Jedro

Ali je sodišče prepričano, da je neko dejstvo ugotovljeno ali ne, je res pravni standard. Vendar pa je pravilna uporaba tega standarda odvisna od dejstev, s katerimi sodišče opredeli (napolni) vsebino pravnega standarda v vsakem konkretnem primeru posebej.

Poleg načela materialne resnice (prepričanja, da je ugotovitev resnična), sodišče pri dokazni oceni upošteva tudi pravila o dokaznem bremenu.

Za pravilno uporabo materialnega prava ni pomembno, ali je bila zaploditvena sposobnost pokojnika zmanjšana. Pravno odločilna bi lahko bila le dokazana trditev, da pokojnik sploh ni bil sposoben zaploditi otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je bil pokojni M. Z., nazadnje stanujoč Š., oče mladoletnega tožnika R. S., roj. 10.9.1994 v L. Ugotovilo je še, da obstaja tožnikova terjatev do pokojnega M. Z., kar pa v revizijskem postopku ni predmet izpodbijanja. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in prvostopno sodbo potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožena stranka iz vseh revizijskih razlogov. Predlaga, da vrhovno sodišče obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Trdi, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo; sodišče se sklicuje na obrazložitev razveljavljene sodbe, po kateri naj bi mati zanosila septembra 1993 in tako otroka nosila 1 leto. Trdi nadalje, da rezultat DNA pomeni le, da pokojnega ni mogoče izključiti kot očeta, ne pa dokaza, da je oče. Sodišče bi moralo biti o odločitvi prepričano. Prepričanje je pravni standard, o katerem govorimo takrat, kadar o resničnosti določenega dejstva ne dvomi noben izkušen človek. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je bila nadalje storjena s tem, ko sodišče "ni popolnoma ugotovilo spornih dejstev", ker ni izvedlo dokaza z izvedencem, ki bi potrdil, da je pokojni imel prizadet živčni sistem, da je bil alkoholik (zdravil se je zaradi delirija tremensa), da je imel zmanjšano sposobnost proizvajanja semenčic ter da je bila njihova kvaliteta slaba. Revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava revident ni posebej obrazložil. Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila (390. člen prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, ki se na podlagi sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99, v tem sporu še nadalje uporablja).

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče najprej ugotavlja, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Ugovor zoper pravilnost in popolnost ugotovljenega dejanskega stanja tudi ne more postati dovoljen revizijski razlog zgolj zato, ker ga revident uveljavlja kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Ali je sodišče prepričano, da je neko dejstvo ugotovljeno ali ne, je res pravni standard. Vendar pa je pravilna uporaba tega standarda odvisna od dejstev, s katerimi sodišče opredeli (napolni) vsebino pravnega standarda v vsakem konkretnem primeru posebej. Dejstvi, ki sta bili podlaga odločitvi, sta predvsem naslednji: - analiza imunogenetskih odnosov v sistemu HLA je pokazala, da je kumulativna verjetnost očetovstva pokojnega M. Z. izkazana z verjetnostjo 95,08, kar je po mnenju izvedenke trditev, da je očetovstvo zelo verjetno, - izvedensko mnenje izdelano na osnovi metode DNA pa je pokazalo, da je očetovstvo potrjeno z verjetnostjo 99,995%; izvedenec je ugotovil, da navedeni rezultat biološko očetovstvo "praktično popolnoma potrjuje".

S tem, ko sta se sodišči oprli predvsem na omenjeni dejstvi, nista zmotno uporabili navedenega pravnega standarda in s tem tudi ne kršili ZPP. Poleg načela materialne resnice (prepričanja, da je ugotovitev resnična), sodišče pri dokazni oceni upošteva tudi pravila o dokaznem bremenu. Tožena stranka dejstev, na katera sta sodišči oprli svojo odločitev, ni uspela izpodbiti. Uporaba pravil stroke v zvezi z ugotavljanjem očetovstva ne sodi v zgornjo premiso sojenja, temveč v spodnjo, ki zajema dejansko podlago spora. Revizijsko sodišče pa vanjo, kot je bilo že navedeno, ne sme posegati.

Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da tudi ni zatrjevanega nasprotja v sodbi prve stopnje med njenim izrekom in obrazložitvijo. Res je sodišče prve stopnje napravilo napako, ko se je sklicevalo na razloge v razveljavljeni sodbi opr. št. III P 158/95. Toda ta kršitev ni vplivala na pravilnost odločitve. Sodišče prve stopnje je vse pravno odločilne okoliščine iz prej razveljavljene sodbe ponovilo in v njenih razlogih pomotne navedbe o času zanositve (september 1993) ni več.

Pač pa je revizijsko sodišče ugovor, da je sodišče kršilo določbe pravdnega postopka tudi s tem, ko ni izvedlo še dokaza z izvedencem ustrezne stroke, ki bi ocenjeval zaploditveno sposobnost pokojnega M. Z., obravnavalo v okviru revizijskega ugovora zmotne uporabe materialnega prava. Preizkusilo je, ali so bila v tem postopku ugotovljena vsa pravno odločilna dejstva za ugotovitev, da je pokojni M. Z. oče mladoletnega tožnika. Po proučitvi zadeve revizijsko sodišče ugotavlja, da so bila. Za pravilno uporabo materialnega prava ni pomembno, ali je bila zaploditvena sposobnost pokojnega M. Z. zmanjšana (kakor izhaja iz v pritožbenem postopku priloženega mnenja dr. Željka Vidakoviča). Pravno odločilna bi lahko bila le dokazana trditev, da pokojni M. Z. sploh ni bil sposoben zaploditi otroka.

Ker torej ne procesno ne materialno pravo v obravnavanem primeru nista bili zmotno uporabljeni, je revizijsko sodišče moralo na podlagi 393. člena ZPP neutemeljeno revizijo zavrniti.