Jedro

Upravni organ, pristojen za obrambo, ni izdal soglasja k nakupu nezazidanega stavbnega zemljišča. Kupec je tujec. Zemljišče leži v okolišu, ki je predviden za razmestitev vojske na podlagi Uredbe o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo. S prenosom zemljišča na tujca bi bilo onemogočeno izvajanje načrtovanega obsega materialne dolžnosti v zvezi z objekti in zemljišči. Materialna dolžnost je namreč ena izmed obrambnih dolžnosti, le-ta pa se na tuje državljane ne nanašajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Uprave za obrambo A. z dne 6. 6. 2002, s katero je upravni organ prve stopnje zavrnil prošnjo tožeče stranke za izdajo soglasja k pravnemu poslu za promet z nezazidanimi stavbnimi zemljišči parc. št. 5297, 5298 in 5299/2 vse k.o. ... V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da nima pomislekov glede pravilnosti in zakonitosti odločbe prve stopnje, saj je bilo dejansko stanje v postopku popolno in pravilno ugotovljeno, uporabljeni pa so bili tudi ustrezni predpisi. Skladno z določbo 3. odstavka 29. člena Zakona o obrambi daje Ministrstvo za obrambo soglasje k prometu z zemljišči v okoliših objektov, ki so posebnega pomena za obrambo, če obrambni interes ni zavarovan z drugimi predpisi. Okoliši, ki so posebnega pomena za obrambo pa so določeni z Uredbo o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo, in ukrepih za njihovo varovanje. Pogoje za izdajo soglasja določa Navodilo o pogojih za izdajo soglasij Ministrstva za obrambo za promet s kmetijskimi zemljišči ter nezazidanimi stavbnimi zemljišči, kjer so v 4. členu določeni primeri, ko soglasja ni mogoče izdati. Med drugim soglasja ni mogoče izdati, če bi bilo zaradi predvidenega pravnega posla ter s tem povezane spremembe v lastništvu zemljišča, zmanjšano ali onemogočeno izvajanje nujnih ukrepov za pripravljenost, oteženo ali onemogočeno izvajanje mobilizacije enot slovenske vojske ali zmanjšano ali onemogočeno izvajanje materialnih dolžnosti za potrebe slovenske vojske. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je bilo v postopku na prvi stopnji nesporno ugotovljeno, da sodijo obravnavane parcele v katastrsko občino, ki je z navedeno Uredbo določena kot okoliš posebnega pomena za obrambo oziroma okoliš, predviden za razmestitev slovenske vojske. Ugotovljeno je tudi bilo, da tožeča stranka nima slovenskega državljanstva. Upoštevajoč navedeno ter dejstvo, da se k obrambnim dolžnostim, kamor sodi tudi materialna dolžnost, lahko zaveže le slovenske državljane, bi tudi po oceni tožene stranke s predvidenim pravnim poslom oziroma spremembo lastništva na omenjenih zemljiščih lahko prišlo do težav pri izvajanju mobilizacije oziroma drugih aktivnostih slovenske vojske. Za materialno dolžnost se namreč skladno z 2. členom Zakona o materialni dolžnosti šteje tudi začasna uporaba zemljišča ali objektov, na katerih se izvaja mobilizacija vojske. Onemogočanje uporabe takšnih zemljiščih, ob tem, da le-te ne bi bilo mogoče zagotoviti z uporabo instituta materialne dolžnosti, pa bi lahko otežilo ali celo onemogočilo izvajanje predvidenih aktivnosti slovenske vojske. Tožeča stranka v tožbi navaja, da se odločba upravnega organa prve stopnje glede zavrnitve soglasja sklicuje na dejstvo, da tožeča stranka ob vložitvi zaprosila za soglasje k pravnemu poslu ni izkazala državljanstva Republike Slovenije. Nadalje se prvostopna odločba sklicuje v utemeljevanju razlogov za zavrnitev na 5. člen Uredbe o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo in o ukrepih za njihovo varovanje ter 4. člen Navodila o pogojih za soglasje Ministrstva za obrambo RS za promet s kmetijskimi in z nezazidanimi stavbnimi zemljišči. Tožeča stranka je že v pritožbi navajala, da je utemeljitev za zavrnitev soglasja pavšalna, saj v ničemer ni izkazano, da bi zaradi prodaje nezazidanih stavbnih zemljišč, ki so predmet pravnega posla in glede katerih je bilo zavrnjeno soglasje, prišlo do zmanjšanja oziroma onemogočanje obsega izvajanja materialnih obveznosti v zvezi z objekti in zemljišči, potrebnimi za razmestitev slovenske vojske. Taka formulacija v celoti povzema 4. člen že citiranih Navodil ter 5. člen Uredbe. V bistvu torej s pritožbo izpodbijana prvostopna odločba v ničemer ne konkretizira v svojih razlogih s predpisom zahtevanih pogojev. Gre za pavšalen povzetek pravne norme in zaradi tega odločbe tudi ni možno preizkusiti. Prvostopni organ se v bistvu poslužuje diskrecijske pravice, čeprav za to nima podlage v navedenih predpisih. Nesprejemljivo je tudi ugotavljanje, da tožeča stranka ni imela ob vložitvi zahtevka državljanstva RS, saj je očitno, da je ravno zaradi tega stekel postopek ugotavljanja vzajemnosti in je zaradi tega tudi zaprosila za predmetno soglasje. Drugostopna odločba pa v bistvu povzema ugotovitve odločbe prve stopnje in se tako tožeča stranka v izogib ponavljanju glede razlogov za izpodbijanje v celoti sklicuje na razloge, ki jih je navedla v pritožbi zoper prvostopno odločbo. Tožeča stranka tudi meni, da ni sprejemljiv razlog, ki ga navaja odločba druge stopnje in sicer, da tožeče stranke kot tuje državljanke ni možno zavezati k materialnim dolžnostim. Vsekakor se predmetno soglasje za odobritev pravnega posla nanaša na nepremičnine oziroma pogoje za njihovo pridobitev, nikakor pa na lastnike oziroma njihove materialne obveznosti v primeru obrambe. Tožeča stranka sodišču predlaga odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje oziroma podrejeno, da se odločba tožene stranke spremeni tako, da se zahtevku tožeče stranke za izdajo soglasja glede prometa z nepremičninami ugodi.

Tožena stranka je poslala upravne spise, v odgovoru na tožbo pa vztraja pri izreku in obrazložitvi izpodbijane odločbe, saj je bilo dejansko stanje popolno in točno ugotovljeno, uporabljeni pa so bili tudi ustrezni procesni in materialni predpisi. Glede povezave zavrnitve izdaje soglasja k prometu z nezazidanim stavbnim zemljiščem z materialno dolžnostjo, ki naj bi bila po mnenju tožeče stranke nesprejemljiva, saj naj bi se soglasje nanašalo na nepremičnino, ne pa na lastnika, tožena stranka dodaja, da je skladno z Ustavo Republike Slovenije obramba države obvezna le za državljane Republike Slovenije, in sicer v mejah in na način, ki ga določa zakon. Zakon o obrambi pa med obrambne dolžnosti, poleg vojaške in delovne, uvršča tudi materialno dolžnost, ki je urejena s posebnim zakonom in sicer Zakonom o materialni dolžnosti, ta pa za materialno dolžnost šteje tudi začasno uporabo zemljišča ali objektov, na katerih se izvajajo mobilizacije in druge obrambne aktivnosti slovenske vojske. V tem smislu lahko torej sprememba lastništva na zemljišču, ki se nahaja v katastrski občini, ki je določena kot okoliš posebnega pomena za obrambo oziroma okoliš, predviden za razmestitev slovenske vojske, bistveno vpliva na izvajanje prej omenjenih nalog slovenske vojske.

Tožena stranka sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo RS je kot zastopnik javnega interesa prijavilo udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče nima pomislekov v pravilnost odločitve upravnih organov obeh stopenj. Vlada določi objekte in okoliše objektov, ki so posebnega pomena za obrambo ter predpiše ukrepe za njihovo varovanje, kar je določeno v 1. odstavku 29. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 82/94, 44/97, 87/97, 13/98 - odl. US in 47/2002, v nadaljevanju ZObr). Na podlagi citirane določbe je Vlada sprejela Uredbo o določitvi objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo, in ukrepih za njihovo varovanje (Uradni list RS, št. 7/99, v nadaljevanju Uredba). Okoliši, ki so predvideni za razmestitev vojske, so določeni v prilogi k tej Uredbi (1. odstavek 5. člena Uredbe). V obravnavanem primeru ni sporno, da so zemljišča s parc. št. 5297, 5298 in 5299/2 vse k.o. ... v okolišu, ki je predviden za razmestitev vojske, saj se katastrska občina B. nahaja v spisku katastrskih občin v prilogi k navedeni Uredbi in da mora torej soglasje k prometu s takimi zemljišči dati na podlagi 3. odstavka 29. člena ZObr Ministrstvo za obrambo oziroma na podlagi 2. odstavka 2. člena Navodil o pogojih za izdajo soglasja Ministrstva za obrambo za promet s kmetijskimi zemljišči ter z nezazidanimi stavbnimi zemljišči (Uradni list RS, št. 14/99, v nadaljevanju Navodilo) pristojna izpostava Ministrstva za obrambo. V 4. členu Navodil je navedeno, v katerih primerih pristojna uprava za obrambo ne izda soglasja za promet s kmetijskim zemljiščem ali z nezazidanim stavbnim zemljiščem in med drugim pristojna uprava ne izda soglasja, če bi bilo na tem območju zmanjšano ali onemogočeno izvajanje načrtovanega obsega materialne dolžnosti v zvezi z objekti in zemljišči, potrebnimi za razmestitev enot slovenske vojske. Obramba države je za državljane obvezna v mejah in na način, ki ga določa zakon (1. odstavek 123. člena Ustave RS). Zakon, ki opredeljuje dolžnosti in pravice državljanov RS pri obrambi države, je Zakon o obrambi in ta v 6. členu s podnaslovom Vrste obrambnih dolžnosti določa, da imajo državljani pri obrambi države naslednje dolžnosti: vojaško dolžnost, delovno dolžnost in materialno dolžnost. Materialne dolžnosti za potrebe obrambe so določene v Zakonu o materialni dolžnosti (Uradni list RS, št. 87/2001, v nadaljevanju ZMatD) in le-ta v 3. odstavku 2. člena med materialne dolžnosti šteje tudi začasno uporabo zemljišč. Obrambna dolžnost je torej v skladu s 1. odstavkom 123. člena Ustave RS in na podlagi Zakona o obrambi obvezna za državljane Republike Slovenije, ena izmed obrambnih dolžnosti je tudi materialna dolžnost, med katere pa se šteje tudi začasna uporaba zemljišč. Sporna zemljišča se nedvomno nahajajo v okolišu, predvidenem za razmestitev slovenske vojske, zato je torej zaključek tožene stranke, da bi v primeru spremembe lastništva na predmetnih zemljiščih lahko prišlo do zmanjšanja ali onemogočanja izvajanja načrtovanega obsega materialne dolžnosti v zvezi z zemljišči, povsem pravilen. Tudi po presoji sodišča se namreč obrambne dolžnosti in med njimi tudi materialna dolžnost, ne morejo nanašati na tuje državljane. Res je, da se materialna dolžnost, ki se nanaša na "začasno uporabo zemljišč" prvenstveno nanaša na zemljišče, vendar pa je uporabo tega zemljišča glede na Zakon o materialni dolžnosti dolžan dopustiti lastnik. Če pa je lastnik tujec, pa tega ni dolžan storiti, saj se obrambne dolžnosti Republike Slovenije nanj ne nanašajo. Neutemeljen je tožbeni ugovor, da se odločbi upravnih organov ne da preizkusiti, ker ne konkretizirata svojih razlogov s predpisom zahtevanih pogojev. Obe odločbi namreč ugotavljata, da je tožeča stranka tuja državljanka, da se predmetna zemljišča nahajajo v okolišu, ki je predviden za razmestitev slovenske vojske v obmejnem pasu in da bi bil s prenosom zemljišč na tujo državljanko zmanjšan oziroma onemogočen obseg izvajanja načrtovanega obsega materialne dolžnosti v zvezi z razmestitvijo slovenske vojske, kar po presoji sodišča povsem zadostuje. Ni pa seveda potrebno upravnim organom konkretno navajati, katere vojaške enote naj bi bile na predmetnih zemljiščih razmeščene, saj bi šlo v takem primeru lahko za odkrivanje vojaških skrivnosti. Tožeča stranka je res predložila tudi odločbo Ministrstva za pravosodje RS, z dne 29. 1. 2002, v kateri se ugotavlja, da za pridobitev lastninske pravice z nakupom nepremičnin, ki se nahajajo na območju drugih kmetijskih zemljišč, stavbnih zemljišč, območju, ki je opredeljen kot krajinski park in območju posebnega pomena za obrambo na ozemlju RS, obstaja materialna vzajemnost med Republiko Slovenijo in Zvezno republiko Nemčijo. Seveda pa ta odločba ne nadomešča drugih posameznih soglasij, ki jih mora kupec navedenih nepremičnin v Republiki Sloveniji pridobiti. Vsaka država skrbi za svojo obrambo in za lastno varnost in ne glede na različne integracije in meddržavne povezave je ta skrb še vedno pretežno v avtonomiji vsake posamezne države. V okviru skrbi za obrambo in varnost pa lahko prihaja tudi do določenih posegov v absolutnost nekaterih človekovih pravic. Nenazadnje je poseben status varnosti posamezne države razviden tudi iz Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 - mednarodne pogodbe), ki v točki c 120. člena določa, da nobeno določilo tega sporazuma ne preprečuje pogodbenici, da sprejme katerekoli ukrepe, ki se ji zdijo bistveni za lastno varnost v primeru resnih notranjih nemirov, ki vplivajo na ohranjanje zakonitosti in reda, v času vojne ali resne mednarodne napetosti, ki pomeni nevarnost vojne, ali z namenom, da izpolni obveznosti, ki jih je sprejela za ohranjanje miru in mednarodne varnosti. Zato tudi v tem pogledu odločitve upravnih organov v konkretnem primeru ne moremo šteti za diskriminatorno do tožeče stranke kot tuje državljanke.

Glede na navedeno in ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena in da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, je tožbo na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) kot neutemeljeno zavrnilo.