Jedro

Tožena stranka je pravilno odločila, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine, torej od 7. 8. 2000 dalje. Pravilno je bila upoštevana 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. V spornem primeru, torej učinkuje od 1. 7. 2015 dalje. Ustavno sodišče se namreč sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče je v vsebino navedene določbe poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). V celoti pa se je Ustavno sodišče sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Tudi v primeru, če bi šlo za obnovo postopka po določbah ZUP, bi skladno s četrtim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 enako učinkovala tudi odločba izdana v obnovi postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba tožene stranke št. ... z dne 14. 4. 2016 in št. ... z dne 5. 1. 2016 ter odločba št. ... z dne 6. 6. 2016 in št. ... z dne 30. 3. 2016 ter da se zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Nadalje je odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je tožnica vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. V pritožbi navaja, da ji je bila z odločbo št. ... z dne 7. 8. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 8. 2000 dalje. Tožena stranka pa v skladu s tedaj veljavnim zakonom pri odmeri starostne pokojnine ni upoštevala tistega dela plače v relevantnem obdobju, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup družbe A. d. d. Da je bilo tako postopanje protiustavno in protipravno je ugotovilo že Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-392/98 z dne 10. 7. 2002. Z odločbo št. U-I-239/14-10, Up-1169/2012-24 z dne 26. 3. 2015 pa je Ustavno sodišče ugotovilo še neustavnost Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1)1 , ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, s katerim bi toženka lahko sanirala pravni položaj, ki je nastal zaradi neustavnosti 4. alineje 46. člena ZPIZ-1. Ne glede na dejstvo, da je bil z navedeno odločbo določen tudi njen način izvršitve in sicer, da učinkovanje zadevne odločbe velja za naprej (torej ex nunc in ne ex tunc, kot to zmotno zaključuje sodišče prve stopnje), je potrebno sanirati pravni položaj tožnice za ves čas, ko je bila zaradi neustavnega predpisa prikrajšana za del pokojnine. Pokojnina je namreč ustavno zavarovana človekova pravica, ki temelji na plačanih prispevkih, kar pomeni, da se v to sfero ne sme posegati na način, da bi del te pravice zakonodajalec in posledično tožena stranka lahko odvzela. Tožnici namreč od dela plače, od katere so bili vplačani tudi prispevki za pokojninsko zavarovanje, ni bila priznana pravica do pokojnine. Tako je bilo poseženo v ustavno pravico do spoštovanja lastninske pravice (33. člen Ustave RS). Niti zakonodajalec niti tožena stranka ne smeta ravnati na način, da bi izvotlila zavarovankino pravico do pokojnine, ki temelji na vplačanih prispevkih. Zaradi zagotovitve enake obravnave vseh zavarovancev ni mogoče pravnega položaja popravljati le z učinkom za naprej, temveč je potrebno zadevo urediti tako, da kršitve ne bi bilo. Le morebitna zahteva po zakonskih zamudnih obrestih bi, upoštevaje ustavno varovani položaj pravice do pokojnine vseh zavarovancev, lahko bila zaradi načela solidarnosti očitno neutemeljena - le-teh pa tožnica niti ne zahteva. Tožena stranka je zavezana, da tožničin položaj uredi na način, kot da do kršitve njenih pravic ne bi nikdar prišlo. V tem delu je zato neprimerno sklicevanje na načelo pravnomočnosti, saj argumenta pravne varnosti ni primerno uporabljati v situacijah, ko poseg v pravnomočno odločbo ni na škodo pravic tretjih. Gre namreč le za poseg v razmerje med tožnico in toženo stranko, zato potreba po varstvu tretjih oseb odpade kot nepotrebna. Tudi institut pravnomočnosti ne more biti sam sebi namen. S tem v zvezi tožnica opozarja na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-383/11-26 z dne 18. 9. 2013. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica v svoji pokojnini ni bila prikrajšana je zmoten. Tožena stranka je namreč tožničin položaj sanirala le za naprej, to je od 1. 7. 2015 dalje, za ves čas od uveljavitve pravice do pokojnine od 1. 8. 2000 pa do 1. 7. 2015 pa je pravni položaj tožnice prizadet. Del pokojnine, ki bi ga morala prejemati, ji ni bil priznan, niti ni dobila povrnjenega. Tudi sklicevanje tožene stranke in sodišča na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 v smeri zmanjševanja pravic tožnice, je nepravilno. Navedene odločbe nikakor ni mogoče uporabiti za interpretacijo, da stranki ne gre toliko pravic, kot je potrebnih za sanacijo pravnega položaja, v katerem je bila protiustavno prizadeta. Če sodišče do omenjene interpretacije materialnega prava ne more priti z dosego ustavno skladne razlage, pa je dolžno prekiniti postopek in pred Ustavnim sodiščem začeti postopek za presojo ustavnosti zakona. Nadalje tožnica še opozarja na absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP)2 . Odločba, ki jo je izdala tožena stranka namreč učinkuje za naprej, torej ex nunc, ne pa za nazaj, torej ex tunc, kot to navaja sodišče prve stopnje. Tako je podano nasprotje v razlogih sodbe o odločilnem dejstvu. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša tudi pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot to v pritožbi uveljavlja tožnica. Sodišče prve stopnje je izrecno poudarilo, da ponovna odmera pokojnine učinkuje le za naprej. Zapis, da gre v tem primeru za učinkovanje ex tunc, namesto ex nunc pomeni zgolj pisno napako, ki na samo odločitev nima nobenega vpliva.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo dokončno odločbo tožene stranke št. ... z dne 14. 4. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 5. 1. 2016. Z omenjeno odločbo je bila tožnici starostna pokojnina za čas od 1. 7. 2015 dalje ponovno odmerjena tako, da znaša 1.140,26 EUR na mesec. Odločba št. ... z dne 7. 8. 2000 pa je bila razveljavljena. Sodišče pa je nadalje presojalo tudi odločbo št. ... z dne 6. 6. 2016, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 30. 3. 2016. Z omenjeno odločbo je bila zavrnjena tožničina zahteva za ponovno odmero starostne pokojnine v višjem znesku od 1. 8. 2000 dalje.

6. Tožnici je bila z odločbo št. ... z dne 7. 8. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine v znesku 149.009,74 SIT na mesec od 1. 8. 2000 dalje. Na podlagi že citirane odločbe Ustavnega sodišča z dne 26. 3. 2015 je tožena stranka po uradni dolžnosti tožnici starostno pokojnino ponovno odmerila in sicer za čas od 1. 7. 2015 dalje. Sama višina na novo odmerjene starostne pokojnine ni sporna. Sporno je zgolj vprašanje, ali ima tožnica pravico do višjega zneska starostne pokojnine vse od upokojitve dalje, torej od 1. 8. 2000 dalje.

7. V zvezi z vprašanjem ponovne odmere pokojnine, je stališče zavzelo Ustavno sodišče v že citirani odločbi z dne 26. 3. 2015. Odločilo je, da je bil ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS. Toženi stranki pa je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu RS ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnine, za katere je v postopkih revizije ugotovila, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena ZPIZ/92. Zavarovanci oziroma uživalci pokojnine, o podatkih, katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izda odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe iz prvega odstavka 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (1. - 4. točka izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnine, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu RS zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (5. točka izreka).

8. Glede na navedeno odločbo je tožena stranka v predmetni zadevi po uradni dolžnosti začela postopek ponovne odmere starostne pokojnine. V postopku je ugotovila, da je tožnica prejela tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Upoštevaje omenjeno dejstvo je tožena stranka tožnici ponovno odmerila starostno pokojnino in sicer za čas od 1. 7. 2015 dalje.

9. V zvezi z vprašanjem, ali je tožena stranka in pa tudi sodišče prve stopnje pravilno tolmačilo citirano odločbo Ustavnega sodišča, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v drugih zadevah3 . Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se je Ustavnemu sodišču pri presoji ustavne pritožbe, vložene zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS št. VIII Ips 66/2012 z dne 6. 11. 2012 zastavilo vprašanje ustavnosti ZPIZ-1, ker ta ni (več) omogočal ponovne odmere pokojnine. Odprto je bilo torej vprašanje, ali lahko stranka učinkovito uveljavlja svoje pravice v okviru pravnih sredstev, določenih z zakonom. ZPIZ-1 postopek za uveljavljanje in varstvo pravic ureja v 9. delu (249. člen do 264. člen), medtem ko ima ZPIZ-2 postopek urejen v členih od 169-184. V obeh predpisih je tudi izrecno določena subsidiarna uporaba splošnih določb Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP)4 .

10. Ker je bilo tako o pokojnini kot tudi o sami višini pokojnine v predmetni zadevi že pravnomočno odločeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom po določbah ZUP, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji oziroma kot to ugotavlja Ustavno sodišče je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne določbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Taka možnost je podana tudi v 183. členu ZPIZ-2. Ker ZPIZ-1 take določbe ni vseboval, je Ustavno sodišče presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena RS. V 11. točki odločbe posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnine v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je obravnavani, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. ZPIZ/92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej. Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

11. Tudi po stališču pritožbenega sodišča je tožena stranka pravilno odločila, da gre tožnici višji znesek starostne pokojnine od 1. 7. 2015 dalje in da ni podane pravne podlage, da bi ji višji znesek pripadal vse od datuma, ko ji je bila priznana pravica do starostne pokojnine, torej od 7. 8. 2000 dalje. Pravilno je bila upoštevana 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča, kjer je bilo izrecno določeno, da odločba o ponovni odmeri pokojnine iz 4. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti. V spornem primeru, torej učinkuje od 1. 7. 2015 dalje. Ustavno sodišče se namreč sklicuje na določbo 183. člena ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi. Če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. Ustavno sodišče je v vsebino navedene določbe poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (v drugem odstavku 183. člena je namreč določen rok 10 let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta). V celoti pa se je Ustavno sodišče sklicevalo na tretji odstavek 183. člena ZPIZ-2. Tudi v primeru, če bi šlo za obnovo postopka po določbah ZUP, bi skladno s četrtim odstavkom 183. člena ZPIZ-2 enako učinkovala tudi odločba izdana v obnovi postopka. Ustavno sodišče je tudi v drugi podobni zadevi5 , ko je bilo prav tako odprto vprašanje ponovne odmere pokojnine odločilo, da se tudi v teh primerih odloča na podlagi prvega in tretjega odstavka 183. člena ZPIZ-2, kar pomeni, da novo izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe.

12. Glede obširnih pritožbenih navedb v zvezi s prikrajšanjem pri pokojnini nadalje glede posega v načelo pravnomočnosti in glede kršitve temeljnih ustavnih pravic, pritožbeno sodišče poudarja, da je vprašanje priznanja in odmere pokojnin urejeno v specialnem predpisu. Glede na zakonsko ureditev in upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča, pa tožnici ni mogoče priznati več pravic, kot ji gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2, na podlagi katere ji je bila ponovno odmerjena pokojnina. Ker zakon ne omogoča priznanja višjega zneska za nazaj, so s tem v zvezi neutemeljene tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neupoštevanje načela pravnomočnosti. Glede na jasno zakonsko določbo in tudi glede na samo obrazložitev Ustavnega sodišča v že citiranih zadevah, pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena zakonska ureditev ni ustavno sporna, zato tudi ne sprejema predloga tožnice za prekinitev postopka ter za vložitev zahteve za oceno/ ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem.

13. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

1 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 3 Psp 507/2016 z dne 17. 11. 2016, Psp 19/2017 z dne 9. 3. 2017. 4 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 5 Odločba Ustavnega sodišča opr. št. Up-195/13-31 z dne 26. 1. 2017.