3. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. iz Ž., ki jo zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 20. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. I Up 851/2002 z dne 23. 3. 2005 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. U 1963/2000 z dne 10. 4. 2002, z odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 361-03 22/00 z dne 19. 9. 2000 in s sklepom Ministrstva za okolje in prostor, Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, št. 361-123/00 z dne 12. 7. 2000 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

Stanovanjska inšpekcija je izdala sklep o ustavitvi postopka, ker je menila, da do zamakanja v stanovanju pritožnice ne prihaja več in da njenih drugih navedb ne more obravnavati, ker zanje ni pristojna. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Ministrstvo) je njeno pritožbo zoper ta sklep zavrnilo. Vrhovno in Upravno sodišče sta se z njegovo odločitvijo strinjali, ker sta ocenili, da je inšpekcijski organ pravilno ugotovil, da na podlagi 105. oziroma 106. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91 in nasl. – v nadaljevanju SZ) ni bilo pogojev za nadaljevanje inšpekcijskega postopka. Upravno sodišče je pritožnici tudi pojasnilo, da je dne 3. 7. 2000 izjavila, da do zamakanja v njenem stanovanju ne prihaja več, smiselno pa je neoporečnost vzdrževanja odtočne napeljave v zgoraj ležečem stanovanju potrdila strokovna oseba. Strinjalo se je s stališčem Ministrstva, da je pritožnica s tem, ko strokovni osebi ni dovolila odstraniti lesenih oblog s stropa svoje kopalnice, onemogočila preveriti resničnost njenih trditev v zvezi z zamakanjem. Pritrdilo je tudi njegovemu stališču, da pritožnica kljub dani možnosti ni posredovala inšpekcijskemu organu nasprotnega dokaza strokovne osebe, ki bi potrdila njene trditve o napakah oziroma dotrajanosti odtočne napeljave v zgoraj ležečem stanovanju. Upravno sodišče je menilo, da sta zrušitev lesenih oblog in menjava kritine novi dejstvi, nastali po izdaji sklepa inšpekcijskega organa. Po stališču Vrhovnega in Upravnega sodišča se zakonitost in pravilnost inšpekcijske odločitve presoja le glede na pravno in dejansko stanje v času te odločitve. Tudi Vrhovno sodišče je pojasnilo, da pritožnica šele v obravnavani pritožbi zatrjuje, da ni res, da je dne 3. 7. 2000 izjavila, da do zamakanja ne prihaja več. Po njegovem stališču je imela njena vloga značaj prijave in ne zahteve v smislu 128. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št 80/99 in nasl. – v nadaljevanju ZUP). Menilo je, da se inšpekcijsko nadzorstvo opravlja v javnem interesu, zato je inšpektor v tem obsegu pooblaščen izreči inšpekcijski ukrep. Sodišči sta se tudi strinjali, da problematika vzdrževanja stanovanjske hiše, sanacije dimnika po odločbi inšpektorja za požarno varnost in ločitve gradbenih enot, kot jo nalaga sodna poravnava, niso predmet tega upravnega postopka.

Pritožnica meni, da izpodbijane odločitve upravnih organov in sodišč kršijo njene pravice iz 14., 22., 23. in 25. člena Ustave. Poudarja, da sosed še ni saniral stanja, zato naj bi ob robovih dimnika in v njeni kopalnici še vedno zamakalo. Navaja, da ni izjavila, da naj do zamakanja v njeni kopalnici ne bi prihajalo več, saj naj bi dne 15. 11. 2001 celo strokovnjak ugotovil dotrajanost inštalacij hiše in naj bi menil, da se bo zamakanje v hiši nadaljevalo. Inšpektor naj bi bil 15. 11. 2000 seznanjen o zrušenju oblog v njeni kopalnici. Upravna organa in sodišči naj bi spregledali tudi, da naj sosed ne bi izvršil sodne poravnave in da naj bi del hiše z garažo in vrtom nezakonito oddajal. Prav tako naj bi spregledali, da naj sosed ne bi dopustil sanacije dimnikov po odločbi inšpektorja za požarno varnost. Sosed naj bi oviral tudi zamenjavo kritine na strehi in naj bi preprečeval odtekanje meteorne vode v cev. Sodišči vseh njenih trditev, tudi tistih, ki naj bi jih zatrjevala šele v pritožbenem postopku, naj ne bi preverili, zato meni, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Po njenem mnenju je napačno stališče sodišč, da problematika vzdrževanja hiše, sanacije dimnika in ločitve gradbenih enot, kot jo nalaga sodna poravnava, ni v pristojnosti stanovanjske inšpekcije, saj naj bi v hiši nastajala škoda oziroma naj bi bila ta nevarna za bivanje. Meni, da je Upravno sodišče bistveno kršilo postopek, ker naj je ne bi zaslišalo, da bi te okoliščine pojasnila. Tudi Vrhovno sodišče naj bi njegovo odločitev kar potrdilo. V hiši naj bi še vedno zamakalo, zato bi ji moral upravni organ priznati položaj stranke v postopku in naj bi bil dolžan inšpekcijski postopek zoper soseda nadaljevati.

B.

Bistveno, kar očita pritožnica upravnim organom in sodiščem v tej zadevi je, da ne upoštevajo dejstva, da v hiši, v kateri živi, še vedno zamaka in da je nepravilno njihovo stališče, da problematika vzdrževanja hiše, izvršitve odločbe požarnega inšpektorja in ločitve gradbene enote, kot jo nalaga sodna poravnava, niso predmet tega inšpekcijskega nadzora. Takšne njene navedbe po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma zmotne uporabe prava, ki same po sebi ne morejo utemeljiti ustavne pritožbe. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče namreč v postopku z ustavno pritožbo preizkuša le, ali so bile z izpodbijanimi odločitvami kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. V okviru skladnosti preizkusa izpodbijanih odločitev z 22. členom Ustave, ki pomeni uporabo splošnega načela enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave) na področju sodnega varstva pravic, sicer Ustavno sodišče preizkuša tudi, ali gre morda za očitno napačne odločitve, ki bi lahko pomenile kršitev te ustavne pravice. Vendar tega izpodbijanim odločitvam ni mogoče očitati. Vrhovno sodišče je pritožnici, smiselno enako kot Upravno sodišče in upravna organa pred njim, natančno pojasnilo, da se zakonitost in pravilnost inšpekcijske odločitve presoja glede na dejansko in pravno stanje v času te odločitve in da iz upravnih spisov izhaja, da inšpektor ob inšpekcijskem ogledu ni ugotovil takšnih pomanjkljivosti, ki bi terjale njegovo ukrepanje v smislu 105. oziroma 106. člena SZ. Inšpekcijsko nadzorstvo se opravlja po uradni dolžnosti zaradi varstva javnega interesa, zato je inšpektor samo v tem obsegu pooblaščen izreči inšpekcijski ukrep. Vloga pritožnice torej nima značaja zahteve v smislu 128. člena ZUP. Problematika vzdrževanja stanovanjske hiše, sanacije dimnika po odločbi požarnega inšpektorja in ločitve gradbenih enot, kot jo nalaga sodna poravnava, niso predmet tega inšpekcijskega nadzora.

Pritožnica zatrjuje še kršitev 23. in 25. člena Ustave. Vendar je zoper odločbe, s katerimi se ne strinja, imela pravna sredstva, ki jih je tudi vsa uporabila. Zgolj to, da sama pravo razume drugače od upravnih organov in sodišč, pa za utemeljitev ustavne pritožbe ne zadošča.

Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnica, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan