Jedro

Prodajalec ni bil lastnik spornega zemljišča, zato je tožnica ni mogla pridobiti.

Dobroverna posest spornega zemljišča v korist tožnice ni izkazana, zato ni pogojev za orginarno pridobitev lastninske pravice.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, da sta toženki dolžni dopustiti geometrsko odmero skrajno zahodnega dela parc. št. X1, ki je omejen s parc. št. X2 ter črto, ki teče v ravni liniji od meje med parc. št. X3 in parc. št. X4 proti severu do presečišča z mejo med parc. št. X1 in X5, vse k.o. K, v skladu z elaboratom izvedenca geodetske stroke v prilogi, po izvedeni geometrski odmeri pa izdati ustrezno zemljiškoknjižno listino za odpis novonastale parcele iz vložka št. AA, k.o. K. in vpis te parcele v nov vložek v korist in na ime tožnice. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi podrejen tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je tožnica lastnica do celote skrajno zahodnega dela parc. št. X1 k.o. K, ki je omejen z zemljišči s parcelnimi številkami kot v primarnem zahtevku, tožnici pa sta dolžni dovoliti geometrsko izmero opisanega dela parc. št. X1 k.o. K. v skladu z elaboratom izvedenca geodetske stroke v prilogi, in sicer tako, da bo le-ta dobila samostojno parcelno številko. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke na plačilo stroškov postopka in ji naložilo, da toženima strankama povrne pravdne stroške postopka v višini 1.474,69 EUR.

Proti navedeni sodbi se pritožuje tožnica, uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pritožnica uveljavlja tudi stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je v prodajni pogodbi z dne 20.6.1986 res navedena le parc. št. X3, k.o. K, vendar je bilo ob sklenitvi prodajne pogodbe strankam prodajne pogodbe v celoti znano, do kje v naravi sega navedena nepremičnina. To potrjujeta izpovedbi pritožnice in M. K. Parc. št. X3 se je ob nakupu stikala s parc. št. X5, vse k.o. K. Pritožnica je uporabljala predmetno nepremičnino vse do meje s parc. št. X5, k.o. K, enako tudi njen pravni prednik S. M. Gre za površino, ki je na kopiji katastrskega načrta v izvedeniškem mnenju sodnega izvedenca B. D. označena med točkami 3 – 4 in odebeljeno črno črto. Pritožnica izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca J. C. ni priznavala, zato ga sodišče ne bi smelo povzemati, kot da gre za izvedeniško mnenje, izdelano v konkretnem pravdnem postopku. Pritožnica je priložila mnenje sodnega izvedenca D, kateremu pa je nasprotovala tožena stranka. Sodišče prve stopnje kljub temu ni ugodilo dokaznima predlogoma tožnice za postavitev novega izvedenca in za zaslišanje obeh dosedanjih izvedencev. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni obrazložilo, zakaj je zavrnilo dokazni predlog tožnice, zato se sodbe v tem delu ne da preizkusiti. Izvedenec D. je pojasnil, da bi morala meja med parc. št. X3 in parc. št. X1, vse k.o. K, potekati v točkah 3 in 4, označenimi na kopiji katastrskega načrta v izvedeniškem mnenju. Tožnica je kupila tudi to nepremičnino, saj bi ta površina (med točkami 2 – 3 – 4 - 8) morala spadati pod parc. št. X3, k.o. K. V letu 1970 oz. 1975 tedanji lastniki niso podpisali soglasja oz. se niso strinjali z novimi izmerami. V l. 1975 ni bil opravljen mejni ugotovitveni postopek, meje niso bile urejene. Za uporabo katastrskih načrtov je bila opravljena le razgrnitev podatkov in nove izmere. Da so bile leta 1970 narejene napake, pa kaže tudi dejstvo, da se je dolžina meje med sedanjo parc. št. X4 in parc. št. X3 skrajšala za 2,1 m, upoštevaje mnenje izvedenca D. Prav tako je bila severna meja med parc. št. X1 in X5, k.o. K, pri parcelaciji leta 1970 zamejičena severneje od sedanje meje za 1,5 m, tako da je parcela št. X1 leta 1970 delno segala v sedanjo parc. št. X5. Sodišče prve stopnje ni sprejelo mnenja izvedenca D. in je delalo lastne zaključke, čeprav nima tovrstnega znanja. Tožnici je bilo s strani prodajalca natančno pokazano, do kje sega parc. št. X3, k.o. K. Zato je smatrala, da ni nobenega razloga, da mora podatke še natančno preverjati. Tožene stranke parc. št. X1 sploh niso uporabljale, saj na njih niso živele. Glede pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem pa pritožnica navaja, da je bila v dobri veri ves čas, dokler ni leta 2005 v geodetskem postopku izvedela za obstoj parc. št. X1, k.o. K. Do takrat je namreč brez nasprotovanja toženih strank uporabljala celotno sporno površino. Prav tako je že potekla priposestvovalna doba, saj je tudi pravni prednik pritožnice bil lastnik predmetne nepremičnine že preko 30 let. Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena ZPP vročena toženima strankama. Slednji sta podali odgovor na pritožbo, v katerem predlagata njeno zavrnitev in potrditev sodbe sodišča prve stopnje. Navajata, da je tožnica s prodajno pogodbo z dne 20.6.1986 kupila zgolj in samo parcelo št. X3, k.o. K. Iz zaslišanja S. M. ml. jasno izhaja, da si S. M. nikoli ni lastil R. P, niti je ni nikoli kosil. Kosil jo je le do jarka, ne pa tudi kolovoza pod jarkom. V postopku parcelacije parc. št. X je bil del prvotne parcele, ki je ostal kot pas med novo nastalo parc. št. X5 in sosednjo parcelo št. X3, pripojen k parc. št. X6. K. F., toženkin oče K. H. in Š. V. so z izmerami parcel soglašali. Tožnica je ob nakupu in sklepanju pogodbe z dne 20.6.1986 ravnala skrajno neskrbno, saj pri nakupu parcele št. X3 sploh ni sodelovala, tudi ni obhodila zemljišča, niti ni pogledala, kje se nahajajo mejniki. Sodišče prve stopnje je tudi logično obrazložilo, da ne sledi mnenju izvedenca D. zato, ker je bil postopek razgrnitve novonastale parcele št. X1 izveden zakonito, za spremembe pa v nasprotju z mnenjem izvedenca D. ni bilo potrebno izdati še posebne odločbe. Glede na to sodišču prve stopnje ni bilo potrebno zaslišati izvedencev, saj je tožbeni zahtevek zavrnilo že na povsem drugi podlagi. Sodišče prve stopnje je tudi povsem jasno obrazložilo, zakaj ni sledilo izpovedbi tožnice, P. M., R. D. in K. M. Podrejeni tožbeni zahtevek je bilo potrebno zavrniti, ker je tožnica ob sklepanju kupoprodajne pogodbe ravnala neskrbno, dvajsetletna priposestvovalna doba pa sploh ni pretekla.

Pritožnica je podala tudi odgovor na odgovor na pritožbo, v katerem je še enkrat ponovila pritožbene navedbe, kot dodatno pa še navedla, da S. M. ml. pri sklepanju pogodbe ni bil prisoten, zato njegova izpoved ne more biti verodostojna. S. M. je M. K. ob prodaji nepremičnine parc. št. X3 pokazal, do kje sega ta nepremičnina.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah pritožbenih razlogov ugotovilo, da uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo. Za svojo odločitev je navedlo jasne, logične in življenjsko sprejemljive razloge, s katerimi pritožbeno sodišče v celoti soglaša in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Ob ugotovljenem dejanskem stanju je tudi materialno pravo pravilno uporabljeno. Postopek na prvi stopnji ali sodba tudi nista obremenjena s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

V odgovor na posamezne pritožbene navedbe pa sodišče druge stopnje dodaja: Predmet prodajne pogodbe, sklenjene med tožnico in S. M., je bila samo nepremičnina parc. št. X3, k.o. K. Poleg tega S. M. st. ni bil lastnik nepremičnine parc. št. X1, k.o. K, kar je izkazovalo tudi zemljiškoknjižno stanje ob sklenitvi pogodbe. Zato S. M. na tožnico ni prenesel lastninske pravice na sporni nepremičnini, niti je ne bi mogel prenesti. Posledično so neutemeljene tožbene navedbe, da naj bi tožnica pridobila lastninsko pravico na nepremičnini parc. št. X1 s pravnim poslom, sklenjenim med njo in S M. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz mnenja izvedenca B. D., na katerega se pritožnica sklicuje v pritožbi, ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. Prav tako se tožbene in pritožbene navedbe ne skladajo z ugotovitvami izvedenca D. Tožbeni zahtevek se glasi na odmero celotnega skrajno zahodnega dela parc. št. X1, odpis te parcele iz vložka št. AA in njen vpis v nov vložek k.o. K. v korist in na ime tožnice, tako da bi parc. št. X5 in parc. št. X3 mejili neposredno druga na drugo. Tožnica tudi v pritožbi navaja, da naj bi se njena parcela in parcela njenih staršev v naravi stikali. Nasprotno je izvedenec D. podal mnenje, da bi morala meja med zemljišči parc. št. X3 in X1 potekati po točkah 4 in 3 na skici, ki je priloga izvedenskega mnenja, pri čemer bi med parc. št. X5 in parc. št. X3 še vedno obstajal (sicer ožji) pas parc. št. X1. D. je tudi pojasnil, da kopija katastrskega načrta z dne 2.12.1969, na katerega se je v pripravljalnih vlogah sklicevala tožeča stranka ter po katerem poteka pot do parcel št. X7 in X5 v celoti po parceli X3, ne izkazuje dejanskega stanja, temveč je bila ta kopija malomarno prerisana. Tožnica torej v tožbi, pripravljalnih vlogah in pritožbi zatrjuje, da ji pripada celoten skrajno zahoden del parc. št. X1. Kot del svoje trditvene podlage pa prilaga izvedensko mnenje, ki njene trditve negira in iz katerega izhaja, da naj bi ji pripadal le del vtoževanega skrajno zahodnega dela omenjene parcele. Zaradi takega neskladja bi bilo po oceni pritožbenega sodišča zaslišanje izvedencev D. in C. ali njuno soočenje nesmiselno. Prav tako ni bila potrebna postavitev novega izvedenca, saj je sodišče prve stopnje dejansko stanje, ki je relevantno za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka, ugotovilo že iz vseh ostalih izvedenih dokazov (zaslišanja prič, presoje listin).

Pritožbene navedbe, da v letu 1975 mejni ugotovitveni postopek ni bil opravljen, so sicer pravilne. Vendar takrat izvedba mejnega ugotovitvenega postopka ni bila potrebna. V letu 1973 so bile namreč (tudi po ugotovitvah izvedenca D.) opravljene nove izmere za obnovo katarstrskih načrtov. Po takrat veljavnem Zakonu o izmeritvi zemljišč in zemljiškem katastru (Ur. l. SFRJ, št. 15/1965) oprava mejnega ugotovitvenega postopka ni bila predvidena, temveč je zakon določal le postopek izmere ter v 10. členu javno razgrnitev izmeritev. Ker so katastrske izmere že obstajale, ponovno ugotavljanje mej v mejnem ugotovitvenem postopku po uveljavitvi Zakona o zemljiškem katastru leta 1974 (Ur. l. SRS, št. 16/1974) ni bilo potrebno. Nepravilne pa so pritožbene navedbe, da lastniki zemljišč niso dali soglasja k novim mejam. Pravni prednik tožnice S. M. je v letu 1975 namreč podpisal izjavo, da se je seznanil z izmerami iz leta 1973, ter da ugovora ne vlaga. Iz te izjave je jasno razvidno, da se je z izmerami iz leta 1973 in takrat ugotovljenim potekom meje tudi strinjal. Enake izjave sta podala tudi K. F. in Š. A. Tožnica je torej leta 1986 kupila zemljišče parc. št. X3, katerega meje so bile že leta 1973 ugotovljene po zakonsko določenem postopku, meje so bile nesporne in zamejničene, torej tudi vidne v naravi.

Neutemeljene so tudi navedbe tožnice, da naj bi pridobila lastninsko pravico na spornem delu parc. št. X1 s priposestvovanjem. Za priposestvovanje se zahteva dobra vera posestnika. Posest je dobroverna, če je posestnik ves čas prepričan, da je stvar, ki jo ima v posesti njegova, oz. če ne ve ali ni mogel vedeti, da stvar ni njegova. Dobroverna posest torej že pri lahki malomarnosti posestnika ne obstaja. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica pri sklepanju prodajne pogodbe ravnala malomarno. Tožnica takrat ni vpogledala niti v kataster niti v zemljiško knjigo, prav tako ni pogledala, kje se v naravi nahajajo mejniki. Ob sklepanju pogodbe tudi ni bila prisotna. Iz pričanja matere tožnice M. K. ni razvidno, da bi tožnici starša povedala, da je z nakupom parc. št. X3 kupila tudi sporno pot po parc. št. X1. M. K. je namreč povedala, da so mislili, da je sporna pot od sosedov Š, in ne od M. Povedala je tudi, da M. sporne poti ni kosil, temveč je kosil le „od grabna do lipe“, tak način košnje pa so nato nadaljevali tudi K. Tudi sin pravnega prednika tožnice S. M. ml. je izpovedal, da sporne poti niso kosili, niti je niso uporabljali za prevoz, saj je bil med potjo in njihovo parcelo jarek. Tudi nihče od zaslišanih sosedov ni izpovedal, da bi bila sporna pot v letu 1986 last S. M. Soseda M. P. je izpovedala, da so leta 1974 oz. 75, torej cca. 12 let, preden je tožnica kupila parc. št. X3, za dovoljenje za uporabo te poti vprašali K, Š. in K, ne pa M. Priča D. R. je sicer izpovedala, da naj bi bila sporna pot nekoč v lasti M, vendar naj bi K. M. vzeli sporno pot že leta 1970, torej 16 let pred nakupom zemljišča parc. št. X3. Tako v izvedenem dokaznem postopku niso bile ugotovljene nobene okoliščine, zaradi katerih bi tožnica lahko upravičeno verjela, da je z nakupom zemljišča parc. št. X3 postala tudi lastnica sporne poti na parc. št. X1. Iz zgoraj navedenih razlogov je sodišče druge stopnje po 353. členu ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodišče druge stopnje je v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP odločilo tudi o pravdnih stroških pritožbenega postopka. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, nosi sama svoje pravdne stroške (1. odstavek 165. člena v povezavi s 154. členom ZPP). Toženki sta v odgovoru na pritožbo le povzemali ugotovitve sodišča prve stopnje, zato ga sodišče druge stopnje ne smatra za potrebnega. Posledično nosita sami toženki stroške odgovora na pritožbo (1. odst. 165. člena v povezavi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).