Jedro

V primeru, ko je potekel rok za izdajo upravnega akta organa druge stopnje, ni pa poteklo nadaljnjih sedem dni na novo tožnikovo zahtevo (urgenco) (2. odstavek 26. člena ZUS), je tožba vložena prezgodaj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Celju, št. U 32/98-16 z dne 16.1.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo tožnikov proti odločbi tožene stranke z dne 13.12.1999. Z navedeno odločbo, ki je bila izdana po vložitvi tožbe tožnika A.M. zaradi molka organa, je bila odpravljena odločba Upravne enote Š. pri J. z dne 20.8.1997, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnika za priznanje statusa civilnega invalida vojne zaradi poškodbe, ki naj bi jo utrpel v letu 1946 ob eksploziji zapuščenega vojaškega materiala. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da je tožnik po vložitvi tožbe umrl, njegovi pravni nasledniki pa so po pozivu sodišča nadaljevali upravni spor in vloženo tožbo razširili tudi na izpodbijano odločbo. V tem upravnem sporu pa tožniki ne morejo imeti položaja strank. Po določbi 18. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) je tožnik lahko posameznik, vsaka pravna oseba, organizacija, naselje, skupina oseb in drugi, ki mislijo, da je kakšna njihova pravica ali na zakon oprta neposredna korist z upravnim aktom kršena ali tisti, ki bi mu bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo. V spornem primeru so tožniki na podlagi 208. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) v zvezi z členom 16. ZUS nadaljevali kot pravni nasledniki toženca upravni spor in na podlagi 2. odstavka 37. člena tudi tožbo razširili na upravni akt tožene stranke, ki ga je izdala po vloženi tožbi. Z odločbo, ki se izpodbija v upravnem sporu, je bila odpravljena odločba upravnega organa prve stopnje in s tem varovane tožnikove pravice oziroma pravne koristi ter s tem posledično tudi njegovih pravnih naslednikov. Zato ti po presoji sodišča prve stopnje ne izkazujejo pravnega interesa za nadaljevanje postopka, ki bi se moral odražati v prizadetosti njihovih pravic ali pravnih koristi. Pravni interes je procesna predpostavka, ki jo določa 4. člen ZUS, in če ni izpolnjena, sodišče ne more zadeve vsebinsko presojati. Tožba je bila zato zavržena na podlagi 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Tožniki v pritožbi navajajo, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 18. člena ZUS, ko je dodalo besedilo "ali tisti, ki bi mu bila odprava izpodbijanega upravnega akta v neposredno škodo". V nadaljevanju obrazložitve izpodbijanega sklepa je sodišče prišlo v nasprotje s tem, saj po njegovi presoji pravni nasledniki ne izkazujejo pravnega interesa, ki bi se moral odražati v prizadetosti njihovih pravic ali pravnih koristi. Pravni nasledniki so prizadeti v svojih pravicah, ki izhajajo iz 8., 9. in 14. člena Zakona o vojnih invalidih. Te pravne koristi oziroma pravnega interesa pa jim sodišče prve stopnje ni dovolilo izkazati.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik A.M. je, po podatkih sodnega spisa prve stopnje, naslovil na Upravno sodišče Republike Slovenije vlogo z dne 22.1.1998, kot tožbo v upravnem sporu zaradi molka organa druge stopnje. V vlogi je navedel, da tožena stranka v roku, ki ga določa zakon, ni izdala dokončne odločbe. Po določbi 2. odstavka 26. člena ZUS sme stranka sprožiti upravni spor, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena, če organ druge stopnje v dveh mesecih ali pa v krajšem, z zakonom določenem roku, ne izda odločbe o strankini pritožbi zoper odločbo prve stopnje in če je tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh. Iz priloženih upravnih spisov ni razvidno, da bi tožnik pozval toženo stranko, da izda odločbo o pritožbi v nadaljnjih sedmih dneh. Iz sodnega spisa pa tudi ni razvidno, da je tožnik izkazal izpolnitev tega pogoja za začetek upravnega spora. V primeru, da je sicer potekel zakoniti rok za izdajo upravnega akta, ni pa poteklo nadaljnjih sedem dni na novo tožnikovo zahtevo (urgenco) za izdajo akta, je tožba vložena prezgodaj. Tako tožbo pa mora sodišče zavreči s sklepom na podlagi 2. točke 1. odstavka 34. člena ZUS.

Sodišče prve stopnje, ki bi moralo zavreči tožbo, takoj ko je spoznalo, da ni izpolnjen zakonski pogoj iz 2. odstavka 26. člena ZUS, je tako neutemeljeno pozivalo tožnika zaradi morebitne razširitve tožbe na novo izdani upravni akt tožene stranke in tožbo šele kasneje zavrglo na drugi podlagi. Ker pa je odločitev, da se tožba zavrže, pravilna, čeprav iz drugih razlogov, pritožbena navedba o prizadetosti pravnih naslednikov tožnika v njihovih pravicah, ne more vplivati na drugačno presojo.

Pritožbeno sodišče je glede na navedeno zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno na podlagi 73. člena, v zvezi z 68. členom ZUS, in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.