Jedro

Zakon o kazenskem postopku loči dve različni situaciji glede na fazo postopka, v katerem sodišče prve stopnje izda sklep o izločitvi dokazov. V 286. členu ZKP (omenjeni člen je uvrščen v poglavje o pripravah na glavno obravnavo) je določeno, da predsednik senata določi z odredbo dan, uro in kraj glavne obravnave (I. odst.), ter da če predsednik senata ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi, preden določi glavno obravnavo, po pravnomočnosti sklepa pa jih da v poseben ovitek in izroči preiskovalnemu sodniku, da jih hrani ločeno od drugih spisov. V IV. odst. istega člena je še določeno, da o pritožbi zoper tak sklep odloča izvenobravnavni senat. Ker izvenobravnavni senat v takem primeru odloča kot drugostopenjski organ, njegove odločitve ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. V IV. odst. 340. člena ZKP (ta člen je umeščen v poglavje o glavni obravnavi) pa je določeno, da pred koncem dokaznega postopka izda senat po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči iz spisov zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne sme opirati sodna odločba. Poseben sklep izda tudi, če zavrne predlog stranke za izločitev. Sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi zapisnikov in drugih dokazov, se sme izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo, o kateri odloča višje sodišče. Tako 286. člen kot tudi 340. člen ZKP veljata tudi za skrajšani postopek.

V IV. odst. 220. člena je ZKP izrecno določeno, da smejo policisti zaseči predmete, kadar postopajo po 148. členu ZKP. Za presojo zakonitosti ravnanja policistov zato sploh ni pomembno, ali sta bili ob pregledu garaže navzoči dve priči in ali je lastnik garaže J. L. bil imetnik v smislu določbe I. odst. 218. člena ZKP, kot je to zmotno razlogovalo sodišče prve stopnje, saj ni šlo za hišno preiskavo brez odredbe sodišča v smislu 218. člena ZKP, pač pa je šlo za opravilo, ki je bilo v skladu s I. odst. 148. člena ZKP potrebno, da se zavarujejo sledovi kaznivega dejanja. Ker so bili torej podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, so bili policisti upravičeni ravnati po I. odst. 148. člena ter nato po IV. odst. 220. člena ZKP in so bili torej vsi dokazi pridobljeni zakonito, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da jih je potrebno izločiti.

Izrek

Pritožbama okrožne državne tožilke in zagovornika obdolženega A. L. se ugodi in se izpodbijana sodba v celoti razveljavi, po uradni dolžnosti pa se razveljavi tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ks 161/2005 z dne 27.1.2005 in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. S. na podlagi 3. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje prikrivanja po III. in I. odst. 221. člena KZ ter za kaznivo dejanje prikrivanja po I. odst. 221. člena KZ in s stroški kazenskega postopka v tem delu obremenilo proračun. Obdolženega A. L. je spoznalo za krivega pod točko II/1 kaznivega dejanja prikrivanja po III. in I. odst. 221. člena KZ ter pod točko II/2 kaznivega dejanja prikrivanja po I. odst. 221. čl. KZ.

Za kaznivo dejanje pod točko II/1 mu je izreklo (pravilno določilo) kazen šestih mesecev zapora, za kaznivo dejanje pod točko II/2 mu je izreklo (pravilno določilo) kazen treh mesecev zapora in mu nato po določilih o steku izreklo enotno kazen sedem mesecev in petnajst dni zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas prebit v hišnem priporu od dne 5.12.2004 dalje. Obdolžencu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Zoper sodbo sta se pritožila zagovornik obdolženega L. in okrožna državna tožilka. Zagovornik obdolženega L. je vložil pritožbo zoper obsodilni del sodbe zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki I. odst. 371. člena ZKP, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji ter predlagal da pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, hišni pripor pa odpravi.

Okrožna državna tožilka se je pritožila zoper oprostilni del sodbe ter zoper oba sklepa o izločitvi dokazov in predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Zagovornik obdolženega S. je v odgovoru na pritožbo okrožne državne tožilke predlagal njeno zavrnitev.

Višji državni tožilec svetnik J. S. je v pisnem mnenju, ki ga je podal na podlagi določbe II. odst. 445. člena ZKP in ga je pritožbeno sodišče vročilo obdolžencema in njunima zagovornikoma, predlagal zavrnitev pritožbe okrožne državne tožilke in ugoditev pritožbi zagovornika obdolženega L. Obe pritožbi sta utemeljeni, sodišče druge stopnje pa je po uradni dolžnosti razveljavilo tudi sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr.

št. Ks 161/2005 z dne 27.1.2005. K pritožbi okrožne državne tožilke glede obeh sklepov o izločitvi dokazov:

V predmetni kazenski zadevi je okrožno sodišče izdalo sklep opr. št. Ks 161/2005 z dne 27.1.2005 (list. št. 291), s katerim je ugodilo pritožbama zagovornikov obeh obdolženih, ki sta se pritožila zoper sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr.št. III K 497/2004 z dne

14.1.2005 (list.št. 244), s katerim je okrajna sodnica zavrnila predlog zagovornikov za izločitev potrdila o vstopu v stanovanje in druge prostore ter zapisnik o ogledu. Okrožno sodišče je navedeni sklep spremenilo tako, da je izločilo potrdilo o vstopu v stanovanje ter zapisnik o ogledu.

Dne 18.3.2005 pa je okrajno sodišče izdalo še sklep opr. št. III K 497/2004 (list.št. 412), s katerim je izločilo poročilo v dopolnitev kazenske ovadbe z dne 4.2.2005 ter z dne 1.3.2005, katerima je bilo priloženo strokovno mnenje Centra za forenzične preiskave o preiskavi bioloških sledi, najdenih v spornem avtomobilu BMW X5, avstrijske reg.št. ... ter uradni zaznamek o daktiloskopski identifikaciji magnetne kartice, prav tako najdene v omenjenem avtomobilu.

Okrožna državna tožilka se je pritožila zoper oba omenjena sklepa, ker meni, da sodišče ni ravnalo pravilno, ko je izločilo vse zgoraj omenjene dokaze. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu njenih pritožbenih navedb razveljavilo prvi sklep o izločitvi (list. št. 291) po uradni dolžnosti, saj je ugotovilo, da ga je izdal funkcionalno nepristojen organ.

Zakon o kazenskem postopku loči dve različni situaciji glede na fazo postopka, v katerem sodišče prve stopnje izda sklep o izločitvi dokazov. V 286. členu ZKP (omenjeni člen je uvrščen v poglavje o pripravah na glavno obravnavo) je določeno, da predsednik senata določi z odredbo dan, uro in kraj glavne obravnave (I. odst.), ter da če predsednik senata ugotovi, da so v spisih zapisniki ali obvestila iz 83. člena tega zakona, izda sklep o njihovi izločitvi, preden določi glavno obravnavo, po pravnomočnosti sklepa pa jih da v poseben ovitek in izroči preiskovalnemu sodniku, da jih hrani ločeno od drugih spisov. V IV. odst. istega člena je še določeno, da o pritožbi zoper tak sklep odloča izvenobravnavni senat. Ker izvenobravnavni senat v takem primeru odloča kot drugostopenjski organ, njegove odločitve ni več mogoče izpodbijati s pritožbo. V IV. odst. 340. člena ZKP (ta člen je umeščen v poglavje o glavni obravnavi) pa je določeno, da pred koncem dokaznega postopka izda senat po uradni dolžnosti ali na predlog strank sklep, s katerim izloči iz spisov zapisnike in druge dokaze, na katere se po določbah tega zakona ne sme opirati sodna odločba. Poseben sklep izda tudi, če zavrne predlog stranke za izločitev. Sklep, s katerim je bilo odločeno o izločitvi zapisnikov in drugih dokazov, se sme izpodbijati le s pritožbo zoper sodbo, o kateri odloča višje sodišče. Tako 286. člen kot tudi 340. člen ZKP veljata tudi za skrajšani postopek.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v primeru prvega sklepa o izločitvi na list. št. 291, okrajna sodnica že določila glavno obravnavo. Dne 11.1.2005 so na prvo glavno obravnavo pristopili vsi vabljeni, sodnica je sprejela sklep, da se glavna obravnava opravi in je javna, kar izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi na list.št. 229-230. Nato pa sta zagovornika obeh obdolžencev, še preden je državni tožilec prebral obtožni predlog, predlagala izločitev dokazov, zaradi česar je sodnica sprejela sklep, da se glavna obravnava preloži. Nato je izdala sklep, s katerim je predlog zagovornikov glede izločitve potrdila o vstopu ter zapisnika o preiskavi garaže zavrnila. Zagovornika sta se pritožila, o pritožbi pa je odločil izvenobravnavni senat, ki je pritožbi obeh zagovornikov ugodil. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se v predmetnem primeru sicer glavna obravnava dne 11.1.2005 res še ni začela, saj je v I. odst. 321. člena ZKP določeno, da se glavna obravnava začne z branjem obtožnice (oziroma v skrajšanem postopku z branjem obtožnega predloga), vendar pa je bila glavna obravnava že določena, zato za odločanje o pritožbi zoper sklep o izločitvi dokazov ni bil več pristojen izvenobravnavni senat, saj IV. odst. 286. člena ZKP velja le dokler predsednik senata ne določi z odredbo glavne obravnave.

Predmetni sklep o izločitvi na list.št. 291 je okrajna sodnica izdala že po tem trenutku, zato za pritožbo zoper ta sklep velja določba IV.

odst. 340. člena ZKP in se lahko izpodbija le s pritožbo zoper sodbo.

Za odločanje o takšni pritožbi pa je funkcionalno pristojno višje sodišče.

Glede na navedeno, je sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti sklep na list. št. 291 razveljavilo, ker ga je izdal funkcionalno nepristojen organ, na takšno kršitev pa je pritožbeno sodišče v primeru pritožbe zoper sklep dolžno paziti po uradni dolžnosti (V. odst. 402. člena ZKP).

Drugi sklep o izločitvi dokazov (list.št. 412) je sodišče prve stopnje izdalo na glavni obravnavi dne 17.3.2005, zato tudi zanj velja določba IV. odst. 340. člena ZKP.

Sodišče druge stopnje ugotavlja tudi, da sta bila oba sklepa o izločitvi nepravilna, na kar utemeljeno opozarja državna tožilka v pritožbi, ko se sklicuje na I. odst. 148. člena ZKP. Navedeni člen namreč določa, da mora policija, v primeru, da je podan razlog za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka.

V obravnavanem primeru ni dvoma, da sta policista G. in R. dne

5.12.2004 okoli 3.25 ure opravljala kontrolo prometa na Zasavski cesti v Ljubljani in pri tem opazila BMW X5, rdeče barve, z italijanskimi registrskimi tablicami. Ker se jima je zdelo vozilo sumljivo, sta zapeljala za njim ter ga začela ustavljati z modrimi lučmi, saj sta želela opraviti identifikacijski postopek. Vozilo ni hotelo ustaviti, temveč je nasprotno pospešilo hitrost, zato sta ga v naselju Beričevo izgubila. Ko sta se peljala po naselju, sta skozi steklo na vratih garaže opazila zavorne rdeče luči, zato sta se ustavila. Pred garažo sta opazila neznanega moškega (kasneje se je izkazalo da gre za S.), policist G. pa je med vrati garaže opazil še eno neznano osebo, ki se je skrila nazaj v garažo, ko se ji je G. približeval. G. je hotel sumljivo ravnanje preveriti in je zato pristopil do vrat garaže, istočasno pa je vozilo BMW X5, ki sta ga prej zasledovala, zapeljalo vzvratno iz garaže in kljub zahtevi policista G., da vozilo ustavi ter nameritvi pištole, ki jo je policist repetiral in nastavil na okno vozila, voznik vozila ni ustavil, temveč je zapeljal vzvratno z veliko hitrostjo ter nato oddivjal čez njivo in travnik. Takšno dogajanje je bilo obema policistoma utemeljeno sumljivo in sta zato lahko upravičeno sklepala, da je bilo vozilo, ki sta ga zasledovala, ukradeno (torej da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti). Njun sum pa se je nato še dodatno izkazal za upravičenega, saj sta skozi odprta vrata garaže opazila še eno vozilo BMW X5 z avstrijskimi registrskimi tablicami, opazila pa sta tudi italijanske tablice, naslonjene na zid, za oboje pa jima je bilo s strani OKC sporočeno, da gre za ukradene predmete. V danih okoliščinah sta bila tedaj policista tudi po oceni pritožbenega sodišča pooblaščena in dolžna opraviti vse potrebno, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja, kot jima to nalaga I. odst. 148. člena ZKP. Zato sta lahko tudi vstopila v garažo in zasegla predmetni BMW in registrske tablice (oziroma je to storil kriminalist), saj je v IV. odst. 220. člena ZKP izrecno določeno, da smejo policisti zaseči predmete, kadar postopajo po 148. členu ZKP.

Za presojo zakonitosti ravnanja policistov zato sploh ni pomembno, ali sta bili ob pregledu garaže navzoči dve priči in ali je lastnik garaže J. L. bil imetnik v smislu določbe I. odst. 218. člena ZKP, kot je to zmotno razlogovalo sodišče prve stopnje, saj ni šlo za hišno preiskavo brez odredbe sodišča v smislu 218. člena ZKP, pač pa je šlo za opravilo, ki je bilo v skladu s I. odst. 148. člena ZKP potrebno, da se zavarujejo sledovi kaznivega dejanja. Ker so bili torej podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, so bili policisti upravičeni ravnati po I. odst. 148. člena ter nato po IV. odst. 220. člena ZKP in so bili torej vsi dokazi pridobljeni zakonito, zato je sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da jih je potrebno izločiti.

Pritožbeno sodišče je razveljavilo samo prvi sklep o izločitvi na list. št. 291, glede na gornjo ugotovitev, da ga je izdal funkcionalno nepristojen organ, medtem ko drugega sklepa na list. št. 412 posebej ni razveljavilo, saj je razveljavilo sodbo v celoti iz razlogov, ki bodo obrazloženi v nadaljevanju, s tem pa tudi drugi sklep.

K pritožbi okrožne državne tožilke glede oprostilnega dela sodbe: V svoji pritožbi državna tožilka pravilno poudarja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo. Res je sicer, kot opozarja višji državni tožilec v svojem mnenju, da je tožilka na zadnji glavni obravnavi umaknila svoj predhodno utemeljeno podani dokazni predlog za poizvedbe pri operaterju mobilne telefonije o opravljenih razgovorih med obema obdolžencema ter predlog za zaslišanje prič T. in M. ter je zato njeno zavzemanje za izvedbo teh dokazov v pritožbi neustrezno, vendar pritožbeno sodišče poudarja, da je še vedno tudi sodišče samo zavezano k ugotavljanju materialne resnice, saj je v I. odst. 17. člena ZKP določeno, da mora sodišče po resnici in popolnoma ugotoviti dejstva, pomembna za izdajo zakonite odločbe. Državna tožilka utemeljeno opozarja, da bi sodišče prve stopnje moralo izvesti navedene dokaze in tako preveriti zagovora obeh obdolženih glede okoliščine, kdo je koga poklical ter od kje, saj sta oba obdolženca različno izpovedovala glede tega, da sta se dogovorila pri Janez baru (S. zatrjuje, da je prišel pred omenjeni bar, vendar L. ni bilo, zato se je odpeljal pred garažo, medtem ko L. zatrjuje, da S. ni prišel pred bar, temveč se je iz njemu neznanega razloga pripeljal pred garažo), sodišče prve stopnje pa se glede tega sploh ni opredelilo in tako tudi ni navedlo, kako presoja verodostojnost protislovnih dokazov (VII. odst. 364. člena ZKP). Prav tako tožilka utemeljeno meni, da se utegne zaključek sodišča prve stopnje, da je bil obdolženi S. pred garažo le dvakrat ali trikrat in zato ni vedel, kaj se nahaja v garaži, pokazati za zmoten, saj se je glede tega dejstva S. različno zagovarjal (enkrat je povedal, da je bil pred garažo dvakrat ali trikrat, drugič pa je povedal, da je bil tam petkrat ali šestkrat), garažo je dobro opisal ter v njej celo videl avtomobile Porsche, Mercedes C in Mercedes A, priča J. L. pa je izpovedal, da je S. pred garažo videl štirikrat ali petkrat ter da mu ni znano, ali je obdolženi tudi kdaj vstopal v garažo. Sodišče druge stopnje pa še opozarja, da je tudi drugoobdolženi L. povedal, da mu je S. v garaži večkrat pomagal pri urejanju razbitih avtomobilov.

Pritožbeno sodišče se prav tako strinja s pritožbenimi navedbami, da bi sodišče prve stopnje moralo zaslišati T. in M., saj njuna zagovora, da sta bila tako pijana, da se ničesar ne spomnita (M. je celo izpovedal, da v avtu ni videl nobenega sopotnika, medtem ko je T. povedal, da ne ve, kako se je v njegovem avtu znašel L.), nista prepričljiva, ob dejstvih, da je T. vozil avto in z njim bežal pred policijo, da v uradnih zaznamkih o njunem prijetju (list.št. 32 in 33) nikjer ni zapisano, da bi bila pijana ter da je prvoobdolženi S. v zagovoru povedal, da je po telefonu kontaktiral s T. in mu je on dajal napotke, kako naj pride do garaže. Glede na navedeno je bilo tudi po oceni pritožbenega sodišča dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zato je sodbo sodišča prve stopnje v oprostilnem delu razveljavilo.

Državna tožilka se sicer izrecno ni pritožila zoper obsodilni del sodbe, vendar pa se je pritožila zoper oba sklepa o izločitvi dokazov, ki se nedvomno nanašata na oba obdolženca, zato se njena pritožba smiselno nanaša tudi na obsodilni del sodbe in tako sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ne bo vezano na prepoved reformatio in peius.

K pritožbi zagovornika obdolženega L.: Neutemeljena je zagovornikova pritožba v delu, ko zatrjuje, da je policija do vseh predmetov, ki so opisani v izreku sodbe prišla nezakonito, zato jih sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati kot dokaz. Glede ravnanja policije se je pritožbeno sodišče opredelilo že pri obrazložitvi tožilkine pritožbe in ugotovilo, da je bilo ravnanje policije zakonito in vsi dokazi pridobljeni zakonito, zato ni podana zatrjevana kršitev po 8. točki I. odst. 371. člena ZKP.

Zagovornik prav tako neutemeljeno zatrjuje, da je izrek sodbe pod točko II/2 nesklepčen, ker se dejanje sprva očita le obdolženemu L., v nadaljevanju opisa kaznivega dejanja pa je mogoče razbrati, da sta dejanje storila dva storilca. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da gre za očitno pisno napako v izreku sodbe, saj iz obrazložitve sodbe jasno izhaja, da je dejanje storil obdolženi L. sam, zato zatrjevana kršitev ni podana.

Utemeljeno pa pritožba opozarja, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih, zato je podana kršitev iz 11. točke

I. odst. 371. člena ZKP. Oba policista sta namreč povedala, da sta najprej zasledovala BMW X5 z italijansko registracijo, da je zasledovano vozilo pobegnilo iz garaže, da sta bila v vozilu dve osebi, policist G. pa je še izpovedal, da je prepričan, da je bil voznik v BMW-ju eden od dvojčkov U. Pritožnik nadalje utemeljeno opozarja na zagovor S., ki je povedal, da sta se v tem BMW-ju do garaže pred prihodom policistov pripeljali dve neznani osebi in da je ena od teh oseb garažo odklenila s ključi. Navedeni ključi so ostali v vratih garaže tudi po pobegu vozila BMW. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da se sodišče prve stopnje do teh dejstev, ki so vsekakor odločilna (glede na dejstvo, da sodišče prve stopnje šteje, da je L. dejanje dokazano zato, ker je bil on najemnik garaže in je zato vedel, kaj se nahaja v njej), ni opredelilo. Pritožnik pa tudi utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj sploh ni ugotavljalo, kdo je še uporabljal sporno garažo (pritožnik opozarja, da ključi garaže niso bili najdeni pri L. ne pri osebnem pregledu ne pri hišni preiskavi).

Sodišče druge stopnje še opozarja, da se v postopku sploh ni ugotavljalo kdo naj bi bil prvi moški, ki je najel garažo od L. oziroma kako je L. dobil ključe od garaže, za katero je kasneje plačeval najemnino in komu je te ključe še izročil, glede na njegov zagovor, da je imel garažo v najemu le od aprila do maja 2004 ter da je imel v najemu le levo stran garaže in glede na pričanje L., da mu je L. za najem garaže plačal dvakrat (za mesec marec mu je plačal prvi najemnik), ter da mu še dolguje za mesec december (zato se tudi postavlja vprašanje kaj je z najemninami za mesece junij do november).

Ker sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, prav tako pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, je sodišče druge stopnje ugodilo zagovornikovi pritožbi in sodbo razveljavilo tudi v obsodilnem delu. Glede na takšno odločitev pritožbeno sodišče ni presojalo ostalih pritožbenih navedb, hišni pripor zoper katerega se zagovornik prav tako pritožuje, pa je bil obdolženemu L. že odpravljen.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje najprej moralo pridobiti vse dokaze, ki jih je nepravilno izločilo in jih nato tudi upoštevati pri svoji odločitvi. Moralo bo zaslišati priči T. in M. (po potrebi tudi policista, ki sta ju prijela, glede njune vinjenosti), pridobiti izpiske telefonskih pogovorov za oba obdolženca ter tudi za T., s katerim je kontaktiral obdolženi S., podrobneje zaslišati pričo L. glede moškega, ki mu je najprej oddal garažo ter glede plačevanja najemnine, podrobneje zaslišati obdolženega L., od koga je dobil ključe od garaže in kam jih je dal, ponoviti še ostale izvedene dokaze ter nato po presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ponovno odločiti o krivdi obeh obdolžencev.