Jedro

ZDR in kolektivna pogodba ne določata, da delavcem preneha delovno razmerje šele s prenehanjem poslovanja samostojnega podjetnika. Zasebni delodajalec lahko pisno odpove delavcem delovno razmerje, če se je začel postopek za prenehanje dejavnosti zasebnega delodajalca (76. čl. ZGD), pri čemer pa mora upoštevati odpovedni rok, ki ga določa kolektivna pogodba.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu, t.j. I. točki izreka, potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnice same krijejo svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za razveljavitev sklepov tožene stranke z dne 18.5.2001 o prenehanju delovnega razmerja tožnicam in zahtevek za ugotovitev, da tožnicam ni prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki dne 7.7.2001 in jim še traja, zaradi česar jih je tožena stranka dolžna pozvati na delo in jim za čas od 7.8.2001 do vrnitve nazaj na delo vpisati delovno dobo v delovno knjižico ter izplačati pripadajoče nadomestilo plače, kot če bi delale, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi (točka I. izreka sodbe). Nadalje je sodišče ugotovilo, da je bila tožnica G. I. pri toženi stranki v delovnem razmerju od 31.10.1993 do 1.2.1994 in ji je dolžna za ta čas urediti vpis delovne dobe v delovno knjižico, v roku 8 dni (točka II. izreka sodbe). Toženo stranko je sodišče zavezalo, da plača tožnicam neizplačane plače v posameznih zneskih in datumih zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe (III. točka izreka sodbe), stroške prehrane in prevoza na delo v zneskih in datumih zapadlosti, kot izhajajo iz sodbe (točka IV. izreka sodbe), obračuna in izplača regres za letni dopust za leto 2001 v znesku 117.298,00 SIT in od tega zneska za vsako tožnico odvede pripadajoči davek, nato pa neto znesek izplača tožnicam z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2001 (točka V. izreka sodbe) in da izplača tožnicam stroške postopka v znesku 668.760,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.10.2002 do plačila, v roku 8 dni (točka VI. izreka sodbe). S sklepom je ugotovilo, da so tožnice umaknile del zahtevka iz naslova stroškov za prevoz in za prehrano, za del izplačila meseca maja 2001, za mesec junij in julij 2001 oz. do prenehanja delovnega razmerja ter postopek v tem delu ustavilo.

Le zoper odločitev v I. točki izreka se pritožujejo tožnice, ki uveljavljajo vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) in pritožbenemu sodišču predlagajo, da v tem delu sodbo spremeni in ugodi njihovemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi med drugim navajajo, da dopisa tožene stranke z dne 4.6.2001 ni mogoče šteti za drugostopenjski sklep delodajalca, predvsem zato, ker ne vsebuje izreka, ne obrazložitve in ker nima nobenih navedb o odločilnih dejstvih. Dopis je tudi brez pravnega pouka. Iz obvestila tožene stranke je razvidno, da o ugovoru vsake od tožnic ni odločala. Prvostopenjske sklepe o prenehanju delovnega razmerja je tožena stranka izdala tožnicam preden je začela s postopkom prenehanja dejavnosti samostojnega podjetnika, zaradi česar bi morala ugovorom ugoditi, to pa bi moralo upoštevati tudi sodišče in ugotoviti, da so izpodbijani sklepi glede na določbo 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93) nezakoniti. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko ni izvedlo dokaza glede prenehanja opravljanja dejavnosti tožene stranke in ni pribavilo uradnih podatkov pri DURS, Izpostava Šentjur pri Celju. Zgolj dopis, ki ga je tožena stranka poslala na DURS z dne 18.5.2001, se ne more šteti kot pričetek postopka prenehanja opravljanja dejavnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni ugotovilo utemeljenosti pritožbenih razlogov niti razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). S tem ko sodišče prve stopnje ni pribavilo uradnih podatkov pri DURS o začetku prenehanja poslovanja tožene stranke, ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, dejansko stanje pa je v zadostni meri ugotovilo in razčistilo. Tožnice so v ugovoru zoper odpoved delovnega razmerja navajale, da sklepu o odpovedi ugovarjajo iz razloga, ker tožena stranka ni začela postopka za prenehanje opravljanja dejavnosti dne 18.5.2001, kot je navedeno v sklepu. Tožena stranka je na ta ugovor odgovorila in sicer, da je uradno vložila prijavo za odjavo svoje dejavnosti ter javno objavila svojo namero v časopisu Novi tednik dne 24.5.2001 (objavo je poslala dne 18.5.2001). V prilogi je tožnicam poslala fotokopijo malega oglasa in fotokopijo pisne odjave o prenehanju svoje dejavnosti Ministrstvu za finance, DURS. Tožnice so v spis same vložile obvestilo toženke z dne 18.5.2001, ki je naslovljeno na Davčno upravo RS in sicer, da bo dne 18.8.2001 prenehala opravljati dejavnost čistilnega servisa in da je temu obvestilu priložen oglas za Novi tednik, iz samega obvestila pa je razvidna fotokopija dohodne štampiljke na DURS, Davčni urad Celje in sicer dne 21.5.2001. Glede na to sodišču prve stopnje ni bilo potrebno izvajati še dokazov oz. uradnih poizvedb pri DURS, Izpostava Šentjur pri Celju, sicer pa tožnice ne nasprotujejo temu, da je tožena stranka kot samostojna podjetnica prenehala poslovati dne 18.8.2001. S tem v zvezi je potrebno upoštevati tudi Zakon o gospodarskih družbah (ZGD, Ur.l. RS št. 30/93 - 45/2001), ki v 76. členu določa postopek prenehanja poslovanja podjetnika. Podjetnik priglasi prenehanje poslovanja organu, pristojnemu za javne prihodke, mora pa vsaj tri mesece pred priglasitvijo prenehanja poslovanja na primeren način objaviti, da bo prenehal poslovati ter ob tem navesti tudi dan prenehanja poslovanja. Po tej določbi se torej začne postopek prenehanja poslovanja vsaj tri mesece pred priglasitvijo tega prenehanja in sicer z objavo o tem, da bo samostojni podjetnik prenehal poslovati, v tej objavi pa mora navesti tudi dan prenehanja poslovanja. Prav začetek postopka za prenehanje dejavnosti zasebnega delodajalca je eden od razlogov za pisno odpoved delovnega razmerja delavcem po 2. alinei 1. odstavka 125. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 14/90 - 71/93). Na drugačen zaključek tudi ne vpliva dejstvo, da je tožnicam prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki že pred prenehanjem poslovanja tožene stranke kot samostojne podjetnice, saj zakon ali KP ne določata, da bi v tem primeru delavcu prenehalo delovno razmerje šele s prenehanjem poslovanja samostojnega podjetnika, temveč predvidevata le odpovedne roke, glede katerih pa v konkretni zadevi ni bilo spora, da so znašali en mesec.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe v zvezi s postopkom odpovedi pri toženi stranki. Tožnice so ugovarjale zoper sklepe o odpovedi delovnega razmerja, tožena stranka pa jim je vročila "odgovor na ugovor zoper izdani sklep o odpovedi delovnega razmerja" in navedla (v zvezi z edino navedbo v ugovoru tožnic zoper sklepe o odpovedi), da je uradno vložila prijavo o odjavi svoje dejavnosti na DURS, itd.. Tožnice menijo, da ne gre za drugostopenjski sklep delodajalca, kar bi pomenilo, da jim delovno razmerje pri toženi stranki še ni prenehalo. Pri tem pa spregledajo določbo 44. člena KP med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur.l. RS št. 26/91), ki določa, da mora po vloženem ugovoru delavca zoper sklepe o pravicah, obveznostih in odgovornostih zasebni delodajalec pisno odgovoriti na vloženi ugovor oz. zahtevo, v odgovoru pa mora navesti pravni pouk o pravici do sodnega varstva pred pristojnim sodiščem. Navedena določba torej ne govori izrecno o formalnem drugostopenjskem sklepu, temveč o odgovoru na vloženi ugovor, to pa je v konkretni zadevi storila prav tožena stranka in s tem izpolnila zahteve formalnosti iz 44. člena panožne KP. V odgovoru je tudi jasno obrazložila, zakaj ne držijo trditve tožnic v ugovoru zoper prvostopenjski sklep. Ta odgovor sicer ne vsebuje pravnega pouka, vendar pa to ne pomeni, da odgovor ne pomeni odločitve delodajalca o ugovoru tožnic, ali da sploh ne gre za takšno odločitev. Izostanek pravnega pouka je namreč sodišče prve stopnje lahko štelo v korist tožnic le tako, da je njihovo tožbo, ki je bila vložena že dalj časa po izpodbijanih sklepih in po prenehanju delovnega razmerja, sploh obravnavalo po vsebini (glede na določbo 102.a člena ZDR, po kateri odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavca).

Glede na navedeno in v skladu s 353. členom ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu (odločitvi v I. točki izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnice s pritožbo niso uspele, same krijejo svoje pritožbene stroške.