Jedro

Po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ s sklepom zavrže zahtevo stranke, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Tudi če iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja izrecno, da se z njim odloča tudi o zahtevku tožnice za izdajo začasne odredbe, pa odločitev o glavnem zahtevku (za vračilo predmetne parcele) implicira tudi odločitev o akcesornem zahtevku (za izdajo začasne odredbe), ki je zgolj kot tak v denacionalizacijskem postopku lahko podan, kajti če zaradi okoliščin, ki so v ZUP določene kot procesne predpostavke, ni mogoče meritorno odločati o glavnem zahtevku, ni mogoče meritorno odločati niti o akcesornem zahtevku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Upravna enota Tržič (prvostopni organ) je z izpodbijanim sklepom zavrgla zahtevo tožnice za vrnitev parcele št. 266/75 k.o. .... Prvostopni organ v obrazložitvi navaja, da je tožnica dne 11. 3. 2009 vložila vlogo, v kateri je navedla, da se le-ta nanaša na vrnitev parcele 266/75 k.o. ... v denacionalizaciji in zahtevo investitorja A.A. za izdajo gradbenega dovoljenja. Tožnica je v vlogi navedla, da pošilja sklep sodišča o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja za parc. 266/75 k.o. ... na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe Okrajnega sodišča v Kranju, opr. št. P 212/2005-57 z dne 7. 9. 2006, s katero je bila ugotovljena ničnost pogodbe z dne 18. 3. 1996, ki sta jo glede predmetne parcele sklenila B. in C.C., ter odrejena vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnica je navedla, da glede na navedeno pravnomočno sodbo investitor A.A. ni lastnik predmetne parcele in ne more graditi ter je treba njegovo zahtevo zavrniti. Vrnitev parcele pa je zaveza upravnega organa prve stopnje, saj za vrnitev ni zakonske ovire. Tožnica je v zavarovanje zahteve za denacionalizacijo predlagala, naj upravni organ izda začasno odredbo po 68. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), s katero naj prepove B., ki je zavezanka za vrnitev, razpolaganje z nepremičnino ter zaznamuje prepoved v zemljiški knjigi in odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo tožnici kot upravičenki. Prvostopni organ v nadaljevanju citira 4. točko 1. odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) ter navaja, da iz spisne dokumentacije upravnih spisov izhaja, da je ta organ z dopolnilno odločbo o denacionalizaciji z dne 18. 11. 2003, ki je postala pravnomočna 6. 6. 2008, že odločil o zahtevku tožnice za vrnitev parc. št. 266/75, in sicer v obliki odškodnine v obveznicah Slovenske odškodninske družbe (SOD). Iz obrazložitve denacionalizacijske odločbe izhaja, da parc. št. 266/75, travnik 5. razreda v izmeri 383m2 in stanovanjska stavba v izmeri 42m2, predstavlja del podržavljene parc. št. 266/1, navedene v 2. točki izreka navedene dopolnilne odločbe o denacionalizaciji. Za vračilo v naravi predmetne parcele so bile izkazane ovire iz 2. odstavka 32. člena ZDen. Ker je bilo o vlogi tožnice za vrnitev parc. št. 266/75 že pravnomočno odločeno, je prvostopni organ njeno zahtevo zavrgel. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS (drugostopni organ) pa je z odločbo z dne 9. 10. 2009 zavrnilo pritožbo tožnice zoper izpodbijani sklep prvostopnega organa. Drugostopni organ je pritrdil razlogom prvostopnega organa ter zavrnil pritožbene navedbe tožnice (o tem, da je prvostopni organ nepravilno odločil o zahtevi za denacionalizacijo predmetne parcele in ne o njeni zahtevi, s katero je predlagala izdajo začasne odredbe v zavarovanje zahteve za denacionalizacijo, dalje, da o denacionalizaciji predmetne parcele še ni bilo odločeno, ker iz izreka odločbe z dne 18. 11. 2003 to ne izhaja, dalje, da ne z upravnimi ne s sodnimi odločbami še ni bilo odločeno o vračilu te parcele v naravi in da prvostopni organ zmotno zaključuje, da je podana ovira za vrnitev parcele po 2. odstavku 32. člena ZDen, kajti gre za nezazidano stavbno zemljišče, ki ni v lasti fizične osebe ter ga je zato treba vrniti v last in posest) kot neutemeljene.

Tožnica v tožbi navaja, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa nerazumljiva ter zmotna v dejanskem in pravnem pogledu, da nima razlogov o odločilnih dejstvih ali so nerazumljivi, pravo je napačno uporabljeno, odločanje prvostopnega organa pa je tudi obremenjeno z bistvenimi kršitvami pravil postopka, krši pa se tudi ustavno pravico tožnice do enakega obravnavanja po 22. členu Ustave in do poštenega ter nepristranskega postopka. Sklep temelji tudi na zmotno ugotovljenem dejanskem stanju ter se ga ne da preizkusiti. Z izpodbijanim sklepom je zavržena zahteva tožnice z dne 11. 3. 2009 za vrnitev predmetne nepremičnine, vendar tožnica zahteve za denacionalizacijo ni vložila dne 11. 3. 2009, pač pa pravočasno, v zakonskem roku, ki je določen v ZDen. Z vlogo, vloženo dne 11. 3. 2009, je tožnica predlagala le izdajo začasne odredbe v zavarovanje vrnitve v naravi predmetne nepremičnine, upoštevaje pri tem odločitev pravdnega sodišča o ničnosti razpolaganja z nepremičnino, in odločitev zemljiške knjige o vzpostavitvi prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja glede predmetne parcele. Netočna in protispisna je tudi ugotovitev v izpodbijanem sklepu, da je prvostopni organ z dopolnilno odločbo o denacionalizaciji z dne 18. 11. 2003 že odločil o zahtevku tožnice za vrnitev predmetne nepremičnine; o zahtevku za denacionalizacijo predmetne parcele v naravi ni bilo še nikoli odločeno in ne obstaja dokončna ali pravnomočna odločba, ki bi odločila o takšni zahtevi tožnice. Dopolnilna odločba o denacionalizaciji z dne 18. 11. 2003 v izreku ne omenja nepremičnine s parc. št. 266/75 k.o. ... in ne odloči o zahtevi za vrnitev te parcele v naravi, kar zahteva tožnica že od začetka postopka denacionalizacije. Tožnica dalje navaja, da se po 213. členu ZUP o predmetu postopka in o zahtevkih strank odloči z izrekom upravne odločbe. Poleg tega je dopolnilna odločba z dne 18. 11. 2003 le dopolnilna in torej ne odloči o zahtevi tožnice v celoti, kar tudi formalno potrjuje, da odločitev ni zajela celotne zahteve za denacionalizacijo, pač pa zgolj v delu, razvidnem iz izreka. Dopolnilna odločba o denacionalizaciji z dne 18. 11. 2003 pa omenja nepremičnino s parc. št. 266/75 v obrazložitvi, ne pa v izreku. Odločba drugostopnega organa z dne 22. 2. 2006, ki je bila izdana v pritožbenem postopku zoper navedeno dopolnilno odločbo, pa je bila odpravljena s sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 779/2006-11 z dne 24. 11. 2006; ta sodna odločba v zvezi s pritožbo tožnice opozarja na procesne kršitve (bistveno kršitev pravil postopka) v zvezi s tožbenim ugovori glede parc. št. 266/75, vendar se novo izdana odločba drugostopnega organa z dne 30. 5. 2007 z vrnitvijo nepremičnine s parc. št. 266/75 v naravi v denacionalizaciji ne ukvarja in o tej zahtevi tožnice ne odloča ter o tej zahtevi tožnice nima nobenih razlogov. Enako velja za sodbo Upravnega sodišča RS opr. št. U 1395/2007-9 z dne 6. 6. 2008, ki ne odloča o zahtevi tožnice za vrnitev v naravi predmetne nepremičnine. Povedano potrjuje, da se z navedenimi upravnimi in sodnimi odločbami tudi po stališču drugostopnega organa in upravnega sodišča ni odločalo o zahtevi tožnice za vrnitev v naravi nepremičnine s parc. št. 266/75. O tej zahtevi tožnice tako še ni odločeno in je zaključek v izpodbijanem sklepu nepravilen. Ni pa tudi nobene ovire, tudi ne po 2. odstavku 32. člena ZDen, za vrnitev predmetne nepremičnine v naravi; gre za nezazidano stavbno zemljišče, ki ni v lasti fizične osebe in ga je treba vrniti v last in posest. Glede na sodno odločbo pravdnega sodišča o ničnosti odtujitve te parcele po uvedbi denacionalizacije je netočna in protispisna ugotovitev v odločbi drugostopnega organa, da je parcela 266/75 v naravi stanovanjska stavba; na tej parceli ni nikoli bilo stanovanjske stavbe, tam je le travnik. Upravni organ prve stopnje je zlorabil postopek z ogledom, na katerega tožnica ni bila povabljena in je nepravilno ugotovil, da je na parceli stavba. Šlo je za nepošten postopek, da bi se izigralo tožnico kot upravičenko do denacionalizacije. To je pokazal tudi sodni postopek pred Okrajnim sodiščem v Kranju zaradi ničnosti prodajne pogodbe in vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pravnomočno sodbo tega sodišča tožnica predlaga kot dokaz. Tožnica sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep prvostopnega organa ter odločbo drugostopnega organa odpravi, zadevo pa vrne prvostopnemu organu v ponovni postopek. Tožnica sodišču predlaga, naj razpiše glavno obravnavo, saj bo le tako mogoče razjasniti zadevo, da bo izdana pravilna in zakonita odločba v denacionalizaciji in o predlagani začasni odredbi z vlogo tožnice z dne 9. 3. 2009, o kateri še ni bilo odločeno.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Tožnica izpodbija sklep, s katerim je prvostopni organ zavrgel njeno zahtevo, vloženo dne 11. 3. 2009, ob razlogovanju, da je bilo o denacionalizaciji nepremičnine s parc. št. 266/75 k.o. ..., ki po današnjem zemljiškokatastrskem stanju predstavlja del podržavljene zemljiške parcele št. 266/1 k.o. ..., že pravnomočno odločeno z odločbo tega organa z dne 18. 11. 2003, s katero je bila tožnici za podržavljeno nepremičnino s parc. št. 266/1 (oziroma predmetni del površine 27.798 m2) priznana odškodnina v obveznicah SOD; ta okoliščina pa je po 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP (Uradni list RS, št. 80/99 do 65/08)razlog za zavrženje njene zahteve.

Zmotno meni tožnica, da organ z izpodbijanim sklepom ni odločil o zahtevku, ki ga je podala v vlogi z dne 9. 3. 2009. Iz te vloge namreč izhaja, da tožnica zahteva vrnitev parcele št. 266/75 v denacionalizaciji in v zavarovanje tega zahtevka tudi izdajo začasne odredbe o prepovedi razpolaganja zavezanca s predmetno nepremičnino in o prenosu te nepremičnine v začasno uporabo tožnici kot upravičenki. To pa pomeni, da je organ po tem, ko je pri preizkusu zahteve ugotovil, da je o denacionalizaciji parcele s št. 266/75 že bilo pravnomočno odločeno, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP njeno zahtevo moral zavreči. Po citirani 4. točki 1. odstavka 129. člena ZUP organ namreč s sklepom zavrže zahtevo stranke, če o isti upravni stvari že teče postopek ali je bilo o zahtevi že pravnomočno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila kakšne pravice ali so ji bile naložene kakšne obveznosti. Tudi če iz izreka izpodbijanega sklepa ne izhaja izrecno, da se z njim odloča tudi o zahtevku tožnice za izdajo začasne odredbe, pa odločitev o glavnem zahtevku (za vračilo predmetne parcele) implicira tudi odločitev o akcesornem zahtevku (za izdajo začasne odredbe), ki je zgolj kot tak v denacionalizacijskem postopku lahko podan, kajti če zaradi okoliščin, ki so v ZUP določene kot procesne predpostavke, ni mogoče meritorno odločati o glavnem zahtevku, ni mogoče meritorno odločati niti o akcesornem zahtevku.

Tožnica pa po presoji sodišča tudi brez podlage zatrjuje, da v obravnavani zadevi niso podane okoliščine iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP ter neutemeljeno ugovarja, da ni prejela odločbe, s katero bi bilo (v izreku) odločeno o denacionalizaciji nepremičnine s parc. št. 266/75 k.o. .... Po zakonu (1. odstavek 66. člena ZDen, Uradni list RS, št. 27/91, RS št. 56/92, 13/93 – odl. US, 31/93, 24/95 – odl. US, 20/97 – odl. US, 13/98 – odl. US, 65/98, 76/98 – odl. US, 60/99 – odl. US, 66/00, 11/01 – odl. US in 54/02 – odl. US) se z odločbo o denacionalizaciji odloči o podržavljenem premoženju, ki se vrača, o upravičencih, o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača, o zavezancih za izročitev premoženja ter o rokih za izpolnitev odločbe. To pa pomeni, da je organ moral odločiti o denacionalizaciji podržavljenih nepremičnin ter je z odločbo z dne 18. 11. 2003 tudi, tako kot zahteva zakon, odločil o denacionalizaciji podržavljene parcele št. 266/1 (o predmetnem delu s površino 27.798 m2) in v izreku odločbe tudi pravilno navedel to podržavljeno zemljiško parcelo in odškodnino v obveznicah SOD, ki jo je zanjo priznal (kot o obliki in obsegu premoženja, ki se vrača), v skladu z določbami ZUP/86 (209. člen) pa v obrazložitvi denacionalizacijske odločbe podal dejanske in pravne razloge glede ovir za vračilo v naravi zemljiških parcel, ki se po današnjem (tedanjem) zemljiškokatastrskem stanju nahajajo na območju predmetne površine 27.798 m2 podržavljene parc. št. 266/1 (med temi tudi za parc. št. 266/75). Tega, da bi v izreku odločbe moral odločiti tudi o parceli št. 266/75 (kot parceli sedanjega, po podržavljenju spremenjenega zemljiškokatastrskega stanja), glede katere je po izvedenem ugotovitvenem postopku zaključil, da je ni mogoče vrniti v naravi, zakon ne zahteva. Z oziroma na povedano tako tožnica z zahtevo z dne 9. 3. 2009, vloženo dne 11. 3. 2009, z zahtevkom za vračilo parcele št. 266/75 v naravi tudi ni mogla doseči ponovnega odločanja o denacionalizaciji dela podržavljene parcele št. 266/1, o katerem je bilo z odločbo z dne 18. 11. 2003 že pravnomočno odločeno, in to tudi ne v primeru, da v vlogi z dne 9. 3. 2009 zatrjuje in dokazuje, da za vrnitev parcele št. 266/75 v naravi ni več ovir po ZDen. Pravnomočna odločitev o denacionalizaciji podržavljene parcele št. 266/1 (oziroma njenega predmetnega dela) namreč preprečuje ponovno odločanje v tej zadevi. Po 158. členu Ustave RS (URS, Uradni list RS/I, št. 33/91, RS, št. 42/97, 66/00, 24/03, 69/04 in 68/06) je pravno razmerje, urejeno s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom. Zakon pa poseganja v pravnomočno odločbo državnega organa ne dopušča z novo zahtevo, podano v upravnem postopku (4. točka 1. odstavka 129. člena ZUP), pač pa le z izrednimi pravnimi sredstvi in pod pogoji, ki so za uporabo teh pravnih sredstev predpisani v zakonu (XVI. poglavje ZUP).

Na drugačno odločitev sodišča ne more vplivati niti sklicevanje tožnice na sodbo tega sodišča opr. št. U 779/2006 z dne 24. 11. 2006, v kateri naj bi sodišče ugotovilo procesne kršitve v upravnem postopku, ki naj bi se nanašale prav na ugotavljanje dejanskega stanja glede parcele s št. 266/75, niti njeno zatrjevanje, da se do teh ugotovitev sodišča drugostopni organ v ponovnem postopku ni opredelil, in tudi ne sklicevanje tožnice na sodbo tega sodišča opr. št. U 1395/2007 z dne 6. 6. 2008, s katero naj se ne bi odločalo o zahtevi tožnice za vrnitev v naravi parcele št. 266/75, kar vse naj bi po mnenju tožnice govorilo za to, da o zahtevi tožnice za vrnitev parc. št. 266/75 še ni bilo odločeno. Za presojo zakonitosti izpodbijanega sklepa je namreč pravno relevantno le, ali je organ pravilno ugotovil okoliščino iz 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, ki je procesna predpostavka, ki ne sme biti podana, da bi bilo meritorno odločanje o zahtevi tožnice z dne 9. 3. 2009 dovoljeno. Pravno relevantna okoliščina pa je v obravnavni zadevi pravnomočna odločitev o denacionalizaciji podržavljene parc. št. 266/1 k.o. ... – dela (njene predmetne površine 27.798 m2), na območju katere se po sedanjem zemljiškokatastrskem stanju nahaja parc. št. 266/75. Da je prvostopni organ pravilno ugotovil, da je bilo z njegovo odločbo z dne 18. 11. 2003 odločeno o denacionalizaciji dela podržavljene parcele št. 266/1 – o delu površine, ki po današnjem zemljiškokatastrskem stanju po legi obsega tudi parcelo št. 266/75 – je sodišče svojo presojo že podalo. Po pregledu spisne dokumentacije v zadevi pa tudi pritrjuje zaključku prvostopnega organa, da je z odločbo z dne 18. 11. 2003 o denacionalizaciji podržavljene parcele št. 266/1 – dela (dela površine 27.798 m2, ki po današnjem zemljiškokatastrskem stanju po legi obsega tudi parcelo št. 266/75) bilo pravnomočno odločeno ter je odločba prvostopnega organa postala pravnomočna na podlagi sodbe tega sodišča opr. št. U 1395/2007 z dne 6. 6. 2008. Sodišče pri tem dodaja, da je sicer razlogovanje upravnih organov o tem, da je o predmetnem delu podržavljene parc. št. 266/1 bilo pravnomočno odločeno z odločbo prvostopnega organa z dne 18. 11. 2003, nepopolno, kajti v to odločbo je (zgolj) s spremembo zneskov odškodnine posegel na podlagi 1. odstavka 243. člena ZUP/86 drugostopni organ s svojo odločbo z dne 30. 5. 2007. To pa pomeni, da je treba šteti, da je o denacionalizaciji podržavljene parc. št. 266/1 k.o. ... (predmetnega dela s površino 27.798 m2) bilo odločeno z odločbama prvostopnega organa z dne 18. 11. 2003 in drugostopnega organa z dne 30. 5. 2007. Obe navedeni odločbi, prvostopnega organa z dne 18. 11. 2003 in drugostopnega organa z dne 30. 5. 2007, pa sta bili predmet sodne presoje v upravnem sporu, ki ga je začela tožnica, in v katerem je sodišče odločilo s sodbo opr. št. U 1395/2007 z dne 6. 6. 2008 tako, da je njeno tožbo zavrnilo. Z dnem izdaje te sodbe pa sta odločbi upravnih organov z dne 18. 11. 2003 in dne 30. 5. 2007 postali pravnomočni.

Glede na navedeno so neutemeljene vse tožbene navedbe tožnice o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, nepravilni uporabi materialnega prava in bistvenih kršitvah pravil postopka, ki jih je sodišče vse presodilo in nanje s povedanim, kolikor se do posamezne ni opredelilo eksplicitno, odgovorilo implicitno. Edino nepravilnost, ki jo je sodišče ugotovilo, je navedlo, vendar zaradi nje izpodbijani sklep ni nezakonit, saj med razlogi zgolj nepopolno navaja eno od okoliščin, kar pa ni vplivalo na pravilnost ugotovitve prvostopnega organa, da je meritorno odločanje o zahtevi tožnice za vračilo parc. št. 266/75 pravnomočno izčrpano. Ob tem, ko je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen ter izdan v zakonitem postopku, pa sodišče zavrača tudi tožbene navedbe o tem, da je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v ustavno pravico tožnice do enakega varstva pravic iz 22. člena URS.

Ker je po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US 107/09, odl. US ZUS-1) tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Predlagane glavne obravnave ni razpisalo, saj je v zadevi lahko odločilo na podlagi v upravnem postopku izvedenih dokazov ter spisne dokumentacije upravnih spisov in ni bilo potrebe po dopolnjevanju ali ponavljanju dokazov.