Jedro

Ker tožena stranka ni stranka pogodbe, ker, dalje, ni niti pravni naslednik katere od njih in tudi ne tretji v smislu tretjega odstavka 125. člena OZ, iz te pogodbe tudi ne more črpati nobenih pravic in tudi ne pravice do posesti.

Nosilci (subjekti) interesov in namenov morajo le-te uresničevati vsaj v skladu z (minimalnimi, temeljnimi) notranjimi značilnostmi pravnega reda. Če v pravnem redu poleg fizičnih oseb obstajajo tudi pravne osebe - in dejstvo je, da obstajajo, potem je treba spoštovati njihovo pravno subjektiviteto. V nasprotnem primeru (če nosilci pravic in obveznosti več ne bi bili pravni subjekti, marveč bi bili to neposredno kar nameni in interesi) pravna razmerja postanejo stihijska.

Izrek

Reviziji se delno ugodi ter se sodba pritožbenega sodišča spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se pravilno glasi: „1. Tožena stranka je dolžna izročiti nepremičnini parc. št. 1329 in parc. št. 1325/2, obe k. o. ..., vključno z objektom planinske koče na naslovu A., v neposredno posest tožeči stranki, v roku 15 dni.

2. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Tožena stranka je dolžna v bodoče opustiti vsako poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na nepremičninah parc. št. 1329 in parc. št. 1325/2, k. o. ..., ki v naravi predstavljata objekt planinske koče na naslovu A. z zemljiščem.“ Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 6.236,40 EUR, v petnajstih dneh od prejema te sodbe, od tedaj naprej z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Oris zadeve in dejstva primera

1. Tožnica zahteva vračilo nepremičnine, katere lastnica je. Ta nepremičnina je v posesti tožene stranke. Tožena stranka se je branila, da ima pravico do posesti te nepremičnine.

2. Za odločitev o toženkinem ugovoru, da je upravičena do posesti, sta pomembna dva vsebinska sklopa. Prvi se nanaša na tripartitno pogodbo, ki so jo 6. 1. 1994 sklenili: (1) B., p. o., (2) C. ter (3) Planinsko društvo D. S to pogodbo je B., p. o., na C. prenesla pravico uporabe na spornih nepremičninah v (tedaj) še družbeni lastnini. Obenem je C. te iste nepremičnine neodplačno izročila v upravljanje Planinskemu društvu D. s tem, da jih v okviru društva neposredno dobi v upravljanje in trajen brezplačen najem Planinska sekcija B. 3. Drug vsebinski sklop se nanaša na ustanovitev tožene stranke. Ta je nastala na ustanovnem zboru 23. 2. 2000 in sprejela statut društva. To društvo so ustanovili člani nekdanje Planinske sekcije B., ki je bila del Planinskega društva D. Planinsko društvo D. glede novoustanovljenega društva ni sprejelo nikakršnega sklepa.

Odločitev sodišča prve stopnje

4. Sodišče prve stopnje je tako vindikacijski kakor negatorni tožbeni zahtevek zavrnilo. Presodilo je, da je tožena stranka univerzalni pravni naslednik dela Planinskega društva D. in je kot takšno vstopilo v pogodbo, ki mu daje upravičenje do posesti spornih nepremičnin.

Odločitev sodišča druge stopnje

5. Pritožbeno sodišče je tožničino pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Ni se sicer strinjalo s tem, da je tožena stranka univerzalni pravni naslednik Planinskega društva D. Pojasnilo je, da bi moralo iz statusnopravnega vidika o tem odločati tudi Planinsko društvo D. Vendar pa je izhajalo iz namena pogodbe z dne 6. 1. 1994 ter upoštevaje dejstvo, da se je dejavnost sekcije ohranila z istimi izvajalci, toženi stranki priznalo upravičenje do posesti na podlagi navedene pogodbe.

Revizija tožeče stranke.

6. Tožnica v reviziji trdi, da tožena stranka ni univerzalni pravni naslednik nekdanje Planinske sekcije B. kot dela Planinskega društva D., ki so ji bile sporne nepremičnine dodeljene v upravljanje s pogodbo z dne 6. 1. 1994. Pogodba ustvarja pravice in obveznosti za pogodbene stranke in njihove univerzalne naslednike. Zato je evidentno, da se na to pogodbo tožena stranka ne more uspešno sklicevati, ko utemeljuje svoje upravičenje do posesti. Po njenem mnenju zato tudi namena podpisnikov te pogodbe ni mogoče pravno pravilno razlagati v korist tožene stranke. Tožena stranka kot tretja oseba tako ne izkazuje nobene pravne podlage za uporabo teh nepremičnin.

Odgovor toženke na revizijo.

7. Toženka revidentki očita, da z razlago pogodbe sega na nedovoljeno področje izpodbijanja dejanskega stanja. Dalje trdi, da leta 2000 veljaven Zakon o društvih ni določal formalnosti glede statusnega preoblikovanja, na kar je opozorila že v odgovoru na pritožbo. Predlaga zavrnitev revizije.

8. Revizija je delno utemeljena.

9. Za utemeljenost vrnitvene lastninske tožbe po 92. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) morajo biti izpolnjeni trije pogoji: - tožnik mora biti lastnik stvari; - toženec mora imeti to stvar v posesti; - toženec do posesti ni upravičen.

10. Obstoj prvih dveh pogojev, za katere nosi trditveno in dokazno breme tožnik, med strankama ni bil sporen. Kar je bilo sporno, je bil obstoj toženčeve pravice do posesti.

11. Nižji sodišči, ki sta posestnikovemu ugovoru (sicer z različnimi razlogi) ugodili, sta po presoji revizijskega sodišča ravnali materialnopravno zmotno. Že pritožbeno sodišče je pravilno obrazložilo, zakaj je pravni sklep sodišča prve stopnje o tem, da je tožena stranka pravni naslednik dela Planinskega društva D. napačno. Tako je zato, ker se je tožena stranka kot društvo ustanovila na novo (po določbah 8. in 9. člena Zakona o društvih - v nadaljevanju ZDru). Tožena stranka torej ni nastala niti s spojitvijo ali pripojitvijo (10. člen ZDru) niti ni nastala z oddelitvijo dela Planinskega društva D. Oddelitve društva ZDru sicer ne ureja. A tudi če bi (s kreativno razlago zakonskega besedila)(1) dopustili razlago, da je takšno statusno preoblikovanje vendarle mogoče, bi bil nujni pogoj za veljavnost takšnega statusnega preoblikovanja ustrezen društveni akt Planinskega društva D. Ker tega (nesporno) ni bilo, se revizijskemu sodišču tudi ni treba opredeljevati do pravne zdržnosti (pravilnosti) takšne razširjujoče razlage zakonskega besedila.

12. Tožena stranka torej ni pravni naslednik dela Planinskega društva D. (konkretno Planinska sekcija B.). Čim je tako, pa tudi argumenti pritožbenega sodišča, ki pravico do posesti utemeljujejo na namenu tripartitne pogodbe, ne morejo biti pravilni. Pogodba je namreč pravni akt, ki določa pravice in obveznosti med točno določenimi pravnimi subjekti (125. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Ti so praviloma stranke pogodbe. Izjemi sta podani, če pride do pravnega nasledstva (za kar, kot rečeno, v tej zadevi ne gre), ali tedaj, če je sklenjena v korist tretjega (tretji odstavek 125. člena OZ).

13. Da konkretna pogodba ni mogla biti sklenjena v korist tožene stranke (kot tretjega) logično sledi že iz tega, da tožena stranka tedaj še ni obstajala. Ker torej tožena stranka ni stranka pogodbe, ker, dalje, ni niti pravni naslednik katere od njih in tudi ne tretji v smislu tretjega odstavka 125. člena OZ, iz te pogodbe tudi ne more črpati nobenih pravic in tudi ne pravice do posesti.

14. Tako se izkaže, da sta podana oba zahtevana pogoja iz 92. člena SPZ ter da ugovor toženke iz 93. člena SPZ ni utemeljen. Vse navedeno se nanaša na odločanje o vindikacijskem tožbenem zahtevku, ki je vsebovan v prvem odstavku tožbenega zahtevka.

15. Nosilci (subjekti) interesov in namenov morajo le-te uresničevati vsaj v skladu z (minimalnimi, temeljnimi) notranjimi značilnostmi pravnega reda. Če v pravnem redu poleg fizičnih oseb obstajajo tudi pravne osebe - in dejstvo je, da obstajajo, potem je treba spoštovati njihovo pravno subjektiviteto. V nasprotnem primeru (če nosilci pravic in obveznosti več ne bi bili pravni subjekti, marveč bi bili to neposredno kar nameni in interesi) pravna razmerja postanejo stihijska.

16. Drugi tožbeni zahtevek je negatorni. Podlaga zanj je podana v 99. členu SPZ. Revidentka z ničemer ne napada odločitve glede zavrnitve negatornega zahtevka iz 99. člena SPZ. Utemeljenost negatornega zahtevka pa tudi ni nujna posledica utemeljenosti vindikacijskega zahtevka. Iz besedila 99. člena SPZ izhaja celo sklep, da se izključujeta. Zato v tem delu (gola) revizija ne more biti utemeljena.

17. Glede odločitve o vindikacijskem zahtevku je torej podan revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, glede negatornega zahtevka pa ne. Glede prvega zahtevka je zato revizijsko sodišče na podlagi procesnega pooblastila iz prvega odstavka 380. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) reviziji ugodilo ter sodbo v tem delu spremenilo v korist tožnice. Glede drugega zahtevka pa je na podlagi procesnega pooblastila iz 378. člena ZPP revizijo zavrnilo.

18. Na podlagi drugega odstavka 165. člena ZPP je revizijsko sodišče odločilo o stroških vsega postopka. Te je odmerilo na podlagi Zakona o odvetniški tarifi. Tožeča stranka je po uspehu v revizijskem postopku z bistvenim tožbenim zahtevkom za varstvo svoje lastninske pravice uspela. Upoštevajo to okoliščino ji je na podlagi merila iz drugega odstavka 154. člena ZPP tožena stranka dolžna povrniti stroške za postopek pred sodiščem prve stopnje v višini 2.095,00 EUR (tar. št. 3100 in tar. št. 3102), pritožbene stroške v višini 1.340,80 EUR (tar. št. 3210) ter stroške revizijskega postopka v višini 1.676,00 EUR (tar. št. 3300). K temu je bilo treba nazadnje prišteti še stroške davka na dodano vrednost v višini 1.124,59 EUR (tar. št. 6007). Skupen znesek znaša 6.236,40 EUR.

Op. št. (1): To je s hkratno uporabo teleološke razlage ter z uporabo analogije s pravili o statusnem preoblikovanju gospodarskih družb.