Jedro

Imetnika živali, ki je povzročila škodo (t.j. tista, ki sta imela varstvo in nadzorstvo nad njo) sta bila tako druga toženka (ki je izvajala neposredno vodenje in nadzorstvo) kot tretji toženec (ki je imel nad njo posredno nadzorstvo). Ker pa nihče od njiju ni dokazal, da je prišlo do škode brez njene oziroma njegove krivde, oziroma sta krivdi enega in drugega celo očitni (krivda druge toženke je v tem, da je kot jahalka s skromnimi izkušnjami privolila v nočno ježo izven ustaljenih jahalnih poti, krivda tretjega toženca, ki je iniciral in nato vodil jahalno pustolovščino, pa glede vsega preostalega - od izbire kobile in jahalne poti, do odločitve za prečkanje ceste, kar je bilo neposredni vzrok škode), solidarno odgovarjata za škodo.

Izrek

Tožnikova revizija se zavrže v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zoper prvega in tretjega toženca, da morata tožniku solidarno povrniti 3.634,64 EUR (prej 871.004 SIT) premoženjske škode z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1996, ter v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na zavrnitev njegovih višjih zahtevkov zoper drugo toženko za povrnitev nepremoženjske škode.

Tožnikovi reviziji zoper del sodbe, s katerim so zavrnjeni tožbeni zahtevki zoper tretjega toženca za povrnitev nepremoženjske škode, se delno ugodi in se sodba pritožbenega sodišča v tem delu spremeni tako, da se pritožba tretjega toženca v delu, s katerim je izpodbijal sodbo prve stopnje v odločbi o zahtevkih za nepremoženjsko škodo, zavrne ter se v tem delu (s katerim mu je bilo naloženo, da mora (solidarno z drugo toženko) tožniku plačati 4.673,68 EUR (prej 1.120.000 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2003) potrdi sodba prve stopnje.

Sicer se tožnikova revizija zavrne.

Revizija druge toženke se v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode, zavrže, sicer pa se zavrne.

Druga toženka in tretji toženec morata tožniku v 15 dneh povrniti 2.599,04 EUR stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2003, tožnik pa mora prvemu tožencu povrniti 1.669,34 EUR pravdnih stroškov pred sodiščem prve stopnje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2003. Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Tretji toženec mora tožniku povrniti 206,56 EUR stroškov revizijskega postopka.

Zahtevek prvega toženca za povrnitev stroškov odgovora na revizijo se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je drugo toženko in tretjega toženca zavezalo, da morata tožniku solidarno plačati 1.816.803 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter od zneska 696.803 SIT od 5.11.1996, od zneska 1.120.000 SIT pa od izdaje sodbe. Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženko in tretjega toženca je zavrnilo, v celoti pa zahtevek zoper prvega toženca, da mora tožniku plačati 2.871.004 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 871.004 SIT od 5.11.1996, od zneska 2.000.000 SIT pa od izdaje sodbe. Drugo toženko in tretjega toženca je zavezalo, da morata tožniku povrniti 622.835 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe, tožnika pa, da mora prvemu tožencu povrniti 400.040 SIT stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe.

Zoper to sodbo so se pritožili tožnik, druga toženka in tretji toženec, pritožbeno sodišče pa je pritožbi tretjega toženca ugodilo in sodbo delno spremenilo tako, da je tožbene zahtevke zoper njega v celoti zavrnilo, tožnikovo pritožbo in pritožbo druge toženke pa je zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo prve stopnje. Tožnika je zavezalo, da mora tretjemu tožencu povrniti 264.000 SIT stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje in 100.200 SIT stroškov pritožbenega postopka.

Druga toženka je vložila reviziji zoper del sodbe, s katerim je zavrnjena njena pritožba. Uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava ter bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V reviziji, ki jo je vložila odvetnica M. P., navaja, da se je, čeprav neizkušena, odločila za jahanje izven ograde zato, ker jo je k temu pregovoril tretji toženec in jo pri ježi tudi vodil. Jahal je pred njo in jo usmerjal, ji dajal navodila ter kazal pot. Vedel je za njeno neizkušenost ter pomanjkljivo opremo, sama pa se je popolnoma prepustila njegovemu vodenju. Ko se je odločil za prečkanje ceste, zato ni imela nikakršne izbire, saj je imela premalo jahalnih izkušenj. Po vsem tem ni mogoče sprejeti stališča sodišča druge stopnje, da tretji toženec ni odgovoren za škodo (na njegovo odgovornost kaže med drugim tudi to, da je škodo zaradi poginulega konja poravnal sam).

Neutemeljeno je stališče pritožbenega sodišča, da Zakon o temeljih varnosti cestnega prometa prepoveduje puščanje živali na cesti. Druga toženka namreč kobile ni pustila brez nadzora, ampak za uspešno izvajanje takega nadzora ni imela dovolj izkušenj. Žival je pustila na cestišču v skrajni sili, saj je reševala svoje življenje.

Tožnikov prispevek k nastanku škode je prenizko ocenjen, saj je bistveno prekoračil dovoljeno hitrost ter se ni oziral na razmere na cesti. Konja je namreč težko spregledati. Napačno je tudi stališče, da prometni znak "divjad na cesti" v konkretnem primeru ni pomemben. Voznike namreč opozarja na možnost, da se na cesti nahajajo živali (torej tudi konji).

Tej podobna je revizija, ki jo je vložil odvetnik B. K., ki pa (razdrobljeno in med seboj nepovezano) sodišču druge stopnje očita tudi, da je izpodbijana sodba nerazumljiva in protislovna, da ni obravnavalo vseh navedb, oporeka pa tudi dejanskim ugotovitvam sodišč prve in druge stopnje. Meni, da sta za škodo odgovorna predvsem R. S. in tretji toženec ter da je stališče pritožbenega sodišča, da tretji toženec ni odgovoren, nelogično in protislovno. Med drugim navaja, da so glede višine gmotne škode ugotovitve obeh sodišč povsem v nasprotju s podatki v spisu - listinami in tudi navedbami, zlasti same tožeče stranke, ter da je "vsako posamezno postavko natančno kritizirala v svojem pripravljalnem spisu z dne 10.9.2003, vendar sodišči nanje sploh nista odgovorili niti zavzeli stališča". Nato ponovno preide na obravnavo temelja odškodninske obveznosti ter ponavlja, da druga toženka ni imela dovolj jahalnih izkušenj, da je bila kobila, ki jo je jahala, preutrujena in poškodovana, da bi morala biti v času, ko je prišlo do nesreče, že dve uri v boksu, saj da je imela za seboj že 35 do 45 km poti, ter da je za škodo predvsem odgovoren R. S., delno pa tudi tretji toženec.

Tožnik je vložil revizijo zoper tisti del sodbe, s katerim je pritožbeno sodišče zavrnilo njegovo pritožbo, ugodilo pa pritožbi tretjega toženca, pri čemer sprejema zmanjšanje odškodnine zaradi svojega prispevka k nastanku škode, meni pa, da je upravičen do višjega zadoščenja za nepremoženjsko škodo. Oporeka zavrnitvi zahtevka zoper prvega in tretjega toženca in pri tem nasprotuje stališču sodišč prve in druge stopnje, da je s tem, ko je konja zaupal R. S., prvi toženec poskrbel za varstvo in nadzor nad živaljo. O R. S. se namreč neutemeljeno govori kot o strokovnem vodji kluba, saj takrat klub še ni bil ustanovljen, tisto, za kar je bil zadolžen, pa ni zajemalo odločanja o izposoji konj. Sicer tudi ni nobenih dokazil o strokovni usposobljenosti R. S. za nadzor in oskrbo konj. Usposobljen je bil le za čiščenje hleva ter za krmljenje konj, ne pa za njihovo puščanje iz hleva. K škodi je bistveno prispeval tudi tretji toženec, ki je R. S. z neresničnim izgovorom, da naj bi bil z lastnikom dogovorjen za izposojo kobile Brene, prepričal, da je žival pustil iz hleva. Tretji toženec je potem kobilo tudi osedlal in pripravil za ježo ter izbral traso. Pri tem je pomembno tudi, da je prišlo do škodnega dogodka skoraj 5 ur in pol po odhodu konja iz hleva.

Prvi toženec je odgovoril na tožnikovo revizijo, pri čemer poudarja predvsem ugotovitev, da je R. S. prepovedal, da bi kobilo komurkoli dajal v ježo. Sicer pa ni imel nikakršnega vpliva na njegovo odločitev, da žival pusti iz hleva, prav tako ni mogel vplivati na nadaljnji potek dogodkov.

Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija tožnika je delno nedovoljena, delno neutemeljena, delno pa utemeljena. Revizija druge toženke je delno nedovoljena, sicer pa neutemeljena.

O nedovoljenosti revizij: Zahtevki za povrnitev premoženjske škode imajo drugačno pravno in dejansko podlago kot zahtevki za povrnitev nepremoženjske škode. Pravica do revizije se zato presoja ločeno (41. člen Zakona o pravdnem postopku - Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP), kar v konkretnem primeru, ko tožbeni zahtevki za povrnitev premoženjske škode ne presegajo 1.000.000 SIT, pomeni, da tožnikova revizija v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na tožbeni zahtevek zoper prvega in tretjega toženca, da mu morata solidarno povrniti 871.004 SIT premoženjske škode, ni dovoljena (drugi odstavek 367. člena ZPP). Iz istega razloga je nedovoljena tudi revizija druge toženke v delu, s katerim izpodbija del sodbe, ki se nanaša na ugoditev tožbenemu zahtevku za plačilo premoženjske škode. Nedovoljena pa je tudi tožnikova revizija v delu, s katerim izpodbija zavrnitev njegovih višjih zahtevkov zoper drugo toženko za povrnitev nepremoženjske škode. Zavrnjeni del teh zahtevkov namreč ne presega 1.000.000 SIT. V teh delih je zato revizijsko sodišče tožnikovo revizijo in revizijo druge toženke zavrglo kot nedovoljeno (377. člen ZPP).

O presoji utemeljenosti revizij: Med množico komaj še preglednih revizijskih navedb je večino takih, ki jih revizijsko sodišče ne sme upoštevati. Revizije namreč ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče se zato ni ukvarjalo z revizijskimi kritikami dokazne ocene izpovedb prič, izvedenskega mnenja in drugega dokaznega gradiva ter tudi ne z novimi navedbami o dejstvih, s katerimi želita revidenta dodatno pojasnjevati in osvetljevati ozadja škodnega dogodka ter dogajanje, ki naj bi bilo z njim povezano.

V svojih sodbah je vrhovno sodišče že večkrat poudarilo, da pravdne stranke ne morejo s pomočjo procesnih kršitev vsebinsko izpodbijati dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno na prvi stopnji, in nato kot pravilno sprejeto na drugi stopnji1. Očitek procesne kršitve je v takih primerih le navidezen, saj pravdna stranka z njim v bistvu graja sprejeto dokazno oceno2. Zato revizijsko sodišče zavrača (skonstruirane) revizijske očitke bistvene kršitve pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo druga tožena stranka vidi v za njo neprepričljivi dokazni oceni.

Kršitev postopka 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tudi sicer ni podana. Iz razlogov izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, katera stališča sodišča prve stopnje je druga toženka (še razumno in razumljivo) izpodbijala, jasni in izčrpni pa so tudi odgovori pritožbenega sodišča na njeno kritiko. Zgolj to, da se zdijo nekateri pravni argumenti neprepričljivi ali morda celo protislovni, pa še ne pomeni, da je sodba nerazumljiva, natančneje, da je ni mogoče preizkusiti.

Revizijsko sodišče je torej vezano na dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in ki je prestalo pritožbeni preizkus. Glede temelja odškodninske obveznosti ga je mogoče razčleniti na naslednje prvine: – prvi toženec je bil lastnik kobile Brene ter jo zaupal v oskrbo R. S., med drugim mu je naročil, da jo lahko jahata le onadva; – R. S. je (na pregovarjanje tretjega toženca in po njegovem zatrjevanju, da je tako dogovorjen s prvim tožencem) brez vednosti prvega toženca in v nasprotju z njegovimi navodili, kobilo prepustil v ježo drugi toženki; – prav to jezdno žival, ki je veljala za mirno in vodljivo, je izbral tretji toženec in pod njegovim vodstvom je druga toženka odjezdila na daljšo ježo izven ustaljenih jahalnih poti; – za tako ježo ni bila dovolj izurjena (pred tem je jahala le štirikrat po eno uro), vendar se je za njo odločila po vztrajnem nagovarjanju tretjega toženca; – tretji toženec, ki je izbiral pot, se je po tem, ko se je že stemnilo, odločil prečkati regionalno cesto - pri tem je kobila, ki jo je jahala druga toženka, obstala sredi ceste; – nepredvidljivo vedenje kobile je treba pripisati drugi toženki, ki živali očitno ni mogla obvladovati in ji učinkovito ukazovati; – v kobilo, ki je (ob)stala sredi ceste, je trčil tožnik in pri tem utrpel škodo; – trčenje bi lahko preprečil le, če bi vozil s hitrostjo, manjšo od 58 km na uro; – hitrost je bila omejena na 80 km/h, tožnik pa je vozil okoli oziroma blizu 100 km/h; – na oviro (ki je bila sicer temna, druga toženka, ki je bila v svetlo sivi trenerki, pa je pred trčenjem razjahala), se je tudi nepravočasno odzval. Revizijsko sodišče sprejema pravno stališče pritožbenega sodišča, da je šlo v tem primeru za škodo, ki jo je povzročila domača žival. Tožnik se je namreč z avtomobilom zaletel v kobilo, ki je stala sredi regionalne ceste. Za take primere je treba uporabiti pravno pravilo § 1320 Občnega državljanskega zakonika in sodno prakso, ki se je v zvezi z njim oblikovala. Za škodo, ki jo povzroči žival, odgovarja njen lastnik oziroma njen imetnik, oziroma tisti, kateremu je lastnik žival zaupal3. Prvi toženec, ki je kobilo zaupal v oskrbo in tudi v nadzorstvo R. S. (ob tem mu je dal tudi jasna navodila, da sme razen njega, lastnika, kobilo jezditi samo on), zato ne more biti odškodninsko odgovoren. Ob tem je nebistveno, ali je bil konjeniški klub (že oziroma sploh) ustanovljen, ali je bil R. S. res strokovni vodja, ali je bil za to tudi kvalificiran ter ali je bil primeren še za kaj več kot za hranjenje in čiščenje konj, ali je imel tretji toženec prost dostop do konjev, kako je imel R. S. organizirano delo s konji in kaj je v zvezi s tem kdo od zaslišanih izpovedal. Drugače je s položajem druge toženke in tretjega toženca. Čeprav je kobilo jezdila druga toženka in je bila zato žival neposredno pod njenim nadzorstvom (zaradi česar ima položaj imetnice), imajo v obravnavanem primeru specifično težo naslednje okoliščine: 1) da je bila druga toženka nevešča jahanja, 2) da se je za ježo odločila na prigovarjanje tretjega toženca, 3) da ji je tudi on izbral konja in prepričal R. S., da je dovolil izhod kobile na ježo, ter 4) da je potem kot izkušen jahač vodil drugo toženko (ki je bila brez potrebnih izkušenj) in se tudi odločil za prečkanje ceste. Pritožbeno sodišče ima sicer prav, ko drugi toženki očita, da "dejstvo, da ji kobile ni uspelo pravočasno spraviti s ceste, bremeni njo". Vendar le v dejanskem pogledu. Pravno pa nosi odgovornost za to tisti, ki je kot izkušen jezdec vodil ježo obeh, ki se je v tej vlogi odločil za prečkanje ceste in ki je nenazadnje za drugo toženko (neveščo takega jahanja) izbral kobilo in jo pregovoril, da se je odločila (natančneje privolila) v nočno ježo izven ustaljenih jahalnih poti. Zato ima v tem primeru položaj imetnika živali, se pravi tistega, komur je bil konj zaupan, tudi on. Stališče pritožbenega sodišča, da "sama odločitev, kje bosta Š. Z. in A. Ž. prečkala cesto, ni pomembna, kot tudi ne, kdo je to odločitev sprejel", je tako napačno. Prav tako, "da je bil on ob škodnem dogodku samo prisoten", ter da "ni bil v povezavi s škodnim dogodkom". Kajti do škode je prišlo neposredno prav zaradi tega, ker se je tretji toženec odločil prečkati cesto. Ob tem pa so tu še drugi, prej omenjeni elementi njegove krivde, ki so vsi skupaj pripeljali do nesrečnega dogodka (nagovarjanje druge toženke, izbira kobile, poti itd.).

Povedano je tako mogoče strniti v naslednje pravno spoznanje: Imetnika nesrečne kobile (t.j. tista, ki sta imela varstvo in nadzorstvo nad živaljo) sta bila tako druga toženka (ki je izvajala neposredno vodenje in nadzorstvo) kot tretji toženec (ki je imel nad njo posredno nadzorstvo). Ker pa nihče od njiju ni dokazal, da je prišlo do škode brez njene oziroma njegove krivde, oziroma sta krivdi enega in drugega celo očitni (krivda druge toženke je v tem, da je kot jahalka s skromnimi izkušnjami privolila v nočno ježo izven ustaljenih jahalnih poti, krivda tretjega toženca, ki je iniciral in nato vodil jahalno pustolovščino, pa glede vsega preostalega - od izbire kobile in jahalne poti, do odločitve za prečkanje ceste, kar je bilo neposredni vzrok škode), solidarno odgovarjata za škodo (prvi odstavek 206. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR).

Revizijsko sodišče sprejema pravno stališče sodišč prve in druge stopnje, da je treba tožniku pripisati (le) 20 % prispevek k nastanku škode (drugi odstavek 192. člena ZOR). Čeprav je prekoračil dovoljeno hitrost in čeprav se je na oviro nepravočasno odzval, je odločujoči vzrok škode dejstvo, da je ponoči sredi regionalne ceste stala kobila. Za povrh je bila še temnejše barve, druga tožnica (ki je bila v svetlo sivi trenerki) pa je pred trčenjem razjahala. Glede na to, da je taka ovira na regionalni cesti nekaj povsem nevsakdanjega in nepričakovanega, je oškodovančevo ravnanje (prevelika hitrost in nepravočasna reakcija) manj pomemben vzrok škode.

Pravilna je tudi odmera zadoščenja za nepremoženjsko škodo. Glede njenega obsega je revizijsko sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje (ki jih je sprejelo tudi pritožbeno sodišče), zaradi česar so neupoštevne tožnikove revizijske trditve o večjem obsegu škode (npr., da je utrpel zlom najmanj dveh vretenc s spremenjeno krivuljo hrbtenice) in revizijske trditve druge toženke, da naj bi bile ugotovitve v nasprotju z dokaznim gradivom. Očitek, da "je vsako posamezno postavko natančno kritizirala v svojem pripravljanjem spisu z dne 10.9.2003, vendar sodišči nanje sploh nista odgovorili, niti zavzeli stališča", pa je nekonkretiziran. Ne pove namreč katero postavko in v kakšni smeri (dejanski ali v pravni) je druga toženka konkretizirala ter s kakšnimi argumenti. Na bistvene kršitve pravdnega postopka revizijsko sodišče namreč ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, torej tudi konkretiziran. Če naj bi bil v tem, da sodišče ni odgovorilo na določene navedbe, mora revident jasno, razločno in konkretno povedati, katere so tiste navedbe, ki naj bi po njegovem ostale prezrte. Pavšalne, neopredeljene in nekonkretizirane trditve, da sodišče ni odgovorilo na njeno "kritiko vsake posamezne postavke", ne zadoščajo za obrazloženost tega revizijskega razloga.

Revizijsko sodišče je tako delno ugodilo le tožnikovi reviziji zoper del sodbe, s katerim so bili zavrnjeni njegovi zahtevki zoper tretjega toženca za povrnitev nepremoženjske škode (prvi odstavek 380. člena ZPP), sicer pa je njegovo revizijo in revizijo druge toženke zavrnilo (378. člen ZPP).

Ker je v bistvenem vzpostavljeno stanje prvostopenjske sodbe, je taka tudi odločba o stroških postopka. Revizijsko sodišče je zato na prvi stopnji pravilno dosojene zneske stroškov le prevedlo v evre, medtem ko je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi in drugi odstavek 154. člena ter prvi odstavek 155. člena ZPP). Tožniku, ki je z revizijo delno uspel, pa mora tretji toženec (zoper katerega je delno uspel) povrniti sorazmeren del revizijskih stroškov. Ker odgovor prvega toženca na revizijo ni prispeval k učinkovitosti in racionalnosti revizijskega postopka, ni pravičen do povrnitve stroškov, ki so mu s tem nastali (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. 1: Npr. sodbe II Ips 120/2001, II Ips 663/96, II Ips 616/93. Op. št. 2: Prim. sodbo II Ips 151/2004 in sodbo II Ips 334/99.Op. št. 3: Prim. Strohsack, Žival in škoda, Ljubljana 1980, str. 42, 43 in tam navedeno sodno prakso, glej tudi Jadek Pensa v Obligacijskem zakoniku s komentarjem; 1. knjiga GV Založba, Ljubljana 2003, str. 906, 907.