišča (primerjaj tč. 24 obrazložitve). Vhod v zdravstveni dom pa je bil vedno z ulice Y. 12. Sodišče je pravilno poudarilo, da ni potrebna izključnost rabe za ugotovitev, da gre za zemljišče, vezano na stavbo predlagateljice. Etažni lastniki predmetne stavbe so v preteklosti in vse do sedaj sporno zemljišče uporabljali za svoje potrebe. To izhaja – kot poudarja sodišče – tudi iz arhivskih letalskih posnetkov in fotografij, ki jih je analizirala izvedenka.

13. V točkah 21, 23 in 24 obrazložitve se je sodišče ustrezno opredelilo tudi do izpovedb prič G. G., E. E. in F. F. Priča E. E. iz lastnega o prehodu ni vedela povedati ničesar. Njihove izpovedbe nikakor ne nudijo podlage za ugotovitev, da je bilo sporno zemljišče potrebno za redno rabo stavbe zdravstvenega doma. O tem je sodišče (predvsem v tč. 24) podalo prepričljivo pojasnilo, ki mu pritožbeno sodišče v celoti sledi.

14. V zvezi s PUP X. je treba najprej poudariti, da so vsi dostopi in vhodi v zdravstveni dom po izpovedbah prič, načrtih stavb in po ugotovitvah z ogleda – to izpostavlja tudi odgovor na pritožbo – na drugi strani zdravstvenega doma in ne na sporni parceli. Sporno območje v večini od razpoložljivih prostorskih aktov iz obdobja družbene lastnine sploh ni omenjeno. V grafičnem načrtu PUP X. je bilo sporno zemljišče označeno kot „regulacijska linija prometnic, novih ali rekonstruiranih“ – in po oceni izvedenke namenjeno dovozu med prometnico Y. in načrtovanim parkiriščem na zahodni strani zdravstvenega doma. Vendar pa se načrtovana dovozna pot med cesto Y. in zahodnim parkiriščem ni zgradila. Sporna nepremičnina pa se je uporabljala kot dovoz med cesto Y. in parkiriščem na zahodni strani zdravstvenega doma le ob gasilski paradi, ki se je vršila v času otvoritve prenovljenega zdravstvenega doma.

15. V zvezi z betonsko klančino se je sodišče utemeljeno oprlo na izpovedbe prič in zaključilo, da se nikoli ni uporabljala kot dovozna pot med cesto Y. in parkiriščem na zahodni strani zdravstvenega doma. Podlago za takšno sklepanje je našlo tudi ob ogledu. Klančina je le provizorična (začasna) in je nastala šele leta 2000, ko so stopničasto znižan teren zalili z betonom, da so na slavnostni gasilski paradi ob otvoritvi prenovljenega zdravstvenega doma lahko vozila gasilska vozila. Slednjega pritožnica niti ni konkretizirano zanikala. Šele v pritožbi pa navaja, da je bila klančina zgrajena za dostop do zdravstvenega doma gibalno oviranim. Tem pritožbenim novotam pa pritožbeno sodišče – upoštevaje določbe ZPP – ne sledi.

16. V skladu z določbo prvega odstavka 44. člena ZVEtL-1 se, če ni dokazano drugače, šteje, da je zemljišče, ki ga sodišče ugotovi po določbah 43. člena ZVEtL-1, last lastnika stavbe. Sodišče je presojo opravilo skladno s kriteriji iz prej navedene zakonske določbe ter prepričljivo pojasnilo, da predmetna stavba potrebuje sporno zemljišče za normalno rabo.

17. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niti zatrjevani niti po uradni dolžnosti preizkušeni pritožbeni razlogi niso podani, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in 3. členom ZVEtL-1 zavrnilo pritožbo nasprotne udeleženke in potrdilo sklep sodišča. 18. ZVEtL-1 posebnih določb o stroških, ki nastanejo udeležencem postopka z zastopanjem, nima, zato se uporabljajo določbe ZNP. Ta v prvem odstavku 35. člena določa, da vsak udeleženec trpi svoje stroške, razen v z zakonom določenih primerih. Takšen primer ni podan, zato nosijo udeleženci svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Primerjaj II Ips 44/2020. 2 Primerjaj sklep VSRS II Ips 48/2019. 3 Primerjaj sodbo in sklep VSRS II Ips 128/2018. 4 Primerjaj 21. do 25. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa.