Jedro

Ker je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku v celoti in pravilno ugotovljeno in je odgovorilo na vse tožbene ugovore, ki jih je tudi presodilo na podlagi takega dejanskega stanja, tožnika v pritožbi ne moreta uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ker tega ne dopušča 5. odstavek 72. člena ZUS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijane sodba (3. točka izreka sodbe in sklepa).

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje združilo v skupno obravnavanje zadevi U 145/2000 in U 170/2000 (1. točka izreka), zavrglo tožbo tožeče stranke D.Č. (2. točka izreka) in zavrnilo tožbi G. in J.G. ter M.K. zoper odločbo tožene stranke z dne 28.2.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila njihovo pritožbo proti odločbi Oddelka za okolje in prostor Upravne enote N.G., z dne 30.7.1999, s katero je bilo investitorju P.-C. d.o.o. iz N.G., izdano lokacijsko dovoljenje za legalizacijo adaptacije in preureditve stanovanjske hiše v poslovni objekt s pisarniškimi prostori za servis in prodajo računalniške opreme, legalizacijo in delno odstranitev prizidka na zahodni strani obstoječega objekta, legalizacijo prizidka na severni strani objekta, prizidavo objekta na južni strani, nadzidavo celotnega objekta za eno etažo ter legalizacijo rezervoarja za utekočinjeni naftni plin na zemljišču par. št. 1107/6 in 1107/3 k.o. K. V razlogih izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje preizkusilo tožbene ugovore in ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v upravnem postopku pravilno ugotovljeno in da je predlagana gradnja v skladu z določbami Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN), v skladu z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor na širšem mestnem območju N.G. (Odlok) ter da je lokacija predvidene gradnje v skladu z določilom, ki velja za urejevalno enoto NG4/3.6: obcestni pas. Upoštevani so dopustni in predpisani odmiki ter višina objekta ter zagotovljeno osončenje sosednjih objektov ter zemljišč tudi v najbolj neugodnem letnem času. Na objektu so predvidena tri parkirna mesta, kar ustreza zahtevam določenim v 13. alinei 2. odstavka 29. člena Odloka, saj je v dejavnosti, za katero se objekt adaptira oziroma priziduje in nadziduje, zaposlenih sedem delavcev. Pred izdajo lokacijskega dovoljenja so bila pridobljena vsa potrebna soglasja. Opravljena je bila tudi obravnava, na kateri so bile ob sodelovanju prisotnih inšpekcijskih služb ocenjene pripombe oziroma zahteve tožečih strank, kar je vse imelo za posledico, da so bila odločilna dejstva pred izdajo lokacijskega dovoljenja pravilno ugotovljena in da z navedeno adaptacijo oziroma razširitvijo in nadzidavo stavbe na parc. št. 1107/6 in 1107/3 k.o. K. ne bo motena posest tožečih strank kot sosedov investitorja. Pogoje glede osončenja, parkiranje avtomobilov, višino ter bližino objekta urejajo določbe 11. in 29. člena Odloka, zato bi morale tožeče stranke v zvezi z zatrjevanjem, da bodo z adaptacijo, nadzidavo in prizidavo stavbe motene v posesti, navesti konkretne okoliščine in dejstva, da bi bilo mogoče njihove trditve preveriti v postopku pri izdaji lokacijskega dovoljenja in kasneje ter ugotavljati, ali gre za takšne motnje, da bi ob upoštevanju 3. odstavka 24. člena Odloka ne bilo mogoče izdati investitorju lokacijskega dovoljenja. Odgovorilo je tudi na vse tožbene ugovore, ki se nanašajo na procesna vprašanja, kakor tudi glede veljavnosti danih soglasij, kar so tožeče stranke osporavale.

Pritožnika v pritožbi uveljavljata vse pritožbene razloge in predlagata razveljavitev sodbe. Navajata, da vztrajata pri ugovorih, ki se nanašajo na začetek postopka in na verodostojnost listin.

Postopek ni bil voden pravilno, saj je bil strankama vročen sklep o ustavitvi postopka v zadevi, obenem pa je bila razpisana obravnava na kraju. Umik zahtevka naj bi bil podan 18.11.1998, kar ni sporno, sporna nova vloga pa naj bi bila vložena 26.10.1998 po navedbah sodišča in 27.10.1998 po navedbah prizadete stranke. Pritožbeno sodišče naj preveri, h kateri dokumentaciji so bila pridobljena soglasja, saj menita, da ne k lokacijski dokumentaciji, ki je predmet obravnave. Prvostopni organ niti tožena stranka nista ugotavljala motenja posesti, ker gre za približevanje posestni meji in stanovanjski hiši od predpisane razdalje najmanj 4 m na razdaljo 2 m, ker gre za povišanje objekta za eno etažo in ker gre za razširitev objekta čez celotno parcelo in tik cestišča. Odmik med obravnavnim objektom in sosednjo stanovanjsko hišo last tožečih strank ni 1,5-kratna višina predvidene novogradnje (dve etaži plus podstrešje) kar je gotovo več kot 6 m v višino, kar bi pomenilo 1,5-kratno višino 9 m od obveznega odmika. Razdalja med stavbama pa je po lokaciji predvidena 6 m. Ni jasno, katero višino je torej obravnaval organ. Navajata, da že imata gradbeno dovoljenje za svojo stanovanjsko hišo in sta težko dosegla povišanje za 90 cm, sedaj pa se sosedu dovoljuje še ena etaža. Odmik ni računan na višino novogradnje, niti ni računan na gradnjo, za katero imata pritožnika gradbeno dovoljenje. Izračun dejanskega odmika seveda ni bil narejen, ampak le postavljena trditev, da je odmik pravilen. Torej ne drži navedba o razdalji in se bo osenčenje bistveno poslabšalo, ker bo sedaj stanovanjska hiša v celoti zaprta in brez sonca pozno popoldan in le od zahodnega sonca, kar je gotovo bistveno poslabšanje, posebno v zimskem času. Napačne so tudi ugotovitve glede zmogljivosti parkirišča, saj se je računalo na sedem zaposlenih, investitor pa ima že sedaj zaposlenih osem delavcev. Na cesti ni prostora za parkiranje, saj gre za ozko pot takoreč za štiri stanovanjske hiše. V lokacijski dokumentaciji in v obravnavanem postopku bi morala biti podana ocena o možnosti parkiranja, to pa bi lahko storili le, če bi navedli poleg števila zaposlenih, ki je že sedaj višje od izračunov, tudi širino cestišča. Zgolj navedba, da so sodelovale inšpekcijske službe, ni zadosten dokaz, da ne bo motena posest. Upravni organ in kasneje sodišče morata navesti podatke, iz katerih izhaja, da ne bo motena njuna posest. Dokazujeta, da pomeni nadzidava na eno etažo približevanje posestni meji na razdaljo 2 m in po razširitvi čez celotno dolžino parcele sprememba namembnosti v poslovni objekt bistveno poslabšanje bivalnih pogojev in motenje posesti. Urejevalni pogoji NG4/3.6 predvidevajo obseg na obstoječem objektu. V zadevni lokacijski dokumentaciji pa gre za poseg na celotni parceli. Poseg bo take velikosti, da obstoječi objekt predstavlja le manjšo površino, dejansko pa gre za obseg, ki presega vse razumne meje in ga ni mogoče obravnavati po urejevalnih pogojih kot poseg na obstoječem objektu.

Prizadeta stranka kot investitor v odgovoru na pritožbo pritrdi odločitvi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (3. točka izreka sodbe in sklepa) in predlaga zavrnitev pritožbe. Trditve v pritožbi v zvezi z kršitvami postopka so neutemeljene. Lokacijska dokumentacija je izdelana v skladu z Odlokom o prostorskih ureditvenih pogojih za posege v prostor v širšem mestnem območju N.G. To sta pravilno ugotovila tožena stranka in sodišče. Pritožbene navedbe so netočne in zavajajoče, tudi glede na to, da so bivalni prostori tožeče stranke na južni strani, gradbeni poseg pa je na severovzhodni strani in je v skladu z navedenim odlokom odmaknjen od parcelnih mej. Odmik objekta od glavne ceste je tudi v skladu z Odlokom. Neutemeljen je tudi ugovor o poslabšanju osončenja objektov tožeče stranke. Južna in zahodna stran objekta tožečih strank ostaneta v celoti odprti. To je ugotovila tudi zdravstvena inšpekcija. Pri obravnavanem objektu je že sedaj sedem parkirnih mest, 29. člen Odloka pa določa, da je eno parkirno mesto dovolj za tri do pet delovnih mest. To pomeni, da je lahko v objektu 30 delovnih mest. Glede na navedeno objekt ne potrebuje dodatnih parkirnih mest. Kljub temu so v lokacijski dokumentaciji, ki ureja del industrijske cone pod obravnavanim objektom, predvidena parkirna mesta vzdolž celotne razširjene ceste. Navedbe tožeče stranke so pavšalne in z ničemer niso podprte z dejstvi. Pri obravnavi na kraju samem so sodelovale inšpekcijske službe in so imeli možnost sodelovati tudi vsi sosedje, tožnika pa se vabilu nista odzvala in zato jim ta dejstva niso znana. Sprememba namembnosti stanovanjskega objekta v poslovi objekt v industrijski coni ne more bistveno poslabšati bivalnih pogojev in motiti posesti. Ne gre za poseg na celotni parceli, temveč le na njenem delu. Tožnika ponavljata svoje trditve, ki sta jih navedla že v tožbi, in skušata prizadeti stranki povzročiti nadaljnjo škodo. V pritožbi tožnika ne navajata, kateri materialni in postopkovni predpisi so bili kršeni.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje odločilo pravilno in zakonito ter utemeljeno zavrnilo tožbene trditve tožnikov v zvezi s procesnimi kršitvami, ki sta jih uveljavljala v tožbi.

Pritožbeno sodišče se strinja s prepričljivo obrazložitvijo sodišča prve stopnje in sprejema vse razloge in teh zaradi nepotrebnega ponavljanja ne navaja ponovno. Katero kršitev materialnega prava je zagrešilo sodišče prve stopnje pritožnika ne navajata, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da je bilo materialno pravo pravilno uporabljeno in da zato tudi v tej smeri sodba nima napake.

Po določbi 5. odstavka 72. člena ZUS je pritožbeni razlog iz 3. točke 1. odstavka 72. člena tega zakona (zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja) dopustno uveljavljati, kadar oziroma kolikor sodba temelji na dejanskem stanju, ki je bilo ugotovljeno v sodnem postopku.

V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje presodilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo upravnega akta popolno in pravilno ugotovljeno, zato je vse tožbene ugovore, ki so se nanašali na dejansko stanje, presodilo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Ker izpodbijana sodba v celoti temelji na takem dejanskem stanju, pritožbeno sodišče ugovorov, ki se vsebinsko nanašajo na pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ni preizkušalo, ker to presega okvir možne presoje v pritožbenem postopku. Kot pa je bilo uvodoma navedeno, pritožbeno sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo uradno upoštevnih kršitev.

Pritožnika tudi ne navajata v pritožbi, katero bistveno kršitev postopka v upravnem sporu je storilo prvostopno sodišče. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo samo glede uradno upoštevnih bistvenih kršitev in teh ni našlo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in na podlagi 73. člena ZUS potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (3. točka izreka sodbe in sklepa).