Jedro

Sporno razmerje med pravdnima strankama temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi. S to pogodbo je toženec kot zavarovanec zavaroval svojo odgovornost za škodo, povzročeno drugim v prometni nezgodi. Sestavina navedenega zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama so tudi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki v 3. točki prvega odstavka 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice tudi v primeru, če je kot voznik zavarovanega vozila v času prometne nezgode pod vplivom alkohola in dalje, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola v primeru, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Navedena domneva o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti, je izpodbojna. To pomeni, da lahko zavarovanec vselej dokaže nasprotno. Toženec bi moral tako v tem primeru dokazati, da njegova prometna nezgoda in škodne posledice le-te ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in katerih toženec v revizijskem postopku ne more izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP), izhaja, da je toženec trčil v pešca, ki mu je prihajal po svoji levi strani ceste pravilno nasproti, s sprednjo stranjo avtomobila le 30 cm od svojega desnega roba ceste, da je toženec s kraja prometne nezgode odpeljal do gostilne in tam popil dva piva, da se je zadrževal v gostilni tudi že pred nezgodo in da se je javil prometni policiji šele naslednjega dne popoldan. Take ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo zaključek, da je toženec s svojim ravnanjem kršil spredaj navedena določila s tožnico sklenjene zavarovalne pogodbe. Tožencu namreč ni uspelo ovreči domneve o alkoholiziranosti, niti mu ni uspelo dokazati, da nastanek sporne škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo naložilo tožencu, da mora plačati tožnici 136.128,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka 29.535,00 SIT, ker je ugotovilo, da je tožničin regresni zahtevek zoper toženca utemeljen glede na to, da je toženec izgubil svoje pravice iz zavarovanja zaradi vožnje pod vplivom alkohola. Toženčevo pritožbo zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava vložil revizijo toženec, ki predlaga, da naj se sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita. Po stališčih revizije je sporna razlaga določbe o tem, kdaj se šteje, da je voznik vozil pod vplivom alkohola, če se je izmaknil preiskavi alkoholiziranosti. Vsak pobeg s kraja nesreče ne more pomeniti izmikanje preiskavi alkoholiziranosti, ker je alkoholiziranost lahko le eden od vzrokov za zapustitev kraja nezgode. Zavarovalnica bi morala zato zatrjevati in dokazati, da se je hotel toženec namerno izmakniti preizkusu alkoholiziranosti. Podrejeno pa še navaja, da bi bilo potrebno ugotoviti vzročno zvezo med alkoholiziranostjo in škodno posledico ter v ta namen zaslišati pričo B. in izvedenca cestno prometne stroke. Ker se ti dokazi niso izvedli, se niso ugotovile odločilne okoliščine, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe.

Na vročeno revizijo tožnica ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Postopkovnih kršitev, bodisi uradoma upoštevnih (v okviru 386. člena ZPP) ali pa v reviziji pavšalno uveljavljenih, revizijsko sodišče ni našlo. Prav tako ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 354. člena ZPP v zvezi z določbami sedmega, osmega in drugega odstavka 300. člena ZPP, na katero je mogoče zgolj sklepati iz vsebine revizijskih izvajanj. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč pojasnili razloge za zavrnitev dveh dokaznih predlogov, katerih izvedba ni zadevala odločilne okoliščine spora in zato tudi ni mogla biti podana vzročnost med domnevno kršitvijo postopka in sprejeto odločbo o glavni stvari, ki je pogoj za nastanek bistvene kršitve postopka.

Po oceni revizijskega sodišča ni podan niti revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sporno razmerje med pravdnima strankama temelji na sklenjeni zavarovalni pogodbi. S to pogodbo je toženec kot zavarovanec zavaroval svojo odgovornost za škodo, povzročeno drugim v prometni nezgodi. Sestavina navedenega zavarovalnega razmerja med pravdnima strankama so tudi pogoji za zavarovanje avtomobilske odgovornosti, ki v 3. točki prvega odstavka 3. člena določajo, da zavarovanec izgubi zavarovalne pravice tudi v primeru, če je kot voznik zavarovanega vozila v času prometne nezgode pod vplivom alkohola in dalje, da se šteje, da je voznik pod vplivom alkohola v primeru, če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti oziroma jo odkloni ali konzumira alkohol, tako da onemogoči ugotavljanje prisotnosti alkohola v krvi oziroma stopnje alkoholiziranosti v trenutku nastanka prometne nesreče. Navedena domneva o obstoju nedovoljene alkoholiziranosti, je izpodbojna. To pomeni, da lahko zavarovanec vselej dokaže nasprotno. Toženec bi moral tako v tem primeru dokazati, da njegova prometna nezgoda in škodne posledice le-te ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano in katerih toženec v revizijskem postopku ne more izpodbijati (tretji odstavek 385. člena ZPP), izhaja, da je toženec trčil v pešca, ki mu je prihajal po svoji levi strani ceste pravilno nasproti, s sprednjo stranjo avtomobila le 30 cm od svojega desnega roba ceste, da je toženec s kraja prometne nezgode odpeljal do gostilne in tam popil dva piva, da se je zadrževal v gostilni tudi že pred nezgodo in da se je javil prometni policiji šele naslednjega dne popoldan. Take ugotovitve tudi po presoji revizijskega sodišča utemeljujejo zaključek, da je toženec s svojim ravnanjem kršil spredaj navedena določila s tožnico sklenjene zavarovalne pogodbe. Tožencu namreč ni uspelo ovreči domneve o alkoholiziranosti, niti mu ni uspelo dokazati, da nastanek sporne škode ni v vzročni zvezi z njegovo alkoholiziranostjo. Zato je bila utemeljena odločitev sodišč druge in prve stopnje, da je toženec dolžan plačati tožnici 136.128,00 SIT kot povračilo za izplačano odškodnino v prometni nezgodi poškodovanemu pešcu. Ker glede na povedano toženčeva revizija ni bila utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (člen 393 ZPP).