Jedro

Ključnega pomena za odločitev o stroških pravdnega postopka je končni uspeh strank v postopku. Tožnica je po spremenjenem in bistveno nižje ovrednotenem tožbenem zahtevku zoper drugega toženca v pravdi v celoti uspela, zato ji je drugi toženec v skladu z načelom uspeha dolžan povrniti vse njene potrebne stroške postopka, sam pa do povračila svojih stroškov pravdnega postopka ni upravičen.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana stroškovna odločitev (točka IV. izreka) v razmerju do drugotožene stranke spremeni tako, da se znesek stroškov postopka, ki jih je drugotožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki, zniža za 11.967,38 EUR, tako da se stroškovna odločitev po spremembi glasi: "IV. Prvotožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 15.519,95 EUR, drugotožena stranka pa je dolžna tožeči stranki povrniti njene stroške postopka v znesku 3.552,57 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.“

II. Tožeča stranka je dolžna drugotoženi stranki povrniti 396,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom in sodbo odločilo: - v I. točki izreka je zaradi delnega umika tožbe razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206751/2013 z dne 19. 12. 2013 v 1. in 3. točki izreka v delu glede plačila zneska 151.071,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2013 dalje ter v delu glede stroškov izvršilnega postopka v višini 1.791,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 1. 2014 dalje do plačila ter pravdni postopek v tem delu ustavilo; - v II. točki izreka je ohranilo v veljavi isti sklep o izvršbi zoper prvotoženo stranko v 1. in 3. točki izreka tako, da je dolžna plačati tožeči stranki glavnico v višini 1.709.148,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2013 dalje do plačila, v roku 15 dni; - v III. točki izreka je drugotoženi stranki naložilo, da je tožeči stranki dolžna priznati obstoj njene terjatve in dopustiti plačilo glavnice v znesku 1.709.148,90 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 12. 2013 dalje do plačila iz kupnine, pridobljene v izvršilnem postopku s prodajo solastninskega deleža do 1/2 celote zastavljenih nepremičnin z ID znaki X-23/1, X-23/2 in X-24/1, vse k.o. ...; - v IV. točki izreka je toženima strankama naložilo, da sta dolžni tožeči stranki v roku 15 dni povrniti njene stroške postopka v znesku 31.039,90 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Drugotožena stranka R. S. (v nadaljevanju: drugi toženec) je zoper sklep o stroških (IV. točka izreka izpodbijane odločbe) vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Navaja, da je tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) na naroku za glavno obravnavo dne 26. 10. 2017 zaradi nesklepčnosti prvotno tožbo zoper njega umaknila in jo hkrati modificirala oziroma vložila novo (hipotekarno) tožbo. Poudarja, da se sam z umikom tožbe ni strinjal, o čemer je sodišče tudi seznanil. Kljub temu je sodišče s sklepom z dne 15. 2. 2018 dopustilo spremembo tožbe in zmotno zaključilo, da gre za spremembo tožbe brez predhodnega umika prvotne tožbe, zaradi česar je odločilo zgolj o spremenjenem zahtevku. Opozarja, da sodišče v skladu s 188. členom ZPP ne more nadomestiti njegovega soglasja z umikom tožbe in da sam še pričakuje odločitev glede prvotnega zahtevka (citira sklep VSL II Cp 3649/2010). Meni, da bi stroške prvotne tožbe morala v celoti nositi tožnica, saj je njen zahtevek nesklepčen in ga je treba zavreči. Oporeka tudi naloženim stroškom v zvezi s spremenjenim zahtevkom. Odločitev o temelju in višini teh stroškov je napačna, saj temelji na napačni vrednosti spornega predmeta, poleg tega pa med tožencema ne obstoji solidarna obveznost povrnitve stroškov in ju je treba obravnavati ločeno. Odločitev o stroških je tudi nerazumljiva in nejasna. Sodišče je stroške odmerilo od prvotno opredeljene vrednosti spornega predmeta in ne od vrednosti, ki je bila navedena v novi tožbi v vlogi z dne 28. 12. 2017 (115.603,00 EUR - glede na vrednost zastavljenih nepremičnin). Nepravilno so stroški odmerjeni tudi zato, ker tožnica ni plačala sodne takse za novo tožbo in ker je bila tožba vložena v času veljavnosti Odvetniške tarife 2015. Poudarja, da je bil upravičen do vseh stroškov postopka do trenutka, ko je tožnica zoper njega umaknila tožbo, ter da je treba glede stroškov, ki jih sodišče lahko prisodi, izhajati iz drugačnih stališč. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo v delu, ki se nanaša na stroške postopka, spremeni tako, da mu prisodi vse njegove pravdne stroške; podredno predlaga, naj se sklep o stroških razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbo zavrne in pritožniku naloži v plačilo stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Odločba o stroških v sodbi se šteje za sklep (peti odstavek 128. člena ZPP). Ker se drugi toženec pritožuje le zoper stroškovno odločitev v IV. točki odločbe, je pritožbeno sodišče štelo, da se pritožuje le zoper sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP).1

6. Vse pritožbene navedbe v zvezi z umikom tožbe zoper pritožnika, vložitvijo nove tožbe in neupoštevanjem nasprotovanja pritožnika umiku tožbe so pravno zmotne, poleg tega pa so za sedanjo fazo postopka brezpredmetne. Tožnica namreč na naroku dne 26. 10. 2017 ni zaradi nesklepčnosti umaknila tožbe zoper pritožnika (drugega toženca), temveč je v razmerju do njega zgolj spremenila tožbeni zahtevek (iz dajatvenega zahtevka za plačilo v zahtevek za priznanje obstoja tožnikove terjatve in dopustitev poplačila te terjatve iz kupnine od prodaje zastavljenih nepremičnin).2 Sodišče prve stopnje je kljub nasprotovanju drugega toženca to spremembo tožbe s sklepom z dne 15. 2. 2018 dopustilo, za kar je imelo pravno podlago v prvem odstavku 185. člena ZPP. Ker zoper sklep, s katerim se ugodi spremembi tožbe, ni posebne pritožbe (glej sedmi odstavek 185. člena ZPP), bi drugi toženec dopuščeni spremembi tožbe lahko nasprotoval le v pritožbi zoper odločbo o glavni stvari (glej tretji odstavek 363. člena ZPP) - to je v pritožbi zoper odločitev o spremenjenem tožbenem zahtevku (v III. točki izreka izpodbijane odločbe). Ker pa drugi toženec zoper odločitev o spremenjenem tožbenem zahtevku ni vložil pritožbe, je ta odločitev postala pravnomočna in drugi toženec ne more več uveljavljati njene nepravilnosti ali nezakonitosti. Najmanj glede tega so okoliščine konkretnega primera drugačne od okoliščin v zadevi VSL sklep II Cp 3649/2010 z dne 26. 1. 2011, v kateri so se toženci pritožili zoper odločitev sodišča o tem, da ne bo odločilo o prvotno postavljenih tožbenih zahtevkih.

7. Tudi sicer ne drži, da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti o prvotnem tožbenem zahtevku zoper drugega toženca. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je po dovolitvi spremembe tožbe odločilo le o spremenjenem (novem) tožbenem zahtevku zoper drugega toženca (in ne tudi o prvotnem zahtevku zoper njega), kajti prvotni zahtevek je bil nadomeščen z novim zahtevkom (stopil je na mesto prejšnjega zahtevka). Če bi sodišče prve stopnje to prezrlo in bi pomotoma odločilo (tudi) o prvotnem tožbenem zahtevku, bi bila to odločba extra petitum. Le v primeru, da bi šlo za takšno spremembo tožbe, ko bi tožnica novi zahtevek zoper drugega toženca uveljavljala poleg prvotnega zahtevka (tretji primer spremembe tožbe v drugem odstavku 184. člena ZPP), bi moralo sodišče prve stopnje odločiti o obeh zahtevkih oziroma tudi o prvotnem zahtevku.3

8. Drugi toženec je z opozorilom na nesklepčnost tožbe sicer vzpodbudil tožnico, da je preoblikovala tožbeni zahtevek, vendar to za odločitev o stroških pravdnega postopka ni bistveno. Pritožbeno sodišče pripominja, da bi v primeru, če takšnega opozorila ne bi podal, na nesklepčnost prvotnega tožbenega zahtevka zoper njega moralo tožnico opozoriti sodišče prve stopnje v okviru materialnoprocesnega vodstva (285. člen ZPP).

9. Ključnega pomena za odločitev o stroških pravdnega postopka je končni uspeh strank v postopku. Tožnica je po spremenjenem in bistveno nižje ovrednotenem tožbenem zahtevku zoper drugega toženca v pravdi v celoti uspela, zato ji je drugi toženec v skladu z načelom uspeha dolžan povrniti vse njene potrebne (155. člen ZPP) stroške postopka, sam pa do povračila svojih stroškov pravdnega postopka ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP). Ob tem pa ima pritožnik prav, ko opozarja, da bi bilo treba pri odmeri tožničinih stroškov postopka upoštevati nižjo vrednost spornega predmeta po spremenjenem tožbenem zahtevku - 115.603,00 EUR. V tej pravdi je bilo namreč zoper drugega toženca odločeno le o tem tožbenem zahtevku tožnice (točka III. izreka).

10. Pritožnikovo stališče, da je treba pri priznanju odvetniške nagrade in stroškov tožnici upoštevati Odvetniško tarifo iz leta 2015, je zmotno. Postopek v tej zadevi se je začel z vložitvijo predloga za izvršbo dne 16. 12. 2013, kar je v času veljavnosti Zakona o odvetniški tarifi - ZOdvT, in se skladno s prehodno določbo drugega odstavka 20. člena in končno določbo 22. člena Odvetniške tarife - OT, uporabi ZOdvT. Da je do spremembe tožbe zoper drugega toženca prišlo dne 26. 10. 2017, to je v času, ko je že veljala OT (kar je od 10. 1. 2015 dalje), glede na obrazloženo ni pravno pomembno. Spremembe tožbe ni mogoče šteti za novo tožbo.

11. Prav tako ni mogoče pritrditi pritožnikovemu stališču, da so bili tožencema tožničini stroški pravdnega postopka nepravilno naloženi v solidarno plačilo. Niti iz izreka niti iz razlogov stroškovne odločitve v 41. točki obrazložitve odločbe ni razvidna solidarna odgovornost tožencev za plačilo naloženih pravdnih stroškov. Solidarna (nerazdelna) odgovornost tožencev mora biti razvidna v izreku odločbe, o njej ni mogoče le sklepati.4 Ker solidarna odgovornost ni določena, gre za deljeno odgovornost tožencev za povračilo pravdnih stroškov. To je pritožbeno sodišče pri spremembi stroškovne odločitve zaradi ugoditve pritožbi drugega toženca upoštevalo in v tisto polovico tožnici priznanih pravdnih stroškov, ki so bili naloženi v plačilo prvemu tožencu (15.519,95 EUR), ni poseglo, saj je o njih že pravnomočno odločeno (prvi toženec zoper sodbo oziroma zoper stroškovno odločitev ni vložil pritožbe).

12. Upoštevaje nižjo vrednost spornega predmeta ter že priznano povračilo polovice stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve in za kilometrino za pristop na narok 15. 5. 2018 v okviru naložitve teh stroškov v plačilo prvemu tožencu, je tožnica v skladu z ZOdvT in Zakonom o sodnih taksah (ZST-1) upravičena do naslednjih priglašenih pravdnih stroškov: do nagrade za postopek v znesku 1.222,00 EUR (940 x količnik 1,3 po tar. št. 3100 ZOdvT), do nagrade za narok v znesku 1.128,00 EUR (940 x količnik 1,2 po tar. št. 3102 ZOdvT), do polovice pavšalnih stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve v višini 10,00 EUR, do polovice kilometrine za pristop na narok (15. 5. 2018) na relaciji L. - K. - L. v znesku 10,96 EUR, do 22 % DDV na skupni znesek priznane odvetniške nagrade in stroške v višini 521,61 EUR ter do plačane sodne takse za spremembo tožbe v znesku 660,00 EUR (glej plačilni nalog z dne 12. 1. 2018 in preverbo o plačilu sodne takse po tem plačilnem nalogu na list. št. 117), kar vse skupaj znaša 3.552,57 EUR pravdnih stroškov.

13. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbi drugega toženca ugodilo in izpodbijano stroškovno odločitev v razmerju do njega spremenilo tako, da je tožničine stroške pravdnega postopka, ki so mu bili naloženi v plačilo, ustrezno znižalo (3. točka 365. člena ZPP).

14. Zaradi uspeha s pritožbo je drugi toženec upravičen do povrnitve stroškov pritožbenega postopka, medtem ko je tožnica dolžna sama kriti stroške odgovora na pritožbo (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP). V skladu z ZOdvT je sodišče drugemu tožencu priznalo nagrado za pritožbeni postopek zoper druge odločbe v znesku 50,00 EUR (tar. št. 3220 ZOdvT), 20 % materialnih stroškov od priznane nagrade - 10,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT), 22 % DDV na skupni znesek priznane odvetniške nagrade in stroške v višini 12,00 EUR (tar. št. 6007 ZOdvT) ter strošek plačane sodne takse za pritožbo v znesku 322,80 EUR, kar vse skupaj znaša 396,00 EUR. Do povrnitve priglašene nagrade za razgovor s stranko in pripravo spisa drugi toženec ni upravičen, saj je ta nagrada že vsebovana v nagradi za pritožbeni postopek (glej opombo 3(1) ZOdvT).

1 Glej N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 65. 2 To spremembo tožbe je nato tožnica še dopolnila v vlogi z dne 28. 12. 2017. 3 Primerjaj Jože Juhart: Civilno procesno pravo FLR Jugoslavije, Univerzitetna založba v Ljubljani, 1961, str. 275 in 278. 4 Tako tudi N. Betetto v: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, GV Založba, 2006, 2. knjiga, str. 52.