Jedro

V okoliščinah po 3. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ, ko oseba aktivno več ne kmetuje, je priznanje statusa kmeta opravičljivo zaradi ohranjanja zemljišč v proizvodnji funkciji. Dohodkovno merilo se v tem primeru izkazuje z vrednostjo kmetijske proizvodnje na kmetiji, v višini, določeni v drugem odstavku 24. člena ZKZ. Vezano je na čas, ki je relevanten za ugotavljanje statusa kmeta.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Radovljica št. 330-21/2010-17 z dne 18. 6. 2010 se odpravi in zadeva vrne Upravni enoti Radovljica v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 80 EUR, v 15 dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zahteva strank z interesom za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Radovljica (v nadaljevanju upravni organ) je z izpodbijano odločbo odobrila promet s parc. št. 338 in 339 k.o. ..., ki sta predmet prodajne pogodbe, ki sta jo dne 15. 1. 2010 sklenila A.A. kot prodajalka in B.B. kot kupec. V obrazložitvi odločbe navaja, da o zadevi odloča v ponovnem postopku, po tem ko je drugostopenjski organ z določbo št. 33008-38/2010/3 z dne 17. 5. 2010 odpravil njegovo odločbo z dne 4. 2. 2010. Že v prejšnjem postopku je bilo ugotovljeno, da sta prednostno pravico za nakup zemljišč uveljavljala C.C. (v tem postopku tožeča stranka) in B.B. (v tem postopku stranka z interesom), da je ponudba potekala v skladu z določbami Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in da se za ugotavljanje predkupnih pravic upošteva ta zakon, saj gre pretežno za kmetijska zemljišča. Iz že pridobljene odločbe št. 321-203/99 z dne 15. 7. 1999 izhaja, da se je C.C. na podlagi 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ štel za kmeta, iz odločbe št. 32103-14/2004 z dne 29. 12. 2004 pa, da se je B.B. na podlagi 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ štel za kmeta. Iz izpiskov iz registra kmetijskih gospodarstev je upravni organ ugotovil, da je C.C. nosilec kmetijskega gospodarstva KMG-MID št. 100254238, skupne površine GERK-ov 62.2233 ha, B.B. pa nosilec kmetijskega gospodarstva KMG-MID št. 100486731, skupne površine GERK-ov 6.1455 ha. Za oba sprejemnika ponudbe upravni organ ugotavlja, da izpolnjujeta pogoj glede usposobljenosti za opravljanje kmetijske dejavnosti. Zaradi ugotovitve ostalih pogojev za status kmeta pa je dne 3. 6. 2010 opravil ustno obravnavo, na kateri je C.C. navedel in dokazal, da se ukvarja z mlečno proizvodnjo in rejo živine, ter da je leta 2009 oddal mleko v vrednosti 134.823,63 EUR in meso v vrednosti 2.803,88 EUR. Predložil je tudi odločbo Agencije RS za kmetijske trge in razvoj podeželja o plačilu plačilnih pravic in potrdilo Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Za B.B. pa je njegov pooblaščenec (sin D.D.) povedal, da je bil zaposlen kot kurjač in ker je prejemal nizek osebni dohodek, mu je dohodek iz kmetijstva pomenil poglavitni vir za preživljanje družine. To velja tudi za čas po upokojitvi leta 1988. Sedaj je star 81 let in zaradi starosti in bolezni kmetijske dejavnosti ne opravlja več. Na kmetiji delajo ostali družinski člani, tako da so vsa zemljišča obdelana. B.B. je še lastnik kmetije in nosilec kmetijskega gospodarstva ter prejemnik subvencij. Kot dokaz je predložil dokumente o aktivnem delovanje B.B. in njegovo izjavo, da je iz kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka, sedaj pa zaradi starosti in bolezni kmetijske dejavnosti ne opravlja več, poskrbel pa je, da so zemljišča obdelana. Na obravnavi zaslišane priče E.E., F.F., G.G., H.H. in I.I. so izpovedale, da je B.B. obdeloval svoje zemljišče, da se je ukvarjal s proizvodnjo mleka, imel je tudi živino, sedaj se s kmetijstvom ne ukvarja več, so pa parcele obdelane. Po izvedenem dokaznem postopku je upravni organ ugotovil, da je B.B. izkazal, da se šteje za kmeta po 3. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ, C.C. pa je izkazal, da se šteje za kmeta po 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ. C.C. je predložil dokazila o ustvarjenem dohodku. B.B. pa je dejstvo, da je iz kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka, izkazal s pravnomočno odločbo o statusu kmeta z dne 29. 12. 2004, s svojo izjavo, z izjavo sina, izjavami prič in priloženimi dokazili (izpis iz hlevske knjige, podatki o gospodarstvu, seznam živali, potrdila o osemenitvi, zapisnik o inšpekcijski kontroli na kmetiji, oštevilčenje telet, potrdilo o članstvu v zadrugi, pogodbe o dokupu mleka, fotografije). Zaradi starosti se je prenehal ukvarjati s kmetijstvom, poskrbel pa je, da so zemljišča obdelana. Oseba, ki se po 3. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ šteje za kmeta, kmetijske dejavnosti ne opravlja več, to pa pomeni, da tudi dohodka iz kmetijske dejavnosti ne more izkazovati. B.B. ni upokojen iz kmetijske dejavnosti, kar pa ni zakonski pogoj za pridobitev statusa kmeta. Upravni organ ugotavlja, da B.B. z zemljiščem parc. št. 337, ki ga ima v lasti, meji na obe prodajani parceli, C.C. pa z lastnimi zemljišči ni mejaš. Na podlagi navedenega upravni organ zaključuje, da ima prednostno pravico pri nakupu parcel v skladu s 23. členom ZKZ B.B. kot kmet mejaš.

Drugostopenjski organ je zavrnil pritožbo tožeče stranke zoper odločbo organa prve stopnje. Strinjal se je, da se B.B. šteje za kmeta po določbi 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ.

Tožeča stranka v tožbi, s katero izpodbija prvostopno odločbo, utemeljuje svoj pravni interes kot sprejemnik ponudbe in sklenitelj kupoprodajne pogodbe. Meni, da je upravni organ v ponovnem postopku napačno, glede na citirane določbe 24. člena ZKZ, ugotovil, da je mogoče B.B. šteti za kmeta. Ugotovil je, da B.B. izpolnjuje zakonski kriterij pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti (4. stran odločbe), obenem pa je zavzel stališče, da dohodka iz kmetijske dejavnosti ne more izkazovati (5. stran odločbe). Taka obrazložitev je kontradiktorna, razlogi so si sami s seboj v nasprotju in se zato odločbe ne da preizkusiti. Podana je absolutna bistvena kršitev postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Nadalje prvostopenjskemu organu očita, da je odločil v nasprotju z izrecnim napotilom drugostopenjskega organa v odločbi z dne 17. 5. 2010 in sploh ni ugotavljal, ali je B.B. pogoje za status kmeta glede dohodka iz kmetijske dejavnosti izpolnjeval v letu 2009, ter se postavil na stališče, da dohodka ne more izkazovati. S tem je zagrešil bistveno kršitev določb upravnega postopka iz tretjega odstavka 251. člena ZUP. Bistveno je pravila upravnega postopka kršil tudi organ druge stopnje, ker je prezrl neupoštevanje njegovih navodil in ni sam rešil zadeve. Prvostopenjski organ je tudi zmotno uporabil materialno pravo, določbo 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki za ugotavljanje statusa kmeta postavlja jasen pogoj pridobivanje pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti. Ne glede na procesne hibe bi bilo mogoče iz izpodbijane odločbe razbrati, da je prvostopenjski organ dokazni postopek izvajal v smeri ugotavljanja, ali je B.B. izpolnjeval pogoj glede dohodka v letu 2009 ter zaključil, da ga je,vendar pa ni navedel, koliko znaša oziroma je znašal dohodek iz kmetijske dejavnosti. Glede na merilo v drugem odstavku 24. člena ZKZ je dohodek potrebno izraziti z zneskom. V izpodbijani odločbi pa višina dohodka za B.B. ni zneskovno konkretizirana niti za leto 2009 niti za katerokoli drugo leto, pač pa je v obrazložitvi zgolj prepisana zakonska dikcija, da naj bi B.B. „iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobival pomemben del dohodka“. Izpodbijana odločba tako nima razloga o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, s čemer je podana bistvena kršitev določb pravil upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Poleg tega je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Po mnenju tožeče stranke nobeden od dokazov, na katere se opira upravni organ, ne izpričuje, da je B.B. izpolnjeval kogentni zakonski pogoj pomembnosti dohodka iz kmetijske dejavnosti. Tega dejstva ni mogoče ustrezno dokazovati z zaslišanji, sicer pa tudi nobena oseba o tem ni povedala ničesar konkretnega. Predložene listine so z vidika ugotavljanja zakonsko določenega dohodkovnega kriterija popolnoma relevantne, saj ne gre za listine, iz katerih bi bilo mogoče ugotoviti, kakšen dohodek iz kmetijske dejavnosti je dejansko realiziral B.B. To je glede na zakonsko dikcijo in po napotilih instančnega organa treba ugotoviti za leto 2009. Upravni organ ni pojasnil, iz katerih izvedenih listinskih dokazov naj bi taka ugotovitev izhajala. Odločba nima razlogov o odločilnih dejstvih in ni sposobna preizkusa. Poleg tega je zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj iz vsebine predloženih listin ne izhaja, da bi B.B. izpolnjeval dohodkovni pogoj. Ta pogoj tožeča stranka, ki ji kmetovanje predstavlja izključen vir prihodkov in preživljanja, izpolnjuje. Nesmiselno in absurdno je stanje, da naj bi B.B., ki ne izpolnjuje materialnih pogojev (nezmožnost obdelovanja iz razlogov na njegovi strani, dohodkovna raven) temveč samo formalne pogoje, imel prednostno pravico do nakupa samo zato, ker je mejaš, tožeča stranka pa navedeni parceli, ki ju je imela več kot 10 let v najemu in ju obdelovala ter sta ji nujno potrebni za zagotovitev zadostne količine prehrane za živino, te prednosti nima, ker na parceli ne meji. Tožeča stranka zaključuje, da B.B. ne izpolnjuje dohodkovnega kriterija, zato ga ni mogoče šteti za kmeta in nima statusa predkupnega upravičenca. Upravni organ posla ne bi smel odobriti. Tožeča stranka predlaga, da sodišče po opravljeni obravnavi odloči, da se izpodbijana odločba odpravi, da se kupoprodajna pogodba, ki sta jo 15. 1. 2010 sklenila A.A. in B.B. za parc. št. 338 in 339, ne odobri in se zahteva B.B. za odobritev pravnega posla zavrne. Zahteva tudi stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo ugovarja aktivni legitimaciji tožeče stranke, ker ta s A.A. ni sklenila nobene kupoprodajne pogodbe oziroma kupoprodajna pogodba, za katero zatrjuje, da jo je sklenila, ni pristna. Tožeča stranka bi morala najprej razrešiti vprašanje, ali je prodajalka z njo sploh sklenila pravni posel. Ker tega ni storila, je tožba preuranjena. Meni, da je prvostopenjski organ odločal skladno z odločbo z dne 17. 5. 2010 in ugotovil, da B.B. izpolnjuje pogoje za priznanje statusa kmeta po 3. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri ni več na mestu ugotavljanje sedanjega dohodka iz kmetijske dejavnosti. Zato je zmotno mnenje tožeče stranke, da bi organ moral zanj ugotavljati dohodek iz kmetijske dejavnosti v letu 2009, saj je že precej prej, v letu 2006, prenehal aktivno kmetovati in je prepustil obdelavo svojim potomcem. Prvostopenjski organ ni ignoriral napotkov v odločbi drugostopenjskega organa, saj ta, ko je drugič odločal o pritožbi tožeče stranke, ne bi potrdil njegove odločbe. Tožeča stranka neutemeljeno izpodbija njegov status kmeta. O tem obstoji odločba, ki se nanaša na stanje v letu izdaje, je pa mogoče zaključiti, da tudi v konkretni zadevi še lahko velja in mora veljati. Če je bilo s to odločbo ugotovljeno, da izpolnjuje pogoje za status kmeta po 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri je pogoj, da iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka, je torej utemeljen zaključek organa, da je pridobival pomemben del dohodka. Tožeča stranka pa ne izpodbija dejstva, da so njegova zemljišča obdelana. Neresne so tožbene navedbe, da tožeča stranka predmetni parceli nujno potrebuje in sporno je, da jih obdeluje 10 let. Navaja še, da bo A.A. zoper tožečo stranko vložila kazensko ovadbo in da bo začela sodni postopek zaradi ugotovitve ničnosti navedene pogodbe.

Stranka z interesom A.A. je na tožbo podala identičen odgovor kot B.B. V pripravljalni vlogi tožeča stranka zavrača navedbe strank z interesom, da s A.A. ni sklenila kupoprodajne pogodbe in je zgrešena njuna trditev, da bi morala najprej razrešiti, ali je prodajalka z njo sploh sklenila pravni posel. Vztraja pri tožbenih ugovorih, da B.B. ne izpolnjuje pogojev za status kmeta ter pri svojem stališču, da je dohodkovni kriterij tudi pri 3. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ odločilnega pomena. Upravni organ bi ga v izpodbijani odločbi moral zneskovno opredeliti. Če se navedena določba nanaša na pretekli čas, pa bi moral navesti jasne razloge o tem, katero časovno obdobje v preteklosti je merodajno za ugotavljanje pomembnega dela dohodka, koliko je v tem obdobju znašala višina pomembnega dohodka iz kmetijske dejavnosti in ali glede na to B.B. dohodkovni kriterij izpolnjuje. Tožeča stranka je prepričana, da ne more biti katerakoli odločba o ugotovitvi statusa kmeta iz preteklosti podlaga za ugotavljanje, ali ima nekdo status kmeta na podlagi 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ in se v zvezi s tem sklicuje na sodbo tega sodišča opr. št. II U 106/2009. Meni, da je pri presoji statusa kmeta na navedeni pravni podlagi odločilno, ali je fizična oseba, katere status se presoja, pomemben del dohodka pridobivala v letu, v katerem se je prenehala ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo oziroma kvečjemu v letu pred tem letom. Ker je B.B., kot sam navaja, prenehal aktivno kmetovati v letu 2006, odločba o statusu kmeta je bila izdana 29. 12. 2004, in je pri njeni izdaji upravna enota morala ugotavljati, ali je B.B. pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti pridobival v letu 2003, ta odločba ne izkazuje ničesar, še najmanj pa zakonskega pogoja, da je pridobival pomemben del dohodka iz kmetijske dejavnosti v smislu 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ. Tudi o tem, ali je B.B. poskrbel za obdelavo kmetijskih zemljišč, izpodbijana odločba ne vsebuje nobenih konkretiziranih ugotovitev, saj le pavšalno navaja, da je poskrbel, da so kmetijska zemljišča obdelana. Ničesar konkretnejšega pa ne navede o tem, kako obdelava poteka, kako intenzivno, s kakšnimi kulturami če sploh in podobno. Tudi v tem delu ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se je ne da preizkusiti, in tudi v zvezi s tem je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno.

Tožba je utemeljena.

Glede na ugovor strank z interesom o pomanjkanju aktivne legitimacije tožeče stranke se sodišče najprej izrecno opredeljuje do formalnih pogojev za sprožitev tega upravnega spora. Po neprerekani ugotovitvi upravnega organa je tožeča stranka sprejela ponudbo za nakup parc. št. 338 in 339 k.o. ... v skladu z določbami ZKZ, kar ji po drugem odstavku 22. člena ZKZ (Uradni list RS, št. 55/03; UPB1) daje položaj stranke v postopku odobritve pravnega posla (ki ji ga je upravni organ tudi priznal), po prvem odstavku 17. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) pa legitimacijo za vložitev tožbe v upravnem sporu. Veljavnost pogodbe na procesni položaj sprejemnika ponudbe ne vpliva, kot zmotno menita stranki z interesom, zato ni formalnih ovir, da tožeča stranka ne bi mogla izpodbijati odločbe, s katero je upravni organ odobril kupoprodajno pogodbo za parc. št. 338 in 339 k.o. ..., ki sta jo sklenila A.A. in B.B. Tožeča stranka ugovarja odločitvi, da B.B. izpolnjuje prednostno pravico do nakupa kot kmet mejaš - s statusom kmeta po 3. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ (2. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ), kar ga v vrstnem redu za nakup uvršča višje od tožeče stranke, ki se šteje za kmeta po 1. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ, vendar z nobenim lastnim zemljiščem ne meji na navedeni parceli (4. točka prvega odstavka 23. člena ZKZ).

Po določbi 1. ainee prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je lastnica, zakupnica oziroma drugačna uporabnica kmetijskega zemljišča, to zemljišče obdeluje sama ali s pomočjo drugih, je za to ustrezno usposobljena in iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. V smislu 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ je kmet fizična oseba, ki je iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobivala pomemben del dohodka, pa zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja kmetijske dejavnosti na kmetiji, če poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč.

Upravni organ je pri uporabi določbe 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, po kateri je B.B. štel za kmeta, uporabil jezikovno razlago, in ji dal vsebino, da je kmet fizična oseba, ki je opravljala kmetijsko dejavnost in iz tega pridobivala pomemben del dohodka, v času, ko se ugotavlja njen status po tej določbi (tj. ob sprejemu ponudbe za nakup parcel), pa kmetijske dejavnosti ne opravlja več, zato dohodka iz te dejavnosti ne more izkazovati. Za priznanje statusa kmeta pa mora poskrbeti za obdelavo kmetijskih zemljišč. Ugotavljal je torej, ali je B.B. iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobival pomemben del dohodka in ali je poskrbel, da so kmetijska zemljišča obdelana.

Da je B.B. iz kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka, je upravni organ štel za dokazano na podlagi odločbe o statusu kmeta za B.B. z dne 29. 12. 2004, njegove izjave, izjave njegovega sina in prič in iz predloženih listinskih dokazov. Ugotovitev velja za preteklo ukvarjanje B.B. s kmetijsko dejavnostjo, kar je po mnenju sodišča dovolj jasno zapisano v obrazložitvi izpodbijane odločbe (uporabljen je pretekli čas „je pridobival“) in je razvidno tudi iz dokazov, na katere se je upravni organ oprl (odločbe iz leta 2004, listin in izjav prič, ki se nanašajo na preteklo obdobje). Sodišče se namreč ne strinja s tožečo stranko, da je obrazložitev kontradiktorna, ker naj bi upravni organ ugotovil, da B.B. izpolnjuje zakonski kriterij pridobivanja pomembnega dela dohodka iz kmetijske dejavnosti (mišljeno v letu 2009), obenem pa je zavzel stališče, da dohodka iz kmetijske dejavnosti ne more izkazovati. Ta ugotovitev je po presoji sodišča tudi pravilna. Sodišče meni, da se je upravni organ glede ugotavljanja dejstva, ali je B.B. iz kmetijske dejavnosti na kmetiji pridobival pomemben del dohodka, lahko oprl na odločbo št. 32103-14/04 z dne 29. 12. 2004, s katero je bilo ugotovljeno, da se B.B. šteje za kmeta. Pravna podlaga te ugotovitve je bila, kot izhaja iz odločbe, 1. alinea prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki kot pogoj za priznanje statusa kmeta zahteva tudi, da oseba iz kmetijske dejavnosti pridobiva pomemben del dohodka. Odločba iz leta 2004 je bila izdana na isti pravni podlagi (ZKZ-UPB1), kot jo je upravni organ v konkretni zadevi uporabil za ugotavljanje, ali B.B. izpolnjuje pogoj za kmeta, in je, glede na podatke v upravnem spisu sklepati, da je pravnomočna. Velja domneva o resničnosti tistega, kar ta odločba kot javna listina določa. Tudi če v odločbi dohodek, ki ga je tedaj B.B. iz kmetijske dejavnosti pridobival, ni zneskovno opredeljen, je pa to dejanska podlaga odločitve o priznanju statusa kmeta, upravni organ ne more ponovno ugotavljati, koliko je tedaj znašala višina pomembnega dela dohodka in ali je B.B. tak dohodek dosegel. Odločba o statusa kmeta, priznanega na podlagi 1. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ, ki je bila izdana v letu 2004, izkazuje eno od dejstev iz zakonskega dejanskega stana 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ (da je B.B. iz kmetijske dejavnosti pridobival pomemben del dohodka), po kateri je upravni organ v postopku obravnavane odobritve pravnega posla ugotavljal, ali B.B. ima status predkupnega upravičenca kot kmet. Tretja alinea prvega odstavka 24. člena ZKZ ne zahteva, da bi morala biti pridobitev pomembnega dela dohodka izkazana prav v letu, ko se je oseba prenehala ukvarjati s kmetijsko dejavnostjo oziroma kvečjemu v letu pred tem, kot naj bi bilo odločilno po mnenju tožeče stranke. Zakonodajalec je pridobitev statusa kmeta po 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ (poleg pridobivanja dohodka v preteklosti) vezal na druge pogoje (obdelavo zemljišč). Ne gre niti za enakost dejanskih stan kot v zadevi, v kateri je to sodišče odločilo s sodbo opr. št. II U 206/09 z dne 6. 10. 2010, na katero se sklicuje tožeča stranka. B.B. se status kmeta ne priznava na v preteklosti izdani odločbi (glede katere se zaradi spremenjenih dejstev lahko pojavi dvom, ali jo je mogoče upoštevati kot dokaz o statusa kmeta v poznejšem času), ampak je to odločbo, kot je sodišče že povedalo, upravni organ, ko je v postopku odobritve pravnega posla reševal predhodno vprašanje statusa kmeta, upošteval kot dokaz za ugotavljanje v zvezi s tem statusom relevantnega dejstva.

Pritrjuje pa sodišče tožeči stranki, da upravni organ tudi pri ugotavljanju statusa kmeta po 3. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ ne bi mogel obiti določb, ki se nanašajo na dohodek iz kmetijske dejavnosti in ki ga je zakonodajalec postavil kot ekonomsko merilo za priznanje statusa kmeta. V navedeni določbi to merilo sicer ni izrecno zapisano, saj oseba, ki kmetijske dejavnosti zaradi starosti ali delovne nezmožnosti ne opravlja več, dohodka iz te dejavnosti sama ne more pridobivati. Da status kmeta še vedno lahko izkazuje, ji je naloženo, da poskrbi za obdelavo kmetijskih zemljišč. V okoliščinah po 3. alinei prvega odstavka 24. člena ZKZ, ko oseba aktivno več ne kmetuje, je torej priznanje statusa kmeta opravičljivo zaradi ohranjanja zemljišč v proizvodnji funkciji. Dohodkovno merilo se v tem primeru izkazuje z vrednostjo kmetijske proizvodnje na kmetiji, v višini, določeni v drugem odstavku 24. člena ZKZ. Vezano je na čas, ki je relevanten za ugotavljanje statusa kmeta.

Kot izhaja iz izpodbijane odločbe, je upravni organ ugotavljal le, ali je B.B. poskrbel za obdelavo kmetijskih zemljišč in to dejstvo štel za dokazano na podlagi njegove izjave, izjave njegovega sina in prič, fotografij, podatkov o nabavljeni kmetijski mehanizaciji. V upravnem postopku tožeča stranka ugotovitvi upravnega organa o obdelanosti kmetijskih zemljišč ni ugovarjala, zato sodišče šele v pripravljalni vlogi podanih navedb, da v obrazložitvi odločbe ni konkretnih podatkov o obdelavi in s tem v zvezi uveljavljanega ugovora, da ni popolno ugotovljeno dejansko stanje, ni moglo presojati (tretji odstavek 20. člena ZUS-1). Glede na prej navedeno stališče o upoštevanju predpisane dohodkovne ravni pa ugotavlja, da upravni organ določbe 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ ni razlagal v skladu že pojasnjenim namenom te določbe, zaradi česar je moralo izpodbijano odločbo odpraviti. V ponovnem postopku se bo moral upravni organ opredeliti tudi o izpolnjevanju dohodkovnega merila (ki se v tem kontekstu nanaša na leto 2009). Pri tem bo lahko upošteval že pridobljene podatke (izjave in podatke B.B. o vrednosti kmetijske proizvodnje na kmetiji in listinske dokaze v spisu), če bo ocenil, da jim je mogoče priznati dokazno vrednost oziroma bo po potrebi pridobil še druge podatke (npr. od ustrezne kmetijske organizacije).

Sodišče nadalje ugotavlja, da tretji pogoj po določbi 3. alinee prvega odstavka 24. člena ZKZ (da B.B. zaradi starosti oziroma delovne nezmožnosti več ne opravlja kmetijske dejavnosti) med strankami ni sporen. Okoliščine, na katere se sklicuje tožeča stranka, in so po njenem mnenju take narave, ki bi kazale na njeno prednostno pravico do nakupa, kot so da njej oziroma njeni družini, ki se dejansko ukvarja s poljedelstvom in živinorejo, predstavlja kmetovanje izključen vir prihodkov in preživljanja, da prodajani parceli nujno potrebuje za zagotovitev zadostne količine prehrane za živino, pa za uveljavljenje prednostne pravice v tem primeru niso pravno relevantne (pravno relevantne bi bile, če bi bila oba sprejemnika ponudbe kot kmeta uvrščena na isto mesto v vrstnem redu).

Sodišče odgovarja še na tožbeni ugovor, da je prvostopenjskega odločba nezakonita, ker upravni organ v ponovnem postopku ni upošteval napotil v odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 17. 5. 2010. Tožeča stranka ima prav, da mora prvostopenjski organ, ki mu je zadeva vrnjena, v ponovnem postopku ravnati po drugostopenjski odločbi (tretji odstavek 251. člena ZUP). Tega pa je odvezan, če v ponovnem postopku ugotovi drugačno dejansko stanje, pa tudi, če meni, da so napotila materialnopravno napačna, kar mora strokovno utemeljiti, saj ga pri odločanju veže načelo zakonitosti (6. člen ZUP). Kako naj v obravnavani zadevi upošteva dohodkovno merilo, je pojasnilo sodišče v sodbi.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, ker je ugotovilo, da je bil v postopku za njeno izdajo nepravilno uporabljen zakon. Zadevo je na podlagi tretjega odstavka te določbe ter v smislu njegovega četrtega odstavka vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Sodišče ni samo odločilo o zadevi, kot je to predlagala tožeča stranka, ker za tako odločanje niso izpolnjeni pogoji po 65. členu ZUS-1. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov. Na tej podlagi in skladno s prvim odstavkom 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/2007) je sodišče tožeči stranki, ki jo je v tem upravnem sporu pooblaščenec, ki pa ni odvetnik, priznalo stroške v višini 80 EUR. Stroške mora tožeči stranki v skladu z zakonom povrniti tožena stranka.

Zahtevek za povrnitev stroškov postopka strank z interesom pa je sodišče moralo zavrniti, ker ZUS-1 povrnitve stroškov tem strankam ne predvideva. Sicer pa stranki z interesom, ki sta nasprotovala tožbi, v tem upravnem sporu tudi nista bili uspešni.