Jedro

Ker je tožnica v skladu s pismeno privolitvijo toženca sporno stanovanje kupila, so po sklenitvi kupoprodajne pogodbe nastopile pravne posledice iz 118. člena SZ: tožnica je prevzela vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, stanovanje je postalo njena lastnina in s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe je prenehal tudi toženčev po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih pridobljen status imetnika stanovanjske pravice. Svoj položaj v spornem stanovanju bi moral dogovoriti z lastnico stanovanja, to je tožnico, ki je njegova hčerka.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec izprazniti stanovanje v Kopru s pritiklinami in ga praznega izročiti tožnici, ker je ugotovilo, da ga zaseda brez naslova. Toženčevo pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje pa je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in prvostopno sodbo potrdilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča višje stopnje je toženec vložil zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da naj se izpodbijana sodba razveljavi ali spremeni. Sodišče druge stopnje je po revizijskih izvajanjih napačno odločilo, ker ni upoštevalo njegove pravice po 147. členu Stanovanjskega zakona. To določilo mu po njegovem mnenju zagotavlja pravico do bivanja v spornem stanovanju in do sklenitve najemne pogodbe. Ta pravica pa mu gre, ker ni uspel zagotoviti pravice o dosmrtni rabi stanovanja.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožnici, ki nanjo ni odgovorila (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977, naprej ZPP, katerega določbe je revizijsko sodišče moralo uporabiti v tej zadevi na podlagi določila 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 26/99).

Revizija ni dovoljena.

Spor zaradi izpraznitve stanovanja (prostorov), uporabljanih brez naslova, je premoženjskopravne narave (v smislu 1. člena ZPP). V premoženjskopravnih sporih pa po določbah drugega in tretjega odstavka 382. člena ZPP revizija ni dovoljena, če vrednost spora ne presega vrednosti 80.000,00 SIT. V tem primeru je bila ocenjena vrednost spora na 67.500,00 SIT, torej pod revizijsko vrednostjo. Glede na tako stanje ugotavlja revizijsko sodišče, da niso izpolnjene procesne predpostavke za dovoljenost toženčeve revizije, zaradi česar je moralo toženčevo revizijo zavreči (392. člena ZPP).

V zvezi z revizijskimi razlogi, ki se nanašajo na pravno naravo razmerij med strankama glede spornega stanovanja in ki s tem zadevajo opredelitev spora kot premoženjskopravnega spora (in ne morda spora o stanovanjski pravici), velja opozoriti: Toženec je po uveljavitvi Stanovanjskega zakona imel kot prejšnji imetnik stanovanjske pravice pravico zahtevati od lastnika preje družbenega stanovanja, da to stanovanje po določbi 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ) proda njemu ali pa z njegovo pisno privolitvijo njegovemu ožjemu družinskemu članu. Ker je tožnica v skladu z njegovo pismeno privolitvijo sporno stanovanje kupila, so po sklenitvi kupoprodajne pogodbe nastopile pravne posledice iz 118. člena SZ: tožnica je prevzela vse pravice in obveznosti, ki jih imajo lastniki stanovanj, stanovanje je postalo njena lastnina in s sklenitvijo kupoprodajne pogodbe je prenehal tudi toženčev po določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih pridobljen status imetnika stanovanjske pravice. Svoj položaj v spornem stanovanju bi moral dogovoriti z lastnico stanovanja, to je tožnico, ki je njegova hčerka. Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj toženec s tožnico ni sklenil nobenega dogovora glede uporabe stanovanja (kar potrjuje tudi v reviziji z navedbo, da se je poskušal z njo izgovoriti dosmrtno rabo spornega stanovanja). Pri tem je opozoriti le še na toženčevo nadaljnjo materialnopravno zmotno naziranje, češ da ima pravice po 147. členu SZ. To določilo se nahaja v prehodnih in končnih določbah SZ ter ureja preoblikovanje stanovanjskih razmerij v najemna in določene pravice do odkupa stanovanj v prehodnem obdobju. Navedeno določilo tako ureja predvsem obveznosti lastnikov olastninjenih stanovanj (torej lastnikov iz 111. do 114. člena SZ) do imetnikov stanovanjske pravice v zvezi s sklepanjem najemnih pogodb. Toženčeva stanovanjska pravica v spornem stanovanju je prenehala z dnem tožničine sklenitve kupoprodajne pogodbe, tožnica pa tudi ni lastnica iz 147. člena SZ. Ker je sporno stanovanje v lasti tožnice, veljajo za razmerje med njo in tožencem splošne in ostale določbe Stanovanjskega zakona, vključno z določbami o stanovanjskih najemnih razmerjih.