Jedro

Odškodninsko pravo ureja OZ, ki je začel veljati 1.1.2002, torej je veljal v času sojenja pred sodiščema prve in druge stopnje. Toda v 1060. členu OZ je zakonodajalec posebej določil, da se OZ ne uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Ker tožnik uveljavlja odškodnino na podlagi nedopustnega ravnanja drugotoženca, ki je povzročil nesrečo in poškodoval tožnikovo sestro že 9.6.1992, ni mogoče uporabiti določil OZ, konkretno 180. člena, temveč tista materialnopravna določila, ki so veljala v letu 1992, torej 201. člen ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 1.800.000 tolarjev odškodnine z obrestmi. Tožbo je vložil mladoletni M. O., ki je brat A. O., za katero trdi, da je bila posebno hudo telesno poškodovana. Zaradi tega je zahteval odškodnino za duševne bolečine zaradi težke invalidnosti od drugega toženca, ki naj bi 9.6.1992 ob 16.20 uri na magistralni cesti M10 zunaj naselja ...

povzročil prometno nesrečo, in od prve toženke, pri kateri je imel toženec zavarovano avtomobilsko odgovornost. Po tožnikovi pritožbi je sodišče druge stopnje delno spremenilo odločitev o plačilu pravdnih stroškov, toda glede zavrnitve glavnega tožbenega zahtevka in obresti je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožnik pravočasno vložil revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb ZPP iz 1. točke 339. člena v postopku pred sodiščem prve stopnje, ker je bilo odločeno o zahtevku, o katerem že teče pravda po prvem odstavku 370. člena ZPP, in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Najprej navaja, da je sodišče druge stopnje delno ugodilo tožnikovi pritožbi glede odmerjenih pravdnih stroškov, ni pa presojalo pravilnosti priglašenih pravdnih stroškov v mejah zahtevkov pravdnih strank, ker niso priglasili zakonitih zamudnih obresti. Nadaljuje, da sta sodišči prve in druge stopnje odločali o zahtevku, o katerem že teče pravda, ker je bilo o pravdnih stroških že odločeno. Pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje razdružilo pravdni spis št. P 1073/95, v katerem je tožnik tožil skupaj s preostalimi štirimi tožniki. Sodišče je pravdo razdružilo v tri zadeve in ni pojasnilo razloga. Iz odločbe drugostopenjskega sodišča izhaja, naj bi to storilo zaradi hitrosti postopka po 300. členu ZPP, pri tem pa ni pojasnjeno, zakaj sodišče ne pospeši sojenja v prvotni zadevi št. P 1073/95. Po tožnikovem mnenju je tako ravnanje sodišča vplivalo na odločitev o stroških postopka in omogočilo zlorabo pravic. Glede uporabe materialnega prava pa poudarja, da je med postopkom prišlo do spremembe zakonodaje, saj je v 180. členu Obligacijskega zakonika razširjen krog oseb, ki so bile po 201. členu Zakona o obligacijskih razmerjih upravičene do odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi posebno težke invalidnosti svojca. Tožnik meni, da bi moralo sodišče uporabiti določila novega zakona iz naslednjih razlogov: - ker je že Vrhovno sodišče Jugoslavije leta 1968 odločilo, da je mogoče odškodnino prisoditi tudi bratom in sestram, če so s ponesrečenim živeli v trajni življenjski skupnosti; - ker Obligacijski zakonik omogoča odškodnino za duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti tudi bratom in sestram; - ker načelo pravičnosti zahteva prisoditev odškodnine, saj tudi bratje in sestre trpijo duševne bolečine; - ker je pravična odškodnina za to obliko nepremoženjske škode v sodni praksi višje ovrednotena od odškodnine zaradi smrti svojca; - ker pri uporabi določil Obligacijskega zakonika ne gre za retroaktivno uporabo predpisov, temveč za metodo interpretacije, ki dopušča t.i. povratno moč; - ker je z osamosvojitvijo Republike Slovenije prišlo do spremembe družbenoekonomskega in pravnega sistema in bi morala biti zakonodaja sprejeta do konca leta 1993, pozneje sprejeta zakonodaja pa tovrstno škodo priznava; - ker je bilo o zadevi odločeno po uveljavitvi Obligacijskega zakona in ker so se po letu 1991 smiselno uporabljali jugoslovanski predpisi.

Zato predlaga ugoditev reviziji in ugoditev tožbenemu zahtevku v celoti, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanih sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (op1) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženima strankama, ki nanjo nista odgovorili.

Revizija ni utemeljena.

Sodišče mora odločiti o tožbenem zahtevku tako, da v pravilnem postopku ugotovi dejansko stanje in nato pravilno uporabi določila materialnega prava. Ker so pravna pravila vezana na določen čas in kraj, mora uporabiti tista, ki veljajo za določen primer. To še zlasti, kadar gre za odločitev o pravicah in dolžnostih, ki ne temeljijo na pogodbi, temveč nastanejo na podlagi zakona. V obravnavanem primeru tožnik uveljavlja odškodninsko terjatev izključno na podlagi materialnopravnih pravil zakona. Odškodninsko pravo ureja Obligacijski zakonik (op2), ki je začel veljati 1.1.2002, torej je veljal v času sojenja pred sodiščema prve in druge stopnje. Toda v 1060. členu OZ je zakonodajalec posebej določil, da se OZ ne uporablja za obligacijska razmerja, ki so nastala pred uveljavitvijo tega zakona. Ker tožnik uveljavlja odškodnino na podlagi nedopustnega ravnanja drugotoženca, ki je povzročil nesrečo in poškodoval tožnikovo sestro že 9.6.1992, ni mogoče uporabiti določil OZ, konkretno 180. člena. Uporabiti je treba tista materialnopravna določila, ki so veljala v letu 1992, torej Zakona o obligacijskih razmerjih (op3). Ker je v tretjem odstavku 201. člena ZOR omogočeno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo za duševne bolečine zaradi težke invalidnosti svojca samo zakoncem, otrokom in staršem in ker tožnik ne sodi v ta krog oseb, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno zavrnili tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo tožnika, ker v letu 1992 bratje in sestre niso bili upravičeni do odškodnine zaradi težke invalidnosti svojca. Tedaj njihovo duševno trpljenje ni bilo pravno priznana škoda, kot na primer ni pravno priznana škoda strah zaradi poškodbe svojca.

Tožnik se v reviziji sklicuje na sodno prakso. Njegovo izvajanje je deloma protislovno, saj po eni strani navaja sodbo Vrhovnega sodišča Jugoslavije, po drugi strani pa se sklicuje na spremenjene razmere po osamosvojitvi Republike Slovenije. Toda sodna praksa je bila dokaj enotna. Ker zakonodajalec omogoča odškodnino za nepremoženjsko škodo predvsem neposrednim oškodovancem in samo izjemoma tudi posrednim oškodovancem, je pri slednjih sodna praksa restriktivna. Res je omogočala odškodnino tudi osebam, ki niso bile zakonec, otroci ali starši, toda le tedaj, kadar je šlo za posebne okoliščine, če so te osebe nadomestile koga od v zakonu naštetih svojcev. Pri tem je sodišče restriktivno presojalo pravni standard posebno težke invalidnosti (op4), pa tudi trajnejše življenjske skupnosti (op5). V obravnavanem primeru pa je že sodišče druge stopnje v predzadnjem odstavku na tretji strani utemeljitve sodbe ugotovilo, da tožnik ne izkazuje posebnih okoliščin, zaradi katerih bi bil upravičen do odškodnine (na primer namesto staršev).

Tožnikovo izvajanje, češ da bi moralo sodišče interpretirati ZOR po načelu pravičnosti, je zmotno, saj toženih strank ni mogoče obsoditi na plačilo odškodnine na podlagi zakona, ki tedaj ni določal dolžnosti za njiju. Zakon je bil jasen in njegova interpretacija ni potrebna. Uporabiti ga je treba tako, kot je zapisan, v času in kraju, kot ga je določil zakonodajalec. Poleg tega načelo pravičnosti in enakosti pred zakonom velja tudi za tožnika, ki ne more biti obravnavan drugače kot vsi oškodovanci, ki so utrpeli škodo pred 1.1.2002. Tako se izkaže, da sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialnopravna določila, zlasti tretji in četrti odstavek 201. člena ZOR. Bistvenih kršitev določb ZPP v zvezi z odločitvijo o glavnem tožbenem zahtevku tožnik ne utemeljuje, zato revizijsko sodišče šteje, da jih ni. Tožnik uveljavlja procesne kršitve le v zvezi s pravdnimi stroški in zamudnimi obrestmi od teh stroškov, česar revizijsko sodišče ni presojalo, ker je odločitev o plačilu pravdnih stroškov sklep (prvi odstavek 166. člena ZPP), revizija proti sklepu pa je dovoljena samo v izjemnih primerih, ki so določeni v 384. členu ZPP. V obravnavani zadevi ne gre za tak primer, ker je sodišče odločilo s pravnomočno sodbo in postopek ni bil pravnomočno končan s sklepom.

Ker torej revizija ni utemeljena, jo je sodišče po 378. členu ZPP zavrnilo. S tem je zavrnilo tudi predlog za povrnitev stroškov revizije (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 154. člena ZPP).

Opomba 1: ZPP, Uradni list RS, št. 36/04 - 60/05. Opomba 2: OZ, Uradni list RS, št. 83/01 - 32/04. Opomba 3: ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/78 - 57/89. Opomba 4: na primer odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 55/02 z dne 22.11.2002, II Ips 334/01 z dne 21.2.2002 (zbirka odločb civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003), II Ips 77/01 z dne 3.1.2001 (Zbirka odločb civilnega oddelka Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Gospodarski vestnik, Ljubljana 2003), II Ips 4/99 z dne 6.10.1999 in II Ips 608/02 z dne 11.12.2003. Opomba 5: na primer sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. II Ips 627/92 z dne 21.4.1993.